počasi in previdno
Po kavi je posijalo sonce in mamici s sinčki sva se odpravili v Tivoli. Marko pa je imel nekaj časa zase in pisanje magistrske. Revež ni vedel, da nas dooolgo ne bo. V Tivoliju je bilo polno ljudi. Eni so tekli in dobrodelno nabirali kroge, drugi so čistili, spet tretji so bili taborniki, med vsemi pa smo se sprehajali mi. Maks je bil tako navdušen nad kolesom, da je bil problem že v avtu, ker on bi kar na njem sedel. Doseže ravno do tal, da se lepo poganja naprej. Tudi Tjuš je bil na začetku tak. A počasi se daleč pride. In Maks je to vzel resno. Še dobro, da se Tjuš ni pritoževal. Je pač naredil par krogov več. Midve s Saško pa sva ugotovili, da si od počasne hoje bolj utrujen kot od hitre. Obljubili sva jima sok s smetano. Ja, našo otroško pijačo. Motivacija je bila dovolj velika, da smo po skoraj uri in pol prispeli v Čolnarno. Po skorajšnjem obupu, da bomo sploh postreženi, sta kolesarja dobila svoj sok. To je bilo potem videti tako, da je naš spil samo sok, Maksi pa samo smetano pojedel oziroma jo namazal po vsej mizi.
mami, ne me slikat
Nazaj grede sva ju nesli štuporamo, da bi šlo vse skupaj malo hitreje. Maks je na koncu dneva, ura je bila že skoraj tri, dobil medaljo za vztrajnost na kolesu, ker marsikdo bi že obupal. Sploh otrok. Ampak uspelo mu je. Na hitro sva ju peljala domov, od avta do doma pa sta imela le še 20 metrov. Nisem še vprašala, do kdaj sta hodila domov :), ker sva šla midva doma takoj spat in spala do pol sedmih. Skupaj v eni postelji, se me je držal kot klop.
Aja, več slik pa še dobim ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar