Poročno potovanje na Rabu

Na poročni dan, ko naju je pričakalo vse mogoče, sva obenem komaj čakala, da odideva na samo. Sreča naju bo spremljala vse življenje, kajti na poročni dan je padal dežek, obiskali sta naju dve srni, kar baje iz starih časov prinaša neverjetno srečo, posuli so naju s kilogrami riža, na morju pa nas je pričakala pikapolonica, ki se je takoj usedla na naš avto. Sreča je ... samo uživati jo je treba.

Biti mož in žena je nekaj posebnega. In lahko rečem, da se tudi počutiva drugače. Kar neka posebna energija je v nama, ki nama daje zalet, da se imava še bolj rada. Ko me kdo vpraša, če je sedaj kaj drugače, ko sva poročena, mu lahko rečem, da je. Nekaj posebnega je.

In tako smo v ponedeljek ob štirih zjutraj odšli na morje. Midva na poročno potovanje, Tjuš pa z mamico in očkom na dopust. Hahaha, se dobro sliši. Samo res je bilo tako. Pot do Raba ni bila naporna in ob sedmih smo bili že blizu raba, ob osmih pa že na trajektu. V kampu Padova 3 sva bila pred osmimi leti, to je bil najin prvi skupni dopust. Ostal nama je v posebnem spominu, zato sva ga tudi izbrala za letošnji dopust. Bili smo dobrodošli in en "kamp stric" nam je pokazal super prostor v senci treh dreves. Cel teden mi je odmevala pesem: "Ležanje na plaži med tremi drevesi ..." Postavili smo šotor, kline zabili za vedno v tla, čez vse še plahto proti vetru in dežju, napihnili blazine, pripravili kovtre in povštre, mizo in stole, znosili vso kramo v šotor in ekola ... po dveh urah je bila hišica pripravljena. Vmes smo se seveda oblekli že v kopalke, ker se res ne spodobi, da smo oblečeni ko medvedi. Potem pa brž v trgovino. Aja, ugotovili smo, da nam kuhalnik ne dela, kar je pomenilo, da bomo več ali manj na suhi hrani. Kaj se češ sekirat, pač bomo.

Vsak dan smo zjutraj spali do pol devetih, potem smo šli po zajtrk in se napokali za na plažo. Na plažo smo tovorili vse, kar je lahko šlo v čoln. Celo ribiško mrežo smo kupili, da bomo lovili ribe. Ja, glih nas so čakale. Tjuš se je že prvi dan naučil gledati in dihati skozi masko, tako da je lahko opazoval "mojske ježke", ki jih je bilo na kamniti plaži ogromno. Si moral kar hitro zaplavati, če ne si mimogrede na katere stopil. Druga plaža je bila pa polna mivke in je bila voda skoraj 50 metrov ves čas do kolen. Tu smo tudi en dan ujeli aerobiko v vodi. Seveda smo že prvi dan našli peskovnik, ki pa kasneje ni bil več aktualen. Tjuš je najbolj užival v čolnu z mrežo v roki. En dan smo najeli pedolin in skakali z njega ter drug drugega porivali v vodo. Pedolinčkali smo celo okoli otočka v bližini. En dan pa smo šli na mini golf. Mami je seveda zmagala, oči in Tjuš pa sta se borila za drugo mesto. Malo sem morala sicer pomagati Tjušku, da sva žogico spravila vsaj v bližino luknje, naprej se je pa trudil sam. In šlo mu je zelo dobro. Popoldanske ure je Tjuško izkoristil za počitek, mami pa z njim. Oči pa je sam tauhal školjke in nabiral barvo. Nabrali smo lepo zbirko školjk, ježkov in rakcev.

na plaži

v mestu

v kampu

Vsak večer smo šli v mesto na sprehod, nekajkrat smo se celo peljali s taxi čolnom. Dvakrat smo šli na ribjo ploščo, enkrat pa kar na hamburger in hot dog. Sladoled v mestu seveda ni smel manjkati. Veliko smo se slikali, tudi Tjuš je prišel na svoj račun, da naju je lahko slikal. Kako je bil ponosen, ko je videl, da je naredil lepe slike. En večer smo šli celo pogledat nastop plesalcev v standardnih in latinsko-ameriških plesih. Feja je bila pridna, ves čas je bila pred šotorom in sosedje so komaj vedeli, da jo imamo. Skratka, uživali smo. Midva sva bila 12 ur mož in žena, 12 ur pa oči in mami. Hahaha, ja tako pridnega otroka imava, da sva lahko uživala tudi midva.

taxi boat

En mesec

Cel mesec že nisem nič napisala. Pa sploh ne vem, zakaj. En kup novega je.

Šolsko leto se je končalo. Zame uspešno, ker sem zadovoljna s prvim samostojnim letom. Itak pa, da bi bilo lahko še bolje. A še najlepša novica je, da sem dobila novo službo. Zdaj se iz Dravelj selim na Koseze. Komaj čakam, ker bo spet nekaj novega. Po drugi strani mi bo pa težko pri srcu, ker sem se tega kolektiva tako navadila, da mi je bilo zelo luštno. Brez njih ne bi bila danes to, kar sem. Hvala vsem še enkrat. Človek na takem mestu sicer težko izkaže hvaležnost. Pomembno je, da ohranimo dober odnos in tiste male vezi, ki so nastale med nami.

Do poroke je samo še en mesec in en dan. Komaj še vem, katerega smo, ker je toliko stvari. Z najine strani je pripravljeno že skoraj vse. Ravno včeraj sva se dogovorila z glasbeniki, duo Mix iz Mozirja. Hvala Špela za kontakt, mislim, da smo se super ujeli in bo prov luštno. Pa še Petri se moram zahvaliti za fotografa Tomaža Knaflja. Super fant, preprost, ki tako kot midva ne komplicira. Hvala sestrici Špeli za kontakt za rožice in seveda organizacijo v cerkvi. Hvala Janji za čudovite prstane. Samo še meni v gostilni se dogovoriva in naprsne šopke moram narediti. Računam na drug vikend, ko bo dež. Bodo v stilu vabila, oranžen trakec s sončnico. Danes imam frizerko, da preizkusiva par frizur, potem pa še make up, da vidim, kako bom jaz to sploh videti. Potem pa en mesec samo še relaksacije, če verjameš. Janez bo itak delal in bo šele tri dni prej frej, tako da se bova videvala le zvečer. Sicer pa komaj čakam, ker bo lepo.

Kolesarjenje je to leto na drugem mestu, ker enostavno med tednom ne pridem do kolesa. Mogoče bo bolje zdaj, ko bova s Tjuškom sama. Sicer smo bili v nedeljo z našimi na Belopeških jezerih in je bilo zelo lepo. Sploh pogled na Mangart. V nedeljo pa smo šli na sprehod okoli Bohinjskega jezera in se namakali v mrzli vodi. Lep vikend v naravi.

Sicer pa nič posebno novega. Tjuško ima že počitnice in je z mano doma do 20. avgusta. Ves čas govori, da se bomo poročili na Šmarni gori, revež sploh ne ve, kaj ga čaka. Pol pa gremo na morje in bomo v šotoru spali. To je pa zanj glavno. Ja, pa da bomo imeli lepe obleke in plesali. Facko mali. Zdaj že ful govori, čeprav ga še malo izgovorjava črk K in G daje. Ampak vsebinsko mu gre pa zelo dobro. Vse ga zanima, ful zna logično razmišljat in povezovat stvari. Spomni se ogromno enih stvari, kaj in kako. Še iz vrtca mi razlaga, kako so šli na travnik nabirat rožice in celo pokazal mi je po ene dveh mesecih, kje so bili. S septembrom bo v isti skupini z istima vzgojiteljicama, tako da bo prav luštno. Redno vsak večer je treba prebrati pravljico, ki si jo on izbere. Našpricat se mora proti komarjem, ker ga pik pik, čeprav je pri nas zelo malo komarjev. Ves čas nekaj reže, lepi (sredi poletja morata z atom delati papirne snežene može), ful se že zaigra sam in si domišlja vloge. Zadnjič je bil v službi in kuhal. Hahaha, le po kom je to pobral? Zvečer pa ne bi šel spat, ker se mu toliko dogaja, zdele zjutraj pa še spi. Letošnje poletje je navalil na sladoled. Ampak samo čokolado, ostalo mu ne gre. Včeraj si je zaželel tistega sadnega, ko ga ven stiskaš in je v bistvu sama voda. Je samo jezik notri pomočil, pol je pa ugotovil, da sploh ni dober. Uuuu, bravo dete. Je ful samostojen in se mu fino zdi, če mu dam kakšno nalogo. Zadnjič je sam od sebe pospravil cunje iz stroja. Sicer na tla pred stroj, ampak pomagal pa je. Pa zelo rad reče natakarju za račun in mu nese denarčke. Me tako luštno vpraša: "Mami, maš evrčke?" Falot. Zelo rad ima vodo in uživa v plavanju. Bil je tudi že na morju cel teden z atom in mamo. Užival itak sto na uro. Povsod ga lahko vzamemo s sabo, ker je res priden. Še z mano je šel na razgovor v Koseze. Se mu fajn zdi, k bo mami v novi šoli. Je rekel, da bo šel on pa zdej v vrtec Mojca. Svašta, kaj se to ne spomni. Zadnjič nama je z mamo razlagal, da je treba pri kopalkah naprej dat gor gate, pol pa še za jožice tole. Midve bi se kmalu polulale od smeha. V nedeljo jih je nekaj hodili okoli jezera v kopalkah in je spraševal: "Mami, zakaj so bosi?" Pa mi ni koj vžgalo! Je mislil nagi. :) Ja, dolgčas nam ni.

Na sejmu

Danes smo šli z atom na sejem Prosti čas. Sprva nismo imeli namena, vendar nas je ata le prepričal in ni mi žal, ker sem dobila en kup idej za izlete.

Sejem je bil res odličen, saj se je na enem mestu zbralo ogromno turističnih ponudnikov. Zanimale so me predvsem ideje za izlete, sprehode, kolesarjenja in pohodništvo. Našla sem en kup dobrih destinacij, od Logarske doline do Goričkega, od Term v Čatežu do kampov po Evropi. Povsod so zraven prospekti, kam lahko greš, kaj obiskati, kje dobro jesti, kam na sprehod v okolici tistega kraja ... Najbolj pa sem bila navdušena nad novostjo v Sloveniji Camping Cheque, ki omogoča enotno ceno kampov po Evropi. Kot nalašč za nas, ki radi kampiramo. Njihova kartica omogoča 14 evrov za več kot 500 kampov v 24 državah Evrope. Seveda cene veljajo za čas zunaj visoke sezone, kar pa po eni strani niti ni tako slabo. Vse skupaj si lahko ogledate na www.camping-cheque.si in mogoče boste tudi vi našli kakšno idejo, kam letos na dopust s šotorom. Mi gremo v Švico, to že vemo, natančnega plana pa še nimamo.

Obiskali bomo Lipico in mogoče zlezli na Kokoš, šli do Kočevja in poiskali kočevske medvede, šli do Kolpe, se sprehodi po učni poti Tromejnik na Goričkem, si ogledali nov razgledni stolp na Planini pri Vrhniki, kjer je še en kup enih fajnih hribčkov, mogoče mi bo v velikonočnem času celo uspelo videti škofjeloški pasjon. Ja, to leto ga bodo ponovno obudili. Sem ga šla gledat leta 1999 in mi je bil všeč, zato bi šla še enkrat. Obiskali bomo še kakšno turistično kmetijo, da bo Tjuš videl kmečke živali, vmes pa bomo skočili še v kakšen bazen. Skratka, idej, kam na nedeljski izlet mi ne bo zmanjkalo vse leto.

Poleg tega pa so seveda na sejmu ponujali tudi kulinarične dobrote in moram reči, da smo se kar fajn najedli. Smo doma lažje zaspali do kosila, haha. Tjuš je namreč komaj zdržal buden na poti domov. On se je od vseh še najbolj zabaval, saj se je skrival v igluju, se vozil z gumenjakom, na koncu pa se je še slikal z Martinom Krpanom.

Ko ti dopust ni usojen

Letošnji dopust je bil kot veste že dolgo načrtovan in poln upanja, da se bomo končno imeli super fajn. Vsak pa je že kdaj doživel, da mu določena stvar enostavno ni bila usojena. Tako nam ni bil usojen dopust na Hvaru.
Že doma pri pakiranju nam ni šlo vse kot po maslu, a to vzameš kot del stresa. Janez je namreč mimogrede izgubil ključe od strešnega kovčka. Super! Vse napokano, mi pa ne moremo do stvari. Ampak na srečo je ključek našel pri bližnji pošti. Pot je prvih 400 kilometrov potekala brez presenečenj, mirno, Tjuš je zaspal po nekaj minutah vožnje in spal vse do trajekta, midva sva poslušala glasbo in se pogovarjala. Potem pa naenkrat šok. Bili smo sredi jadranske magistrale, že ven iz Zadra, proti Splitu, ko se je prižgala do sedaj še neznana lučka na armaturi - prva stvar. Halo? Gledala sva jo, kot da vidiva NLP. Še posebno zato, ker sva en teden nazaj dala 500 evrov za kao generalni servis avta. In seveda potem človek pričakuje, da je z avtom vse okej. Skratka, butasto in prestrašeno gledava lučko smešne oblike in tuhtava. Se ustavimo, prižgemo avto nazaj, lučka neha svetiti. Pa spet začne ... ja nič, treba je bilo odpreti navodila za uporabo multiple, pa da vidimo, kaj je zdaj to ... "če sveti lučka, to pomeni, da ne črpalka za gorivo ne dela pravilno, zato čimprej obiščite najbližji Fiatov servis..." Kaj me je polilo! Fak, no. Pa kaj je zdaj to? Berem naprej: "Če lučka sveti le vsake tolko in se potem ugasne, potem nima pomena in lahko nadaljujete pot." Ja, valda. Kot da bi se norca delali iz naju. Prav, torej lučka se je po najinem mnenju prižgala le za kratek čas in nima pomena. Gremo dalje. In res se ni več prižgala. Se ni upala!
Trajekt nam je itak ušel pred nosom, ampak s tem se nismo obremenjevali, ker se nama je počitek prilegel. Vsaj Janezu, jaz sem po 9 urah vožnje in bedenja morala letati za Tjuškom, ki je bil ob pol šestih zjutraj ves naspidiran in je bil ves Drvenik njegov.
Druga stvar - kamp. Tokrat smo imeli rezervacijo. Tudi prav. Cesta čez Hvar je bil "bog pomagaj", ker včasih sem raje mižala, tako je šlo na tesno. V glavnem kamp je bil grozen. Skozi je peljala glavna cesta, torej si moral na plažo čez prometno cesto, na kateri se itak noben ni peljal počasi. Potem je bil ves postavljen v breg, kar je za malega otroka skoraj nemogoče, ker je imel malo morje možnosti, da se zvrne čez vse možne nasipe in škarpe. Super! Naju je minilo, še preden sva rekla kaj. In smo šli naprej in našli en fleten majhen kampek v neposredni bližini Jelše. Takoj nas je srečal upravitelj kampka, stari Dalmatinec in nam zrihtal super mesto. Postavili smo šotor, si ogledali plažo in začeli uživati. Sosedje so bii sicer eni težki Hrvati, ki so se družili z enimi še težje prebavljivimi Ljubljančanimi, ki so mislili, da so boga za jajca prijeli. Ampak vse to preživiš, ker "sto ljudi, sto čudi". Kamp je bil z eno zvezdico, plaža bolj kot ne skalnata z malimi zalivčki s kamenčki, WC čisti, topla voda samo ob petih popoldne, ko je sonce najbolj ogrelo bojlerje. Nas ni motilo, ker smo hitro ujeli "ritem" vode. Tjuš je užival 300 na uro, spoznaval nove prijatelje svoje starosti, se hitro navadil nove "hišice". Imeli smo se lepo, do tretjega dne.
14. sva imela obletnico. Odločila sva se, da gremo že pop do mesta Hvar na drugo stran otoka. Glede na ceno večerij, sva se odločila, da si bova to raje privoščila v Sloveniji. Se napakiramo, usedemo v avto in zavrtimo ključ ... NIČ NIENTE NICHTS!!!! Tišina od avta, samo klk klk. ???? Janeza je v trenutku zalilo. Bil je čist prešvican. Poleg NIČ je kazalo, da je tudi tank popolnoma prazen. Čeprav sva pred trajektom tankala skoraj pol. Mene je skoraj kap. Janez je bil čist fertik. Akumulator je bil prazen. V treh dneh se je spraznil! In to samo od odpiranja vrat, ker smo pač v avtu imeli nekaj robe. Samo to se ne bi smelo zgoditi. Niti slučajno. Odkar je bil avto na servisu, elektrika ni delala tako kot bi morala. Jaz sem šla raje s Tjuškom malo naokoli, da sva vsak po svoje "pizdila", ker drugače bi se skregala. Čeprav nisva bila kriva. Na srečo je imel en Mariborčan kleme in smo avto lahko priklopili. Peljali smo se nekaj kilometrov, do prve večje trgovine, kupila pivo in čokolado in šli nazaj. Jaz sem pojedla celo vrečko piškotov, Janez je spil dva piva. Vse v manj kot pol ure. Le Tjuš se ni sekiral in je mirno zaspal. Sledil je globok pogovor in odločitev, da gremo raje domov, kot pa da čakamo do torka in na koncu po možnosti še ostanemo na otoku, kjer nimajo pojma o popravilu avta. Vsaj zdelo se nama je tako. 650 km za tri dni! V eno smer. Čeprav se nama je zdelo škoda bencina in vse skupaj butasto, da sva sploh rinila sem dol, ni šlo drugače.
Naslednje jutro smo se zbudili v vetroven dan. Za povrhu so bile napovedane še nevihte. Super! Torej je res najbolje, da gremo čim prej. Že zaradi trajekta. Ob 12. uri smo bili napakirani, sosedje veseli, ker gremo, čeprav nismo z njimi spregovorili niti besede, punce so se poslovile od Tjuška (kaj bo čez par let šele?), plačali 45 evrčkov za kamp in šli domov. Na trajekt smo prišli ob treh, ob pol petih smo se že kopali na celini. Pol urce je bilo ravno dovolj, da je bil Tjušk utrujen in da je mene začela od potapljanja glava bolet in me je bolela vso pot domov, pa še dva dni po tem. Šli smo še do Splita, ker Tjuš ne bi prespal noči od petih naprej. Split vsekakor ni bil nič posebnega, privoščili smo si pico, Tjuš je užival v gužvi ljudi, za konec pa smo še izgubili Tjušev lonček. Ob devetih smo odšli iz Splita, na poti nas je pral dež, pred nami so švigale strele ... a domov smo prispeli srečno ob pol štirih zjutraj. Hvar pa nam ni bil namenjen in nas tudi ne bo več dol.

Seveda ne bi bili mi, če se ne bi na poti domov hitro domislili, da dopusta ne more biti kar tako konec. Poklicali smo Tjuškovo botrico na Goričko in se napovedali za tri dni. Ker nas je itak vedno vesela, še posebno Tjuša, smo šli z veseljem tja. Uživali smo ob prijateljih, se šli kopat v Moravce, preizkusili nov tobogan, danes pa se spočiti vrnili domov.

Kam gremo pa drugo leto?