Te dni nam spet nagaja avto. Ja, res je. Ni še dolgo nazaj, ko smo imeli sranje, zdaj ga imamo spet. V torek se je namreč prižgala čudežna "morska" lučka http://perkouka.blogspot.com/search/label/po%C4%8Ditnice. (ja, ne znam narest kratkega linka). In tokrat se lučka ni ugasnila, ampak je kar gorela in gorela. Klic mehanika nama je dal vedeti, da se ne smeva več voziti. Pa še avto je začel nekam čudno "dihati".
Na srečo imamo v Podutiku takoj zraven enega mehanika, ki pa Janezu sploh ni bil všeč. Ne vem, zakaj je imel odpor do njega, vendar tokrat ni imel izbire. Šla sva do njega, mu povedala situacijo in dobila prepoved vožnje. Naslednji dan sem avto peljala tja in ko ga je pogledal, je takoj videl, da je šla "šoba". To je ena majhna stvar pri mašini, ki skrbi za vbrizg bencina v motor. Hehe, imam že skoraj maturo iz avtodelov, toliko stvari se nama je že pokvarilo. Seveda, ne bi bila Gorenjca, če naju ne bi cena 3 cm velike stvari vrgla na rit - neoriginalen del 160 evrčkov, originalen 300 evrčkov.
Na netu sva začela iskati mogoče bodoče prodajalce tega dela. Našla sva eno razbito multiplo, isti letni, ista mašina ... v Izlakih. Pa smo šli, s tastom in taščo na izlet. Še prej je Janez poklical tega majstra, ki pa mu je dal vedeti, da lahko dobi, kar želi. Okej! In res smo šli bolj kot ne na izlet. V tistih koncih me res še ni bilo. Nekaj novega, novi kraji, nove hiše, predvsem pa nikjer nobene krajevne table. Si pa izvohal sam, da si že v Izlakih, da bi bilo pa kje označeno, kako se pride v vas, ki smo jo iskali, je bilo pa očitno že preveč. Na srečo smo našli eno punco na avtobusni postaji, ki nam je prijazno pokazala smer, v katero moramo. A smo vseeno zašli, ker je potem na mini varianti sredi travnika označeno, da je Zgornji Prhovec pač nekje "tam gori". Končno le najdemo pravo hišo, ki bi se morala videti celo iz vesolja, toliko robe in šare od avtomobilov imajo na dvorišču. Najdem enega majstra, ki me je samo butasto pogledal, ko sem mu rekla, po kaj sem prišla. Da tega pa nimajo. Ne se ti delat norca iz mene! Treba je bilo počakat na šefa, ki naj bi prišel od "dol". Kje je bilo to, se mi ni niti sanjalo. Vem samo, da smo čakali pol ure, da se je gospodič prikazal. In po telefonskem pogovoru z nekom sodeč, smo lahko sklepali, da je ravnokar vstal. Še enkrat razložim, kaj potrebujem in kakšna mora biti ta "šoba". Nekaj najde, butasto gleda, ko mu rečem, naj izmeri upornost, dam 20 evrčkov in grem z dobrim namenom, da sem kupila pravo stvar proti domu.
Vso pot me je grizlo, kaj pa če me je nateg... kar sem dolga in široka. In me tudi je. Ko sem zadevo pokazala mehaniku, se je samo zasmejal in rekel, da je to za alfo. Da on ima takih za stran metat veliko. Halo? Smotana, kot sem, nisem vzela stare s seboj, da bi sploh videla, po kaj grem. Tako sem prinesla napačno stvar. In tako bova morala zdaj vseeno plačati 160 evrčkov zanjo. Drek, pa tale denar, ki ves čas leta skozi okno. V denarnici ostane ravno toliko časa, da ti da en dan dobrega občutka. Jebenti!
Gotovo vas zanima, kaj se je zgodilo z nepravo šobo? Se mi je zdelo, da zelo. Našla sem ji kupca. Vesnin avto baje tudi dela samo na tri šobe in potrebuje ravno tako. Pa sem vseeno naredila koristen izlet v Izlake.
A kako hodimo v vrtec in službo te dni? Ja peš in z vozičkom. Zjutraj je mraz ko hudič, ampak palerina čez voz da Tjušku prijetno toploto, jaz pri potiskanju vozička po snegu (beri gazenje, ker je celo no sneg zapadel te dni) švicam, kot da grem na Toško čelo, v vrtcu ga skoraj skozi vrata potisnem, samo da me ne bi videli, kako sem rdeča v glavo. Popoldne pa spet nazaj, tokrat po sončku, da se nadihamo svežega zraka.
Avto naj bi bil končan najpozneje v ponedeljek. Od kod bova nabrskala denar, ne vem. Skrite zaloge bodo spet šle po gobe. Še dobro, da sem dobila te dni za lektorirat, da bo vsaj kak priliv. Kaj naj rečem? Bog nas ima očitno preveč rad, da bi pustil, da obupamo nad življenjem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar