Vikend sva s Tjušem spet preživela pri naših. Bilo je kot v pravljici, ker je tako lepo snežilo ves dan. Nevede, da je zunaj živ led ...
Pri nas doma je taka poledica, da človek ne bi verjel, če ne bi videl. Od vrat do avta je dva metra po hribu dol. Tako je ledeno, da se lahko samo postaviš in odpelješ po čevljih, druge variante ni. Kako prideš gor, je odvisno od tega, koliko se znajdeš. Po isti poti kot dol,je nemogoče, še posebno, če imaš čevlje z ravnim podplatom. Prijeti smo se morali za en drog in se povleči gor. Štala, res. Avto sem imela po dveh dnevih čisto leden. Čez dan sva z mami pekli potičko in peciva že za petek za žur in nama je bilo prijetno toplo. Ob štirih pa smo se odpravili še k sestri v Duplje, manj kot deset kilometrov stran, midva bi šla pa potem naprej v Ljubljano.
No, potem se je pa začela avantura. Naša cesta je ne le ledena, ampak tudi ful zasnežena. Ker živimo tako rekoč v hribih, je do glavne ceste hud klanec, cca 2 km (tiste, ki poznate te konce, veste, kakšen je klanec, če greste na Kriško goro). Usedla sem se v avto, oči mi je z vročo vodo odtajal ledeno šipo, in se prav počasi (po očitovih navodilih) odpeljala po dovozni poti. Vendar to še ni pomenilo, da je šel avto po mojih željah. Imam zimske gume, vendar je avto tako težak (multipla), da enostavno ne ročna, ne bremze na ful ne pomagajo nič. Komaj sem se ustavila na koncu dovoza. Še dobro, da je na koncu potoček, da se imaš kam zataknit. Madona, sem se že videla čez cesto v grmovju.
Glavna cesta skozi vas bo mogoče splužena in posipana v torek
, kar je pomenilo živ led, posut s snegom. Nadaljevala sem počasi, kolikor se je dalo. Tjuš se mi je pa smejal. Klanec je na tem delu naravnost gor, še poleti imaš problem, da zvoziš. Za ovinkom me je čakal oči in potem me je peš spremljal do glavne ceste Tržič-Golnik. Mogoče sem videti kot najbolj "posrana" voznica, samo ... Nič nisem mogla, ker je avto samo drsel. Šla sem bolj počasi kot oči peš. Za 2 km dol sem rabila pol ure! Na glavni cesti ni bila situacija nič boljša. Čakal me je še hud ovinek, znan po več nesrečah, in še en fajn klanec (Tosov klanec) . Za mano pa se je peljal en res "posran" moški s kuga fordom z ABS in ne vem, čem še vse. Bolj mu je oči govoril, naj se pelje bolj ob robu, bolj mu je on tulil nazaj, da bo potem popraskal avto, če bo slučajno preveč blizu robu. Kriza! Folku pleh več pomeni. Žena je šla raje peš, ker je bila čist fertik. Meni je potem oči namontiral verige, ker nisem hotela reskirat, da se mi do Ljubljani kaj zgodi. Aja, do Dupelj sem rabila skoraj 45 minut.
Do Lj sem šla potem lepo ziheraških 40 km na uro
Šla sem po stari cesti mimo Medvod in delala kolone . Potem sem se v Medvodah le ustavila in naredila prostor tistim za mano, ki so mi trobili, me prehitevali ... Me je glih malo brigalo ... Imela sem otroka v avtu ... Pred Medvodami, na Jeprci, sta me prehitela dva gasilca z lučkami in mahala, naj se ustavimo, za njima še rešilec. Na cesti Medvode-Škofja Loka je bila ena velika nesreča. No, midva sva se do Lj pripeljala srečno. Rabila sem malo več kot eno uro (drugače pol ure). Tjuš je vmes že zaspal, tako da sem ga doma samo na hitro preoblekla in spi naprej.
Kaj naj rečem na vse to? Bilo je zanimivo, ker sem doživela spet nekaj novega. Z multiplo se namreč še nisem vozila po takem snegu, saj predlani in lani ni bilo toliko snega. Niti nisem vedela, kako se avto obnaša v takih situacijah. Sedaj vem ... drsi in nimaš šans, da se pelješ hitreje kot 5 na uro po našem bregu. Hvala bogu za verige. Če bi vedela, da mi bodo tako pomagale, bi jih namotirala že pred hišo. Potem mi vsaj ne bi noga na sklopki zaspala, ker sem tako pritiskala nanjo. Ampak ena dobra izkušnja je za mano in sedaj me bo manj strah v takšnih situacijah.
Pri nas doma je taka poledica, da človek ne bi verjel, če ne bi videl. Od vrat do avta je dva metra po hribu dol. Tako je ledeno, da se lahko samo postaviš in odpelješ po čevljih, druge variante ni. Kako prideš gor, je odvisno od tega, koliko se znajdeš. Po isti poti kot dol,je nemogoče, še posebno, če imaš čevlje z ravnim podplatom. Prijeti smo se morali za en drog in se povleči gor. Štala, res. Avto sem imela po dveh dnevih čisto leden. Čez dan sva z mami pekli potičko in peciva že za petek za žur in nama je bilo prijetno toplo. Ob štirih pa smo se odpravili še k sestri v Duplje, manj kot deset kilometrov stran, midva bi šla pa potem naprej v Ljubljano.
No, potem se je pa začela avantura. Naša cesta je ne le ledena, ampak tudi ful zasnežena. Ker živimo tako rekoč v hribih, je do glavne ceste hud klanec, cca 2 km (tiste, ki poznate te konce, veste, kakšen je klanec, če greste na Kriško goro). Usedla sem se v avto, oči mi je z vročo vodo odtajal ledeno šipo, in se prav počasi (po očitovih navodilih) odpeljala po dovozni poti. Vendar to še ni pomenilo, da je šel avto po mojih željah. Imam zimske gume, vendar je avto tako težak (multipla), da enostavno ne ročna, ne bremze na ful ne pomagajo nič. Komaj sem se ustavila na koncu dovoza. Še dobro, da je na koncu potoček, da se imaš kam zataknit. Madona, sem se že videla čez cesto v grmovju.
Glavna cesta skozi vas bo mogoče splužena in posipana v torek
, kar je pomenilo živ led, posut s snegom. Nadaljevala sem počasi, kolikor se je dalo. Tjuš se mi je pa smejal. Klanec je na tem delu naravnost gor, še poleti imaš problem, da zvoziš. Za ovinkom me je čakal oči in potem me je peš spremljal do glavne ceste Tržič-Golnik. Mogoče sem videti kot najbolj "posrana" voznica, samo ... Nič nisem mogla, ker je avto samo drsel. Šla sem bolj počasi kot oči peš. Za 2 km dol sem rabila pol ure! Na glavni cesti ni bila situacija nič boljša. Čakal me je še hud ovinek, znan po več nesrečah, in še en fajn klanec (Tosov klanec) . Za mano pa se je peljal en res "posran" moški s kuga fordom z ABS in ne vem, čem še vse. Bolj mu je oči govoril, naj se pelje bolj ob robu, bolj mu je on tulil nazaj, da bo potem popraskal avto, če bo slučajno preveč blizu robu. Kriza! Folku pleh več pomeni. Žena je šla raje peš, ker je bila čist fertik. Meni je potem oči namontiral verige, ker nisem hotela reskirat, da se mi do Ljubljani kaj zgodi. Aja, do Dupelj sem rabila skoraj 45 minut.Do Lj sem šla potem lepo ziheraških 40 km na uro
Šla sem po stari cesti mimo Medvod in delala kolone . Potem sem se v Medvodah le ustavila in naredila prostor tistim za mano, ki so mi trobili, me prehitevali ... Me je glih malo brigalo ... Imela sem otroka v avtu ... Pred Medvodami, na Jeprci, sta me prehitela dva gasilca z lučkami in mahala, naj se ustavimo, za njima še rešilec. Na cesti Medvode-Škofja Loka je bila ena velika nesreča. No, midva sva se do Lj pripeljala srečno. Rabila sem malo več kot eno uro (drugače pol ure). Tjuš je vmes že zaspal, tako da sem ga doma samo na hitro preoblekla in spi naprej.Kaj naj rečem na vse to? Bilo je zanimivo, ker sem doživela spet nekaj novega. Z multiplo se namreč še nisem vozila po takem snegu, saj predlani in lani ni bilo toliko snega. Niti nisem vedela, kako se avto obnaša v takih situacijah. Sedaj vem ... drsi in nimaš šans, da se pelješ hitreje kot 5 na uro po našem bregu. Hvala bogu za verige. Če bi vedela, da mi bodo tako pomagale, bi jih namotirala že pred hišo. Potem mi vsaj ne bi noga na sklopki zaspala, ker sem tako pritiskala nanjo
. Ampak ena dobra izkušnja je za mano in sedaj me bo manj strah v takšnih situacijah. 
Ni komentarjev:
Objavite komentar