Te dni sem brala (beri lektorirala) knjigo Pogled z Monte Viso - Vzponi na štiritisočake v Alpah. Nisem še prebrala nobene take knjige, čeprav me pohodništvo zanima in rada spremljam informacije o slovenskih odpravah v najvišja gorovja sveta. Ta knjiga mi je bila zanimiva tudi zato, ker sem poznala gore in kraje, o katerih pripoveduje, saj se večina dogaja v Švici in Franciji. V krajih, ki sem ji obiskala tudi sama. A vse te gore sem opazovala le od daleč. Zdaj pa se o njih brala na drugačen način ... kako se povzpeti nanje. Zanimivo delo. A vseeno mislim, da mi ne bo uspelo doseči niti enega štiritisočaka v Alpah. Razen mogoče, če se bom kdaj povpela na Jungfrau v Švici.
Hribe imam zelo rada, vendar naredim zelo malo, da bi več časa preživela v njihovem objemu. Želim si postati ne le ljubeteljica gora, ampak tudi njihova redna obiskovalka. Ne vem, česa me je strah, ne vem, koga ali kaj čakam. Enostavno se ne zmigam. A bo treba. Še posebno sedaj, ko imam otroka, saj ga želim nauči uživati v gorah in jih sprejeti kot del življenja. Še prej pa bo treba v to pripraviti Janeza. On ni nikoli hodil v hribe, zato do njih ne čuti neke posebne energije. Včasih je bil izgovor, da nima gojzarjev. Zdaj je te dobil in izgovorov ne bo smelo biti več. Moram ga navaditi, da bi vsake 14 dni odšli nekam v hribe, pa četudi samo na Šmarno goro.
Tale stran mi je zelo všeč: http://www.hribi.net/. Če grem kar po vrsti. V tem letu (preveč utopična želja?) bi rada prilezla na: Snežnik, Triglav iz doline Vrat (enkrat sem bila z Rudnega polja), Mangart (tu nisem bila že najmanj 10 let), Krn (še nisem bila) in Krnska jezera, Triglavska jezera (se ne spomnim, kdaj sem bila nazadnje tu), Vogel (poleti), Storžič, Tolsti vrh (ta spada v tisti del, ko bom šla na Kriško in potem čezenj na Storžič), Stol in Valvazorjev dom pod Stolom.
To so tiste "ta glavne gore". Na večini sem vsaj enkrat že bila, na Snežniku in Krnu še nikoli. Ne moti me, če sem že bila gor, pomembno mi je, da grem gor. Izbrala sem si take, kamor bom lahko vzela tudi Tjuša (razen Triglava). Tiste kratke treninge na Kriško goro, ko bom pri naših, ali pa trenutno moj "novi cilj" Toško čelo, sploh ne štejem zraven. Ker to spada med priprave. Če bo vmes "padla" kakšna druga podobna višina, me ne moti, samo da je. Ne bi se branila niti Komne (ki bo skoraj zagotovo v tisti rundi kot Triglavska jezera), tudi na Nanos si želim, pa Begunščico in Roblek. Enkrat bi rada videla narcise na Golici, šla do koče na Tromeji ... no, to pa že spada v dvoletni načrt, ki pa je mogoče še manj izvedljiv, še posebno, če bom ponovno noseča. Ker v nosečnosti visoke gore odpadejo in pridejo v poštev le "ture" okoli blejskega in bohinjskega jezera.
Bomo videli, kaj mi bo uspelo. Ta teden sem bila že trikrat na Toškem čelu. Dobro urco miganja, da potem čez dan nimam slabe vesti. Mora mi uspeti v januarju priti gor vsaj petkrat na teden. Uf! Nič jamranja, grem spat, da bo zjutraj lahko vstala ob pol sedmih in šibala gor.
Ni komentarjev:
Objavite komentar