Šmarna gora, Franja in nogomet

Danes je bil spet en vroč dan in treba ga je bilo nekako izkoristiti. Morala bi biti na maratonu Franja, a so vsi načrti padli v vodo. In sem žalostna. Zjutraj sva imela na voljo izlet s kolesom ali pa obisk Toškega čela oziroma Šmarne gore. Tjuško je predlagal Šmarno goro, ker se bomo gor poročili. Skoraj no, na Šmarjetni pa res. :)

Poklicala sva še ata in mamo pa sta bila takoj zato, da prideta dol. Zraven je pa prišla še Špela. Ob pol enajstih je bil štart iz Tacna. Okoli 12 smo bili že na vrhu. Tjuš je hodil sam, čeprav z malo animacije, a je šlo. Pa na malico nismo smeli pozabiti, da je dobil dodatno energijo. Pod vrhom sta ga navdušila osel in oslica. Osel iz Shreka, normalno. Na vrhu je pozvonil z zvončkom, potem pa smo počivali na ležalnikih. Pozdravit nas je prišel en policijski helikopter, ki nam je pomahal. Kot nalašč za Tjuša je letel zelo nizko pod nami. Ob pol dveh je bila Šmarna dobesedno prazna. Le mi in še pet drugih smo sedeli gor ... Razlog? Nogometna tekma med Slovenijo in Alžirijo. Mislim, da je obisk Šmarne boljši celo v dežju. Imeli pa smo čudovit razgled tudi na prve maratonske kolesarje. Dol je šlo hitreje, saj se je pohodnik nesel na štuporami. "Ata, nesi me, bom bil zmatlan." Itak. Spodaj je bila cesta zaprta, zato sva morala čez Medvode domov. Doma pa takoj pod tuš in spat. Skupaj sva spančkala do pol sedmih. Sva se imela prav luštn.

Sicer pa kaj pretirano novega se ne dogaja. Jutri šibam z otroci na Rakitno za tri dni, potem pa v petek še za pet dni v Zambratijo. Fanta bosta ta teden sama, za vikend gresta pa k našim in bo Tjuško ostal na počitnicah. Ker je Janez potem popoldne v službi in ni šans, da bi menjal izmeno. Ja, sodelavci pa taki. Prstani so narejeni, samo iskat jih morava priti, a vse kaže, da jih bova šla šele konec meseca, ker prej ne bo časa. Shujševalna šiba sto na uro. Po dveh mesecih sva dala dol vsak po 9 kil in se nama kr lepo pozna. Komaj čakava, čeprav naju čaka še neki dela. Ampak čakam počitnice, prej ne bo šlo.

Danes ima pa Tanja 30. rojstni dan. Vse najboljše, da bi bila še naprej taka, kot si. Polna energije in topline, ki jo daješ svoji družinici.

Lepo se imejte, naslednjič poročam o šoli v naravi.

Kolesarski dan

Današnji dan je bil pravi dan za male kolesarje. Čeprav so vsi čistili, kar je lepo in prav, sva se midva s Tjuškom odpravila do Saške, Markota in Maksa. Malemu Maksu sva namreč peljala kolo. Maks je za rojstni dan dobil tako kolo, kot ga ima Tjuš. A tudi on je bil prekratek zanj. Kot lani Tjuš. Naše dete pa je zraslo. Tako smo se odločili, da njegovo malo kolo prešraufamo na Maksovega. In, evo ga. Maks je dovolj velik in "Massi kolo" je pripravljeno, da se bo "Massi pela pela".

počasi in previdno

Po kavi je posijalo sonce in mamici s sinčki sva se odpravili v Tivoli. Marko pa je imel nekaj časa zase in pisanje magistrske. Revež ni vedel, da nas dooolgo ne bo. V Tivoliju je bilo polno ljudi. Eni so tekli in dobrodelno nabirali kroge, drugi so čistili, spet tretji so bili taborniki, med vsemi pa smo se sprehajali mi. Maks je bil tako navdušen nad kolesom, da je bil problem že v avtu, ker on bi kar na njem sedel. Doseže ravno do tal, da se lepo poganja naprej. Tudi Tjuš je bil na začetku tak. A počasi se daleč pride. In Maks je to vzel resno. Še dobro, da se Tjuš ni pritoževal. Je pač naredil par krogov več. Midve s Saško pa sva ugotovili, da si od počasne hoje bolj utrujen kot od hitre. Obljubili sva jima sok s smetano. Ja, našo otroško pijačo. Motivacija je bila dovolj velika, da smo po skoraj uri in pol prispeli v Čolnarno. Po skorajšnjem obupu, da bomo sploh postreženi, sta kolesarja dobila svoj sok. To je bilo potem videti tako, da je naš spil samo sok, Maksi pa samo smetano pojedel oziroma jo namazal po vsej mizi.

mami, ne me slikat

Nazaj grede sva ju nesli štuporamo, da bi šlo vse skupaj malo hitreje. Maks je na koncu dneva, ura je bila že skoraj tri, dobil medaljo za vztrajnost na kolesu, ker marsikdo bi že obupal. Sploh otrok. Ampak uspelo mu je. Na hitro sva ju peljala domov, od avta do doma pa sta imela le še 20 metrov. Nisem še vprašala, do kdaj sta hodila domov :), ker sva šla midva doma takoj spat in spala do pol sedmih. Skupaj v eni postelji, se me je držal kot klop.

Aja, več slik pa še dobim ...

Maks je praznovala rojstni dan

V soboto je Maksi praznoval drugi rojstni dan. Že tretjič letos. Ja, eni se imajo res luštno. ;) To rundo smo bili povabljeni Tržičani. Tjuš je komaj čakal, da pridemo do Maksa. Začetno poziranje dveh "predsednikov", nekaj nam nerazumljivih debat in začela se je igra brez joka. Skoraj tri ure sta se igrala brez kreganja, joka. Le smeh in ljubezen dveh malih bratrančkov.

Še nekaj slikic, zvečer pa je Tjuš odšel z mamo in atom domov, midva pa sva klepetala še do polnoči pri Saški in Marku. Ja, dolgo se že nismo videli.

vse najboljše Massi!

bonboni so zakoooon!

s skupnimi močmi je uspelo

a lahko še jaz nekaj povem?

kaj gledate? vi se zbašite v tole malo škatlo po toliko hrane!

Vikend na Goričkem

Vikend smo tokrat preživeli na drugem koncu Slovenije. Na Goričkem, v Svetem Juriju, Rogašovci. Tja smo se odpravili že v petek.

Tu stanuje družina botrice Sandre. Ima dve hčerkici, štiriletno Niko in osem mesecev staro Tjašo. Nika in Tjuš sta se takoj ujela. Nika mu je pokazala svojo sobo in vse igrače, Tjuš pa ji je ves vesel sledil v vseh mogočih pogruntavščinah, kako nagajati. Skupno kopanje v tuš kabini je bilo nekaj posebnega za oba. Natočili smo jima malo vode in pence ter ju pustili sama. Čez nekaj minut pa slišimo iz kopalnice: "Tjuš, obrni se, da ti hrbet umijem!" Smo umrli od smeha. Kakšna nedolžna otroška ljubezen. Spanje prvo noč je bilo na bolj burno, ker je naš falot zaspal v spalnici, potem sva ga pa prenesla v dnevno k nama. A naju je v soboto zjutraj razveselil z budilko ob šestih, ker mu je v glavo sijalo sonce. Naslednji večer smo prenosno posteljico postavili v otroški sobi in nedeljska budilka je bila bolj normalna.

V soboto je Matej še delal, nas šest pa je šlo v Mursko Soboto obiskat še teto Jožo. Ja, nesti sva ji morala vabilo na poroko. Zdaj že padajo prva vabila, kakor pač naletimo. Nimava vrstnega reda, ker sama sebe srečujeva čez teden. No, skratka, po obisku tete smo se ustavili še v trgovskem centru, ker so naju zanimale cene ;). Ja, so se našle ene hlače zame. Potem je Sandra kupila še tobogan za Tjuša, za rojstni dan. Ga morava ta teden it na vrt postavit. To bo užival. Na poti nazaj smo obiskali še Sandrine starše, ki so naju vedno veseli. Popoldne pa smo poležavali, zvečer pa smo se basali z gratiniranimi sirovimi palačinkami.

Nedelja je bila sicer cvetna, a je prišlo do nesporazuma in smo cerkev zgrešili ;). Naredili pa smo lep sprehod, Tjuš je pokazal svoje kolesarske spretnosti, Nika pa se je učila, kako se vozi z njegovim kolesom. Popoldne je falot prespal od enih do petih, tako da smo proti domu odpeketali šele pol šestih. Na poti smo se ustavili še v Voličini pri Tjuševem prijateljčku aprilčku Linu in njegovi sestrici Leni. Fanta sta se sicer ujela, le Tjuš je počil njegov balon. Pa je bilo prijateljstva konec. Ja, to so mali lumpi, ki jim že počen kinder jajček da solze v očke. Tako je bilo namreč danes doma.

Domov smo prispeli ob osmih. Preživeli smo lep vikend, pol ni napisanega, ker se ne da. Še nekaj slikic.

Babi je praznovala 50. rojstni dan

V soboto je babi praznovala abrahama. Povabila nas je v restavracijo Raj v Tržič, igrala pa nam je Svežina. Zbrali smo se ob šesti uri zvečer, seveda smo bili mi ta prvi.

slavljenka Draga

babi, na zdravje

Tako sem lahko vse poslikala in na kratko pokomentirala dogajanje. Do sedme ure zvečer, ko so prišli še zadnji gostje iz Gorice, smo se vsi posedli in lačni komaj čakali na juho. Še prej pa je slavljenka s plesom odprla plesišče. Z dedijem sta zaplesala, nato pa so jo po vrsti prevzeli skoraj vsi navzoči moški. Najprej moj Janez, nato pa kakor so se postavili v vrsto. Tudi vnuka Nejc in Tjuš sta prišla na svoj račun.

ples z dedijem Štefanom

in še s sinom Janezom

vnukom Nejcem

z vnučkom Tjušem

in še ples z zetom Petrom

Po odlični večerji se je žur začel. Ples in smeh sta nas spremljala ves večer. Ansambel Svežina sicer igra več ali manj plesne komade, saj nimajo harmonike, a elektrika omogoča tudi to, zato je bilo glasbe za vse dovolj. Od goveje do dlamatinskih in na željo moje mami, tudi grški ples. Plesali so skoraj vsi, tako da nam je bilo pošteno vroče.

Janezova sestrica Janja in njen Joža

sestrici Janja in Petra

ko se babi vživi ...

Svežina igra

gostje plešejo

in na večerjo čakajo

Kot se za abrahamovko spodobi, je morala tudi babi dobiti svoja darila. Kot prvo je dobila prelepo sliko, ki jo je narisal njen prijatelj. Na sliki pa je slika hiše, v kateri sta živela njena starša v Prekmurju.

Po večerji je pregledala vsa darila, ki jih je dobila. Prebrala je vse dobre želje iz čestitk in se vsakemu posebej zahvalila za vse. Čestitke vnukov so ji segle do srca in iz očk je pritekla marsikatera solzica.

Nejc bere svojo čestitko

Tjuš brati še ne zna, kaže pa že prve talente javnega intervjuvanja ;)

mami, naj ti bo toplo, ji želita Janja in Joža

Draga, naj te po rokah neso, pa ji želi nečakinja Darja

Vnuk Nejc ji je zapel tudi dve pesmici in požel velik aplavz za pogum in lep glas.

Potem prišlo težko je darilo. Trije močni fantje so ga komaj prinesli. Babi je morala ugotoviti, kaj neki se skriva v njem. Kljub dobrim napotkom, ni uganila, da v njem WC papir se skriva.

stvar, ki jo lahko uporabljaš vsak dan, zjutraj, popoldne ali ko se naredi noč

Svojo glavno besedo pa je imela tudi Petra, ki je povedala kratek življenjepis svoje mamice. Na sliki so vsi trije babičini otroci.

Do polnoči nismo čakali, ker so najmlajši člani postali utrujeni. Torta je tako prišla ob 23. uri. Tjuš je zbral še toliko moči, da je pojedel skoraj cel kos nutella torte. Babi si je najprej odrezala en kos, nato pa s pomočjo pevke ta kos tudi "zanimivo" pojedla. "Umil" jo je pa dedi, kot spomin na poročni dan.

torti je spekla Janja iz Gorice

Najbolj zagnani žurer Tjuš in njegov bratranec Žiga. Ko ga dovolj popiješ, lahko zaspiš kjerkoli.

Okoli ene ure so kar naenkrat vsi postali zaspani. Samo še midva sva plesala in norela na domačo glasbo. Polka in valček, pa še fokstrot sva končno pogruntala. Drugi pa so sedeli in naju gledali. Moja mami naju je želela slikat, a je tako naneslo, da naju je nehote celo posnela. Nekaj posnetkov večera si lahko ogledate na spodnjem videu.

Izdelovanje čestitk

V podaljšanem bivanju v 4. razredu smo izdelovali čestitke. Uporabili smo material, ki je bil na voljo, rumen bolj debel papir A3 format, nalepkice, srebrno in zlato pisalo, filc, barvice in flumastre. Nastalo je več kot 30 čestitk. Nekaj smrečic je na spodnji sličici.

Vse čestitke pa se skrijejo pred umetnino leta. Moj oči je namreč iz lesa naredil takole hišico. Velika le dobrih 6x6 cm, saj je namenjena železniški maketi, ki jo izdeluje te dni za Tjuša. Bo namreč Božiček prinesel cel projekt.