Saj poznate tisti pregovor, ko ima hudič mlade, jih ima pa veliko? No, pri nas jih ima spet. Po dolgih treh tednih je šel Tjuš končno spet v vrtec, pa zbolim sama. V soboto me je samo zvilo, napadla me je vročina, bolela me je glava, vse ... In to še kar traja in ne popusti. Sem odličen primerek, na kakšen način vse lahko uporabite izdelke Just, ker sem te dni namazana z vsemi žavbami. :)
O tem, da smo brez denarja in da zastonj delam, raje ne bi, ker nima smisla, saj že vrabčki čivkajo, da bo enkrat bolje. Ja, treba je potrpeti in Bog že ve, komu nalaga take življenjske preizkušnje. Aja, tega, da mi na Zavodu niso odobrili pomoči, še ne veste ... ker sem pripravnik in se ne usposabljam. Se ni izteklo tako, kot sem hotela, in smo tam, kjer ni muh. Na istem kot prej. To, da mi na CSD težijo, za kaj sem dobila vsak evrček posebej ... ah, brezveze.
In potem mi včeraj popoldne pred vrtcem nekaj poči pri avtu. Auspuh! Sedaj imamo občutek, da se vozimo v ferariju. Ja, samo občutek, ker se še vedno vozimo z multiplo, ki jo bom en dan samo zažgala. Ropotamo, da se nas sliši že pet kilometrov prej, pa vsi na cesti nas gledajo, kaj smo za eni frajerji, k imamo nafriziran avto. Kera bedna. In to se mora vedno narediti meni. Janeza takrat ni nikoli zraven. Vse zadnje tri okvare sem reševala jaz, očitno bi nekdo rad, da diplomiram še iz avta. Madona, pa kaj bi še radi od mene. No, in tako se vozimo zdej dva dni s prdulo. Dobesedno.
Danes zjutraj je bil pa avto povrhu vsega še pod kupom snega in na debelo zamrznjen. Kot da se mi ne mudi dovolj. Ko sem ga vžgala, se je Tjuš začel jokat in kazat na avto. Ga je bilo strah. Še huje je bilo, ko sem ga dala na sedež sedet. In seveda takrat zategnem še ročno, ki mi je skoraj ostala v roki. Fak, no. Sem samo Tjuša vzela in avta, zaklenila avto in šla do "prijatelja zelenjavarja", če naju lahko zapelje do vrtca. Na srečo ni bilo problemov. Tjuša oddam, sama sem pa morala priti čez pol ure za Bežigrad na zdravniški pregled. Seveda sva pametna čakam na osmico na celovški, spustim dve enki mimo, nakar se spomnim, da osmica tukaj mimo sploh ne vozi. Ok. Pokličem v ZZ Revita, da bom malo zamudila, ker se mi je pokvaril avto in grem s trolo. Na srečo so razumevajoči. Zamudila sem 10 minut, tako da ni bilo take sile.
Pri pregledu mi okulist reče, zakaj imam sploh očala za na blizu, če ne vidim na daleč. Halo????? Ne vem, ker imam že skoz tako, ves čas imam +. In on meni, da bi mogla imet -. Še dobro, da imam drug teden okulista, ker tole je pa res že tu mač. Potem gre do zdravnice, ful kao ena pametna ženska. Mi zmeri pritist, previsok. Itak, ona bi ga tudi imela, če bi se ji vse na glavo podrlo že zjutraj. Mi je rekla, da se ne znam sprostit. Ne ti meni, res. Ker sem imela po moje še več pritiska, kot ga je pokazalo. Na srečo je bil EKG super, kapaciteto pljuč imam pa tudi nadpovprečno. Karkoli že to pomeni. Vsaj nekaj.
V glavnem, avto gre še danes v popravilo, mene boli glava za znoret in sem še dva dni lahko doma, Janez bi rad nov telefon za en evro (vsaj enkrat, da ni 200 e), danes moram priti še na Vrhniko, da ne govorim, o tem, da sem zmenjena še z očijem, kar pomeni, bog ve kdaj. Pa še zanj nisem prepričana, če ve. Nič, za vikend bom že boljše volje.
O tem, da smo brez denarja in da zastonj delam, raje ne bi, ker nima smisla, saj že vrabčki čivkajo, da bo enkrat bolje. Ja, treba je potrpeti in Bog že ve, komu nalaga take življenjske preizkušnje. Aja, tega, da mi na Zavodu niso odobrili pomoči, še ne veste ... ker sem pripravnik in se ne usposabljam. Se ni izteklo tako, kot sem hotela, in smo tam, kjer ni muh. Na istem kot prej. To, da mi na CSD težijo, za kaj sem dobila vsak evrček posebej ... ah, brezveze.
In potem mi včeraj popoldne pred vrtcem nekaj poči pri avtu. Auspuh! Sedaj imamo občutek, da se vozimo v ferariju. Ja, samo občutek, ker se še vedno vozimo z multiplo, ki jo bom en dan samo zažgala. Ropotamo, da se nas sliši že pet kilometrov prej, pa vsi na cesti nas gledajo, kaj smo za eni frajerji, k imamo nafriziran avto. Kera bedna. In to se mora vedno narediti meni. Janeza takrat ni nikoli zraven. Vse zadnje tri okvare sem reševala jaz, očitno bi nekdo rad, da diplomiram še iz avta. Madona, pa kaj bi še radi od mene. No, in tako se vozimo zdej dva dni s prdulo. Dobesedno.
Danes zjutraj je bil pa avto povrhu vsega še pod kupom snega in na debelo zamrznjen. Kot da se mi ne mudi dovolj. Ko sem ga vžgala, se je Tjuš začel jokat in kazat na avto. Ga je bilo strah. Še huje je bilo, ko sem ga dala na sedež sedet. In seveda takrat zategnem še ročno, ki mi je skoraj ostala v roki. Fak, no. Sem samo Tjuša vzela in avta, zaklenila avto in šla do "prijatelja zelenjavarja", če naju lahko zapelje do vrtca. Na srečo ni bilo problemov. Tjuša oddam, sama sem pa morala priti čez pol ure za Bežigrad na zdravniški pregled. Seveda sva pametna čakam na osmico na celovški, spustim dve enki mimo, nakar se spomnim, da osmica tukaj mimo sploh ne vozi. Ok. Pokličem v ZZ Revita, da bom malo zamudila, ker se mi je pokvaril avto in grem s trolo. Na srečo so razumevajoči. Zamudila sem 10 minut, tako da ni bilo take sile.
Pri pregledu mi okulist reče, zakaj imam sploh očala za na blizu, če ne vidim na daleč. Halo????? Ne vem, ker imam že skoz tako, ves čas imam +. In on meni, da bi mogla imet -. Še dobro, da imam drug teden okulista, ker tole je pa res že tu mač. Potem gre do zdravnice, ful kao ena pametna ženska. Mi zmeri pritist, previsok. Itak, ona bi ga tudi imela, če bi se ji vse na glavo podrlo že zjutraj. Mi je rekla, da se ne znam sprostit. Ne ti meni, res. Ker sem imela po moje še več pritiska, kot ga je pokazalo. Na srečo je bil EKG super, kapaciteto pljuč imam pa tudi nadpovprečno. Karkoli že to pomeni. Vsaj nekaj.
V glavnem, avto gre še danes v popravilo, mene boli glava za znoret in sem še dva dni lahko doma, Janez bi rad nov telefon za en evro (vsaj enkrat, da ni 200 e), danes moram priti še na Vrhniko, da ne govorim, o tem, da sem zmenjena še z očijem, kar pomeni, bog ve kdaj. Pa še zanj nisem prepričana, če ve. Nič, za vikend bom že boljše volje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar