Kako pa kaj šola?

Uuuu, tega vprašanja pa že dolgo nisem slišala. Gotovo se ga vsi spomnite še iz šolskih časov, ko je prišla kakšna "prijazna" tetka na obisk in je bilo prvo vprašanje: "Kako pa kaj šola?" (takoj za tem pa, kako si že zrasel). Danes se mi to vprašanje začenja vračati. Spet sem v šoli ... v dobrih starih časih.

Na osnovno šolo imam prijetne spomine, saj se mi ni zgodilo nič slabega. Bila sem več ali manj odlična, z učitelji nisem imela problemov, ker sem itak imela status športnice, s sošolci smo se dobro razumeli in jih danes z veseljem srečujem (po novem kar prek Facebooka). Šola mi je bila vedno všeč. Že kot punčka sem se veliko preigrala v vlogi tovarišice. Vsi moji plišasti pajacki in seveda mlajše sosede so morali hoditi k meni v šolo, jaz pa sem jim pripravljala teste. Nadvse sem namreč uživala v popravljanju teh. V srednji šoli sem velikokrat popravljala domače naloge sestrici Špeli, ji razlagala snov in pomagala pri učenju. Tako sem mimogrede naredila kar dve srednji šoli, svojo in še sestrino, hahaha.

Da bom nekoč učiteljica, sem vedela torej že zelo zgodaj. V srednji šoli pa mi je to postalo še bolj jasno. Da bom učiteljica za slovenščino sem bila prepričana že v prvem letniku srednje šole, čeprav me doma nihče ni jemal resno. Še posebno ne domači. Željo sem pred nekaj meseci dokončno uresničila in sedaj sem tudi uradno prof. slovenščine. In kar je najbolj pomembno, od 2. februarja naprej namreč učim na Osnovni šoli Dravlje.

Postala sem volonterska pripravnica, kar pomeni, da najmanj šest mesecev delam zastonj. Me ne moti, ker vem, da bom tako dobila ogromno izkušenj in novega znanja. Vas zanima, kako je potekal moj prvi teden?

V ponedeljek me je presenetila novica, da moje mentorice Milojke ni, ker je zbolela. Mentorstvo je prevzela druga učiteljica, Lidija. Z njo sem tako začela hospitirati v razredih, ki jih uči ona. Učenci so razdeljeni tudi po nivojih, Lidija uči predvsem tretje nivoje, tako da je pouk slovenščine bolj kot ne zabava, saj učenci veliko znajo in ne potrebujejo dodatne razlage. Moja mentorica pa ima nižja nivoja. Tako me je že tretjo uro čakal 9. razred, 2. nivo. Kar "vrgli" so me v razred, ne da bi to pričakovala. Ne da bi točno vedela, kaj sploh jemljejo, kako se obnašati, kaj sploh početi v razredu. Enostavno sem morala splavati. In tudi sem. Učenci so sicer klepetali, nagajali kot vsi drugi, pri katerih pač predava ena "ta nova". Brali smo zgodbo o Petru Klepcu Ivana Cankarja. Kar se tiče branja, lahko rečem, da eni znajo brati, drugi pa berejo slabo za svoja leta. Tudi pri razumevanju besedila so imeli težave, a na koncu smo skupaj uspeli rešiti vse naloge v učbeniku, ne da bi se mi bilo treba na ful dreti, naj končno dajo mir.

V torek sem bila doma, ker je bil Tjuško na bolniški. Sredin samostojni razred je bil hujši. Čeprav je v njem sedela tudi učiteljica zgodovine. Odločili so se, da bodo klepetali vsevprek in noben "tiho" in "šššš" ni kaj dosti zalegel. Ura je sicer minila, predelali smo kar nekaj snovi, koliko so pa odnesli od ure, je pa drugo vprašanje. Preostale ure sem le hospitirala in pomagala učencu iz Bosne pri reševanju nalog iz delovnega zvezka.

Današnji dan smo začeli s skupno razredno uro za vse razrede od 6. do 9. Ura je bila namenjena predstavitvi vseh dejavnosti šole od novembra do danes. Teme sta med seboj povezovali dve učenki, trije učenci pa so bolj podrobno predstavili dogodke. Na koncu so nekaj minut namenili tudi kulturnemu prazniku in brali pesmi, ki so jih napisali učenci. Prav za konec pa je sledil še kviz Sto na uro nad kulturo, v katerem sta tekmovala po dva predstavnika iz vsakega 8. razreda. Vprašanja pa so bila na temo F. Prešeren. Zmagal je 8. b.

Druga ura je bila spet moja samostojna ura. Razred sem že poznala, 9. razred, 2. nivo. Danes so bili neverjetno pridni in so lepo sodelovali. Tema ure je bil Župančič in njegova pesem Žebljarska. Zelo sem bila zadovoljna, saj je ura minila kot bi mignil in smo res naredili vse, kar sem si zadala.

Jutri me čakajo kar 4 samostojne ure. Čaka me taisti razred kot danes, poleg njega pa še oba sedma, s katerima bom delala valentinove srčke. Za konec pa me čakajo četrtošolčki, s katerimi bomo brali besedila iz berila. Kako bo? Vam povem naslednjič.