Danes smo praznovali Maksov 1. rojstni dan. Kako hitro čas beži! Mali Maks ni več mali, ampak že velik fantek. Že veselo hodi naokoli, poskuša tudi kaj povedati, še vedno pa najraje nosi črtaste stvari. :)
Rojstni dan je praznoval skupaj z bratrančkom Borom pri njem v Grosupljem. Povabljenih nas je bilo kar nekaj, vendar je nas pet (še Špela in Sandi) prišlo malo kasneje. Maks je spal, zato nas ni mogel pozdraviti. Tjuš se je na srečo doma lepo naspal, tako da je bil razposajen in pripravljen na igranje z otroci. Mi starejši pa smo se posedli k mizi in začeli klepetati z drugimi. Postrežba je bila bolj tako tako (Saška nisi ti kriva), ker naša dva fanta sta odšla od mize lačna. Tudi glede torte sem bila kar malo presenečena, da mala škratka nista imela kakšne lepe otroške torte s svečko ki bi jo pihnila. Ne vem, če se samo spominjam Tjuševega 1. rojstnega dneva, potem lahko rečem, da sem temu posvetila veliko pozornosti, saj sem želela, da si ta dan zapomni (čeprav ga je že pozabil). Tu pa se otročka nista niti slikala s torto. Žalostno! Otrok mora vedeti, da je to zanj poseben dan, da je namenjen njemu ... pa čeprav je star le eno leto. Naj bo to njegov dan! Ampak kakorkoli ... čeprav sem se na začetku počutila, kot da smo manj zaželeni gostje, sem bila vseeno vesela, da se po dolgem času srečala Saškino prijateljico Mojco in njenega fanta iz Baskije, s katerima smo veselo poklepetali, Janez je celo pokazal, kako se seseklja na hitro :), in se dogovorili, da se kdaj poleti vidimo pri nas na vrtu, saj Mojca živi v Kosezah. Otročki so se zabavali po svoje, Tjuš je bil prijetno utrujen in je komaj zdržal do doma. Upam, da je bilo Maksu darilo všeč, da bo lepo in pridno bral ter da mu bodo slike za na steklo všeč.
Tjuš zdaj že sladko spančka. Jutri ga čaka namreč še en vznemirljiv dan, saj gremo v Gorico praznovat cvetno nedeljo. Ta vikend bi sicer morali preživeti v Prekmurju, vendar nam splet okoliščin tega spet ni dovolil. Komaj čakam, da le pride vikend, ko gremo na obisk k Tjuševu botrci Sandri, saj se že doooolgo nismo videli.
Rojstni dan je praznoval skupaj z bratrančkom Borom pri njem v Grosupljem. Povabljenih nas je bilo kar nekaj, vendar je nas pet (še Špela in Sandi) prišlo malo kasneje. Maks je spal, zato nas ni mogel pozdraviti. Tjuš se je na srečo doma lepo naspal, tako da je bil razposajen in pripravljen na igranje z otroci. Mi starejši pa smo se posedli k mizi in začeli klepetati z drugimi. Postrežba je bila bolj tako tako (Saška nisi ti kriva), ker naša dva fanta sta odšla od mize lačna. Tudi glede torte sem bila kar malo presenečena, da mala škratka nista imela kakšne lepe otroške torte s svečko ki bi jo pihnila. Ne vem, če se samo spominjam Tjuševega 1. rojstnega dneva, potem lahko rečem, da sem temu posvetila veliko pozornosti, saj sem želela, da si ta dan zapomni (čeprav ga je že pozabil). Tu pa se otročka nista niti slikala s torto. Žalostno! Otrok mora vedeti, da je to zanj poseben dan, da je namenjen njemu ... pa čeprav je star le eno leto. Naj bo to njegov dan! Ampak kakorkoli ... čeprav sem se na začetku počutila, kot da smo manj zaželeni gostje, sem bila vseeno vesela, da se po dolgem času srečala Saškino prijateljico Mojco in njenega fanta iz Baskije, s katerima smo veselo poklepetali, Janez je celo pokazal, kako se seseklja na hitro :), in se dogovorili, da se kdaj poleti vidimo pri nas na vrtu, saj Mojca živi v Kosezah. Otročki so se zabavali po svoje, Tjuš je bil prijetno utrujen in je komaj zdržal do doma. Upam, da je bilo Maksu darilo všeč, da bo lepo in pridno bral ter da mu bodo slike za na steklo všeč.
Tjuš zdaj že sladko spančka. Jutri ga čaka namreč še en vznemirljiv dan, saj gremo v Gorico praznovat cvetno nedeljo. Ta vikend bi sicer morali preživeti v Prekmurju, vendar nam splet okoliščin tega spet ni dovolil. Komaj čakam, da le pride vikend, ko gremo na obisk k Tjuševu botrci Sandri, saj se že doooolgo nismo videli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar