Pet dni pod Kriško goro

Zadnjih pet dni sva s Tjušem preživela pod Kriško goro. A kako to? Najin očka je lepo pet dni delal po ves dan, od sedmih do enajstih, torej se itak ne bi videli nič, drugi razlog sta bila moj obisk okulista in zobarja, tretji pa moje počitnice.

V sredo sva se že ob osmih odpravila proti Tržiču. Tjuš je šel prvič v varstvo k dedku in babici. Jaz sem pa šla k okulistu, kjer sem dve uri čakala kot zmešana. Res so specialci. Samo dvakrat na teden dela okulist, pa še takrat jih vzame toliko, da vsi čakamo vsaj dve uri. V glavnem, novica dneva, res ne rabim več očal. To je bilo že drugo mnenje, torej je res najbolje, da sem brez. In tudi sem, že pet dni. Kar ne morem verjet. Sploh me ne boli glava, samo ne smem se pogledat v ogledalo, ker imam občutek, da mi manjka pol obraza. Ja, očal sem se v 22 letih, kar jih nosim, preveč navadila in jih pogrešam. Pa tako sem si želela nova očala, zdaj bom pa raje sončna kupila. Oziroma bodo darilo za mojo diplomo.
Tjuš se je v tem času lepo pazil in bil neverjetno priden. Niti enkrat me ni pogrešal, večino časa je preživel zunaj, sicer v vozičku, ker ga babi ne bi mogla nosit, če bi se spomnil, da ne bo več hodil. Pojedel je celo kosilo, potem sva pa morala domov, ker spanje pa tam še ne gre. Vsaj ne, če sem jaz zraven. Mogoče bi šlo brez mene. Tako da sva šla k našim na Vetrno. Popoldne je preživel z atom zunaj, zvečer pa je bil tako zmatran, da je kar klecal. Ob šestih sem jaz morala nazaj v Ljubljano na sestanek od Justa, ata pa je spedenal Tjuša. Prvič sta bila sama in se seveda super fajn zrihtala za spanje. Ata je Tjušu pozabil dati "plenico za čez" in Tjuš je imel zjutraj pleničko skoraj za vratom. Na srečo ni bil veliko polulan, da bi bil pokakan, pa raje ne bi. Aja, zvečer mu je pa v naročju zaspal.

vlečem traktor


po hribu gor



pa po škarfi


z atom jeva na sončku

V četrtek sem imela zobarja. Zobe še lahko nosim, haha. V nasprotju s prejšnjim dnevom sem bila na vrsti takoj, dobila eno plombico in hopa cupa domov. Tjuš se je spet pazil pri babici, potem sva pa ostala še na kosilu. Ob 12 je bil pa tako zaspan, da sva morala domov. Ni sicer spal veliko, a skoraj dve uri je vseeno bilo. A kaj, ko sem se jaz ravno ulegla na kavč, malo zamižim, pa že slišim jok iz sobe. Brezveze. Popoldne smo preživeli skupaj z mamo.


sosedove becke


sosedova pujsa, ki bo kmalu imela male pujske


sosedove račke in kokoška


trobentice - ne znam še trobiti nanje

V petek sva obiskala mojo sošolko s faksa Heleno. Je srečka nosečka, vsa bleščeča, pa tak lep trebušček ima. Rok ima pa drug teden, tako da držim pesti, da bo porod čim lažji in da bosta oba s pikico zdrava. Ja, ne vem, kaj bo. Presenečenje! Ampak ima pa dobre živce, no sej jih bo morala imeti, ker Tjuš ji je lepo razporedil rozine in lešnike po krožničkih. Joj, joj. Me je še danes sram, če pomislim. Prišla je še ena njena sošolka iz osnovne šole, tudi srečka nosečka, tako da smo šli na koncu na otroško igrišče, kjer se je Tjuš lahko vozil s toboganom in gugal. Na koncu je bil spet tako utrujen, da je komaj zdržal do doma. Tokrat pa sem ga doma napokala v nahrbtnik in sva šla do Gojzda. Hodila sva dobre pol urce, na vrhu pa ga je zbudil en pes, ki mora vedno lajat, ko gremo mimo. Tako da sva nazaj dol vso pot hopsala, ker je hotel skakat zadaj v ruzaku. Spotoma sva nabrala še šopek kuric za mamo. Je vso pot nosil v rokici rožico in bil ves ponosen nase. Popoldan sva preživela pri sosedi, ki ima v varstvu vnučka Oskarja, pol leta mlajšega od Tjuša. Sta se malo igrala, malo kregala, potem sta se pa vozila vsak s svojim poganjalčkom.


Oskar in Tjuš


pa še na gugalnici


takole spančka Tjuško


pa zbujen na vrhu


V soboto sva bila dopoldne spet sama, ker je šla mama po dooolgem času na trg s posodkami. So jo že vsi pošteno pogrešali. Midva pa sva se dobila na kavi s sosedo Evo, da sva se dogovorili za predstavitev oziroma pobiranje naročila za Just. So vse njene prijateljice rodile pred kratkim, tako da ne bi mogle priti na predstavitev, bo pa ona prišla k njimi. Opoldne sva šla spet v Gojzd z ruzakom, tokrat bo drugi poti, da ga ne bi zbudil pes. Ja, valda. Kot da je kaj pomagalo. Ko sva prišla pred kočo, kar naenkrat zaslišim za sabo "avto, avto". Mali je bil zbujen. Na poti dol ni bilo treba skakat, ker je še malo dremal, ampak rožice sva pa vseeno nabrala. Popoldne smo šli pa k Smuk na kosilo in bili razočarani nad postrežbo. Imeli so polne štiri mize, pa smo čakali na hrano skoraj eno uro. So zaplavali, je bilo opravičilo. Mater jim, a Janez pa lahko v eni uri 100 ljudi nahrani?! Če ne bi imeli bona za porabit, bi po moje kar šli. Na koncu smo naročili še sladoled, pa se je Tjuš tako pačil zraven, da smo popokali od smeha. Sploh ni vedel, kako bi ga pojedel, ker z grizenjem nekako ni šlo. Pa še samo čokolado mi je pojedel, sadne pa pustil ... očitno tako kot jaz ne mara sadnega sladoleda. Na poti domov smo šli še do Žirovnice po eno mašino za očija, pa je bilo spet popoldne mimo.

Danes je bila pa v planu Kamnišla planina. Drugič. Prejšnjič je preveč pihalo in smo se napol poti obrnili, danes nismo imeli niti možnosti, da bi se razparkirali na parkirišču, ker nas je skoraj odneslo, ko smo stopili iz avta. Glede na to, da bi nas samo prepihalo, smo se odločili, da gremo nekam drugam. Kam? V koči spodaj smo naredili plan, gremo na Celjsko kočo. Mimo Mozirja. Če bi vedela, da je toliko ovinkov, ne bi tega predlagala. Tjušu je bilo namreč slabo in smo ga komaj rešili, da ni bruhal. Ampak smo pa videli tisto opustošenje vetra pred kratkim, ko je vsa drevesa zravnal. Je kr grozljivo. Ustavili smo se še v Mozirskem gaju, čeprav ni bil odprt, vendar smo morali malo na zrak.

z mamo na stari lokomotivi


s Sandijem (Tjuš mu reče "Di")


mama, Tjuš in Špela ("La")

Do Celjske koče nismo imeli daleč in ob enih smo bili že gor. Seveda smo se peljali z avtom, ker za peš res nismo imeli časa. Na vrhu je bil lep sonček, tako da smo lahko sedeli zunaj na terasi in na skrivaj pojedli svojo malico, da nam ni bilo treba naročat še hrane. Haha, Gorenjci, ni kaj. Tjuš se je na vsak način hotel sankat, vendar kljub komaj parim centimetrom snega na otročki progi, niso pustili, da se z atom enkrat spustita. Tako da sta se samo vozila s trakom. Beda, res.


jaz in Tjuš


ata in mama

Seveda ne bi bili mi, če se ne bi odpravili še k sorodnikom. Najprej v Dramlje (Špela, smo se peljali mimo tvojega bloka, če se prav spomnim, da si rekla, da si nad pošto doma) na vikend k teti Danici, kjer smo spili vsak dva kozarčka vinčka, ki je tako lepo dišal po grozdju, da ga je bilo prav užitek piti. Tjuš se je igral na travi, se vozil po riti in valjal po hribu dol. Ja, smo mu dajali ideje, kaj naj počne. Celo na drevo je hotel splezat.

na klopci se zviramo


mami in njena teta

Sonce je počasi zahajalo in treba se je bilo odpraviti proti domu. Spet smo morali kreniti s poti, nazaj v Celje, še k mamičinemu bratrancu po CD s filmom in slikami od njene žurke. Tako da smo šli iz Celja komaj ob pol šestih. Vmes smo morali še v Kamnik po moj avto, za katerega sem molila, da mi ga niso kam odpeljali, ker sem kao narobe parkirala, a na srečo me je še čakal tam. S Tjušem sva bila doma ob sedmih, takoj natočila v banjo vodo, po nekaj minutah kopanja se je pokakal v banjo, tako da je moral še hitreje ven in v posteljo. Revček je bil zmatran od spanja v avtu, čeprav je zaspal trikrat. En, dva, tri in že je spančkal.

Jutri je ponedeljek, nov delovni dan, komaj čakam. Nov delovni teden, imam namreč pet predstavitev za Just, ker je rekordni teden. Moram sebi in vsem dokazat, da zmorem. Je treba zaslužit za ohcet!

Kako minevajo dnevi

Naši družinski dnevi niso nič posebnega. Mislim, da dan preživimo podobno kot marsikatera slovenska družinica, vsaj tiste, ki jih jaz poznam. Radi izkoristimo lep dan, radi pa tudi lenarimo. Komaj čakamo tople dneve, da bomo lahko prosti čas preživeli na vrtu, da bomo šli na sprehod okoli blejskega jezera, se zapeljali do morja ... brez da bi nas zeblo, da bi pihal mrzel veter in da nas bi bilo strah, ali smo res oblečeni dovolj.

Kadar smo vsi trije doma, smo najbolj srečni. To se nam zgodi vsak drugi teden, ko je doma tudi Janez. Tjuš sicer rad dolgo spi, ampak po navadi ne za vikend, a včasih mu vseeno uspe zbuditi se po deveti uri. Sledi premetavanje v postelji, stiskanje ... kaj več pa ne, ker je treba ustat. Tjuš naju odrgne, prinese copate in povleče za roko, naj ustaneva. Hitro se oblečemo, ker Tjuš že govori "papa papa" in "am am". Stojiva pred hladilnikom in izbirava zajtrk. Oči medtem leti v trgovino po svež sosedov kruh. Midva pa po dolgem premisleku izbereva pašteto (kot da nimamo nič drugega), ki bi jo lahko jedli do onemoglosti, če ne bi mami kdaj pa kdaj predlagala marmelado. Pašteta se je s prstom, če še ne veste. Pa tudi na kruh se je ne maže, ampak krih pomakamo vanjo. Drugače je ne pojemo. Ja, to je od Janeza fora in seveda jo je sine z veseljem sprejel. Samo da ni tako, kot reče mami. Vmes gledamo jutranje risanke, včasih pa mirno sedimo pri mizi.

Po zajtrku pade odločitev, kaj bomo počeli. Sprehod ali izlet? Zadnje čase večinoma izbiramo sprehode, ker ... o tem kdaj drugič. Ob sobotah se podamo na trg v mesto, malo pogledamo stojnice in trgovine pa mine čas. Včasih se peljemo kar s trolo, da je bolj zanimivo in malo drugače. Doma si privoščimo kosilo, včasih gremo prej počivat, ker je Tjuš že preveč utrujen, da bi počakal na kosilo. Če pa gremo na izlet, se enostavno odpeljemo novim dogodivščinam naproti. Kamor nas vodi pot, samo da smo skupaj. Po navadi se vrnemo domov pozno popoldne.

Po kosilu gremo spet na sprehod, moramo peljati Fejo ven. Če je grdo vreme, pa stegnemo kavč in se valjamo in zabavamo do onemoglosti. Nasmejemo se do solz, Tjuš je vesel, ker ima oba ob sebi, saj naju ves čas objema in lubčka. Tudi Feja mu ne uide in boga reva komaj čaka, da pride večer. Ob šestih imamo večerjo, spet stojimo pred hladilnikom in globoko razmišljamo, kaj bomo jedli. Tokrat Tjuš izbere poli salamo. Ja, kaj naj, če jo ima pa najraje. Pa še sirček in margarino ... večerja je popolna. Na čokolino smo pozabili že pred novim letom. Se ga ne dotakne. Razen gresa ne je nobene kašice, ker je noče. Tudi corniji mu ne gredo, čeprav moram zdaj počasi spet malo poskusit, če mogoče zdaj pa že gre.

Okoli sedme ure se gremo kopat. Če smo vsi doma, se vsi trije zbašemo v banjo. Haha, to je bolj kazensko kopanje, a vseeno uživamo. V banjo moramo seveda dati vsaj kapljice 31, če že ne esence materine dušice, ki obarva banjo rdeče. Uuu, super zadeva. Po 20-minutni seansi Tjuša namažem z vsemi žavbami za nočko. Oblečeva pižamo, greva v dnevno čistit noska na sesalec, dava Feji lubčka, pomahava pajackom na vratih, se skrijeva očku in brž v žakelj. Še "dudu", pravljica tega dne in že "aja aja". Včasih je še kakšno ropotanje, mogoče si poje uspavanko "aja aja", na dan, kot je danes, pa je že od sedme ure vse tiho bilo.

Tako zgodaj hodi moj otrok spančkat, zjutraj se komaj zbudi do pol osmih, da greva normalno v vrtec. Spi vso noč, le redkokdaj se zbudi ponoči. Malo popije čaja in zaspi naprej. Priden je, sinko moj.

Pust nasmejanih ust

Letos je bil pust malo bolj žalosten, ker sva midva zbolela in v soboto nismo mogli iti na pustovanje v mesto, niti ne v nedeljo na otroško pustno rajanje z Damjano G. Škoda, pa tako smo se veselili, kako bomo lepe maškare.

povabilo na maškarado v vrtcu

Tjuš je bil letos spet medvedek. Mu je lanski kostumček še prav, tako da sploh ni bilo vprašanje, kaj bo. V vrtec je šel oblečen, veliko so se slikali, imeli malo maškarado in se zabavali do kosila, potem pa od vesele utrujenosti vsi pospali.

medvedek
Presenetil pa me je tudi mali Maks, ki je bil žaba. Njegov "bratranček" Bor pa čmrlj. Tukaj je ena slikica, ki sem jo dobila od Saške. Upam, da ne zameriš, samo sta tako luškani mali živalici.

žaba in čmrlj

Moj Tjuš

Tale slikica je nastala danes popoldan na toboganu pred blokom. Po dolgem času nama je uspela spet ena super slikica, za v okvir. Prav za pojest je luškan, sine moj.

Tjušev prvi klovn

Tjuš je danes v vrtcu naredil svojega prvega klovnčka. Ponosno mi ga je pokazal, kako visi nad garderobnimi omaricami. Meni se zdi super in sem ponosna nanj, da je kaj. Moj sine je res velik umetnik.

A sem kaj bolje?

Oooo, sem, če odštejem, da me še vedno boli glava, zraven pa še zob. Zobarja imam drug teden, tako da bom to takrat na tabletah, za glavo ... ne vem, kaj pomaga. Še vedno sem pa vsa zabasana in čakam, da se me nos usmili in se mi odbaše. Danes počivam, drugega tako ali tako nimam namena, niti nočem, ker bi rada jutri šla malo v šolo, da se vsaj zmenim, kako bo po počitnicah. Ker mi je prav bedno biti doma, res. Aja, avto je popravljen. Za 10 evrčkov ga je mehanikar "zašvasal", končno enkrat poceni popravilo.

Naš klepetavi forum še vedno ne dela, zato smo mamice aprilčice popolnoma odrezane od sveta in že malo v depresiji, se tresemo, ker doza popušča, saj že drugi dan ne moremo klepetat. Če bomo še en dan brez, se zna zgoditi, da bomo padle v abstinenčno krizo zaradi pomanjkanja klepetanja, hahaha. A ne mamice moje? Upam, da se v nedeljo vidimo na otroškem pustnem rajanju z Damjano Golavšek v Citiju ob 11. uri.
Tole sporočilo sem dobila s foruma:

V torek, 17.02. 2009, je ob 22:16 uri prišlo do odpovedi strojne opreme. Tekom dne 19.02. 2009 bo storitev ponovno omogočena.

Za morebitne nevšečnosti se vam opravičujemo in vas prosimo za razumevanje.

Zdej grem pa nazaj ležat in od daleč gledat lep kup cunj, ki ga noben škrat noče zlikat. Moram ponoči balkonska vrata pustit odprta, mogoče pa do sedaj ni mogel notri. :) Sanja ...

A ima mogoče hudič mlade?

Saj poznate tisti pregovor, ko ima hudič mlade, jih ima pa veliko? No, pri nas jih ima spet. Po dolgih treh tednih je šel Tjuš končno spet v vrtec, pa zbolim sama. V soboto me je samo zvilo, napadla me je vročina, bolela me je glava, vse ... In to še kar traja in ne popusti. Sem odličen primerek, na kakšen način vse lahko uporabite izdelke Just, ker sem te dni namazana z vsemi žavbami. :)

O tem, da smo brez denarja in da zastonj delam, raje ne bi, ker nima smisla, saj že vrabčki čivkajo, da bo enkrat bolje. Ja, treba je potrpeti in Bog že ve, komu nalaga take življenjske preizkušnje. Aja, tega, da mi na Zavodu niso odobrili pomoči, še ne veste ... ker sem pripravnik in se ne usposabljam. Se ni izteklo tako, kot sem hotela, in smo tam, kjer ni muh. Na istem kot prej. To, da mi na CSD težijo, za kaj sem dobila vsak evrček posebej ... ah, brezveze.

In potem mi včeraj popoldne pred vrtcem nekaj poči pri avtu. Auspuh! Sedaj imamo občutek, da se vozimo v ferariju. Ja, samo občutek, ker se še vedno vozimo z multiplo, ki jo bom en dan samo zažgala. Ropotamo, da se nas sliši že pet kilometrov prej, pa vsi na cesti nas gledajo, kaj smo za eni frajerji, k imamo nafriziran avto. Kera bedna. In to se mora vedno narediti meni. Janeza takrat ni nikoli zraven. Vse zadnje tri okvare sem reševala jaz, očitno bi nekdo rad, da diplomiram še iz avta. Madona, pa kaj bi še radi od mene. No, in tako se vozimo zdej dva dni s prdulo. Dobesedno.

Danes zjutraj je bil pa avto povrhu vsega še pod kupom snega in na debelo zamrznjen. Kot da se mi ne mudi dovolj. Ko sem ga vžgala, se je Tjuš začel jokat in kazat na avto. Ga je bilo strah. Še huje je bilo, ko sem ga dala na sedež sedet. In seveda takrat zategnem še ročno, ki mi je skoraj ostala v roki. Fak, no. Sem samo Tjuša vzela in avta, zaklenila avto in šla do "prijatelja zelenjavarja", če naju lahko zapelje do vrtca. Na srečo ni bilo problemov. Tjuša oddam, sama sem pa morala priti čez pol ure za Bežigrad na zdravniški pregled. Seveda sva pametna čakam na osmico na celovški, spustim dve enki mimo, nakar se spomnim, da osmica tukaj mimo sploh ne vozi. Ok. Pokličem v ZZ Revita, da bom malo zamudila, ker se mi je pokvaril avto in grem s trolo. Na srečo so razumevajoči. Zamudila sem 10 minut, tako da ni bilo take sile.

Pri pregledu mi okulist reče, zakaj imam sploh očala za na blizu, če ne vidim na daleč. Halo????? Ne vem, ker imam že skoz tako, ves čas imam +. In on meni, da bi mogla imet -. Še dobro, da imam drug teden okulista, ker tole je pa res že tu mač. Potem gre do zdravnice, ful kao ena pametna ženska. Mi zmeri pritist, previsok. Itak, ona bi ga tudi imela, če bi se ji vse na glavo podrlo že zjutraj. Mi je rekla, da se ne znam sprostit. Ne ti meni, res. Ker sem imela po moje še več pritiska, kot ga je pokazalo. Na srečo je bil EKG super, kapaciteto pljuč imam pa tudi nadpovprečno. Karkoli že to pomeni. Vsaj nekaj.

V glavnem, avto gre še danes v popravilo, mene boli glava za znoret in sem še dva dni lahko doma, Janez bi rad nov telefon za en evro (vsaj enkrat, da ni 200 e), danes moram priti še na Vrhniko, da ne govorim, o tem, da sem zmenjena še z očijem, kar pomeni, bog ve kdaj. Pa še zanj nisem prepričana, če ve. Nič, za vikend bom že boljše volje.