Vikend je mimo in danes je "kao" najbolj depresiven dan v letu. Tudi prav. Ali pa imajo mogoče prav?
Za vikend sva s Tjušem kot po navadi preživela na Gorenjskem. V petek je zbolel in sem ga morala že ob enajstih priti v vrtec iskat, vendar ni bilo nič hujšega. Popoldne sta naju prišla iskat ata in mama. Odpeljali smo se do Celja na otroško predstavo. V tej predstavi (naslov: Mucin dom) je namreč igral (bil je kozel) sin od maminega bratranca. Predstava je bila super, pripovedovala je o bogati muci, ki je imela kup prijateljev, k sebi pa ni spustila dva premražena mucka. Ko pa ji je pogorel dom, sta ji prav onadva pomagala in ji dala streho nad glavo. Celotna pravljica je bila v rimah, zato je bilo še toliko bolj zanimivo, zraven pa so tudi peli. Tjuš je bil od trenutka, ko se je odprla zavesa, povsem tiho in je sedel z odprtimi usti. Bilo mu je zelo všeč, saj so nastopale živali, ki jih je poznal (kozi, kokoš in petelin, pujs, mucki in bobra). Jaz pa sem bila ob koncu predstave seveda zelo ponosna nanj, ker je bil tako priden in drugi sorodniki niso mogli verjeti, da je tako majhen otrok lahko tako priden. Zdaj vsaj veva, da nama pri treh leti lutkovno gledališče ne uide.
V soboto sva dan preživela večinoma pri tetki Špeli, ker sva morali narediti foto album za mamico. Seveda sva imela s Tjušem celo vrečo igrač s seboj, a nič ni pomagalo. Nisem smela sedeti pred računalnikom, ampak sem se morala z njim na tleh igrat ter Špeli s tal govorit, kako bo kaj naredili. Pripravila sem ga celo, da je za eno uro zaspal v njeni postelji. Popoldne pa sva gledala film Ne joči Peter.
V nedeljo sem šla jaz z očijem in Sandijem na Kriško. Super fajn je bilo, še posebno, ker smo šli že ob sedmih zjutraj in se tako izognili ta hudim procesijam. Sandi je švignil po ta strmi poti, midva pa počasi po običajni. Hodila sva uro in petnajst, kar je čist okej, glede na to, da oči hodi sam uro in deset minut. Čeprav sem preklela zadnji del, ker mi gre res pošteno na živce. Še dobro, da je bil sneg, da je samo ena pot, po kateri lepo hodiš, brez da moraš stopati na korenine. Gor sem seveda prišla kot kuhan rak in so me vsi spet gledali, kot da konec jemljem, a jaz sem bila čist "kul". Na poti nazaj sem seveda padla na ledu, ker sem vsa pametna dirkala. Enkrat pa sem celo zapičila palico in se mi je udrla meter globoko, da sem jo na koncu še skrivila. Itak, ne bi bila jaz, če se mi ne bi nekaj zgodilo. A glavno, da sem bila gor in da me danes bolijo noge. Vendar sem šla vseeno tudi danes na Toško čelo. Je treba migat, ali kako že pravi Smolar!
Popoldne sta ata in Tjuš delala ptičjo hišico, ki pa še ni dokončana, ker je moral ta mali majster vmes spat. Po enournem zelo okrepčilnem spancu pa sta šla ven valjat veeeeliiiiike kepe.
Za vikend sva s Tjušem kot po navadi preživela na Gorenjskem. V petek je zbolel in sem ga morala že ob enajstih priti v vrtec iskat, vendar ni bilo nič hujšega. Popoldne sta naju prišla iskat ata in mama. Odpeljali smo se do Celja na otroško predstavo. V tej predstavi (naslov: Mucin dom) je namreč igral (bil je kozel) sin od maminega bratranca. Predstava je bila super, pripovedovala je o bogati muci, ki je imela kup prijateljev, k sebi pa ni spustila dva premražena mucka. Ko pa ji je pogorel dom, sta ji prav onadva pomagala in ji dala streho nad glavo. Celotna pravljica je bila v rimah, zato je bilo še toliko bolj zanimivo, zraven pa so tudi peli. Tjuš je bil od trenutka, ko se je odprla zavesa, povsem tiho in je sedel z odprtimi usti. Bilo mu je zelo všeč, saj so nastopale živali, ki jih je poznal (kozi, kokoš in petelin, pujs, mucki in bobra). Jaz pa sem bila ob koncu predstave seveda zelo ponosna nanj, ker je bil tako priden in drugi sorodniki niso mogli verjeti, da je tako majhen otrok lahko tako priden. Zdaj vsaj veva, da nama pri treh leti lutkovno gledališče ne uide.
V soboto sva dan preživela večinoma pri tetki Špeli, ker sva morali narediti foto album za mamico. Seveda sva imela s Tjušem celo vrečo igrač s seboj, a nič ni pomagalo. Nisem smela sedeti pred računalnikom, ampak sem se morala z njim na tleh igrat ter Špeli s tal govorit, kako bo kaj naredili. Pripravila sem ga celo, da je za eno uro zaspal v njeni postelji. Popoldne pa sva gledala film Ne joči Peter.
V nedeljo sem šla jaz z očijem in Sandijem na Kriško. Super fajn je bilo, še posebno, ker smo šli že ob sedmih zjutraj in se tako izognili ta hudim procesijam. Sandi je švignil po ta strmi poti, midva pa počasi po običajni. Hodila sva uro in petnajst, kar je čist okej, glede na to, da oči hodi sam uro in deset minut. Čeprav sem preklela zadnji del, ker mi gre res pošteno na živce. Še dobro, da je bil sneg, da je samo ena pot, po kateri lepo hodiš, brez da moraš stopati na korenine. Gor sem seveda prišla kot kuhan rak in so me vsi spet gledali, kot da konec jemljem, a jaz sem bila čist "kul". Na poti nazaj sem seveda padla na ledu, ker sem vsa pametna dirkala. Enkrat pa sem celo zapičila palico in se mi je udrla meter globoko, da sem jo na koncu še skrivila. Itak, ne bi bila jaz, če se mi ne bi nekaj zgodilo. A glavno, da sem bila gor in da me danes bolijo noge. Vendar sem šla vseeno tudi danes na Toško čelo. Je treba migat, ali kako že pravi Smolar!
Popoldne sta ata in Tjuš delala ptičjo hišico, ki pa še ni dokončana, ker je moral ta mali majster vmes spat. Po enournem zelo okrepčilnem spancu pa sta šla ven valjat veeeeliiiiike kepe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar