Končno sem se lahko priklopila na internet, ker mi že ves teden nagaja računalnik. Dolžna sem vam še poročilo s praznovanja rojstnega dne v soboto. Ne vem pa, ali bom lahko dodala kakšno sliko.
Napovedovali so dež in na vrat na nos sem morala v nekaj dneh najti eno streho, ker na vrtu v dežju, je bilo skoraj nemogoče. Po tem, ko sem celotno familijo zaposlila z iskanjem, sem končno le našla kočico. Predlagal jo je namreč moj stari ata, nanj nisem niti pomislila. Pa je beseda dala besedo in lovska koča ob Savi (ne vem, zakaj ob Savi, če je najbližja reka Tržiška bistrica). Sledijo je kup telefonov in dogovarjanj z oskrbnikom, kako in kaj, a koča je bila skoraj moja. Skoraj pa zato, ker je bila koča odprta za naključne obiskovalce.
Koča stoji blizu Naklega, torej nedaleč stran od Tržiča. Ob 11. uri nam je oskrbnik odprl kočo, ob 13. uri je prišla še "šefica", ki je hotela najprej nekaj težit, do kdaj smo lahko, a jo je Janez takoj "pomiril" z borovničkami, tako da je na koncu ostala do osme ure zvečer. Postavili smo žar, okrasila sem mize zunaj pod streho, zakurili smo v kaminu, obesili balone, ki so povabljene pripeljale do mene. Ob dveh so začeli prihajati prvi, ob pol štirih so prišli zadnji. Vseh sem bila zelo vesela, saj sem povabila ljudi, ki mi veliko pomenijo, ki jih imam zelo rada in sem enostavno rada v njihovi družbi. Manjkali sta le dve novi družinici, Tanjina in Sandrina, vendar nanje nisem jezna. Po eni strani je mogoče celo bolje, da jih ni bilo, ker je bilo kar pošteno mraz na vsake toliko in bi lahko mali punčki še zboleli. Mrazu smo se izognili z gretjem pred kaminom.
Kot tridesetletnica sem imela oblečeno luštno rdečo majico z napisom "Uršika zala, kol'ko si stara?" in odgovor zadaj "30". Majico mi je zrihtala Petra oz njen Roman. Glavno darilo, kolo, sem dobila poleti, tako da nisem pričakovala ničesar in se si raje izbrala kak evro. Sestrica Špela pa mi je napisala tako lepo pesmico, da smo vsi jokali, ko jo je brala. Hvala, sestrica. Ko smo bili vsi zbrani, se je že peklo in dišalo po mesu. Piknik je bil organiziran tako, da je bilo na eni mizi vse, kar si želiš, in vsak si je naložil, kolikor je želel in kar si je zaželel. Tudi pijačo so si vsi lahko vzeli sami, nihče ni skrbel za nikogar, a bilo je poskrbljeno za vse. Mislim, da so bili vsi zadovoljni, nihče ni bil ne lačen, ne žejen. Na koncu je bila tudi luštna torta v obliki polžka in čokoladna torta, ki jo je naredila mami s posebnim receptom. Svečke so bile pa "znajdi se sam".
Mali otročki, Tjuš, Maks, Polonca in Naya, so se zabavali po svoje. Starejši trije so divjali, plesali ob Janezovi animaciji, pokali balone in letali kot zmešani, zraven pa lulali in kakali v naravo, pa v hlačke tudi. Maks pa je le opazoval in meditiral med vsem dogajanjem, tako da si imel občutek, da ima vse na tekočem. Je facko tale naš Maksi. Ta veliki trije pa itak sami ravbarji.
Praznovanje je malo pokvarila ena čudna "štala". En jazbečar od naključnega obiskovalca je namreč brez razloga napadel našo Fejo in jo uklal do krvi v sprednjo in zadnjo tačko. Vse se je zgodilo tako hitro, da smo komaj dohajali, a na srečo je s Fejo vse okej.
Slik očitno ne bom mogla prilepit v ta post, zato jih bom probala v naslednjega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar