V četrtek sem končno uredila vse potrebno za odprtje Koalca s. p. S čim vse se v tem "podjetju" ukvarjamo, lahko ogledate na linku. Tu na tem blogu Koalčine dejavnosti si boste lahko tedensko prebrali, kaj je novega pri Justu, za kaj vse lahko uporabljate določene kremice in druge izdelke ter cene lektoriranja in inštrukcij za slovenščino. Blog je javen, zato ga lahko posredujete tudi kateremu od prijateljev, če bo potreboval kakšno mojo storitev.
Z urejanjem zadev za podjetje je povezana tudi naslednja štorija. Aprilčice ste jo že slišale, ostali še ne. V četrtek sem morala na DURS iskat eno potrdilo. Se pripeljem na novo Davčno ulico in iščem parking. Itak ni bilo nobenega, zato je bilo treba v parkirno hišo. Na srečo sem imela v žepu en evro drobiža, kar pa je pomenilo, da več kot eno uro ne smem "čarati" tam notri. Se pripeljem v 2. klet (1. je namreč rezervirana za stanovalce), komaj najdem modro pot do vhoda v stavbo. Na srečo sem prebrala celo opozorilo, da brez parkirnega listka ne morem nazaj. Ko sem prišla pred "recepcijo", sem segla z roko v vrečo, nakar sem tip za pultom zadere: "Da nimate kake pištole!" Fak, no! A tako grozno zgledam?! Mu lepo razložim, da iščem samo listek, na katerem imam napisano, po kaj sem prišla. Od mene je zahteval dokument, zato sem mu dala potni list. Gleda mojo sliko in reče: "A tukaj ste pa imeli bolj afro stil?" Halo???? Poslal me je v prvo nadstropje, v sobo 104. Nekaj časa čakam, se vrinem pred štiri "južnake" in še hitreje grem. V garaži se vsedem v avtu in zapeljem do 1. kleti. Tam zagledam naravnost rampo, za levo je pisalo spet 2. klet. Od tam sem prišla, torej sem šla naravnost pred rampo. Maham s parkirnim listkom, če bi mogoče naprava prebrala mojo črtno kodo, da se mi bo rampa odprla. Nič. Pritisnem na gumb in se oglasi moški glas, kaj želim. Mu povem, da bi šla rada ven. Pa reče: "Ja gospa, po stopnicah pejte." "Ne morem, sem z avtom," mu odgovorim. Si je po moje mislim svoje, vendar mi je vseeno lepo razložil, da potem pa nisem na pravem koncu. Nakar izza ovinka prideta dva "garažnika" in mi lepo razložita, da moram v isto smer, kot je vhod v 2. klet, samo bolj levo se moram držat. Okej, hvala! Pridem pred rampo in vrata, odčitam kodo in vrata se odpro, meni pa crkne avto. Samo to je še manjkalo, da se mi vrata pred nosom zaprejo nazaj ali da se mi zaprejo v tistem trenutku, ko bi zapeljala pod njih. A se niso in zagledala sem beli dan. Pa imam spet za sabo štorijo za pol strani bloga. :)
Z urejanjem zadev za podjetje je povezana tudi naslednja štorija. Aprilčice ste jo že slišale, ostali še ne. V četrtek sem morala na DURS iskat eno potrdilo. Se pripeljem na novo Davčno ulico in iščem parking. Itak ni bilo nobenega, zato je bilo treba v parkirno hišo. Na srečo sem imela v žepu en evro drobiža, kar pa je pomenilo, da več kot eno uro ne smem "čarati" tam notri. Se pripeljem v 2. klet (1. je namreč rezervirana za stanovalce), komaj najdem modro pot do vhoda v stavbo. Na srečo sem prebrala celo opozorilo, da brez parkirnega listka ne morem nazaj. Ko sem prišla pred "recepcijo", sem segla z roko v vrečo, nakar sem tip za pultom zadere: "Da nimate kake pištole!" Fak, no! A tako grozno zgledam?! Mu lepo razložim, da iščem samo listek, na katerem imam napisano, po kaj sem prišla. Od mene je zahteval dokument, zato sem mu dala potni list. Gleda mojo sliko in reče: "A tukaj ste pa imeli bolj afro stil?" Halo???? Poslal me je v prvo nadstropje, v sobo 104. Nekaj časa čakam, se vrinem pred štiri "južnake" in še hitreje grem. V garaži se vsedem v avtu in zapeljem do 1. kleti. Tam zagledam naravnost rampo, za levo je pisalo spet 2. klet. Od tam sem prišla, torej sem šla naravnost pred rampo. Maham s parkirnim listkom, če bi mogoče naprava prebrala mojo črtno kodo, da se mi bo rampa odprla. Nič. Pritisnem na gumb in se oglasi moški glas, kaj želim. Mu povem, da bi šla rada ven. Pa reče: "Ja gospa, po stopnicah pejte." "Ne morem, sem z avtom," mu odgovorim. Si je po moje mislim svoje, vendar mi je vseeno lepo razložil, da potem pa nisem na pravem koncu. Nakar izza ovinka prideta dva "garažnika" in mi lepo razložita, da moram v isto smer, kot je vhod v 2. klet, samo bolj levo se moram držat. Okej, hvala! Pridem pred rampo in vrata, odčitam kodo in vrata se odpro, meni pa crkne avto. Samo to je še manjkalo, da se mi vrata pred nosom zaprejo nazaj ali da se mi zaprejo v tistem trenutku, ko bi zapeljala pod njih. A se niso in zagledala sem beli dan. Pa imam spet za sabo štorijo za pol strani bloga. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar