Datum strokovca

Danes je le prišla pošta, ki jo čakam že 14 dni. Datum za strokovni izpit je 9. november ob 16.30. Moja komisija je Smolej Mazovec kot predsednica, Mavri kot spraševalka za ustavno ureditev in Podvršnikova za slovenski jezik.

Se grem učit, ker zdaj se je veliko lažje, ko vem, kdaj me čaka ta zanimiva literatura.

O službi itd. bom pa poročala naslednjič. :)

Imamo nov računalnik

Končno smo ga dobili. Nov laptop oz prenosnik. Že tri leta čakava nanj, ker stari nama je začel počasi kravljžati še zadnje živce, ki so do večera ostali še dobri. Tako sva se odločila, da z mojo prvo plačo kupiva novega.

Tokrat je to HP Probook 4710s (glej sliko s torbo vred). 17-inčni ekran je ravno tako nekaj, kar sva si želela, odkar so prišli taki na tržišče. Je lep, super hiter (če ga primerjam s starim), velik, tih, zmogljiv, z veliko prostora. Malo je sicer smešno, ker slika ni čez celoten ekran, a to je še najmanj. Je pa zato pregledna, svetla in full colorna. Hahaha. Odporen je proti politju tipkovnice, kar je seveda uredu, saj imamo pri hiši različne sorte štorov. Primer je za manjša podjetja ... za najino Koalco torej ravno pravšnji. In za moje šolske naloge ter druge obveznosti ravno tako. Pa za filme dol vlečt in tudi za ogled kakega od njih. In tudi za kakšno igrico navsezadnje. Zakaj pa ne? Aja, pa za Tjuševe risanke, seveda.

Vesela sem ga kot mali otrok, ko dobi igračko. In tudi zaslužila sem si ga že, še posebno, ker sem bila pridna in osem mesecev zastonj delala. Grem zdaj še malo inštalirat nove stvari, da zapolnim prazen precej prazen disk.

Načrt, kako iz odpadnega materiala narediti raketo

Za Sončkov dan v soboto sem morala narediti načrt, kako bomo izdelali raketo. Na sliki so moja navodila očiju, ki mi mora dati strokovna navodila in oceno. Hahaha, pa ne se smejat.

Čakanje na ...

...službo. Od sredine maja naprej vsakodnevno spremljam objave delovnih mest na Zavodu. Prijavila sem se na vse mogoče razpise za prof. slovenščine v OŠ in SŠ. In rezultat? Dva obvestila na dom, da me niso sprejeli, in en razgovor. Ta razgovor pa je potekal na Euro šoli v Ljubljani. Najbolj zanimivo od vsega je bilo psihološko testiranje. Tega ljudje mojega kova nismo vajeni, saj so taka testiranja bolj v navadi v podjetjih. Ker pa je Euro šola v bistvu neke vrste podjetje, saj gre za privat šolo, smo jih morali reševati tudi kandidati.

Najprej sem imela razgovor pri ravnateljici. Zelo mlada ženska, mogoče nekaj let starejša od mene, ambiciozna ... Ves čas sem imela občutek, da me je sprejela, da sem ji "všeč", a kaj vedi, kako se bo odločila. Toliko stvari bi še lahko povedala, pa nisem. Nisem zverzirana za razgovore in potem izpadem manj zanimiva, čeprav znam ogromno. Sledil je test sposobnosti, na katerem smo morali obkrožiti pravilen znakec, ki sledi zaporedju 20 znakov. In takih je bilo tri strani, časa pa 20 minut. Že doma sem se odločila, da bom vse reševala na prvo roko. Kar mi prvo pride na pamet. To se je izkazalo za kar dobro potezo, saj je 20 minut ravno dovolj časa, da v prvi rundi vse rešiš. Drugi test pa je bil test osebnosti, ko smo morali pri 160 osebnostnih trditvah obkrožati, koliko držijo za nas in koliko ne. Bilo je tudi nekaj "hakeljcev", npr. zanikane trditve. Tukaj si imel na voljo neomejeno časa, vendar se sama nisem dala motit in reševala hitro in zbrano, kar se mi je zdelo, da sem. Sem namreč tisto, kar sem obkrožila kot prvo. Na koncu pa smo morali narisati še sadno drevo. Narisala sem razvejano jablano z jabolki in listki, koreninami in travo okoli. Pa da vidimo, kam me bo vse to pripeljalo. Rezultati bodo konec naslednjega tedna ... težko je čakati doma.

Nekaj testov osebnosti najdete tudi na spletnih straneh: npr.: MBTI

Štorija v parkirni hiši

V četrtek sem končno uredila vse potrebno za odprtje Koalca s. p. S čim vse se v tem "podjetju" ukvarjamo, lahko ogledate na linku. Tu na tem blogu Koalčine dejavnosti si boste lahko tedensko prebrali, kaj je novega pri Justu, za kaj vse lahko uporabljate določene kremice in druge izdelke ter cene lektoriranja in inštrukcij za slovenščino. Blog je javen, zato ga lahko posredujete tudi kateremu od prijateljev, če bo potreboval kakšno mojo storitev.

Z urejanjem zadev za podjetje je povezana tudi naslednja štorija. Aprilčice ste jo že slišale, ostali še ne. V četrtek sem morala na DURS iskat eno potrdilo. Se pripeljem na novo Davčno ulico in iščem parking. Itak ni bilo nobenega, zato je bilo treba v parkirno hišo. Na srečo sem imela v žepu en evro drobiža, kar pa je pomenilo, da več kot eno uro ne smem "čarati" tam notri. Se pripeljem v 2. klet (1. je namreč rezervirana za stanovalce), komaj najdem modro pot do vhoda v stavbo. Na srečo sem prebrala celo opozorilo, da brez parkirnega listka ne morem nazaj. Ko sem prišla pred "recepcijo", sem segla z roko v vrečo, nakar sem tip za pultom zadere: "Da nimate kake pištole!" Fak, no! A tako grozno zgledam?! Mu lepo razložim, da iščem samo listek, na katerem imam napisano, po kaj sem prišla. Od mene je zahteval dokument, zato sem mu dala potni list. Gleda mojo sliko in reče: "A tukaj ste pa imeli bolj afro stil?" Halo???? Poslal me je v prvo nadstropje, v sobo 104. Nekaj časa čakam, se vrinem pred štiri "južnake" in še hitreje grem. V garaži se vsedem v avtu in zapeljem do 1. kleti. Tam zagledam naravnost rampo, za levo je pisalo spet 2. klet. Od tam sem prišla, torej sem šla naravnost pred rampo. Maham s parkirnim listkom, če bi mogoče naprava prebrala mojo črtno kodo, da se mi bo rampa odprla. Nič. Pritisnem na gumb in se oglasi moški glas, kaj želim. Mu povem, da bi šla rada ven. Pa reče: "Ja gospa, po stopnicah pejte." "Ne morem, sem z avtom," mu odgovorim. Si je po moje mislim svoje, vendar mi je vseeno lepo razložil, da potem pa nisem na pravem koncu. Nakar izza ovinka prideta dva "garažnika" in mi lepo razložita, da moram v isto smer, kot je vhod v 2. klet, samo bolj levo se moram držat. Okej, hvala! Pridem pred rampo in vrata, odčitam kodo in vrata se odpro, meni pa crkne avto. Samo to je še manjkalo, da se mi vrata pred nosom zaprejo nazaj ali da se mi zaprejo v tistem trenutku, ko bi zapeljala pod njih. A se niso in zagledala sem beli dan. Pa imam spet za sabo štorijo za pol strani bloga. :)

Zabavno srečanje pri Justu

Včeraj zvečer smo pri Justu imeli posebno srečanje, na katerega smo lahko svetovalke pripeljale svoje gospodinje in ljudi, ki bi radi delali pri Justu. S tem približamo svojim strankam Just na drugačen način. Na eni strani spoznajo način dela, na drugi strani pa spoznajo nove izdelke in seveda uprabo teh. Še bolj pomembno pa je to, da v teh dveh tednih poteka posebna akcija za nove člane - vsak nov član dobi torbo za začetno delo brezplačno. Jaz sem si jo morala namreč zaslužiti s svojo prvo predstavitvijo.

Na srečanje sem povabila Petro, Dragano in Sabino. Petra in Dragana sta moji dobri gospodinji, Sabina pa se je odločila, da bo postala naša svetovalka. Kot gostje so takoj po prihodu dobile vsaka svojo "vrečko presenečenja", v kateri je bil nova Justova revija, krema za noge in še nekaj "materiala". Srečanje je vodil vodja našega območja Stane. Najprej smo si ogledali zanimiv film o Justu kot firmi in na čem temelji njegova filozofija. Zelo zanimivo, saj sem tudi sama slišali kar nekaj novih stvari, ki si jih splača zapomniti. Sledilo je žrebanje za gostje. Vsaka je namreč dobila listek s številko. Petra in Dragana sta bili izžrebani v prvi rundi in dobili poletni šal in peno za tuširanje. Sabina pa je malo razočarano obsedela. A ne za dolgo. Sledila je še predstavitev super darila z vonjem slezenovca (pena in mleko + brisački), predstavitev mini "bambu seta"

in še nekaterih kremic. Vmes so "padale" nagradice za pravilne odgovore. Imeli smo tudi nominacijo za najboljšo gospodinjo v tem letu in lahko se pohvalim, da je Dragana zasedla drugo mesto. Na njeni predstavitvi smo namreč prodale za 587 evrčkov. Prva gospodinja jo je prehitela le za 10 evrov. Dobila je še eno kremo za obraz in bila zelo vesela. Nominacije pa so potekale tudi za nas, svetovalke. Glede na prodajo v rekordnem tednu sem dosegla v celotnem našem območju 5. mesto. Za nagrado sem dobila sivkin sprej za stanovanje. Druga nominacija za nas pa je potekala v povezavi s križarjenjem po Sredozemlju konec maja. Med 10 najboljšimi sem bila kot 10. nominirana tudi jaz, bolj za spodbudo, da še naprej delam in mogoče res dosežem tako prodajo, da odpotujem. Dobila sem mleko za tuširanje. Drugo žrebanje za gostje je spet minil v napetosti, saj Sabine niso in niso hoteli izžrebati. A da si zadnji, je včasih tudi dobra stvar. Kot zadnja izžrebana je namreč dobila še dodatno nagrado. Ni slabo. Proti koncu je bila še nominirana za novo svetovalko in domov je odšla s torbo, v kateri je za 200 evrov izdelkov. Spet ni slabo.

Še najboljša nagrada pa je bila za najboljše pecivo. Svetovalke smo morale namreč za pogostitev nekaj speči. Spekla sem jafa biskvit in ga servirala na Tw pladenj. Že na pogled je bil videti "lep" pa še dobro mi je uspel. Res tak rahel in okusen. Tri gostje so morale izbrati vsaka svoje najboljše pecivo in ena je izbrala mojega. Tako sem spet prišla do dveh povsem novih izdelkov pri Justu. Ženske so me samo gledale, saj sem bila povsod zraven. Pa kaj! Bila in sem ponosna sama nase, da sem uspešna. Na koncu sem dobila še en balzam, ki pa sem ga na Petrino in Draganino srečo podelila njima. Od veselja sta me kar objemali. Take ljudi imam rada.

Po uradnem delu je sledila zakuska. Vsak je lahko pojedel, kar je želel, in tudi nekaj popil. Najboljša izjava mi je bila od Petre: "Urška, saj si res zaslužiš nagrado za pecivo, če so pa ženske v škatli za čevlje prinesle svoje pecivo." Hvala Petra, samo je imela čisto prav. Te je kar groza jesti tako pecivo, bolje, da bi prinesla na plastičnem krožniku, kar so nekatere tudi storile. Veliko bolj estetsko.

Imele smo se lepo in upam, da se kmalu spet vidimo. V še večjem številu.

3. mesto

Danes sem bila na sestanku za Just. Bil je prvi sestanek po rekordnem tednu. Bravo jaz! Prejšnji teden sem bila tako zelo pridna, da sem od vseh v skupini (20), pristala glede na prodajo na odličnem 3. mestu (oz. na 4., če odštejem našega šefa, ki je prodal za 4000 evrčkov). Prehitela sem dve svetovalki, za kateri si nisem mislila, da ju lahko. In za prvima dvema niti nisem zaostajala veliko, le 50 oz. 200 evrčkov. So me kar postrani gledale, še posebno pa tiste, s katerimi smo kao nove članice. Jaz sem bila pa tudi v oblakih. Za nagrado sem dobila piling za telo v vrednosti 31 e in nov osvežilec zraka z dišavo alpskih rožic v vrednosti 20 e. Čakata pa me še dve kremici v vrednosti 40 e. Ni slabo in sem res ful vesela.

Za tiste, ki mogoče ne poznate Just izdelkov, sta tukaj dva najbolj znana:

krema materina dušica in olje 31


Zdaj imam nov cilj, ki pa ga še ne bom razkrila. Upam, da mi uspe, vsaj v prvi vrsti, če že ne v celoti. Zanj boste izvedeli sproti. Kot prvo moram povedat, da vas od 23. marca naprej spet čaka eno super darilo: slezenovčeva pena za tuširanje, slezenovčevo mleko in dve brisači za tuširanje. Lepo darilo, zato moram spet pridno in veselo na delo. Bi kdo rad tako darilo? Vas naslednji teden pokličem in se zmenimo za termin predstavitve. :)

slezenovčeva pena in mleko

Grem študirat, kako največ prodat. Ker recesije ni, saj je naša skupina v prejšnjem tednu prodala za 17.000 e, kar je 10% več kot lani v istem času. Torej? Bi kdo rad prodajal? No, zdaj pa res grem.

Ta teden pa je v prodaji tudi že krema za sončenje, faktor 15.
krema za sončenje

Šola je nora

Že skoraj dva meseca sem v šoli. Kaj lahko rečem? Super in fajn na eni strani, na drugi pa groza in strah. V enem dnevu lahko doživiš vse, od tega, da totalno popenijo učenci, do tega, da imajo učitelji dovolj vsega tega "jeb....." v glavo. Pazite, govorim o osnovni šoli.

Če se spomnim svoje osnovne šole, se najbolj spomnim tega, da nikoli nismo počeli takih stvari, kot jih danes počnejo učenci. Da bi toliko špricali? Mislim, da v našem razredu tega ni počel nihče. Da bi učiteljico pošiljali v vse možne "piz..", nam še na misel ni prišlo. Saj smo nagajali, vendar so bili tudi kondomi na avtomobilu učiteljice za matematiko, nič v primerjavi z današnjimi osnovnošolci. Pa še to nam je prišlo na misel v osmem razredu, v šestem pa smo še pridno sedeli v razredu. Tudi druge "kozlarije" smo ušpičili, zato smo bili tudi znani kot najhujši razred na šoli. Danes bi bili povsem normalni in bi nas vsi imeli radi. Ja, tako je to. Še ena stvar, ki je pri nas nisem opazila, vsaj ne v tako veliki meri, kot je to opazno danes. Naši starši nas niso nosili po rokah. Če si kaj ušpičil, si bil za to kaznovan.

Redkokateri starš bi tako zagovarjal otroka, da se na koncu ti kot učitelj počutiš najbolj bebastega. En učenec, na primer, je veliko manjkal. Mama mu je vse ure opravičila, nekega dne pa so ga dobili pred šolo ter klicali domov. Mama je trdila, da je sine doma z njo gleda TV in učiteljico spraševala, če slučajno misli, da ji laže. Halo? Moja mami česa takega ne bi nikoli naredila. Verjetno bi me pričakala doma in mi jih pošteno napela, kaj da se grem. Spet pri drugem imaš primer, ko mama po dveh mesecih po govornem nastopu kliče v šolo, zakaj je njen sine dobil dvojko in trojko, če mu je govor sestavila njena kolegica slovenistka. Ja in? Govor mora biti tekoč, ni pomembno, kdo ga je napisal, ravno tako so znani kriteriji in to vnaprej. Ampak ne, njen sine, pa ne. V glavnem "luda kuča", kot pravi ena od učiteljic. Vsak dan je vsak en učenec pri svetovalki ... da o tem, da učitelji v zbornici nimajo več živcev, sploh ne bi. Ah, ja. Vsi ti so tukaj samo zato, ker morajo biti, srednja šola ne bo več nujna, niti ne bo nujno, da jih učitelji gledajo v razredu.

Kaj takega v naši OŠ ni bilo. Kako je sedaj, ne vem. Predstavljam si, da podobno kot tu, kjer trenutno delam prakso. Učenci danes poznajo samo svoje pravice, na dolžnosti pozabljajo. Ne nosijo s seboj zvezkov in učbenikov, klepetanje je itak obvezni del ure, stalno opominjanje in zapisovanje v poseben disciplinski zvezek pa ravno tako. V vsakem razredu je nekaj t. i. zvezd, ki si želijo pozornosti. Nič drugega. Mogoče jih prijatelji ne marajo preveč, mogoče imajo doma težave, se slabo učijo ... zato iščejo pozornost. Da bi jih opazili vsaj učitelji, da bi slišali svoje ime vsaj trikrat na uro, pa čeprav jih opozoriš, da bo zapisan v dnevnik. Ne vem. Tak občutek sem dobila. Spet drugi so sicer pametni, vendar enostavno čisto podrti, kar se tiče obnašanja, odnosa do drugih, spoštovanja do učiteljev ... Če bi jih lahko, bi jih včasih kar tepel. Samo kaj, ko jim nič ne bi pomagalo. Nič! Takih učencev je škoda, ker bi lahko iz sebe naredili veliko več, kot pokažejo. Izgovor staršev na tako obnašanje, pa je "ah, saj smo bili tudi mi taki". Bili, ja bili, vendar smo pri tem spoštovali tako učiteljie kot starše. Predvsem pri tem mislim na mlajše, 6. in 7. razred. Kaj bo z njimi v osmem in devetem, če jih že danes ni mogoče krotiti? Ja, dobesedno krotiti, kot leve v cirkusu. Včasih imam res občutek, da sem v cirkusu, in me boli glava po koncu dneva, pa sem samo opazovalka v razredu. Da bi pa še učila ... ja, res je treba imeti močne živce. In to le zaradi treh učencev v razredu.

Na srečo pa vsaj kakšna ura, dan skoraj ni možen, mine brez pretresljajev in na koncu z mentorico rečeva, "danes so bili pa zelo pridni". Sama imam najraje 9. razred, 6. a in 7. b. Čeprav v vsakem razredu najdeš zgoraj omenjene primerke, se 8. razred z njimi ne more primerjati. Tam je takih v večini, razen punc so skoraj vsi fantje podivjani. Z 9., 6. in 7. se dobro razumem. Tudi ko vodim samostojno uro, me lepo upoštevajo, sprašujejo, pišejo, če jim rečem, so tiho, ko se zaderem. V osmem razredu se več ali manj samo derem, naj bodo prosim tiho in delajo. Ker sedim z njimi v klopi (nekaterim pomagam slediti pri uri), so me učenci vzeli za svojo, včasih mi povedo kaj o sebi, mi potožijo, da ne znajo ali da nimajo domače naloge. Ker vedo, da pri meni ne bodo imeli minusa. Predvsem devetošolke se znajo hitro zaplesti v pogovor, ki nima veze z uro. Jaz pa sem znana klepetulja, ki jih moram miriti. Joj, kolikokrat so mene v SŠ opomnili, naj neham klepetat. Ampak biti v klopi ali predavati je nekaj čisto drugega.

Ta teden ocenjujem govorne nastope v šestem in sedmem razredu. Eni imajo opis običaja, drugi opis evropske države. Moram reči, da mi gre kar dobro, saj se moje ocenjevanje skoraj vedno ujame z mentoričinim. Kaka točka gor ali dol, ni take sile. Včasih sem bolj stroga, včasih manj. Danes sem brala tudi spise Ocena knjige Lažniva Suzi, in sicer od učencev iz prvega nivoja. Joj, sploh ne vem, kako se to ocenjuje, da mu ne daš enice kar takoj. Vendar glede na to, da je večina teh učencev iz Makedonije, moramo gledati predvsem na vsebino in ne toliko na pravopis. Ker pravopis ... ne veš, ali bi jokal ali se smejal. Me prav zanima, kako so pisali v drugem nivoju. Aja, morala sem sestaviti celo test, pri tem mi je pomagala seveda mentorica. Je zanimivo, čeprav je en kup enih "hakeljcev" in moraš paziti, da ni vse na kupu, da kaj ne pozabiš, da je dovolj težko in da ni pretežko. V petek me spet čaka samostojna ura s sedmošolci, drug teden se začnem pripravljati na samostojne nastope, pri katerih bo prisotna tudi mentorica. Tako mi bo lažje, da mi na koncu pove, kaj delam narobe. Vsega pa res še ne znam. Priznam, književnosti ne znam na pamet. No, po nekaj letih jo bom. S slovnico ni tak problem, ker imajo vse definicije zapisane v učbeniku, le včasih se moraš spomniti kak svoj primer. Zato pa obstajajo priprave. :)

Moj dan v šoli je na prvi pogled sicer monoton, nič posebnega se ne dogaja, a sama odnesem ogromno. Že samo to, da opazujem odnos učiteljev do učencev, je dovolj. Včasih si predstavljam sebe, kako bi ravnala v določenem trenutku, včasih občudujem mentorico, da je tako potrpežljiva, spet drugič, me preseneti njena strogost. Tudi drugi učitelji so mi všeč. Vsak ima svoj pristop, vsak svojo idejo, a vseeno so pri glavnih problemih vsi skupaj. Sama vidim, da se z večino ujamem, da imam podobno mnenje o vzgoji in učenju, kar je glavno. Kaj si mislim o življenju na splošno, je moja stvar, čeprav bom s svojim mnenjem o določenih stvareh zagotovo vplivala na učence. A vem, da sem vzgojena še po "stari šoli", tako vzgajam svojega otroka in te vrednote bom skušala prenesti v pihodnje tudi na svoje učence. Tudi na tiste male razredne "zvezde", ki čakajo, da zasvetijo v svoji popolnosti.

Kako pa kaj šola?

Uuuu, tega vprašanja pa že dolgo nisem slišala. Gotovo se ga vsi spomnite še iz šolskih časov, ko je prišla kakšna "prijazna" tetka na obisk in je bilo prvo vprašanje: "Kako pa kaj šola?" (takoj za tem pa, kako si že zrasel). Danes se mi to vprašanje začenja vračati. Spet sem v šoli ... v dobrih starih časih.

Na osnovno šolo imam prijetne spomine, saj se mi ni zgodilo nič slabega. Bila sem več ali manj odlična, z učitelji nisem imela problemov, ker sem itak imela status športnice, s sošolci smo se dobro razumeli in jih danes z veseljem srečujem (po novem kar prek Facebooka). Šola mi je bila vedno všeč. Že kot punčka sem se veliko preigrala v vlogi tovarišice. Vsi moji plišasti pajacki in seveda mlajše sosede so morali hoditi k meni v šolo, jaz pa sem jim pripravljala teste. Nadvse sem namreč uživala v popravljanju teh. V srednji šoli sem velikokrat popravljala domače naloge sestrici Špeli, ji razlagala snov in pomagala pri učenju. Tako sem mimogrede naredila kar dve srednji šoli, svojo in še sestrino, hahaha.

Da bom nekoč učiteljica, sem vedela torej že zelo zgodaj. V srednji šoli pa mi je to postalo še bolj jasno. Da bom učiteljica za slovenščino sem bila prepričana že v prvem letniku srednje šole, čeprav me doma nihče ni jemal resno. Še posebno ne domači. Željo sem pred nekaj meseci dokončno uresničila in sedaj sem tudi uradno prof. slovenščine. In kar je najbolj pomembno, od 2. februarja naprej namreč učim na Osnovni šoli Dravlje.

Postala sem volonterska pripravnica, kar pomeni, da najmanj šest mesecev delam zastonj. Me ne moti, ker vem, da bom tako dobila ogromno izkušenj in novega znanja. Vas zanima, kako je potekal moj prvi teden?

V ponedeljek me je presenetila novica, da moje mentorice Milojke ni, ker je zbolela. Mentorstvo je prevzela druga učiteljica, Lidija. Z njo sem tako začela hospitirati v razredih, ki jih uči ona. Učenci so razdeljeni tudi po nivojih, Lidija uči predvsem tretje nivoje, tako da je pouk slovenščine bolj kot ne zabava, saj učenci veliko znajo in ne potrebujejo dodatne razlage. Moja mentorica pa ima nižja nivoja. Tako me je že tretjo uro čakal 9. razred, 2. nivo. Kar "vrgli" so me v razred, ne da bi to pričakovala. Ne da bi točno vedela, kaj sploh jemljejo, kako se obnašati, kaj sploh početi v razredu. Enostavno sem morala splavati. In tudi sem. Učenci so sicer klepetali, nagajali kot vsi drugi, pri katerih pač predava ena "ta nova". Brali smo zgodbo o Petru Klepcu Ivana Cankarja. Kar se tiče branja, lahko rečem, da eni znajo brati, drugi pa berejo slabo za svoja leta. Tudi pri razumevanju besedila so imeli težave, a na koncu smo skupaj uspeli rešiti vse naloge v učbeniku, ne da bi se mi bilo treba na ful dreti, naj končno dajo mir.

V torek sem bila doma, ker je bil Tjuško na bolniški. Sredin samostojni razred je bil hujši. Čeprav je v njem sedela tudi učiteljica zgodovine. Odločili so se, da bodo klepetali vsevprek in noben "tiho" in "šššš" ni kaj dosti zalegel. Ura je sicer minila, predelali smo kar nekaj snovi, koliko so pa odnesli od ure, je pa drugo vprašanje. Preostale ure sem le hospitirala in pomagala učencu iz Bosne pri reševanju nalog iz delovnega zvezka.

Današnji dan smo začeli s skupno razredno uro za vse razrede od 6. do 9. Ura je bila namenjena predstavitvi vseh dejavnosti šole od novembra do danes. Teme sta med seboj povezovali dve učenki, trije učenci pa so bolj podrobno predstavili dogodke. Na koncu so nekaj minut namenili tudi kulturnemu prazniku in brali pesmi, ki so jih napisali učenci. Prav za konec pa je sledil še kviz Sto na uro nad kulturo, v katerem sta tekmovala po dva predstavnika iz vsakega 8. razreda. Vprašanja pa so bila na temo F. Prešeren. Zmagal je 8. b.

Druga ura je bila spet moja samostojna ura. Razred sem že poznala, 9. razred, 2. nivo. Danes so bili neverjetno pridni in so lepo sodelovali. Tema ure je bil Župančič in njegova pesem Žebljarska. Zelo sem bila zadovoljna, saj je ura minila kot bi mignil in smo res naredili vse, kar sem si zadala.

Jutri me čakajo kar 4 samostojne ure. Čaka me taisti razred kot danes, poleg njega pa še oba sedma, s katerima bom delala valentinove srčke. Za konec pa me čakajo četrtošolčki, s katerimi bomo brali besedila iz berila. Kako bo? Vam povem naslednjič.

Prva samostojna predstavitev

V soboto sem imela pri sestrici Špeli prvo samostojno predstavitev Just. A če sem imela tremo? Sploh ne, čeprav se mi je pri prvi besedi malo zatresel glas. V torbi, ki sem jo dobila kot nova svetovalka, imam nekaj osnovnih izdelkov, mami pa mi je za čas predstavitve posodila še nekaj svojih. Tako da sem imela narejeno lepo zalogo izdelkov.

Prišle sta dve njeni prijateljici, najina nekdanja soseda, njena sedanja soseda, pa njena tašča, najina mami in najina teta. Za polno kuhinjo nas je bilo. Nisem imela kakega posebnega načrta, kako bom govorila. Vse je nekako steklo. Predstavila sem kreme, ki jih poznam in ki jih uporabljam tudi sama. Predvsem sem povedal, za kaj se uporabljajo in kako. Med samo predstavitvijo je bilo veliko smeha, padel je kakšen komentar stranke, ki določeno kremo uporablja tudi za kaj drugega in je ila seveda dobrodošla. Našla pa se je tudi stranka, ki je imela eno kremo doma že dve leti, a ni vedela, za kaj naj jo uporablja. Zdaj ve. Čeprav mi je čudno, da imaš nekaj doma, vendar se ne pozanimaš, kako to stvar uporabljati. Ženske so vse kreme lahko sprobale na sebi, si namazale roke, povohale esence, vonjale razpršila ... V slabi uri sem tako predstavila skoraj 20 izdelkov, ki jih lahko uporabljate vsak dan in v različne namene ... njihov skupen namen pa je ohraniti zdravje telesa in duha.

Sestrica je bila z naročilom zelo zadovoljna, saj si je glede na prodano lahko izbrala celo tri izdelke kot darilo, vse skupaj v vrednosti 50 evrov. Domenila sem se tudi za tri predstavitve v naslednjih tednih, česar sem zelo vesela, saj me v 10. tednu čaka rekordni teden in bi se rada pokazala v najboljši luči. Predvsem pred drugimi ženskami, ki prodajajo Just, in mislijo, da lahko samo one prodajo tako veliko. Ker so pač starejše. Upam, da mi bo uspelo.

Kaj pa kritika? Moja največja kritičarka je bila seveda mami, saj sama prodaja TW posode in točno ve, kako se počutiš na takih predstavitvah. Po njenem strokovnem mnenju sem govorila zelo dobro in ljudem lepo razložila, za kaj določeno kremo potrebujejo, in seveda, sem jih s tem prepričala v nakup, kar je bil moj glavni namen. Edina šibka točka je bila, kako se zmeniti za nadaljne predstavitve. Tu mi manjka še nekaj vaje in več samozavesti. Pa bolj mehke veščine komuniciranja moram uporabiti, v smislu, da dam ljudem na voljo dva dneva, ne samo enega. Bom upoštevala pri naslednji predstavitvi, ki jo imam pri prijateljici Nini. Nina, pozdravite se do srede, da boš lahko naredila "prijetno druženje", kot je predstavitev poimenovala Špelina tašča.

Lepa novica

Danes me je razveselila lepa novica. Ministrstvo za šolstvo mi je odobrilo pripravništvo na OŠ Dravlje. Seveda volontersko, a glavno, da je. Začnem v ponedeljek, v četrtek grem pa na šolo na konferenco, da se spoznam s profesorji.

Ko sem klicala v šolo, da bi v ponedeljek prišla delat, jo je skoraj kap. Ravnateljica je namreč mislila, da sem na vse skupaj že pozabila, ker je tako dolgo trajalo od prijave. Nisem jaz kriva, na ministrstvu čarajo. Upam, da mi bodo še na Zavodu za zaposlovanje odobrili trimesečno usposabljanje na delovnem mestu, kar pomeni, da le ne bom delala čisto zastonj. Glavno, da do junija naredim strokovni izpit in potem lahko za jeseni kandidiram na prosta mesta v katerikoli šoli. Glavno, da ne bom več doma, ker moram nujno od doma, med ljudi. Saj je fino biti doma, samo slej ko prej pripelje do tega, da nekako ne skrbiš več zase tako kot bi. Ker se ti za doma ni treba zrihtat. Ja, treba bo k frizerju.

Super, ker gre spet snegec. Je že skoraj belo. To mi je všeč, samo da ni dežja. Spet bo luštno hodit na Toško čelo, čeprav bo sedaj treba spremeniti ritem. Danes nisem šla, ker je šel ful dež dopoldne, jutri bom šla, nujno moram. Drug teden bo treba hodit popoldan. Upam, da mi bo uspelo trikrat na teden.

Vabljeni na "Just"

Skoraj vsi poznamo kozmetiko Just. Če ne drugače, si jo je vsak zapomnil po čudežni kremi iz materine dušice in po kapljicah 31. Tudi pri nas doma je Just že nekaj let naš spremljevalec predvsem v hladnih zimskih dneh.

Namen članka o Justu pa ni predstaviti izdelke, ampak povedati vsem mojim prijateljem, ki beremo moj blog, da bom v sredo, 21. januarja, ob 17. uri imela svojo začetno predstavitev. To pomeni, da bom začela sama prodajat te izdelke. A zakaj? Po eni strani zato, ker tudi sama kupujem njihove izdelke in bi jih tako dobila ceneje, po drugi strani zato, ker želim tudi nekaj zaslužiti. Ja kdo pa ne bi rad še nekaj zaslužil, če lahko. Danes je osnovna plača le redko kdaj tako visoka, da lahko brezskrbno preživiš mesec. Skoraj vsak se popoldne bavi še s kakšno dejavnostjo, tako "na črno".

Just, torej. V sredo ste vsi bralci mojega bloga vabljeni k meni domov na predstavitev. Predstavitev vseh izdelkov bo imel moj "mentor" Stanko, ki je v tem že 15 let in ima veliko izkušenj, na kakšen način uporabljati izdelke, za kaj jih uporabljati in katere izdelke sploh ima Just. Predstavitev bo vsekakor zanimiva, saj bomo izvedeli ogromno enih informacij, se spoznali z veliko novimi izdelki ali pa naše že poznane izdelke spoznali na drugačen način. Če vas zanima, me prosim kontaktirajte pod komentarjem. Vse bom sicer še poklicala, to vabilo je zgolj informativne narave, da veste, da sedaj lahko te izdelke naročite pri meni.