Leto 2009

Izteka se zadnji dan leta, jaz pa nimam drugega dela, kot da pišem, kako je minilo. Ja, pa še res je. Preživljamo mirno, napol zaspano popoldne, ko ti nihče nič noče in delaš, kar želiš. Sama imam trenutno navdih pisanja. Pa poglejmo, kako je minilo leto 2009.

Se še spomnite mojim lanskih novoletnih zaobljub oziroma želja? Ne? Tudi sama sem morala prebrati za nazaj. Skratka:

* vsi smo ostali zdravi, kot je treba. Razen kakega novega prehlada, nismo ujeli nobene nove bolezni. Super!

* dobila sem pripravništvo, ki se je že izteklo v prvo službo. Super! Čaka me le še strokovni izpit, ki pa bo že spadal v novoletne želje 2010 ;)

* stanovanje imamo še vedno, Podutik je zakon! Sanje ostajajo.

* shuješevalna? do sedaj minus 5 kg, bolje to kot nič.

* maraton - hahaha ... sem bila, vendar le kot delavka na progi. Pa vendar nimam slabe vesti, saj sem poleti prevozila 1000 km s kolesom, kar je enako kot maraton.

* srečanje aprilčkov ... ojoj! kadar pa je, je pa super fajn! Rada vas imam!

* našla sem popoldansko delo, od že skoraj eno leto prodajam Just izdelke. Uspešno!

* peka potice, učenje kuhanja, grizenje nohtov ... hahaha neuresničljive želje!

* 20 e na mesec ... ja, ratuje, vendar bo namenjenih za poroko!

* nosečnost --- je še ni, ker so novi plani!

Ko na hitro pogledam nazaj, lahko rečem, da je bilo moje leto uspešno. Imam vse, kar želim, če bi bilo kaj več, bi bilo že kičasto. Kakšno bo pa leto 2010? Romantično, v to sem sigurna!

*

Špelina pesem za rojstni dan

Lepa pesem, ki je prinesla marsikakšno solzico v oči

Praznovanje rojstnega dne

Končno sem se lahko priklopila na internet, ker mi že ves teden nagaja računalnik. Dolžna sem vam še poročilo s praznovanja rojstnega dne v soboto. Ne vem pa, ali bom lahko dodala kakšno sliko.

Napovedovali so dež in na vrat na nos sem morala v nekaj dneh najti eno streho, ker na vrtu v dežju, je bilo skoraj nemogoče. Po tem, ko sem celotno familijo zaposlila z iskanjem, sem končno le našla kočico. Predlagal jo je namreč moj stari ata, nanj nisem niti pomislila. Pa je beseda dala besedo in lovska koča ob Savi (ne vem, zakaj ob Savi, če je najbližja reka Tržiška bistrica). Sledijo je kup telefonov in dogovarjanj z oskrbnikom, kako in kaj, a koča je bila skoraj moja. Skoraj pa zato, ker je bila koča odprta za naključne obiskovalce.

Koča stoji blizu Naklega, torej nedaleč stran od Tržiča. Ob 11. uri nam je oskrbnik odprl kočo, ob 13. uri je prišla še "šefica", ki je hotela najprej nekaj težit, do kdaj smo lahko, a jo je Janez takoj "pomiril" z borovničkami, tako da je na koncu ostala do osme ure zvečer. Postavili smo žar, okrasila sem mize zunaj pod streho, zakurili smo v kaminu, obesili balone, ki so povabljene pripeljale do mene. Ob dveh so začeli prihajati prvi, ob pol štirih so prišli zadnji. Vseh sem bila zelo vesela, saj sem povabila ljudi, ki mi veliko pomenijo, ki jih imam zelo rada in sem enostavno rada v njihovi družbi. Manjkali sta le dve novi družinici, Tanjina in Sandrina, vendar nanje nisem jezna. Po eni strani je mogoče celo bolje, da jih ni bilo, ker je bilo kar pošteno mraz na vsake toliko in bi lahko mali punčki še zboleli. Mrazu smo se izognili z gretjem pred kaminom.

Kot tridesetletnica sem imela oblečeno luštno rdečo majico z napisom "Uršika zala, kol'ko si stara?" in odgovor zadaj "30". Majico mi je zrihtala Petra oz njen Roman. Glavno darilo, kolo, sem dobila poleti, tako da nisem pričakovala ničesar in se si raje izbrala kak evro. Sestrica Špela pa mi je napisala tako lepo pesmico, da smo vsi jokali, ko jo je brala. Hvala, sestrica. Ko smo bili vsi zbrani, se je že peklo in dišalo po mesu. Piknik je bil organiziran tako, da je bilo na eni mizi vse, kar si želiš, in vsak si je naložil, kolikor je želel in kar si je zaželel. Tudi pijačo so si vsi lahko vzeli sami, nihče ni skrbel za nikogar, a bilo je poskrbljeno za vse. Mislim, da so bili vsi zadovoljni, nihče ni bil ne lačen, ne žejen. Na koncu je bila tudi luštna torta v obliki polžka in čokoladna torta, ki jo je naredila mami s posebnim receptom. Svečke so bile pa "znajdi se sam".

Mali otročki, Tjuš, Maks, Polonca in Naya, so se zabavali po svoje. Starejši trije so divjali, plesali ob Janezovi animaciji, pokali balone in letali kot zmešani, zraven pa lulali in kakali v naravo, pa v hlačke tudi. Maks pa je le opazoval in meditiral med vsem dogajanjem, tako da si imel občutek, da ima vse na tekočem. Je facko tale naš Maksi. Ta veliki trije pa itak sami ravbarji.

Praznovanje je malo pokvarila ena čudna "štala". En jazbečar od naključnega obiskovalca je namreč brez razloga napadel našo Fejo in jo uklal do krvi v sprednjo in zadnjo tačko. Vse se je zgodilo tako hitro, da smo komaj dohajali, a na srečo je s Fejo vse okej.

Slik očitno ne bom mogla prilepit v ta post, zato jih bom probala v naslednjega.

30

Pred natanko tridesetemi leti, 3. 9. 1979 ob 19.45, sem prijokala na svet. Kaj sem počela v tej prvi tretjini življenja?

V OŠ sem bila sicer pridna učenka, a nisem izstopala iz povprečja, niti nisem rinila v ospredje, a vseeno bi danes naredila marsikatero stvar drugače. Sošolcev se še danes rada spominjam in prav vesela sem, da obstaja FB, da se lahko po dolgem času spet "srečujemo". Odhod na srednjo šolo je bil zame muka. Še danes se spomnim, ko sta mi mami in oči, bolj oči, na vsak način hotela uštulit, da grem na ekonomsko smer, da bi nekoč prevzela doma posle v trgovini. Sama pa sem želela postati veterinarka, zdravnica in seveda učiteljica. A za te poklice nista hotela slišat. Tako sem pristala na Trgovski akademiji. Splet okoliščin? Mogoče.

Vsak dan sem se vozila z avtobusom v Ljubljano, prvo leto celo samo popoldne in pozno zvečer nazaj. S Tino sva postali dobri prijateljici in ušpičili marsikatero neumnost. Šola mi je postala zanimiva in po eni strani sem bila vesela, da sem tu. A v meni je nekaj manjkalo. Ves čas sem vedela, da to ni to. Da računovodstvo ni moje področje, da me ekonomija niti slučajno ne privlači, da poslovna matematika ni moj življenjski cilj. Uživala sem pri slovenščini, pri sociologiji, zgodovini in geografiji. Drugi sošolci so me mogoče gledali čudno, ko sem sprejela raziskovalno nalogo pri slovenščini in bila edina na šoli. Da sem za esej na temo Vsi drugačni, vsi enakopravni dobila drugo nagrado pa jih ve le malo. Uživala sem v pisanju esejev, v tem, da sem raziskovala knjige in v njih brala spremne besede. Zato odločitev v petem letniku ni bila težka - slovenščina in sociologija. Doma jim ni bilo nič jasno. Pet let si zapravila na ekonomski smeri, da bi šla študirat slovenščino? V generaciji sem bila edina. Pa kaj. Skoraj večina je šla na ekonomijo ali FDV, pa niso nič več kot jaz.

V teh letih sem prežurala veliko. S šošolci smo žurali vsak petek v enem od ljubljanskih diskačev. Takrat jih je bilo še veliko, Eldorado na primer, je bil naša stalna postojanka. Veliko smo preplesali in preplesali, vmes kaj popili, to je bilo pa tudi vse. Celo noč plesat do zgodnjih jutranjih ur in iti na prvi avtobus zjutraj proti Tržiču je bilo nekaj posebnega. Velikokrat naju je prišel iskat tudi moj ali Tinin oči, da nisva kje zmrzovali. Enkrat smo šli celo Portorož na Rok'n'band in se potem sredi noči kopali v morju, starši še danes ne vedo, da smo bili tam, ker smo uradno nekje v Lj prespali. To je bila edina stvar, ki smo jo vsi zamolčali doma. Takrat smo imeli že vsi izpit, naša prevozna sredstva pa so bila katrca in bolhca. Pet ljudi v bolhco in šibamo v Trboje v Afriko! Zadaj so kadili, da se ni nič ven vidlo, a glavno, da se je žuralo. Naša in Tinina bolhca sta naredili veliko kilometrov, dokler ni Tina dobila svojega Clia. Potem je bilo vse drugače. Nič več avtobusa, postali sva gospe, hahaha. Nikoli pa nismo vozili pijani, vedno se je nekdo od nas žrtvoval in ni pil, da nas je lahko pripeljal domov. Časi so bili drugačni, tudi frizure niso bile iste kot danes, moda še manj. Če se spomnim, kaj vse sem imela takrat oblečeno, me danes samo kap. Da o frizuri ne govorim, vse barve las, od a do ž. Za maturantski ples sem bila celo črno-modra, kar je potem na poletje izgledalo grozno. Na srečo je bilo konec srednješolskih skrbi ...

Najdaljše počitnice sem preživela v Švici, to ste lahko enkrat že prebrali, kaj vse se mi je tam dogajalo. Odhod v Ljubljano in najem majhne sobice, kjer sem spoznala super punco Sanjo, mi je pokazalo novo plat življenja. Spomnim se, kako sva šli s sestrično Saško pogledat sobo v Moste. Takrat še nismo imeli mobitelov in vse se je bilo treba zmenit po stacionarnem. In jaz, brihta, kot sem, se zmenim samo, da je stanovanje v Mostah za policijo. Nič ulice, kaj šele številke. Super. V Mostah sva morali najprej v eno trgovino in prositi, če lahko pokličeva in vprašava, kam naj sploh prideva. Kako sva se smejali, itak veste. Ko so nama tam lastnik Jani, Sanja in njen Edo razlagali, da se bo Edo odselil in da pridem na njegovo mesto, jaz trapasto vprašam, če bo Edo tudi z nama v sobi. Kot bi sedela na ušesih. Samo pogledali so me trapasto in smejali smo se še ves večer. S Sanjo sva se odlično ujeli in marsikatero jutro nama je bilo prihranjen mraz zunaj, saj sva ga enostavno prespali. Po enem letu sem jaz dobila sobico v študentu v Mestnem Logu, a s Sanjo sva ostali prijateljici še danes. Tudi ona je prejšnji teden praznovala 30. rojstni dan.

Študentarija je težka stvar, a naletela sem na čudovite ljudi, ki so me znali spodbujati pri študiju. Zaradi njih sem izdelala vse letnike, postala takšna, kot sem danes. Samozavestna in polna optimizma, vedno dobre volje, človek, ki se zna postaviti zase in povedati svoje mnenje. Ki se ne obremenjuje z drugimi ljudmi, se ne sekira, če kaj ne gre, rešuje probleme, ko do njih pride ... skratka zame je življenje kar naenkrat postalo lepo. V študentu sem imela super cimre in prav rada bi se spet srečala z njimi. V tem času sem spoznala tudi Janeza in ga vpeljala v svoj svet študentarije, ki je sam ni doživel. Uživala sva sto na uro!

Tako je bilo moje življenje do pred nekaj let. Uspela sem doštudirat, postala sem mamica najinemu čudovitemu sinku Tjušu, živim srečno družinsko življenje, zdrava sem, še vedno vesela in nasmejana. A grenak priokus ostaja ... še vedno nimam redne službe, nekateri moje generacije so jih zamenjali že pet, še vedno nimam svojega stanovanja, nekateri so se že vselili v svoje hiše ... Pa kaj. Imam ljudi okoli sebe, ki jih imam rada in oni mene, imam družino, ki me vsakodnevno napolni z energijo, ljubeznijo in srečo, imam starša, ki mi pomagata, da mi bolj ne moreta in sem jima hvaležna bolj, kot jima to pokažem, imam sestrico Špelo, ki jo imam neizmerno rada in ji rada pomagam pri njenih idejah, imam prijateljice s foruma, ki mi vsakodnevno popestrijo minute (če verjameš, a ure ne bom napisala) pred računalnikom in me nasmejijo, ko se srečujemo po vsej Sloveniji, imam Vesno in Tanjo, ki sem ju spoznala mimogrede in smo vsaka posebej dobre prijateljice. Okoli sebe imam polno ljudi, ki mi na tak ali drugačen način pomagajo bogatiti življenjske izkušnje. V zadnjem času je to predvsem moja mentorica v OŠ in tudi ostale učiteljice, s katerimi delam. Imeti tako lepo izkušnjo prvega delovnega mesta, je nekaj posebnega.
Hvala vsem, ki ste bili in ste v teh tridesetih letih ob meni in z menoj, da me sprejemate z vsemi mojimi muhami, ki so včasih prav nadležne, da me bodrite, a hkrati težite, da nekaj ni v redu. Hvala, ker me imate preprosto radi. Rada vas imam tudi jaz in to bi vam morala povedati večkrat.

Nekateri pravijo, da je tridesetka prelomnica. Ne vem, ne počutim se stare, še vedno me imajo za mlajšo. Imam že kakšno gubico, a se ne obremenjujem, ker me to le navdaja z nekim posebnim občutkom. Nimam občutka, da bi morala svoje življenje sedaj spremeniti, da bi se morala obremenjevati z leti. Stara sem pač 30 let, bog pomagej. Uživam!

Kaj me čaka v naslednji tretjini življenja? Ne vem, a upam, da vse lepo, kar me lahko. Tiste probleme, ki bodo prišli, bomo rešili spotoma. Nanje se danes ne splača ozirati. Želje so, itak. Imeti službo, prvo. Biti zdrava, drugič. Dobiti svoje stanovanje, tretjič. Imeti še kakšnega piška malega, četrtič. Vse ostalo bo prišlo samo. Če si zdrav, lahko premikaš gore. Grem torej gore premikat, da dosežem vrh.

Podelitev diplome

Končno je tudi mene doletela čast, da so mi končno z vsemi častmi podelili diplomsko listino. No, to je zdaj povedano malo preveč izumetničeno, ampak vseeno. Sliši se pa dobro. V petek smo imeli torej svečano podelitev, ki je potekala v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Bilo je lepo in res sem imela občutek, da se vse dogaja zaradi mene, čeprav nas je bilo 400. A gotovo je imel vsak diplomant tak občutek.

Prireditev je povezoval vsem znani Mario, glavni govornik pa je bil pesnik Tone Pavček. Njegova energija in njegov z optimizmom navdušujoč govor, povezan v verze, nam je napolnil srca z upanjem, da bomo nekoč dosegli vse, kar smo si zadali. Dovolil nam je sanjati svoje sanje, da smo ponosni nase, da smo tisto, kar smo. Govora ne morem obnoviti, ker ga moraš slišati in občutiti sam. Pravo nasprotje sta bila govora dekana Valentina Bucika, ki je sicer povedal nekaj "dobrih", in še en gospe, ki pa se ne spomnim imena . Govorila je na pamet in ni povedala nič pametnega. Med govori nas je kratkočasila Neisha s svojimi hiti. Po eni uri je bila končno na vrsti podelitev. Diplomanti smo sedeli na s svojim imenom označenih sedežih glede na smer študija. Mene so razvrstili med sociologe, čeprav se bolje počutim med slovenisti. Poleg mene je sedela sošolka, s katero sva delali nekaj zadnjih izpitov, čeprav se je ona vpisala dve leti za mano. Skupaj sva ugotovili, da nas je takih kar nekaj. Na oder smo "capljali" kot račke v vrsti, se ustavili pred glavno stopnico in eden po eden prevezeli čestitke tajnice za sociologijo in doc. dr. Igorja Škamperleta. Fotograf je vsakega ob prejemu tudi slikal. Vse skupaj je spremljal Neishin repertoar angleških pesmi, ki pa niso bile ravno izvirno izvedene.

Po končani ceremoniji je sledila zakuska s šampanjcem, vinom in sokom, nekaj malega hrane in prigrizkov. Ko sem se prebila na vrh, so naši že nazdravljali in se basali s hrano. Se vidi, da smo po duši Gorenjci, saj smo spili kar nekaj šampanjcev. No, jaz nisem nobenega, ker imam spet angino in sem na AB. Veliko smo se slikali in tudi njihovi fotografi so nas pridno slikali, tako da imamo lep spomin. Uradne slike so že na spletni strani FF. Tjuša ni bilo z nami, ker je vse skupaj predolgo trajalo. Nanj je pazila Vesna in bil je priden kot angelček. Itak, z njo sta prava kompanjona in imata poseben odnos, zaradi katerega se obema svetijo očke, ko se zagledata.

Še nekaj utrinkov:

ob prihodu


oči, mami, špela in sandi


Tone Pavček


moje ime na velikem panoju


tajnica odd za soc in doc. dr. Igor Škamperle mi čestitata


pa še nekaj cvetk

Kaj je novega?

UUU, že 14 dni me ni bilo na blog. Ne morem verjeti, da se to lahko zgodi meni. Kaj je bil razlog? Pojma nimam, očitno se mi zvečer ni dalo pisat in sem samo dol padla. Takle imamo.

Danes smo šli na GR gledat razstavo plazilcev. Vstopnina je 9!!! evrov. Zakaj že? Aja, zato, ker lahko vidiš dvoglavo želvo in dvoglavo kačo. S tem, da se obe skrivata v kotu in ju niti slučajno ne vidiš. Ko sem poslikala že pol dvorane, je prišel do mene kao varnostnik in rekel, da je to prepovedano. Okej, bomo pa zdej naskrivaj. Dvorana je bila itak zatemnjena, samo lučke terarijev so svetile, tako da si imel občutek, da si nekje zaprt. Ni mi bilo všeč. Od pajkov so imeli samo vse mogoče vrste ptičjih kosmatincev, kače so bile vse sorte nestrupenjač, razen gada, nekaj kuščarjev, ki so viseli z glavo navzdol, par ževel in dva krokodila. Še najbolj zanimiva mi je bila velikanska kopenska želva. Tako bi imela tudi doma. Da o tem, da so imeli v bazenu z želvicami tudi umetnega krokodila in plavajoče plastične želve, raje ne govorim. Zraven so pa prodajali kokice in zukervatte! Saj poznate, sladkorno peno. In folk je na veliko vse to jedel, čeprav si v pol ure videl vse.


d

Mi smo šli raje na sladoled v Kresničko in potem na vrt na sončka. Tista zatemnjena luknja mi je pobrala veliko energije in če ne bi Janez dobil karte zastonj, bi mi bilo žal evrov. Bi si raje ogledala nastop plesalcev v drugi dvorani GR.

Na vrtu je že vse zeleno, trava raste na gosto in posečena je videti prav lepo. Zelenjava pridno raste, čeprav se vsake toliko malo pojezim, pa me naslednji dan pričaka kakšno novo prijetno presenečenje. Tjuš je postal obiralec jagod in pridno vsakodnevno spremlja njihovo obarvanost v rdeče. Postal je tudi velik pohodnik, saj vsak dan veliko prehodi, če ne drugega na vrt in nazaj, kar ni malo.



Jutri gre Tjuš spet na počitnice k mami in atu. Sta že en teden doma in na Djerbi sta se imela lepo. Zdaj pa ima mami spet dopust in Tjuša sta povabila k sebi. Tak greva jutri takoj po vrtcu najprej k frizerju, da se postriževa, potem pa na Vetrno. Upam, da bo užival, jaz pa bom ta čas urejala vrt sto na uro.

Po dolgem času sem spet lektorirala. In kot vedno se najdejo vsi naenkrat, tako da sem ta vikend lektorirala dve stvari. Jupi! Še plačajo, pa bom najbolj vesela.

Aja, dobila sem povabilo na podelitev diplom v Cankarjevem domu v Gallusovi dvorani. 19. junija. Torej, rabim nekaj novega za oblečt. Itak.

V četrtek smo šli v zavod sv. Stanislava na koncert pevskega zbora OŠ Dravlje. Otroci so zapeli kar nekaj luštnih pesmi in uro in pol dolg program je hitri minil. Tjuš je bil priden, vmes je malo pokomentiral Žogico Marogico, na koncu pa je bil fotograf in z Janezovim telefonov poslikal vse tri prve vrste. Smo se mu tako smejali, da so mi solze dol tekle in ga nisem smela pogledat. Ampak na srečo ni nikogar motil, tako da je koncert potekal normalno. Je bil res uro in pol priden. Nekaj utrinkov:

mladinski pevski zbor
napovedovalka in Žogica Marogica
mala prvošolka, ki neverjetno lepo poje

V šoli drugače ni nič novega. Bliža se konec šolskega leta, otrokom je vse odveč, vsega imajo poln kufer, razganja jih do onemoglosti, nič se jim ne da, obenem pa imajo še ful dela, ker popravljajo ocene, pridobivajo še zadnje ocene, so ves čas pred tablo ... pestro.

Moja mavrica

Your Rainbow

Your rainbow is shaded green.

What is says about you: You are an intelligent person. You feel strong ties to nature and your mood changes with its cycles. Those around you admire your fresh outlook and vitality.

Find the colors of your rainbow at spacefem.com.

7 resnic

Zdaj sem pa že na treh blogih prebrala o tej verižni akciji "7 resnic". Odločila sem se, da se ji pridružim tudi sama.

Torej:
1. sem vedno nasmejana in optimistična, včasih celo preveč, saj življenje mogoče jemljem preveč "na izi",
2. zelo rada govorim in ljudem prevečkrat skačem v besedo ter jim ne pustim, da povedo, kar želijo; zato se skušam popraviti in več poslušati ter manj govoriti,
3. težko rečem nekomu "ne" - še posebno, če gre za moje bližnje. Tujim ljudem že rečem lažje in se jim ne pustim kar tako vrteti okoli prsta,
4. zelo rada nastopam - enostavno imam imam publiko; tudi zato želim enkrat učiti v šoli, biti ravnateljica šole ali pa napovedovati TV-dnevnik; rada tudi prodajam na stojnici
5. rada imam šport in uživam, kadar sem uspešna v njem - a imam še premalo volje, da bi se mu posvetila z vsem srcem
6. jokam, ko kdo od naših športnikov zmaga; jokam, ko gledam filme; jokam, ko gledam oddaje o preobrazbi družine in njihovega doma - sem torej ena velika jokica
7. sem mnenja, da je dobro ohraniti zdrave odnose z vsakim človekom, ki ga spoznaš - nikoli namreč ne veš, kdaj ti bo prišel prav in ti mogoče pomagal

Ste kaj novega izvedeli o meni? Gotovo ste in verjamem, da se z marsikatero trditvijo strinjate.