torek, 10. februar 2009

Po 8. februarju gre sonce z gora v ravnine ...



Star ljudski pregovor, ki napoveduje sonček v dolinah. Končno! Ker tega snega, dežja in večne jutranje ter dopoldanske megle sem že pošteno naveličana. Obužujem sneg in všeč mi je, kadar sneži, samo vse do ene mere. Ne vem, zakaj je prejšnji teden padlo 20 cm snega, če danes po enem tednu ni o njem ne duha ne sluha. Ali naj bo mraz in sneg ali pa naj bo odjuga in že končno posije toplo sonce. V hribih imajo letos toliko snega, da zaradi nevarnosti plazov odpade marsikateri tudi lep smučarski dan. Potem pa vedi. Nič nam ni všeč.

Všeč pa mi je v tem času v hribih, saj nas sonček že bolj toplo greje. Všeč mi je, ker je dan že daljši. Skoraj do pol šestih zvečer, kar se pa že pozna. Rada imam dolge in tople večere. Všeč mi je, ker prihaja čas praznovanj ... Valentinovo, pust, dan žena, materinski dan, velika noč, prvi maj ... vmes pa še najmanj 15 rojstnih dnevov. Uf, kako bo naporno. V največjem razcvetu pomladi pa bo Tjuš praznoval že svoj 2. rojstni dan. Moj zlati otroček!



Kaj sem že hotela napisati v tem članku? Niti ne vem, samo ta pregovor me je spomnil na tople dneve, na takšne, kot je bil včerajšnji. Topel in sončen. Ko ti sonček pogreje avto na parkirišču in zjutraj nimaš zamzrnjenega vetrobranskega stekla, ko imaš občutek, da lahko počasi vržeš bundo nazaj v omaro, ko zjutraj ne razmišljaš več, katere škornje boš obul, ampak si mimogrede natakneš čeveljce in odpeketaš v toplo pomladno jutro. Na sprehodu po bližnjem gozdu najdeš prve kurice (po slov. teloh :)), prve znanilce pomladi - zvončke, opazuješ popke listov in prvih cvetov na sosedovih drevesih, kako zeleni trava na vrtu, kako se prebuja zemlja. Komaj čakam, da skopni sneg, da se otopli in posuši zemlja, da bom lahko odšla na naš vrtiček in spet posadila nekaj samo svojih pridelkov. Komaj čakam, da bom lahko z družino posedala na vrtu in opazovala Tjuša, kako bo raziskoval, kaj vse raste na vrtu in okoli njega, kako bo Feja prekopala vse manjše in večje rove, v katerih se skrivajo majhne živalce, kako bom z grabljami, šajtrgo (samokolnico) in slamnikom na glavi hodila po vrtu in občudovala, kako vrtiček živi.

Ja, še malo. Še vsaj en mesec bo treba počakati. Do takrat lahko zapade še meter snega, lahko ves čas pada dež in nam zamori vsak dan posebej, lahko pa sije sonček in nas prijetno greje. Če bo dež, si srce raje ogrejte kako drugače ...

Ni komentarjev: