Kahlica

Tjuš je za rojstni dan dobil kahlico. Ampak je nismo ne vem koliko uporabljali, saj je bil čez poletje za moje pojme še premajhen. Sedaj na zimo pa smo jo počasi uvajali v naš vsakdanjik.

Začeli smo s tem, da je bila dolgo časa samo v kopalnici, da se je z njo spoznaval. Da je vanjo stopil, ker je hotel biti višji in gledati v banjo, da jo je nosil okoli, dal na glavo ... Vsak dan bolj pa ga je zanimalo, kaj midva delava na stranišču. In vedno sem mu povedala, da lulava in da on to lahko naredi na kahlici. Samo usesti se mora. Oblečen se je še usedel, nagec pa ni hotel. Nisva ga priganjala, vedno je bil pohvaljen, pa četudi je bil na njej samo par sekund. In tako ga je vsak dan bolj zanimala. Vsakokrat, ko je šel v banjo, se je polulal. In vedno sva mu rekla: "A si lulal? Priden fantek." Tako je začel spoznavati svoje telo in zakaj uporabljati lulčka.

Omenila sem že, da je za silvestrovo naredil svojo prvo lužico. Od tega dne naprej vsak večer naredi lužico. "Tjuš, a greš lulat?" In že miga z glavo, da ja, ja. Usede se, nekaj časa sedi in glej jo lužico. Ploskamo, se veselimo, priden, priden fantek. On je pa ponosen sam nase in veselo kaže na lužico. Danes pa se je prvič polulal takoj, ko se je usedel. Tako hitro se še ni. Kako se mu je super zdelo. Midva nisva niti fotoaparata naštimala, da bi ga posnela. Poleg večernega lulanja, ima željo iti na kahlico tudi čez dan, če naju vidi sedeti na stranišču. Takrat želi dati dol pleničko in lulati. Čeprav po navadi ni nič od lužice. A njemu je to v veselje. Nama pa tudi.

Zdaj pa moram samo še prebrati knjigo Navajanje na kahlico, da vidim, kako bo "kahlica projekt" sploh deloval.

Pa še nekaj slikic: