Danes se je Zemlja spet tresla. Tokrat v Italiji, nedaleč stran od nas. Ko gledam take novice, me spreleti srh. Ob taki naravni nesreči se vprašam, ali smo ljudje res tako malo vredni, da nas lahko Zemlja takole prevara in nam ob tem prinese toliko žalosti. Očitno nas lahko in zdi se, da nas bo vedno večkrat. Kdo pa je kriv? Glede potresov ne vem, ali nanje vplivamo tudi ljudje, za razne poplave, ujme pa sem skoraj stoodstotno prepričana, da smo večinoma krivi sami.
Ko je bil potres na Bovškem, sem ga čutila tudi sama. Takrat sva bila z Janezom ravno v Kranjski Gori na valentinovem vikendu. Sredi noči se je začelo tresti in rekla sem mu, naj neha tresti posteljo. Ko je rekel, da spi, me je v sekundi prešinilo, da gre za potres. Groze, ki je preplavilo telo, se ne da opisati. V trenutku sem bila trda od strahu. Janez me je sicer tolažil, da ni nič, se smejal, a čutila sem, da tudi njemu ni ravno toplo pri srcu. Vse skupaj je trajalo le nekaj sekund. Da pa bi se treslo še bolj, tako da bi pokale stene, da bi čutila podiranje stavbe ... tega si ne predstavljam. Ko sem danes gledala poročila iz Italije, si nisem znala predstavljati, kako bi sama odreagirala. Takrat v KRG sem samo ležala in se nisem uspela premakniti. Kaj pa danes? Imam otroka. Bi ga znala obvarovat? Bi bila kot neka mati, ki je z objemom rešila svojega dveletnega otroka? Ali pa bi vsi trije objeti odšli? Ojoj ... Kako grozne misli! Pa vendar mi je danes spet dalo misliti ... kako bi odreagirala ob takšnih in podobnih naravnih nesrečah? Ne vem, res ne. In po pravici povedano, tudi nočem vedeti. Rada bi živela 100 let, kot moja stara mama.
To je bilo vse, kar sem hotela napisati, več nimam moči.
Ko je bil potres na Bovškem, sem ga čutila tudi sama. Takrat sva bila z Janezom ravno v Kranjski Gori na valentinovem vikendu. Sredi noči se je začelo tresti in rekla sem mu, naj neha tresti posteljo. Ko je rekel, da spi, me je v sekundi prešinilo, da gre za potres. Groze, ki je preplavilo telo, se ne da opisati. V trenutku sem bila trda od strahu. Janez me je sicer tolažil, da ni nič, se smejal, a čutila sem, da tudi njemu ni ravno toplo pri srcu. Vse skupaj je trajalo le nekaj sekund. Da pa bi se treslo še bolj, tako da bi pokale stene, da bi čutila podiranje stavbe ... tega si ne predstavljam. Ko sem danes gledala poročila iz Italije, si nisem znala predstavljati, kako bi sama odreagirala. Takrat v KRG sem samo ležala in se nisem uspela premakniti. Kaj pa danes? Imam otroka. Bi ga znala obvarovat? Bi bila kot neka mati, ki je z objemom rešila svojega dveletnega otroka? Ali pa bi vsi trije objeti odšli? Ojoj ... Kako grozne misli! Pa vendar mi je danes spet dalo misliti ... kako bi odreagirala ob takšnih in podobnih naravnih nesrečah? Ne vem, res ne. In po pravici povedano, tudi nočem vedeti. Rada bi živela 100 let, kot moja stara mama.
To je bilo vse, kar sem hotela napisati, več nimam moči.
Ni komentarjev:
Objavite komentar