Naši družinski dnevi niso nič posebnega. Mislim, da dan preživimo podobno kot marsikatera slovenska družinica, vsaj tiste, ki jih jaz poznam. Radi izkoristimo lep dan, radi pa tudi lenarimo. Komaj čakamo tople dneve, da bomo lahko prosti čas preživeli na vrtu, da bomo šli na sprehod okoli blejskega jezera, se zapeljali do morja ... brez da bi nas zeblo, da bi pihal mrzel veter in da nas bi bilo strah, ali smo res oblečeni dovolj.
Kadar smo vsi trije doma, smo najbolj srečni. To se nam zgodi vsak drugi teden, ko je doma tudi Janez. Tjuš sicer rad dolgo spi, ampak po navadi ne za vikend, a včasih mu vseeno uspe zbuditi se po deveti uri. Sledi premetavanje v postelji, stiskanje ... kaj več pa ne, ker je treba ustat. Tjuš naju odrgne, prinese copate in povleče za roko, naj ustaneva. Hitro se oblečemo, ker Tjuš že govori "papa papa" in "am am". Stojiva pred hladilnikom in izbirava zajtrk. Oči medtem leti v trgovino po svež sosedov kruh. Midva pa po dolgem premisleku izbereva pašteto (kot da nimamo nič drugega), ki bi jo lahko jedli do onemoglosti, če ne bi mami kdaj pa kdaj predlagala marmelado. Pašteta se je s prstom, če še ne veste. Pa tudi na kruh se je ne maže, ampak krih pomakamo vanjo. Drugače je ne pojemo. Ja, to je od Janeza fora in seveda jo je sine z veseljem sprejel. Samo da ni tako, kot reče mami. Vmes gledamo jutranje risanke, včasih pa mirno sedimo pri mizi.
Po zajtrku pade odločitev, kaj bomo počeli. Sprehod ali izlet? Zadnje čase večinoma izbiramo sprehode, ker ... o tem kdaj drugič. Ob sobotah se podamo na trg v mesto, malo pogledamo stojnice in trgovine pa mine čas. Včasih se peljemo kar s trolo, da je bolj zanimivo in malo drugače. Doma si privoščimo kosilo, včasih gremo prej počivat, ker je Tjuš že preveč utrujen, da bi počakal na kosilo. Če pa gremo na izlet, se enostavno odpeljemo novim dogodivščinam naproti. Kamor nas vodi pot, samo da smo skupaj. Po navadi se vrnemo domov pozno popoldne.
Po kosilu gremo spet na sprehod, moramo peljati Fejo ven. Če je grdo vreme, pa stegnemo kavč in se valjamo in zabavamo do onemoglosti. Nasmejemo se do solz, Tjuš je vesel, ker ima oba ob sebi, saj naju ves čas objema in lubčka. Tudi Feja mu ne uide in boga reva komaj čaka, da pride večer. Ob šestih imamo večerjo, spet stojimo pred hladilnikom in globoko razmišljamo, kaj bomo jedli. Tokrat Tjuš izbere poli salamo. Ja, kaj naj, če jo ima pa najraje. Pa še sirček in margarino ... večerja je popolna. Na čokolino smo pozabili že pred novim letom. Se ga ne dotakne. Razen gresa ne je nobene kašice, ker je noče. Tudi corniji mu ne gredo, čeprav moram zdaj počasi spet malo poskusit, če mogoče zdaj pa že gre.
Okoli sedme ure se gremo kopat. Če smo vsi doma, se vsi trije zbašemo v banjo. Haha, to je bolj kazensko kopanje, a vseeno uživamo. V banjo moramo seveda dati vsaj kapljice 31, če že ne esence materine dušice, ki obarva banjo rdeče. Uuu, super zadeva. Po 20-minutni seansi Tjuša namažem z vsemi žavbami za nočko. Oblečeva pižamo, greva v dnevno čistit noska na sesalec, dava Feji lubčka, pomahava pajackom na vratih, se skrijeva očku in brž v žakelj. Še "dudu", pravljica tega dne in že "aja aja". Včasih je še kakšno ropotanje, mogoče si poje uspavanko "aja aja", na dan, kot je danes, pa je že od sedme ure vse tiho bilo.
Tako zgodaj hodi moj otrok spančkat, zjutraj se komaj zbudi do pol osmih, da greva normalno v vrtec. Spi vso noč, le redkokdaj se zbudi ponoči. Malo popije čaja in zaspi naprej. Priden je, sinko moj.
Kadar smo vsi trije doma, smo najbolj srečni. To se nam zgodi vsak drugi teden, ko je doma tudi Janez. Tjuš sicer rad dolgo spi, ampak po navadi ne za vikend, a včasih mu vseeno uspe zbuditi se po deveti uri. Sledi premetavanje v postelji, stiskanje ... kaj več pa ne, ker je treba ustat. Tjuš naju odrgne, prinese copate in povleče za roko, naj ustaneva. Hitro se oblečemo, ker Tjuš že govori "papa papa" in "am am". Stojiva pred hladilnikom in izbirava zajtrk. Oči medtem leti v trgovino po svež sosedov kruh. Midva pa po dolgem premisleku izbereva pašteto (kot da nimamo nič drugega), ki bi jo lahko jedli do onemoglosti, če ne bi mami kdaj pa kdaj predlagala marmelado. Pašteta se je s prstom, če še ne veste. Pa tudi na kruh se je ne maže, ampak krih pomakamo vanjo. Drugače je ne pojemo. Ja, to je od Janeza fora in seveda jo je sine z veseljem sprejel. Samo da ni tako, kot reče mami. Vmes gledamo jutranje risanke, včasih pa mirno sedimo pri mizi.
Po zajtrku pade odločitev, kaj bomo počeli. Sprehod ali izlet? Zadnje čase večinoma izbiramo sprehode, ker ... o tem kdaj drugič. Ob sobotah se podamo na trg v mesto, malo pogledamo stojnice in trgovine pa mine čas. Včasih se peljemo kar s trolo, da je bolj zanimivo in malo drugače. Doma si privoščimo kosilo, včasih gremo prej počivat, ker je Tjuš že preveč utrujen, da bi počakal na kosilo. Če pa gremo na izlet, se enostavno odpeljemo novim dogodivščinam naproti. Kamor nas vodi pot, samo da smo skupaj. Po navadi se vrnemo domov pozno popoldne.
Po kosilu gremo spet na sprehod, moramo peljati Fejo ven. Če je grdo vreme, pa stegnemo kavč in se valjamo in zabavamo do onemoglosti. Nasmejemo se do solz, Tjuš je vesel, ker ima oba ob sebi, saj naju ves čas objema in lubčka. Tudi Feja mu ne uide in boga reva komaj čaka, da pride večer. Ob šestih imamo večerjo, spet stojimo pred hladilnikom in globoko razmišljamo, kaj bomo jedli. Tokrat Tjuš izbere poli salamo. Ja, kaj naj, če jo ima pa najraje. Pa še sirček in margarino ... večerja je popolna. Na čokolino smo pozabili že pred novim letom. Se ga ne dotakne. Razen gresa ne je nobene kašice, ker je noče. Tudi corniji mu ne gredo, čeprav moram zdaj počasi spet malo poskusit, če mogoče zdaj pa že gre.
Okoli sedme ure se gremo kopat. Če smo vsi doma, se vsi trije zbašemo v banjo. Haha, to je bolj kazensko kopanje, a vseeno uživamo. V banjo moramo seveda dati vsaj kapljice 31, če že ne esence materine dušice, ki obarva banjo rdeče. Uuu, super zadeva. Po 20-minutni seansi Tjuša namažem z vsemi žavbami za nočko. Oblečeva pižamo, greva v dnevno čistit noska na sesalec, dava Feji lubčka, pomahava pajackom na vratih, se skrijeva očku in brž v žakelj. Še "dudu", pravljica tega dne in že "aja aja". Včasih je še kakšno ropotanje, mogoče si poje uspavanko "aja aja", na dan, kot je danes, pa je že od sedme ure vse tiho bilo.
Tako zgodaj hodi moj otrok spančkat, zjutraj se komaj zbudi do pol osmih, da greva normalno v vrtec. Spi vso noč, le redkokdaj se zbudi ponoči. Malo popije čaja in zaspi naprej. Priden je, sinko moj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar