Lumpijev tek - peto mesto

Letos je naš triletnik le dočakal svoj prvi tek. Lumpi je znamka, nad katero je Tjuš navdušen. In to, da bo tekel tam, kjer tečejo "lumpiji", je bila dovolj močna motivacija tudi za trening. Tako je bil prijavljen na maraton lumpijev, 200 metrov.

Trening je potekal na šolskem igrišču in na poti v Podutik. Ker je brez problema pretekel cel krog, ni bilo dvoma, da mu na teku ne bi šlo. Treba je bilo kupiti tudi opremo. Hlače za tek in na srečo smo dobili tudi Craftovo spodnje perilo. Super! Tako oblečen je bil povsem nared za tek, čeprav je potem pozabil na štartu, da mora sleči hlače, Lumpijeva majica je bila pa itak zakon.

Naša organizacija je bila pa na višku. Za en tek malega lumpija je bilo potrebnih pet. Ata ga je pripravljal na štartu, Špela je z ragljo navijala na ovinku, mama je navijala takoj za ovinkom, mami je slikala na tribuni, oči pa je tekača pričakal v cilju. Po pripravah staršev, da se morajo na štartu umakniti, so končno štartali. Pozor, zdaaaaj! Slediti so morali le animatorju v črnem. Tjuš je začel odlično in iz prve vrste štartal med prvimi. Niso ga motili naši navijaški klici, čeprav je slišal vsakega od nas. Lepo je pritekel na peto mesto. Odlično! Tekačev njegovega letnika je bilo prijavljenih 275, koliko jih je zares teklo, ne vem. A kakorkoli že ... medalja je zaslužena. In mamica in očka sva ponosna nanj, da je kaj.

Nekateri pravijo, da otroka s tem siliš v tekmovanja. Moje mnenje pa je, da se mora otrok naučiti tekmovati. Tudi sama sem kot otrok veliko tekmovala, pa z menoj ni nič narobe. Treba je v tem uživat in dokler je otroku to v veselje, ni s tem nič narobe. Tudi sama bi tekla, če bi bila pripravljena.

na štartu

tek med prvimi petimi

na cilju z medaljo

Šmarna gora, Franja in nogomet

Danes je bil spet en vroč dan in treba ga je bilo nekako izkoristiti. Morala bi biti na maratonu Franja, a so vsi načrti padli v vodo. In sem žalostna. Zjutraj sva imela na voljo izlet s kolesom ali pa obisk Toškega čela oziroma Šmarne gore. Tjuško je predlagal Šmarno goro, ker se bomo gor poročili. Skoraj no, na Šmarjetni pa res. :)

Poklicala sva še ata in mamo pa sta bila takoj zato, da prideta dol. Zraven je pa prišla še Špela. Ob pol enajstih je bil štart iz Tacna. Okoli 12 smo bili že na vrhu. Tjuš je hodil sam, čeprav z malo animacije, a je šlo. Pa na malico nismo smeli pozabiti, da je dobil dodatno energijo. Pod vrhom sta ga navdušila osel in oslica. Osel iz Shreka, normalno. Na vrhu je pozvonil z zvončkom, potem pa smo počivali na ležalnikih. Pozdravit nas je prišel en policijski helikopter, ki nam je pomahal. Kot nalašč za Tjuša je letel zelo nizko pod nami. Ob pol dveh je bila Šmarna dobesedno prazna. Le mi in še pet drugih smo sedeli gor ... Razlog? Nogometna tekma med Slovenijo in Alžirijo. Mislim, da je obisk Šmarne boljši celo v dežju. Imeli pa smo čudovit razgled tudi na prve maratonske kolesarje. Dol je šlo hitreje, saj se je pohodnik nesel na štuporami. "Ata, nesi me, bom bil zmatlan." Itak. Spodaj je bila cesta zaprta, zato sva morala čez Medvode domov. Doma pa takoj pod tuš in spat. Skupaj sva spančkala do pol sedmih. Sva se imela prav luštn.

Sicer pa kaj pretirano novega se ne dogaja. Jutri šibam z otroci na Rakitno za tri dni, potem pa v petek še za pet dni v Zambratijo. Fanta bosta ta teden sama, za vikend gresta pa k našim in bo Tjuško ostal na počitnicah. Ker je Janez potem popoldne v službi in ni šans, da bi menjal izmeno. Ja, sodelavci pa taki. Prstani so narejeni, samo iskat jih morava priti, a vse kaže, da jih bova šla šele konec meseca, ker prej ne bo časa. Shujševalna šiba sto na uro. Po dveh mesecih sva dala dol vsak po 9 kil in se nama kr lepo pozna. Komaj čakava, čeprav naju čaka še neki dela. Ampak čakam počitnice, prej ne bo šlo.

Danes ima pa Tanja 30. rojstni dan. Vse najboljše, da bi bila še naprej taka, kot si. Polna energije in topline, ki jo daješ svoji družinici.

Lepo se imejte, naslednjič poročam o šoli v naravi.

Hypoxi

V začetku februarja sem napisala, da me čaka hypoxi terapija. Pri Janji. Kaj to sploh je? Si bom pomagala kar s spletno stranjo, kjer so zbrani vsi podatki.

Sama hodim v Lesce, v Studio 37. Tam dela Janja, od Janez sestrica. Vse mi je lepo razložila in mi že vnaprej zagrozila, da moram biti pridna. Pa ne le na kolesu, ampak tudi doma. Kar pomeni pravilno prehrano. Na dan vadbe moram jesti beljakovine, na vmesne dni pa lahko tudi škrob in ogljikove hidrate. Seveda zdrave.

Tja hodim trikrat na teden, ponedeljek, sreda in petek ob deveti uri. Najprej se oblečem v "potapljaško obleko", kot sama pravim temu, se uležem na posteljo, kjer me posebna naprava vakuumsko stisne. Potem pa začnem uživat, ko me po stegnih in trebuhu masirajo mehurčki. To traja 20 minut, gre za tako imenovano vakuumsko terapijo. Po tem pa se začne delo. Najprej si moram namestiti merilec srčnega utripa, potem "kiklco", merilec temperature stegna, nato pa me zaprejo v komoro. Usedem se na kolo, s "kiklco" pa mi zaprejo spodnji del telesa, kjer se spet dela vakuum. Roke imam proste, da vmes lahko tudi kaj preberem. Vendar sem ugotovila, da ne smem brat tračev vmes, ker potem ni ne gonim kolesa. Paziti moram, da ne prekoračim svojega utripa, 135, ko najbolj kurim maščobe. Po tridesetih minutah kar lepo zašvicam, telo pa je pregreto, kar je bistveno. Temperatura stegna se namreč poveča tudi za 6 stopinj, kar pomeni, da se maščoba lepo kuri. Če bi kolesarila zunaj, bi imela mrzla stegna, kar pomeni, da gre vsa toplota iz mene ven. In telo tako potrebuje več goriva, da ogreje telo, ne pa da kuri maščobo.

V sredo pa sem preizkusila tudi kavitacijo, t. i. nekirurška liposukcija, kjer te 40 minut masirajo z ultrazvočnim aparatom, ti pa uživaš. Ja, preprosto in enostavno. Ker je to skoraj nova zadeva, predstavljena na nedavnem kozmetičnem sejmu, so me prosili, če bi bila njihova poskusna stranka, da vidijo, kakšni so rezultati. In sem pristala, saj nimam veliko za izgubit, razen pridobim lahko.

In rezultati? Po šestih obiskih je v stegnu 2,5 cm minusa, v bokih 4 cm, v pasu 5 cm ... Nekaj sva še merili z Janjo, pa se ne spomnim, ker je fora v pokrčenem stegnu in pod popkom pa nad popkom. V glavnem rezultati so, to je glavno. Koža je bolj gladka, Janez pravi, da se ful vidi. Potem nekaj že mora biti.

Poročam spet po naslednjih šestih obiskih.

Pustni, smučarski in valentinov vikend

Konec tedna smo tokrat vsi trije preživeli na Gorenjskem. Soboto smo več ali manj preživeli pri babici in dedku v Tržiču, nedelja pa je bila smučarsko in valentinovo obarvana.

V soboto smo šli k babi po kapo za klovna. Tjuš se je namreč odločil, da bo za maškare klovn. Ker ga je navdušil rdeč nosek. Babi je imela doma eno super lasuljo. Naštrikano kapo in potem volnene laske. Tako oblečen je šel z nami na sprehod po Tržiču in srečal velikega klovna v cvetličarni ter se ga malo ustrašil, saj ni pričakoval, da so na svetu tudi veliki klovni. Srečali smo še nekaj malih maškar in našli obvestilo, da se ob treh odvija maškarada za najmlajše. Super! Bomo šli, da nam ne bo treba v nedeljo na sprevod. Tako se je zgodilo, da je Tjuš prvič spal pri babi. Seveda sem morala spati zraven, ker ni imel dude. No, ura in pol spanja je bila dovolj, da je klovn oživel. V Sokolnici (sama se bila nazadnje notri pred 15 leti, ko sem opravila zadnji smučarski trening), kjer se je odvijala maškarada, je bilo že polno malih maškar. Organizacija sicer ni bila ne vem kaj, a za otroški direndaj dovolj dobra. Najprej smo samo sedeli v kotu in opazovali dogajanje. Nekaj nasmeška na obrazu se je le prikradlo na klovnova usta in počasi je spoznal, da je rajanje zabavno. Potem pa ne domov. Bilo je prav luštno, midva sva pa tudi srečala ogromno ljudi, ki jih nisva videla že celo večnost in naju niso niti poznali, hahaha.

Nedeljo pa smo z atom in mamo preživeli v Bodentalu v Avstriji. To je majhno smučišče na drugi strani Ljubelja, 5 km od glavne ceste. Včasih smo tam veliko trenirali, a spet je minilo 15 let od zadnjega obiska. Smučišče so malo prenovili, uredili okolico, naredili malo vlečnico in trak za otroke, uredili sankališče, celo tekaško progo. Prav lepo je pa še sonček je bil, drugod pa spet megla. Tjuš je enostavno užival, čeprav ga trak ni več navduševal. On bi še na vlečnico. Pa ga je mama peljala, kajti midva z atom nisva imela smuč. Smučala sta le mama in oči. Uuuu, vlečnica, smučanje med nogami, to pa je nekaj novega. Šeeeeee! Bi se smučal do trde teme, če bi se dalo. Prvič je zdržal dve uri na smučkah, seveda s krofom in čajem vmes. V avtu pa prav fletno zaspančkal.

Zvečer pa sva midva odšla na valentinovo večerjo na Šmarjetno nad Kranjem, kjer bova imela poroko. Sva morala malo preizkusiti kuharja, da vsaj veva, ali bomo dobro jedli. V mali panoramski sobici naju je pričakala miza v črno-beli barvi, posuta z vrtnicami. V soju sveč sva naročila najino vino, Zaloščana. Pol litra, povsem dovolj. Izbirala sva lahko med menijem Romeo in Julija. Izbrala sva oba in si potem zamenjala jedi, da sva oba preizkusila vse. Predjed je bila pašteta, ena s tartufi, druga gosja. Potem je sledila juha, ena s tartufi, druga porova. Jedi s tartufi so bile bistveno boljše kot druge. Nato še topla predjed, testenine z gamberi in ajdova kaša z ribo. Mnjami. Odlično. Nisva mogla pojesti vsega, kar so nama prinesli, ker enostavno ni šlo več v trebuh. Čakala naju je še glavna jed, mesek. En je imel purančka, drugi teletino. Vse odlično. Nato solata, čeprav ni bilo potrebe po solati in nama je bila čisto odveč. Na koncu pa še čokoladna sladica, ki jim je odlično uspela in so se Janezu kar sline cedile. Bil je navdušen. In če je kuhar navdušen nad hrano, potem so se res potrudili. Nekaj je sicer tistih podrobnosti, ki pa jih bodo do poroke že odpravili, hahaha. Komaj čakava na najin dan.

Športni dan

Danes smo imeli športni dan. Učence 2., 4. in 5. razreda smo peljali v Kandrše na zasebno smučišče. Sama sem za to smučišče slišala prvič, zato sem šla seveda malo na net pogledat, kako je to sploh videti. Tule si lahko ogledate njihovo spletno stran.

Pot nas je vodila mimo Moravč, po ovinkih do kraja Vidrga, zelo blizu Geossa, Geodetskega središča Slovenije. Po dveh slabostih in bruhanju smo končno prispeli na cilj. Majhna gostilna, zraven pa smučišče, če lahko temu tako rečemo. Najboljši so bili komentarji mojih učencev: "A bomo šli mi na sedežnico?" Dragi moj, to je vse, kar vidiš, od smučišča. In potem dolg nos in razočaranje, češ, kako se bodo pa sploh smučali. Po malici smo se začeli oblačiti. Joj, joj. "Učiteljica, a lahko tole, pa tole, pa tega ne morem zapret, pa očal ne znam dati na čelado, pa pancerjev ne morem gor dat ... Uf, komaj smo se oblekli. Ajde, gremo. Eni sankat, drugi smučat.

Vlečnica? Ja, tale štrik. Primeš se in pelješ. Hahaha! Z eno roko primeš štrik, z drugo palice, pomagaš si še malo s podpazduho, da si na koncu dneva ves moker po eni strani bunde, ampak tistih 200 m do vrha je bolje prevoziti z vlečnico kot štamfati. V glavnem, vaja dela mojstra in kmalu smo pogruntali tehniko. Smučanje je najprej potekalo v vrsti, a sem kmalu ugotovila, da nima smisla. Po treh vožnjah sem se spodaj ustavila, nakar mi kolegica reče, da imam počen pancer.

Ja, vem. Itak ga imam že dve leti, ni panike. Potem pa le pogledam. Fak, šit! Cel pancer na desni nogi je počil po dolgem. Ga gledam nekaj časa, nič mi ni bilo jasno. Razmišljam, ali bi šla sploh še smučat, se smejim, učencem itak ni bilo nič jasno. Na koncu sem se odločila, da je vseeno, če se preobujem v gojzarje. Dam en pancer dol, ta počeni pa ni šel, zato malo bolj pritisnem in evo ga ... napol je padel. Fertik, kaput! Za v smeti.

ni za komentirat, a ne?

Tako sem se lahko samo veselila dejstva, da smučam v Kandršah, ne pa na Krvavcu, kjer bi za karto dala 30 e in bi mi že pri prvi vožnji razpadel čevelj, po možnosti še med smučanjem. Ja, treba bo po nove. Tile so odslužili svoje.

učitelj Jure v akciji, na sliki se vidi, kako veliko je smučišče

Učenci so seveda nadaljevali s smučanjem, postavili smo jim celo progo iz palic, po kosilu pa so tudi tekmovali v mini in maksi veleslalomu. Navsezadnje jim je celo postalo všeč in so bili prijetno utrujeni.

Tek na smučeh

Po petnajstih letih sem danes spet stopila na tekaške smuči. Burleska, bi rekel tisti, ki me je videl.

Parkirala sem se pred bloke v Mostecu, obula čevlje in ajde na smučke. Tam še ni proge za tekače, le pešpot. Torej gredo smučke, kot si same želijo. In jo šibnem kar čez drn in strm ob Koseškem bajerju, da bi bila čimprej na pravi poti. Kako sem se peljala, bolje, da niste videli. Komaj sem lovila ravnotežje, nisem smela gledat preveč naprej, ker bi lahko zgrešila kak kucelj tik pred sabo. Končno prispem do prave tekaške proge.

Ulala! Samo zame so jo naredili. Ravnokar. Ne vem, če se je že kdo peljal pred menoj. Ja, bog me ima rad, da mi je tako lepo pripravil progo. Ker za štore je to nujno. Potem smo videti malo manj štorasti. Kako se že pelje Petra Majdič? Desna roka, leva roka, noge pa, kot da hodijo, samo malo bolj potegneš korak. U, sej to pa šiba. Kao! Če mislite, da dilce, stare deset let in polimane z vsemi mogočimi nalepkami, šibajo, potem se motite. Povrhu pa še niso ravno najlepše, v katerih bi človek peljal kot prvak. Ampak videz vara. Kdo je rekel, da je treba biti v najlepši opremi, da se lahko pelješ. Tudi navadne smuči imam stare, pa obvladam smučanje, kaj ne bo potem tek na smučeh. Skratka, moja oprema na meji osemdesetih, jaz pa z vsakim metrov bolj podobna najboljšemu penzijonistu v Kosezah.

Sončka ob pol devetih, ko sem začela strašiti po progi, še ni bilo. Le megla, ki je bila očitno vzrok, da sem namesto na levo stran, zavila desno. In kar naenkrat sem se srečala s tremi tekači, ki so tekli v nasprotno smer. Aja, ups! Očitno grem jaz narobe. Bom šla pa jutri po levi strani, sem se tolažila, zraven pa si dopovedovala, da mi je to pač namenjeno. Na koncu sem se pri mostu obrnila, ker sem bila lačna. Pozabila sem namreč jesti. Baba, kaj češ. Jutri moram torej jesti, iti po levi strani ... Takle mamo.

Nazaj gor je šlo že bolje. Rokavice sem dala dol že po stotih metrih, ker me vročina v rokah spravlja ob živce. Jakno sem si ravno tako odpela, ker je bilo vroče. Pri minus 5. V stegna me je pa zeblo, a zato imam jutri skrivno orožje, ki pa ga ne izdam, saj se mi boste samo smejali. Pri bajerju sem tokrat dala smuči dol in šla čez kuclje raje peš. Ko sem se v avtu pogledala v ogledalo, me je presenetilo bitje tam notri. Kapa povsem snežena, obrvi snežene, pod nosom ledena, v glavo pa rdeča. Zdaj razumem, od kod Bjorndaliju tak videz po vsaki tekmi. Očitno videz dedka mraza spada v tekaški šport.

Tek na smučeh je sprostitev in žal mi je, da nisem začela že prej. Luštno je, ko je tišina, nikjer nikogar, si sam s seboj in preprosto uživaš v korakih, ki te peljejo po sneženi poti.

Naš smučar

Naš Tjuško je pravi smučar. Se vidi, da ima dobre gene (mami, ata in dedi) in bo nekaj iz njega. Takole je danes presmučal par metrov. Užival baje sto na uro, mene žal ni bilo zraven, ker sem doma. Sem ponosna nanj, da kar skačem od veselja. Ne zgodi se velikokrat, da dveinpolletni otrok takole smuča :).

Peš na Rožnik

Prva oktobrska nedelja nas je pozdravila z meglo. Kot je navada v Ljubljani, do 13. ure težko uspemo videti kaj sonca. Nato pa se je nebo razjasnilo in vreme je bilo kot nalašč za sprehod. Tokrat midva nisva šla na Gorenjsko, ampak so Gorenjci prišli v Ljubljano. Ata, mama, Špela in Sandi. Dobili smo se v nabito polnem Tivoliju, ki je pokal od sprehajalcev in kolesarjev. Napotili smo se kar proti vrhu Rožnika, t. i. Cankarjevem vrhu.

Spomnila sem se, da sem enkrat rinila z vozičkom na vrh in to po prvi poti, ki bi lahko vodila na vrh. Bila je strma in me je takoj minilo, da bi šla še kdaj. Tako smo se odločili, da bomo raje sledili tablam, ki vodijo na vrh. Že zaradi Tjuša, ki bi ga ob pogledu na strmino takoj minilo hoditi. Na poti smo najprej nabrali nekaj divjega kostanja za Špelo, potem smo si ogledali okolico gradu Tivoli, potem pa kar naravnost gor. Jaz sem vedela, da je kar daleč do vrha, drugim pa se je zdelo še dlje. Madona, zgledali smo tako, kot bi šli na Triglav. Kot da ne bi nikoli hodili v hribe. Vsem se je zdelo, da ne bomo nikoli na vrhu. A tudi vrh smo doživeli, si tam privoščili kavo in kostanj, potem pa po hitrem postopku odšli proti Tivoliju po strmi poti in bili en, dva, tri dol. Tega, da so vsi štirje ugotovili, da sem jih peljala okoli rit v žep, itak ni treba razlagat. Hahaha!

Tjuš je bil dobro razpoložen in je hodil vso pot. Nabiranje kostanja, želodov, hoja po koreninah, opazovanje "pop" (gob) in dičile po gozdu ter plezanje po skalah ga je zmotiviralo, da je prišel sam do vrha. Gor je popil sok in pojedel flancat, nazaj dol pa se je nesel. Bil je prijetno utrujen, čeprav mora trenutno še veliko predebatirati v postelji pred spanjem. Ja, zanj je to prava pustolovščina, ki je ne bo pozabil kar tako. Mamica pa je ponosna nanj.

Video, kako splezati na skalo po atovih navodilih:

Kamniško sedlo, 1884 mnm

Pohod na Kamniško sedlo smo izvedli v nedeljo, danes pa čutimo posledice. Mene tako nogice bolijo, da komaj hodim. Res, že dolgo nisem imela takega "muskelfibra", kot ga imam danes. Ne vem, kaj me je tako zdelalo, mogoče sem pa še premalo pila. V glavnem težko hodim danes in sem kot ena stara mama.

oslički v Kamn.Bistrici

in gremo ...

Pot se je že takoj začela strmo. Tjuš se je lepo nesel pri atu v ruzaku in so skupaj s Špelo in Sandijem šibali proti vrhu, midve z mami pa sva šli lepo počasi. Po slabi uri prideš do postaje tovorne žičnice, od tu naprej vodi pot po gozdu in je prijetno razgibana, da dobiš občutek, da zmoreš vse. A po novi uri hoda te pričaka pastirska kočica in lep pogled proti vrhu, po soncu, med borovčki. Po gozdu sem mami prehitela in ubrala svoj tempo, vendar sem jo pred zadnjem "najlepšem" vzponom počakala. Na vrhu sem bila v treh urah. Lepo je, ko si na vrhu, a potem je treba priti še dol. Tudi dol smo hodili tri ure, nimaš kaj, počasi, ker je takoj lahko kakšna neumnost.

pogled na zadnjo strmino

mama gre

Tjuš in ata gresta

tudi sneg se najde

mami gre



Na vrhu je čudovit razgled na kamniško stran in na Logarsko dolino na drugi strani.
Tjuš in "Peli"

Tjuš in ata



Tjuš in mami

pogled na Logarsko
pogled na Brano (2252)

pogled proti planini Okrešelj,
spodaj je izvir reke Savinje - slap Rinka

planike

Na poti dol po zadnji strmini nas je spremljala glasba ansambla, ki je igral spodaj v brunarici. Babnce smo šle skupaj dol in se zabavale ob petju ter tako pozabljale, kako zmatrane smo že. No, vsaj jaz. Po šestih urah hoje se prileže malo počitka. Šli smo na veselice, še malo plesali, popili vsaj dva pirčka in bili veseli pijančki. Naju s Špelo se je pač takoj prijelo, nje cviček, mene pa pirček. Tjuš je spoznal novo punco, vendar ni hotela z njim plesati. Preživeli smo super nedeljo, doma smo bili ob 9 in komaj sem čakala posteljo.

takole je Tjuško spančkal

pa še žurka

Pohod na Toško čelo

Današnje jutro so prekrivali oblaki in še vedno je dišalo po nočnem dežju. Nisem upala tvegati, da naju kje na kolesu dobi dež, zato sem ubrala drugo pot. Pohod na Toško čelo. Najprej naju je seveda pričakalo neljubo presenečenje, ker nama ni vžgal avto. Izpraznil se je akumulator, ker se je Tjuš v soboto igral z lučkami nad armaturno ploščo. Ja, no, nekdo mora biti kriv. Midva gotovo nisva. Hahaha. No, v glavnem najdem dva prijazna strica, ki sta naju porivala po parkirišču pa ni šlo. Vžgati smo ga morali na kable, še dobro, da jih imam vedno v avtu. Potem pa sva šibala na Toško.

Parkirala sva tako, da bi se lahko odpeljala po bregu dol, v primeru, da nama spet ne bi vžgal. Tjuš je bil navdušen nad gozdno potko. Toliko korenin in skal, vej in dreves. Vse ga je navduševalo in kar letel je po potki. Seveda mu je bilo težko dopovedat, da morava hoditi po potki in ne kar povsod, kjer se ti zaljubi. Ampak je kmalu pogruntal.

Morala sva splezati čez podrta drevesa. OOOOOO!


Pogledati, kako veliko je drevo.


Počivala sva na korenini.

Kmalu se je začela pot vzpenjati in hotel je že obupat. "Mami, nese," je bila njegova edina želja pred vzponom. Pa sem ga spet motivirala in je šel naprej. Malo pod vrhom ga je zmanjalo, ni šlo več. Usedel se je na travo in zakojal. Nogice so ga bolele in želel se je samo še nesti. Ko sem ga dala v naročje, se mu je smejalo, dal mi je lubčka in bil nadvse hvaležen za pomoč. 50 metrov sva imela še do koče in ko jo je končno zagledal za drevesi, je vseeno stekel sam do nje.

Žal pa nama okrbnica ni dala ničesar za lačen želodček, ker je šele prišla, čeprav je bila ura že pol 11. Bila je zelo neprijazna in žal mi je bilo, da nisem vzela s seboj žemlje. A želela sem kupiti za Tjuša tisti flancat, ki mi je ostal v spominu, ko smo jih jedli pred tremi leti gor s Tanjo in Alešem in so bili odlični. Tako sva raje odšla naprej in pri bližnjem sosedu narabutala špingeljne. Odlična malica in bil je zadovoljen. Še bolj pa, ko sem ga dala na ramena in se je do avta lepo nesel.

malica

Gor sva hodila eno uro, kar je odlično, sama namreč hodim 25 minut. Tak pohod bova še ponovila, samo drugič bova vzela boljšo malico s seboj in imela na vrhu na sončku piknik. Aja, avto nama je normalno vžgal. :)

Padla je Katarina

Imam novo kolo. Kupil mi ga je oči že za 30. rojstni dan, ki ga imam šele septembra. Samo takrat mi ne bo prišel toliko prav kot mi danes. Čez poletje imam itak počitnice, zato je vseeno, če kolesarim. To počnem rada, raje kot tečem. Saj vidim ogromno enih stvari in imam skoz veter v laseh.

Danes je padla prva tura. Kar takoj sem šla na Katarino nad Ljubljano. Že dolgo sem si želela gor, pa mi peš nekako ni dišalo. S kolesom sem bila gor v dobri uri. Ja, mogoče bo kdo mislil, kaj sem delala tako dolgo. Počasi sem šla, pa kaj. Cilj je bil priti gor, ne prileteti gor. Pot sem nadaljevala proti Medvodam (nisem vedela, da bom ven prišla v Goričanah). Tu mi je začel nagajat sedež, ker ga nisem dobro pritrdila. Ja, nisem vedela, da rabim imbus ključ. In sama sponka ni prijela dobro, tako da mi je zlezel dol. Le s težavo (preveč pokrčena kolena) sem se pripeljala do Ljubljane. Šlo je mal bolj počasi (ne, ni izgovor), a vseeno sem se vozila dobri dve uri. Super tura in zdajle me bolijo nogice.

Jutri grem pa na eno ravninsko turo. V mislih ima dve turi: LJ-Vodice-Mengeš-Trzin-Lj ali pa Lj-Vrhnika-Lj. Še ne vem.

Gore, hribi, hribčki ...

Te dni sem brala (beri lektorirala) knjigo Pogled z Monte Viso - Vzponi na štiritisočake v Alpah. Nisem še prebrala nobene take knjige, čeprav me pohodništvo zanima in rada spremljam informacije o slovenskih odpravah v najvišja gorovja sveta. Ta knjiga mi je bila zanimiva tudi zato, ker sem poznala gore in kraje, o katerih pripoveduje, saj se večina dogaja v Švici in Franciji. V krajih, ki sem ji obiskala tudi sama. A vse te gore sem opazovala le od daleč. Zdaj pa se o njih brala na drugačen način ... kako se povzpeti nanje. Zanimivo delo. A vseeno mislim, da mi ne bo uspelo doseči niti enega štiritisočaka v Alpah. Razen mogoče, če se bom kdaj povpela na Jungfrau v Švici.

Hribe imam zelo rada, vendar naredim zelo malo, da bi več časa preživela v njihovem objemu. Želim si postati ne le ljubeteljica gora, ampak tudi njihova redna obiskovalka. Ne vem, česa me je strah, ne vem, koga ali kaj čakam. Enostavno se ne zmigam. A bo treba. Še posebno sedaj, ko imam otroka, saj ga želim nauči uživati v gorah in jih sprejeti kot del življenja. Še prej pa bo treba v to pripraviti Janeza. On ni nikoli hodil v hribe, zato do njih ne čuti neke posebne energije. Včasih je bil izgovor, da nima gojzarjev. Zdaj je te dobil in izgovorov ne bo smelo biti več. Moram ga navaditi, da bi vsake 14 dni odšli nekam v hribe, pa četudi samo na Šmarno goro.

Tale stran mi je zelo všeč: http://www.hribi.net/. Če grem kar po vrsti. V tem letu (preveč utopična želja?) bi rada prilezla na: Snežnik, Triglav iz doline Vrat (enkrat sem bila z Rudnega polja), Mangart (tu nisem bila že najmanj 10 let), Krn (še nisem bila) in Krnska jezera, Triglavska jezera (se ne spomnim, kdaj sem bila nazadnje tu), Vogel (poleti), Storžič, Tolsti vrh (ta spada v tisti del, ko bom šla na Kriško in potem čezenj na Storžič), Stol in Valvazorjev dom pod Stolom.

To so tiste "ta glavne gore". Na večini sem vsaj enkrat že bila, na Snežniku in Krnu še nikoli. Ne moti me, če sem že bila gor, pomembno mi je, da grem gor. Izbrala sem si take, kamor bom lahko vzela tudi Tjuša (razen Triglava). Tiste kratke treninge na Kriško goro, ko bom pri naših, ali pa trenutno moj "novi cilj" Toško čelo, sploh ne štejem zraven. Ker to spada med priprave. Če bo vmes "padla" kakšna druga podobna višina, me ne moti, samo da je. Ne bi se branila niti Komne (ki bo skoraj zagotovo v tisti rundi kot Triglavska jezera), tudi na Nanos si želim, pa Begunščico in Roblek. Enkrat bi rada videla narcise na Golici, šla do koče na Tromeji ... no, to pa že spada v dvoletni načrt, ki pa je mogoče še manj izvedljiv, še posebno, če bom ponovno noseča. Ker v nosečnosti visoke gore odpadejo in pridejo v poštev le "ture" okoli blejskega in bohinjskega jezera.

Bomo videli, kaj mi bo uspelo. Ta teden sem bila že trikrat na Toškem čelu. Dobro urco miganja, da potem čez dan nimam slabe vesti. Mora mi uspeti v januarju priti gor vsaj petkrat na teden. Uf! Nič jamranja, grem spat, da bo zjutraj lahko vstala ob pol sedmih in šibala gor.

Smučanje na Zelenici

Danes sem šla po dveh letih spet smučat. Končno! Janez je šel že v petek, jaz pa zaradi "nesporazuma" s smučkami (okovje je bilo nevede narobe našraufano) nisem mogla in sem žalostno gledala za njim. Hehe! Seveda je imel on v petek lepo vreme, danes pa je bilo oblačno, pa še snežilo je. Na srečo ni pihalo, ponoči je padlo nekaj cm novega snega, tako da je bilo smučanje pravi užitek. Tri ure smučanja je bilo za začetek ravno dovolj. Naslednjič pa za dlje.

takle je bil pogled na Vrtačo, obsijano s soncem


jaz


Janez

Kako sva smučala, si oglejte v naslednjih posnetkih. Ni bilo ravno v najlepši tehniki, ker nisva imela zaleta (po Janezovih navodilih tole pišem, haha).

Telovadba za mulčke

Danes sva šla s Tjušem prvič na telovadbo za mulčke, in sicer v Naklo v Vita Center. Imela sem še nekaj evrov na bonu, ravno prav za to. Otročki so bili stari do treh let, večinoma starejši od Tjuša, mislim, da je bil celo najmlajši. A poln energije.

Glavna tema telovadbe je bila igra z žogo. Tjušu ni bilo preveč všeč, žoge nima kaj prav posebno rad. Ja, kadar njemu paše se igrati z njo, ne kadar ga drugi prisilijo v to. Vse drugo je bilo zanimivo, ogledala, stopničke na oder, druga soba zraven, v kateri so bile velike žoge, blazine. Povsod ga je bilo dovolj in videti je bilo, kot da samo on leta kot kura brez glave. Pa kaj, midva sva se prišla zabavat in uživat. Kako pa naj leto in pol staremu otroku dopovem, da mora med igranjem glasbe žogo metati v zrak, ko pa glasba utihne, pa se mora usesti na žogo. No, na žogi je že sedel, ne zato, ker glasba ni igrala, ampak zato, ker je bilo zanimivo sede skakat po njej. Nato je voditeljica postavila poligon. Blazino, na kateri so se morali povaljati, "palačinke", katerih so se morali dotakniti z rokami, dva steperja, po katerih so morali hoditi, dve blazini, čez kateri so morali zlesti, in en tunelček ter par blazin, ki so predstavljale kamne v morju. Tjuš je vse znal takoj, najbolj pa mu je bila všeč blazina v obliki dveh trikotnikov, čez katero je moral splezati. Itak, on bi samo plezal. Naredila sva kar nekaj krogov, bil je priden in je lepo sodeloval.

Po 45 minutah je bil prijetno utrujen, lačen in žejen. Komaj sva se pripeljala do doma. Doma je še malo pojedel, popil in še spat. Telovadba je bila nova izkušnja, spoznal je nove ljudi in naučil se bo veliko novega. Naslednji torek greva spet.

19 mesecev in prvi sneg

pri 7. mesecih

pri 19. mesecih

Tjuš je včeraj, 29. novembra praznoval 19 mesecev. Lani v tem času je praznoval 7 mesecev, komaj dobro se je naučil sam sedeti. Začel je sam jesti "normalno" hrano ... Danes že veselo teka naokoli, se uči prvih besed in seveda je sam, vse kar vidi in kar mu dobrega pride pod roke in v usta. Je vesel, predvsem pa zdrav fantek, ki vsak dan odkrije kaj novega.

To soboto je odkril sneg oziroma sankanje. Sankal se je sicer že lani pozimi, a se ni še zavedal, kaj v bistvu to sploh je. V soboto popoldne pa je ata delal veeeeelikega sneženga moža - bunker, očka je smučal, midva sva se pa sankala. Ja, pri naših na Vetrnem je fajn teren za zimske športe. Oči nama je vse "poštanfal", da je šlo hitreje. Kako je užival, prav z veseljem se je bilo sankati, ker se je vsakokrat vso po smejal kot mali norček. Nazaj gor je sedel ali ležal na sankah in mi naskrivaj zdrsnil z njih, da sem potegnila "v prazno". Pa je ves nasmejan sedel v snegu v svoji govorici razložil, naj ga naložim nazaj na sanke. In tako desetkrat, dvajsetkrat ... do trde teme. Vmes se nama je pridružil še sosedov Oskar, ki bo jutri dopolnil svoje prvo leto. Tudi on je užival in se smejal. Prijetno utrujen je samo še pojedel rižoto, ob pol šestih pa me je prijel za roko in mi rekel "Mami, aja." Nagnil je glavico postrani, ko da počiva. Zaspal je v trenutku in spal do pol devetih zjutraj.

Na našo smolo je zjutraj padal dež, naš snežak se je skoraj stopil, sankališče je bilo skoraj kopno. Dan smo morali preživeti notri. Popoldne smo obiskali še knjižni sejem, kupili nekaj knjigic, jaz pa sem se domenila še za razgovor v eni od založb. Dan se je kljub dežju končal spodbudno.

p.s.: Slikic pa nimamo, ker smo bili preveč zatopljeni v rajanje na snegu.

Joža požen, mi smo pr'pravlen!

Zunaj veselo sneži, bliža se veseli december, smučišča se ta vikend odpro, zapadlo bo pol metra snega ... in mi smo pripravljeni. Oziroma je Tjuš pripravljen na akcijo. V trgovini je pomerjal čelade, očala in kape. Samo še smučke mu manjkajo in lahko šiba po belih strminah.

Ko bom velik, bom ...

...plezalec. Še preden se je Tjuš rodil, sva razglabljala, s katerim športom se bo najin otrok ukvarjal. Da bo športnik, je bilo nekaj samoumevnega, saj sva oba odraščala v tem duhu, še posebno jaz. Janez je plesal folkloro. Ja, saj plesal bo najin otrok tudi. Normalno, saj bo imel posluh tudi za ples. Že sedaj ima postavo za ples.

In rodil se je Tjuš. Najina pričakovanja je presegel že prve mesece, ko se je drl kot sraka in sva bila prepričana, da ima potenciale opernega pevca. To ga je na srečo minilo, saj sva imela opernih arij že dovolj. Ko se je plazil kot specialec, je bil na vrsti nov načrt. Ali bo vojak ali pa plezalec. Seveda plezalec, ker vojaki so čudni. Še dobro, da je bil tako majhen, ker drugače bi sigurno že visel kje na umetni steni in preizkušal oprijemke. S hojo je začel kazati tudi potenciale tekača. A ne katerega koli, ampak šprinterja na 100 metrov, ki bo čez 20 let tekel kot edini belec svetovni rekord. Ja, očkove sanje. Jaz še vedno mislim, da bo plavalec. Vsekakor pa smučar. Gimnastičar na drogu, krogih ali bradlji. Ali pa bo igral violino. Ja seveda, plesalec bo. Tudi tukaj ima dobre gene, saj oba pleševa. In glasba mu je všeč. Ob njej onemi in posluša. Še posebno narodnozabavno ali pa godbo na pihala.



Kaj pa če ne bo želel biti nič od tega? Če bo njegovo življenje usmerjeno v učenje? Prav, bo pa znanstvenik. Saj nimamo še nikogar v družini. Mami je namreč predolgo študirala, da bi postala kaj takega.

Naj bo, kar želi. Samo da je zdrav in se ukvarja s športom. Enim samim in s tistim tako, kot je treba.