Letošnji dopust je bil kot veste že dolgo načrtovan in poln upanja, da se bomo končno imeli super fajn. Vsak pa je že kdaj doživel, da mu določena stvar enostavno ni bila usojena. Tako nam ni bil usojen dopust na Hvaru.
Že doma pri pakiranju nam ni šlo vse kot po maslu, a to vzameš kot del stresa. Janez je namreč mimogrede izgubil ključe od strešnega kovčka. Super! Vse napokano, mi pa ne moremo do stvari. Ampak na srečo je ključek našel pri bližnji pošti. Pot je prvih 400 kilometrov potekala brez presenečenj, mirno, Tjuš je zaspal po nekaj minutah vožnje in spal vse do trajekta, midva sva poslušala glasbo in se pogovarjala. Potem pa naenkrat šok. Bili smo sredi jadranske magistrale, že ven iz Zadra, proti Splitu, ko se je prižgala do sedaj še neznana lučka na armaturi - prva stvar. Halo? Gledala sva jo, kot da vidiva NLP. Še posebno zato, ker sva en teden nazaj dala 500 evrov za kao generalni servis avta. In seveda potem človek pričakuje, da je z avtom vse okej. Skratka, butasto in prestrašeno gledava lučko smešne oblike in tuhtava. Se ustavimo, prižgemo avto nazaj, lučka neha svetiti. Pa spet začne ... ja nič, treba je bilo odpreti navodila za uporabo multiple, pa da vidimo, kaj je zdaj to ... "če sveti lučka, to pomeni, da ne črpalka za gorivo ne dela pravilno, zato čimprej obiščite najbližji Fiatov servis..." Kaj me je polilo! Fak, no. Pa kaj je zdaj to? Berem naprej: "Če lučka sveti le vsake tolko in se potem ugasne, potem nima pomena in lahko nadaljujete pot." Ja, valda. Kot da bi se norca delali iz naju. Prav, torej lučka se je po najinem mnenju prižgala le za kratek čas in nima pomena. Gremo dalje. In res se ni več prižgala. Se ni upala!
Trajekt nam je itak ušel pred nosom, ampak s tem se nismo obremenjevali, ker se nama je počitek prilegel. Vsaj Janezu, jaz sem po 9 urah vožnje in bedenja morala letati za Tjuškom, ki je bil ob pol šestih zjutraj ves naspidiran in je bil ves Drvenik njegov.
Druga stvar - kamp. Tokrat smo imeli rezervacijo. Tudi prav. Cesta čez Hvar je bil "bog pomagaj", ker včasih sem raje mižala, tako je šlo na tesno. V glavnem kamp je bil grozen. Skozi je peljala glavna cesta, torej si moral na plažo čez prometno cesto, na kateri se itak noben ni peljal počasi. Potem je bil ves postavljen v breg, kar je za malega otroka skoraj nemogoče, ker je imel malo morje možnosti, da se zvrne čez vse možne nasipe in škarpe. Super! Naju je minilo, še preden sva rekla kaj. In smo šli naprej in našli en fleten majhen kampek v neposredni bližini Jelše. Takoj nas je srečal upravitelj kampka, stari Dalmatinec in nam zrihtal super mesto. Postavili smo šotor, si ogledali plažo in začeli uživati. Sosedje so bii sicer eni težki Hrvati, ki so se družili z enimi še težje prebavljivimi Ljubljančanimi, ki so mislili, da so boga za jajca prijeli. Ampak vse to preživiš, ker "sto ljudi, sto čudi". Kamp je bil z eno zvezdico, plaža bolj kot ne skalnata z malimi zalivčki s kamenčki, WC čisti, topla voda samo ob petih popoldne, ko je sonce najbolj ogrelo bojlerje. Nas ni motilo, ker smo hitro ujeli "ritem" vode. Tjuš je užival 300 na uro, spoznaval nove prijatelje svoje starosti, se hitro navadil nove "hišice". Imeli smo se lepo, do tretjega dne.
14. sva imela obletnico. Odločila sva se, da gremo že pop do mesta Hvar na drugo stran otoka. Glede na ceno večerij, sva se odločila, da si bova to raje privoščila v Sloveniji. Se napakiramo, usedemo v avto in zavrtimo ključ ... NIČ NIENTE NICHTS!!!! Tišina od avta, samo klk klk. ???? Janeza je v trenutku zalilo. Bil je čist prešvican. Poleg NIČ je kazalo, da je tudi tank popolnoma prazen. Čeprav sva pred trajektom tankala skoraj pol. Mene je skoraj kap. Janez je bil čist fertik. Akumulator je bil prazen. V treh dneh se je spraznil! In to samo od odpiranja vrat, ker smo pač v avtu imeli nekaj robe. Samo to se ne bi smelo zgoditi. Niti slučajno. Odkar je bil avto na servisu, elektrika ni delala tako kot bi morala. Jaz sem šla raje s Tjuškom malo naokoli, da sva vsak po svoje "pizdila", ker drugače bi se skregala. Čeprav nisva bila kriva. Na srečo je imel en Mariborčan kleme in smo avto lahko priklopili. Peljali smo se nekaj kilometrov, do prve večje trgovine, kupila pivo in čokolado in šli nazaj. Jaz sem pojedla celo vrečko piškotov, Janez je spil dva piva. Vse v manj kot pol ure. Le Tjuš se ni sekiral in je mirno zaspal. Sledil je globok pogovor in odločitev, da gremo raje domov, kot pa da čakamo do torka in na koncu po možnosti še ostanemo na otoku, kjer nimajo pojma o popravilu avta. Vsaj zdelo se nama je tako. 650 km za tri dni! V eno smer. Čeprav se nama je zdelo škoda bencina in vse skupaj butasto, da sva sploh rinila sem dol, ni šlo drugače.
Naslednje jutro smo se zbudili v vetroven dan. Za povrhu so bile napovedane še nevihte. Super! Torej je res najbolje, da gremo čim prej. Že zaradi trajekta. Ob 12. uri smo bili napakirani, sosedje veseli, ker gremo, čeprav nismo z njimi spregovorili niti besede, punce so se poslovile od Tjuška (kaj bo čez par let šele?), plačali 45 evrčkov za kamp in šli domov. Na trajekt smo prišli ob treh, ob pol petih smo se že kopali na celini. Pol urce je bilo ravno dovolj, da je bil Tjušk utrujen in da je mene začela od potapljanja glava bolet in me je bolela vso pot domov, pa še dva dni po tem. Šli smo še do Splita, ker Tjuš ne bi prespal noči od petih naprej. Split vsekakor ni bil nič posebnega, privoščili smo si pico, Tjuš je užival v gužvi ljudi, za konec pa smo še izgubili Tjušev lonček. Ob devetih smo odšli iz Splita, na poti nas je pral dež, pred nami so švigale strele ... a domov smo prispeli srečno ob pol štirih zjutraj. Hvar pa nam ni bil namenjen in nas tudi ne bo več dol.
Seveda ne bi bili mi, če se ne bi na poti domov hitro domislili, da dopusta ne more biti kar tako konec. Poklicali smo Tjuškovo botrico na Goričko in se napovedali za tri dni. Ker nas je itak vedno vesela, še posebno Tjuša, smo šli z veseljem tja. Uživali smo ob prijateljih, se šli kopat v Moravce, preizkusili nov tobogan, danes pa se spočiti vrnili domov.
Kam gremo pa drugo leto?
Ni komentarjev:
Objavite komentar