Vsako drugo soboto v septembru KS Ivanjkovci organizira pohod od zidance do zidance. Za 12 evrov na osebo dobiš vinski kozarček, ki ga ves čas nosiš obešenega okoli vratu, klobaso za zajtrk, vina v potokih in hrane, da ne moreš biti lačen. Zbor je bil pol desetih pri prvi zadanci, nato pa ob desetih štart kakih 300 ljudi od prve do dvajsete zidanice. Kako dolga je bila pot v km, ne vem, vem le, da smo nazaj k avtu prišli ob petih popoldan.
Prva v vrsti je šla vinska kraljica in takoj za njo mi. Mi trije smo bili letos prvič, ata, mama, teta Anica in naša gostitelja mamina sestrična Breda in njen Brane pa že četrtič. Dobili smo navodila, da moram ves čas hoditi spredaj, ker potem zmanjka hrane, če prideš zadnji na postajo. Kaj vse so ponujali na tej "postajah"? Od vina in radenske, ki si ju lahko dobil tudi liter, če si lahko spil, do različne hrane, zaseka, namazana na kruh, salama na kruhu, pecivo, različni kruhki in rogljički, sadje ... sokov ni bilo, kavo so imeli na pol poti na eni od postaj, kjer se pa ni dalo dobiti vina. Skratka, če si se hotel najesti, si se brez problema lahko. Zaseka je bila sicer bolj mast kot zaseka, a da ti v želodcu naredi oblogo za pijančke, je bila odlična.
Vreme je bilo super, ravno prav toplo za dolgo hojo. Ko smo prihajali na postajo št. 5, pa je moja mami kar naenkrat padla po tleh. Na srečo je Tjuša samo držala za roko in ni padel daleč oz močno, ko ga je potegnila za sabo. Sama si je razbila arkado, rešila so jo sončna očala, da poškodba ni bila še hujša. Očala so sicer popraskana, samo 150 e je nič v primerjavi, kako bi se lahko poškodovala brez njih. Na srečo je takoj pritekla ena gospodična z opremo za prvo pomoč, bila je namreč višja medicinska sestra, da ji je oskrbela rano. Tjušu ni bilo nič hujšega, malo se je popraskal po rami, ampak bolj ga je skrbelo za svojo mamo in sploh ni hotel biti v vozičku, ker je potem ni videl. Miško moj, mali. No, mamo smo potem pomirili, da je z obema vse okej, čeprav se je še dve postaji tresla in bila cel dan čist fertik. Na koncu dneva jo je Janez peljal do Ormoža v ZD, kjer jo je zdravnik pomiril, da ni nič hudega in da ni potrebno šivati. Mater, skoz neki. Ampak zažurali smo ga pa vseeno.
Ata nas je opozoril, da je treba ves čas jesti. In smo se tega držali. A ves čas smo tudi pili. Sama se gotovo spila liter vina. Sladko vino mi nikakor ni šlo in priznam, da sem en kozarec celo zlila stran, pa en kozarec rdečega tudi. To ni zame. Raje sem pila vino alla janževec. Neverjetno dobro mi je teklo po grlu, hahaha. Vsi so bili dobre volje, spoznavali smo ljudi okoli sebe, našli nove znance, si izmenjali nekaj telefonov ... ugotovili, da vsi poznamo iste ljudi, in da smo skoraj v sorodstvu, skratka super fajn. Peli smo ljudske pivske pesmi, nazdravljali, se smejali, objemali ... res lep dan in ni nam žal, da smo ga preživeli sicer skoraj 200 km stran od doma. Se je splačalo!
Tjuš je bil neverjetno priden. Sicer pa on je na takih žurkah vedno. Ljudje so ves čas spraševali Janeza, ali ni nikoli siten, ker njihovi otroci bi se ves čas jokali in trmarili. Naš otrok pa je užival v dogajanju in ni imel niti pol ure časa, da bi zaspal. Tako smo imeli voziček za vožnjo ruzakov in na koncu celo Feje. Tjuš je pil radensko in jedel vse, kar je bilo na stojnicah. Z vsakim se je pogovarjal, oči je bil zanj ta glavni, tako da sem jaz imela dan zase in žurala po svoje. Vsake toliko me je sicer prišel pogledat, po navadi takrat, ko je nosil kakega mucka v naročju in se ga jaz morala videti. Facko mali. Feja je bila ravno tako ful pridna, ves čas je lepo merkala voziček, saj je bila nanj privezana, vsi so jo filali s klobasami in pecivom, tako da na zadnji postaji ni mogla več pojesti klobase iz jote, za katero bi v normalnih okoliščinah ubijala. Hahaha!
Po koncu, ob petih popoldan, nismo šli direkt domov, ampak še do Brede in Braneta na bližnji vikend. Imata luštno brunarico na hribčku. Tam smo dobili še eno porcijo pečenega mesa in solato, ki pa nam ni šla več v želodec. Po tistem, ko sta Janez in mama prišla iz Ormoža, smo odšli domov. Na poti smo se oglasili za pol ure še v Celju pri mamini teti, nato pa bili ob devetih zvečer v Ljubljani. Tjuš je skoraj vso pot spal in doma sem ga samo prenesla oblečenega iz avta v posteljo. Utrujen je spal do osmih, zdajle pa ravno tako spančka. Jaz sem spala do 12, Janez pa spi zdele s Tjušem. Feji se ne da niti hodit, zato je ni na spregled. Smo prijetno utrujeni, a preživeli smo lep dan in naslednje leto gremo spet.
Pa še slikice:
tukaj smo se zbrali in pojedli klobase ter takoj spili tri litre vina :)
letošnja vinska kraljica nas je povabila na pot
veselje še pred prvo postajo
prva postaja - ata in Anica se že bašeta
moja mami
četrta postaja, ena vmes je bila kar zaprta :(
harmonikar, ki je kasneje dobil družbo kitarista,
a sta oba na pol poti omagala od radenske :)
Tjuš je mislil, da je čebula na zaseki nekaj dobrega
midve z Anico
jaz, Anica, Breda in Brane
Tjuš v aprilčkovi majici, da me niso spraševali, kako mu je ime :)
postrežba na vozu na postaji 5
na postaji 6, mama že zaflajštrana
vrsta na hrano
postaja številka 7, tjuš ima malico
pogled na trte
postrežba pod drevesom
postaja osem - postrežba sir in vino
muskontarja - ženska v roza majici je tukaj pela z njima,
nato pa je nismo videli več. baje jo je odpeljal rešilni avto
oči in Tjuš kradeta grozdje, čeprav je bilo prepovedano
odhod proti naslednji postaji
postaja s kavo
postaja s pijačo na -vec (malinovec, sadjevec, višnjevec, orehovec ...) mmmm dobro
oči, anica in muskontarja, ki sta zaprla promet
na tej postaji so mami na novo zaflajštrali rano
in babnce so ugovotovile, da imajo iste znance iz tržiča -
žurka in smeh
muskontarja sta bila zadnjič videna tukaj gori :)
na tej postaji smo peli, kar je grlo dalo
a se imaš uredu? - ja, pa ti?
tjuš z mašnco na glavi - komu je dal roko, ni bilo važno
počitek na travi
mami, glej mucija
pa še pujsi - moj otrok je nor na domače živali
veselje, da bo kmalu konec poti
smreka ali kaktus? prvič vidim
pevski zbor, ki je na vsaki postaji zapel vsaj eno vižo
počitek pri Kosovih na gujsnci -
od tu naprej so se ljudje porazgubili domov
feja v vozičku
ata je eno rundo odspal, tjuš ga je pa budil
pogled na jeruzalemske gorice
ena zadnjih postaj, ko nihče ni več jedel
zanimiv klopotec
zanimivo drevo z grozdjem na vejah - z anico nisva bili
prepričani, ali sva pijani ali res raste grozdje na drevesu :)
za konec pa rožica
Prva v vrsti je šla vinska kraljica in takoj za njo mi. Mi trije smo bili letos prvič, ata, mama, teta Anica in naša gostitelja mamina sestrična Breda in njen Brane pa že četrtič. Dobili smo navodila, da moram ves čas hoditi spredaj, ker potem zmanjka hrane, če prideš zadnji na postajo. Kaj vse so ponujali na tej "postajah"? Od vina in radenske, ki si ju lahko dobil tudi liter, če si lahko spil, do različne hrane, zaseka, namazana na kruh, salama na kruhu, pecivo, različni kruhki in rogljički, sadje ... sokov ni bilo, kavo so imeli na pol poti na eni od postaj, kjer se pa ni dalo dobiti vina. Skratka, če si se hotel najesti, si se brez problema lahko. Zaseka je bila sicer bolj mast kot zaseka, a da ti v želodcu naredi oblogo za pijančke, je bila odlična.
Vreme je bilo super, ravno prav toplo za dolgo hojo. Ko smo prihajali na postajo št. 5, pa je moja mami kar naenkrat padla po tleh. Na srečo je Tjuša samo držala za roko in ni padel daleč oz močno, ko ga je potegnila za sabo. Sama si je razbila arkado, rešila so jo sončna očala, da poškodba ni bila še hujša. Očala so sicer popraskana, samo 150 e je nič v primerjavi, kako bi se lahko poškodovala brez njih. Na srečo je takoj pritekla ena gospodična z opremo za prvo pomoč, bila je namreč višja medicinska sestra, da ji je oskrbela rano. Tjušu ni bilo nič hujšega, malo se je popraskal po rami, ampak bolj ga je skrbelo za svojo mamo in sploh ni hotel biti v vozičku, ker je potem ni videl. Miško moj, mali. No, mamo smo potem pomirili, da je z obema vse okej, čeprav se je še dve postaji tresla in bila cel dan čist fertik. Na koncu dneva jo je Janez peljal do Ormoža v ZD, kjer jo je zdravnik pomiril, da ni nič hudega in da ni potrebno šivati. Mater, skoz neki. Ampak zažurali smo ga pa vseeno.
Ata nas je opozoril, da je treba ves čas jesti. In smo se tega držali. A ves čas smo tudi pili. Sama se gotovo spila liter vina. Sladko vino mi nikakor ni šlo in priznam, da sem en kozarec celo zlila stran, pa en kozarec rdečega tudi. To ni zame. Raje sem pila vino alla janževec. Neverjetno dobro mi je teklo po grlu, hahaha. Vsi so bili dobre volje, spoznavali smo ljudi okoli sebe, našli nove znance, si izmenjali nekaj telefonov ... ugotovili, da vsi poznamo iste ljudi, in da smo skoraj v sorodstvu, skratka super fajn. Peli smo ljudske pivske pesmi, nazdravljali, se smejali, objemali ... res lep dan in ni nam žal, da smo ga preživeli sicer skoraj 200 km stran od doma. Se je splačalo!
Tjuš je bil neverjetno priden. Sicer pa on je na takih žurkah vedno. Ljudje so ves čas spraševali Janeza, ali ni nikoli siten, ker njihovi otroci bi se ves čas jokali in trmarili. Naš otrok pa je užival v dogajanju in ni imel niti pol ure časa, da bi zaspal. Tako smo imeli voziček za vožnjo ruzakov in na koncu celo Feje. Tjuš je pil radensko in jedel vse, kar je bilo na stojnicah. Z vsakim se je pogovarjal, oči je bil zanj ta glavni, tako da sem jaz imela dan zase in žurala po svoje. Vsake toliko me je sicer prišel pogledat, po navadi takrat, ko je nosil kakega mucka v naročju in se ga jaz morala videti. Facko mali. Feja je bila ravno tako ful pridna, ves čas je lepo merkala voziček, saj je bila nanj privezana, vsi so jo filali s klobasami in pecivom, tako da na zadnji postaji ni mogla več pojesti klobase iz jote, za katero bi v normalnih okoliščinah ubijala. Hahaha!
Po koncu, ob petih popoldan, nismo šli direkt domov, ampak še do Brede in Braneta na bližnji vikend. Imata luštno brunarico na hribčku. Tam smo dobili še eno porcijo pečenega mesa in solato, ki pa nam ni šla več v želodec. Po tistem, ko sta Janez in mama prišla iz Ormoža, smo odšli domov. Na poti smo se oglasili za pol ure še v Celju pri mamini teti, nato pa bili ob devetih zvečer v Ljubljani. Tjuš je skoraj vso pot spal in doma sem ga samo prenesla oblečenega iz avta v posteljo. Utrujen je spal do osmih, zdajle pa ravno tako spančka. Jaz sem spala do 12, Janez pa spi zdele s Tjušem. Feji se ne da niti hodit, zato je ni na spregled. Smo prijetno utrujeni, a preživeli smo lep dan in naslednje leto gremo spet.
Pa še slikice:
tukaj smo se zbrali in pojedli klobase ter takoj spili tri litre vina :)
letošnja vinska kraljica nas je povabila na pot
veselje še pred prvo postajo
prva postaja - ata in Anica se že bašeta
moja mami
četrta postaja, ena vmes je bila kar zaprta :(
harmonikar, ki je kasneje dobil družbo kitarista,
a sta oba na pol poti omagala od radenske :)
Tjuš je mislil, da je čebula na zaseki nekaj dobrega
midve z Anico
jaz, Anica, Breda in Brane
Tjuš v aprilčkovi majici, da me niso spraševali, kako mu je ime :)
postrežba na vozu na postaji 5
na postaji 6, mama že zaflajštrana
vrsta na hrano
postaja številka 7, tjuš ima malico
pogled na trte
postrežba pod drevesom
postaja osem - postrežba sir in vino
muskontarja - ženska v roza majici je tukaj pela z njima,
nato pa je nismo videli več. baje jo je odpeljal rešilni avto
oči in Tjuš kradeta grozdje, čeprav je bilo prepovedano
odhod proti naslednji postaji
postaja s kavo
postaja s pijačo na -vec (malinovec, sadjevec, višnjevec, orehovec ...) mmmm dobro
oči, anica in muskontarja, ki sta zaprla promet
na tej postaji so mami na novo zaflajštrali rano
in babnce so ugovotovile, da imajo iste znance iz tržiča -
žurka in smeh
muskontarja sta bila zadnjič videna tukaj gori :)
na tej postaji smo peli, kar je grlo dalo
a se imaš uredu? - ja, pa ti?
tjuš z mašnco na glavi - komu je dal roko, ni bilo važno
počitek na travi
mami, glej mucija
pa še pujsi - moj otrok je nor na domače živali
veselje, da bo kmalu konec poti
smreka ali kaktus? prvič vidim
pevski zbor, ki je na vsaki postaji zapel vsaj eno vižo
počitek pri Kosovih na gujsnci -
od tu naprej so se ljudje porazgubili domov
feja v vozičku
ata je eno rundo odspal, tjuš ga je pa budil
pogled na jeruzalemske gorice
ena zadnjih postaj, ko nihče ni več jedel
zanimiv klopotec
zanimivo drevo z grozdjem na vejah - z anico nisva bili
prepričani, ali sva pijani ali res raste grozdje na drevesu :)
za konec pa rožica
Ni komentarjev:
Objavite komentar