Pred natanko tridesetemi leti, 3. 9. 1979 ob 19.45, sem prijokala na svet. Kaj sem počela v tej prvi tretjini življenja?
V OŠ sem bila sicer pridna učenka, a nisem izstopala iz povprečja, niti nisem rinila v ospredje, a vseeno bi danes naredila marsikatero stvar drugače. Sošolcev se še danes rada spominjam in prav vesela sem, da obstaja FB, da se lahko po dolgem času spet "srečujemo". Odhod na srednjo šolo je bil zame muka. Še danes se spomnim, ko sta mi mami in oči, bolj oči, na vsak način hotela uštulit, da grem na ekonomsko smer, da bi nekoč prevzela doma posle v trgovini. Sama pa sem želela postati veterinarka, zdravnica in seveda učiteljica. A za te poklice nista hotela slišat. Tako sem pristala na Trgovski akademiji. Splet okoliščin? Mogoče.
Vsak dan sem se vozila z avtobusom v Ljubljano, prvo leto celo samo popoldne in pozno zvečer nazaj. S Tino sva postali dobri prijateljici in ušpičili marsikatero neumnost. Šola mi je postala zanimiva in po eni strani sem bila vesela, da sem tu. A v meni je nekaj manjkalo. Ves čas sem vedela, da to ni to. Da računovodstvo ni moje področje, da me ekonomija niti slučajno ne privlači, da poslovna matematika ni moj življenjski cilj. Uživala sem pri slovenščini, pri sociologiji, zgodovini in geografiji. Drugi sošolci so me mogoče gledali čudno, ko sem sprejela raziskovalno nalogo pri slovenščini in bila edina na šoli. Da sem za esej na temo Vsi drugačni, vsi enakopravni dobila drugo nagrado pa jih ve le malo. Uživala sem v pisanju esejev, v tem, da sem raziskovala knjige in v njih brala spremne besede. Zato odločitev v petem letniku ni bila težka - slovenščina in sociologija. Doma jim ni bilo nič jasno. Pet let si zapravila na ekonomski smeri, da bi šla študirat slovenščino? V generaciji sem bila edina. Pa kaj. Skoraj večina je šla na ekonomijo ali FDV, pa niso nič več kot jaz.
V teh letih sem prežurala veliko. S šošolci smo žurali vsak petek v enem od ljubljanskih diskačev. Takrat jih je bilo še veliko, Eldorado na primer, je bil naša stalna postojanka. Veliko smo preplesali in preplesali, vmes kaj popili, to je bilo pa tudi vse. Celo noč plesat do zgodnjih jutranjih ur in iti na prvi avtobus zjutraj proti Tržiču je bilo nekaj posebnega. Velikokrat naju je prišel iskat tudi moj ali Tinin oči, da nisva kje zmrzovali. Enkrat smo šli celo Portorož na Rok'n'band in se potem sredi noči kopali v morju, starši še danes ne vedo, da smo bili tam, ker smo uradno nekje v Lj prespali. To je bila edina stvar, ki smo jo vsi zamolčali doma. Takrat smo imeli že vsi izpit, naša prevozna sredstva pa so bila katrca in bolhca. Pet ljudi v bolhco in šibamo v Trboje v Afriko! Zadaj so kadili, da se ni nič ven vidlo, a glavno, da se je žuralo. Naša in Tinina bolhca sta naredili veliko kilometrov, dokler ni Tina dobila svojega Clia. Potem je bilo vse drugače. Nič več avtobusa, postali sva gospe, hahaha. Nikoli pa nismo vozili pijani, vedno se je nekdo od nas žrtvoval in ni pil, da nas je lahko pripeljal domov. Časi so bili drugačni, tudi frizure niso bile iste kot danes, moda še manj. Če se spomnim, kaj vse sem imela takrat oblečeno, me danes samo kap. Da o frizuri ne govorim, vse barve las, od a do ž. Za maturantski ples sem bila celo črno-modra, kar je potem na poletje izgledalo grozno. Na srečo je bilo konec srednješolskih skrbi ...
Najdaljše počitnice sem preživela v Švici, to ste lahko enkrat že prebrali, kaj vse se mi je tam dogajalo. Odhod v Ljubljano in najem majhne sobice, kjer sem spoznala super punco Sanjo, mi je pokazalo novo plat življenja. Spomnim se, kako sva šli s sestrično Saško pogledat sobo v Moste. Takrat še nismo imeli mobitelov in vse se je bilo treba zmenit po stacionarnem. In jaz, brihta, kot sem, se zmenim samo, da je stanovanje v Mostah za policijo. Nič ulice, kaj šele številke. Super. V Mostah sva morali najprej v eno trgovino in prositi, če lahko pokličeva in vprašava, kam naj sploh prideva. Kako sva se smejali, itak veste. Ko so nama tam lastnik Jani, Sanja in njen Edo razlagali, da se bo Edo odselil in da pridem na njegovo mesto, jaz trapasto vprašam, če bo Edo tudi z nama v sobi. Kot bi sedela na ušesih. Samo pogledali so me trapasto in smejali smo se še ves večer. S Sanjo sva se odlično ujeli in marsikatero jutro nama je bilo prihranjen mraz zunaj, saj sva ga enostavno prespali. Po enem letu sem jaz dobila sobico v študentu v Mestnem Logu, a s Sanjo sva ostali prijateljici še danes. Tudi ona je prejšnji teden praznovala 30. rojstni dan.
Študentarija je težka stvar, a naletela sem na čudovite ljudi, ki so me znali spodbujati pri študiju. Zaradi njih sem izdelala vse letnike, postala takšna, kot sem danes. Samozavestna in polna optimizma, vedno dobre volje, človek, ki se zna postaviti zase in povedati svoje mnenje. Ki se ne obremenjuje z drugimi ljudmi, se ne sekira, če kaj ne gre, rešuje probleme, ko do njih pride ... skratka zame je življenje kar naenkrat postalo lepo. V študentu sem imela super cimre in prav rada bi se spet srečala z njimi. V tem času sem spoznala tudi Janeza in ga vpeljala v svoj svet študentarije, ki je sam ni doživel. Uživala sva sto na uro!
Tako je bilo moje življenje do pred nekaj let. Uspela sem doštudirat, postala sem mamica najinemu čudovitemu sinku Tjušu, živim srečno družinsko življenje, zdrava sem, še vedno vesela in nasmejana. A grenak priokus ostaja ... še vedno nimam redne službe, nekateri moje generacije so jih zamenjali že pet, še vedno nimam svojega stanovanja, nekateri so se že vselili v svoje hiše ... Pa kaj. Imam ljudi okoli sebe, ki jih imam rada in oni mene, imam družino, ki me vsakodnevno napolni z energijo, ljubeznijo in srečo, imam starša, ki mi pomagata, da mi bolj ne moreta in sem jima hvaležna bolj, kot jima to pokažem, imam sestrico Špelo, ki jo imam neizmerno rada in ji rada pomagam pri njenih idejah, imam prijateljice s foruma, ki mi vsakodnevno popestrijo minute (če verjameš, a ure ne bom napisala) pred računalnikom in me nasmejijo, ko se srečujemo po vsej Sloveniji, imam Vesno in Tanjo, ki sem ju spoznala mimogrede in smo vsaka posebej dobre prijateljice. Okoli sebe imam polno ljudi, ki mi na tak ali drugačen način pomagajo bogatiti življenjske izkušnje. V zadnjem času je to predvsem moja mentorica v OŠ in tudi ostale učiteljice, s katerimi delam. Imeti tako lepo izkušnjo prvega delovnega mesta, je nekaj posebnega.
Hvala vsem, ki ste bili in ste v teh tridesetih letih ob meni in z menoj, da me sprejemate z vsemi mojimi muhami, ki so včasih prav nadležne, da me bodrite, a hkrati težite, da nekaj ni v redu. Hvala, ker me imate preprosto radi. Rada vas imam tudi jaz in to bi vam morala povedati večkrat.
Nekateri pravijo, da je tridesetka prelomnica. Ne vem, ne počutim se stare, še vedno me imajo za mlajšo. Imam že kakšno gubico, a se ne obremenjujem, ker me to le navdaja z nekim posebnim občutkom. Nimam občutka, da bi morala svoje življenje sedaj spremeniti, da bi se morala obremenjevati z leti. Stara sem pač 30 let, bog pomagej. Uživam!
Kaj me čaka v naslednji tretjini življenja? Ne vem, a upam, da vse lepo, kar me lahko. Tiste probleme, ki bodo prišli, bomo rešili spotoma. Nanje se danes ne splača ozirati. Želje so, itak. Imeti službo, prvo. Biti zdrava, drugič. Dobiti svoje stanovanje, tretjič. Imeti še kakšnega piška malega, četrtič. Vse ostalo bo prišlo samo. Če si zdrav, lahko premikaš gore. Grem torej gore premikat, da dosežem vrh.
V OŠ sem bila sicer pridna učenka, a nisem izstopala iz povprečja, niti nisem rinila v ospredje, a vseeno bi danes naredila marsikatero stvar drugače. Sošolcev se še danes rada spominjam in prav vesela sem, da obstaja FB, da se lahko po dolgem času spet "srečujemo". Odhod na srednjo šolo je bil zame muka. Še danes se spomnim, ko sta mi mami in oči, bolj oči, na vsak način hotela uštulit, da grem na ekonomsko smer, da bi nekoč prevzela doma posle v trgovini. Sama pa sem želela postati veterinarka, zdravnica in seveda učiteljica. A za te poklice nista hotela slišat. Tako sem pristala na Trgovski akademiji. Splet okoliščin? Mogoče.
Vsak dan sem se vozila z avtobusom v Ljubljano, prvo leto celo samo popoldne in pozno zvečer nazaj. S Tino sva postali dobri prijateljici in ušpičili marsikatero neumnost. Šola mi je postala zanimiva in po eni strani sem bila vesela, da sem tu. A v meni je nekaj manjkalo. Ves čas sem vedela, da to ni to. Da računovodstvo ni moje področje, da me ekonomija niti slučajno ne privlači, da poslovna matematika ni moj življenjski cilj. Uživala sem pri slovenščini, pri sociologiji, zgodovini in geografiji. Drugi sošolci so me mogoče gledali čudno, ko sem sprejela raziskovalno nalogo pri slovenščini in bila edina na šoli. Da sem za esej na temo Vsi drugačni, vsi enakopravni dobila drugo nagrado pa jih ve le malo. Uživala sem v pisanju esejev, v tem, da sem raziskovala knjige in v njih brala spremne besede. Zato odločitev v petem letniku ni bila težka - slovenščina in sociologija. Doma jim ni bilo nič jasno. Pet let si zapravila na ekonomski smeri, da bi šla študirat slovenščino? V generaciji sem bila edina. Pa kaj. Skoraj večina je šla na ekonomijo ali FDV, pa niso nič več kot jaz.
V teh letih sem prežurala veliko. S šošolci smo žurali vsak petek v enem od ljubljanskih diskačev. Takrat jih je bilo še veliko, Eldorado na primer, je bil naša stalna postojanka. Veliko smo preplesali in preplesali, vmes kaj popili, to je bilo pa tudi vse. Celo noč plesat do zgodnjih jutranjih ur in iti na prvi avtobus zjutraj proti Tržiču je bilo nekaj posebnega. Velikokrat naju je prišel iskat tudi moj ali Tinin oči, da nisva kje zmrzovali. Enkrat smo šli celo Portorož na Rok'n'band in se potem sredi noči kopali v morju, starši še danes ne vedo, da smo bili tam, ker smo uradno nekje v Lj prespali. To je bila edina stvar, ki smo jo vsi zamolčali doma. Takrat smo imeli že vsi izpit, naša prevozna sredstva pa so bila katrca in bolhca. Pet ljudi v bolhco in šibamo v Trboje v Afriko! Zadaj so kadili, da se ni nič ven vidlo, a glavno, da se je žuralo. Naša in Tinina bolhca sta naredili veliko kilometrov, dokler ni Tina dobila svojega Clia. Potem je bilo vse drugače. Nič več avtobusa, postali sva gospe, hahaha. Nikoli pa nismo vozili pijani, vedno se je nekdo od nas žrtvoval in ni pil, da nas je lahko pripeljal domov. Časi so bili drugačni, tudi frizure niso bile iste kot danes, moda še manj. Če se spomnim, kaj vse sem imela takrat oblečeno, me danes samo kap. Da o frizuri ne govorim, vse barve las, od a do ž. Za maturantski ples sem bila celo črno-modra, kar je potem na poletje izgledalo grozno. Na srečo je bilo konec srednješolskih skrbi ...
Najdaljše počitnice sem preživela v Švici, to ste lahko enkrat že prebrali, kaj vse se mi je tam dogajalo. Odhod v Ljubljano in najem majhne sobice, kjer sem spoznala super punco Sanjo, mi je pokazalo novo plat življenja. Spomnim se, kako sva šli s sestrično Saško pogledat sobo v Moste. Takrat še nismo imeli mobitelov in vse se je bilo treba zmenit po stacionarnem. In jaz, brihta, kot sem, se zmenim samo, da je stanovanje v Mostah za policijo. Nič ulice, kaj šele številke. Super. V Mostah sva morali najprej v eno trgovino in prositi, če lahko pokličeva in vprašava, kam naj sploh prideva. Kako sva se smejali, itak veste. Ko so nama tam lastnik Jani, Sanja in njen Edo razlagali, da se bo Edo odselil in da pridem na njegovo mesto, jaz trapasto vprašam, če bo Edo tudi z nama v sobi. Kot bi sedela na ušesih. Samo pogledali so me trapasto in smejali smo se še ves večer. S Sanjo sva se odlično ujeli in marsikatero jutro nama je bilo prihranjen mraz zunaj, saj sva ga enostavno prespali. Po enem letu sem jaz dobila sobico v študentu v Mestnem Logu, a s Sanjo sva ostali prijateljici še danes. Tudi ona je prejšnji teden praznovala 30. rojstni dan.
Študentarija je težka stvar, a naletela sem na čudovite ljudi, ki so me znali spodbujati pri študiju. Zaradi njih sem izdelala vse letnike, postala takšna, kot sem danes. Samozavestna in polna optimizma, vedno dobre volje, človek, ki se zna postaviti zase in povedati svoje mnenje. Ki se ne obremenjuje z drugimi ljudmi, se ne sekira, če kaj ne gre, rešuje probleme, ko do njih pride ... skratka zame je življenje kar naenkrat postalo lepo. V študentu sem imela super cimre in prav rada bi se spet srečala z njimi. V tem času sem spoznala tudi Janeza in ga vpeljala v svoj svet študentarije, ki je sam ni doživel. Uživala sva sto na uro!
Tako je bilo moje življenje do pred nekaj let. Uspela sem doštudirat, postala sem mamica najinemu čudovitemu sinku Tjušu, živim srečno družinsko življenje, zdrava sem, še vedno vesela in nasmejana. A grenak priokus ostaja ... še vedno nimam redne službe, nekateri moje generacije so jih zamenjali že pet, še vedno nimam svojega stanovanja, nekateri so se že vselili v svoje hiše ... Pa kaj. Imam ljudi okoli sebe, ki jih imam rada in oni mene, imam družino, ki me vsakodnevno napolni z energijo, ljubeznijo in srečo, imam starša, ki mi pomagata, da mi bolj ne moreta in sem jima hvaležna bolj, kot jima to pokažem, imam sestrico Špelo, ki jo imam neizmerno rada in ji rada pomagam pri njenih idejah, imam prijateljice s foruma, ki mi vsakodnevno popestrijo minute (če verjameš, a ure ne bom napisala) pred računalnikom in me nasmejijo, ko se srečujemo po vsej Sloveniji, imam Vesno in Tanjo, ki sem ju spoznala mimogrede in smo vsaka posebej dobre prijateljice. Okoli sebe imam polno ljudi, ki mi na tak ali drugačen način pomagajo bogatiti življenjske izkušnje. V zadnjem času je to predvsem moja mentorica v OŠ in tudi ostale učiteljice, s katerimi delam. Imeti tako lepo izkušnjo prvega delovnega mesta, je nekaj posebnega.
Hvala vsem, ki ste bili in ste v teh tridesetih letih ob meni in z menoj, da me sprejemate z vsemi mojimi muhami, ki so včasih prav nadležne, da me bodrite, a hkrati težite, da nekaj ni v redu. Hvala, ker me imate preprosto radi. Rada vas imam tudi jaz in to bi vam morala povedati večkrat.
Nekateri pravijo, da je tridesetka prelomnica. Ne vem, ne počutim se stare, še vedno me imajo za mlajšo. Imam že kakšno gubico, a se ne obremenjujem, ker me to le navdaja z nekim posebnim občutkom. Nimam občutka, da bi morala svoje življenje sedaj spremeniti, da bi se morala obremenjevati z leti. Stara sem pač 30 let, bog pomagej. Uživam!
Kaj me čaka v naslednji tretjini življenja? Ne vem, a upam, da vse lepo, kar me lahko. Tiste probleme, ki bodo prišli, bomo rešili spotoma. Nanje se danes ne splača ozirati. Želje so, itak. Imeti službo, prvo. Biti zdrava, drugič. Dobiti svoje stanovanje, tretjič. Imeti še kakšnega piška malega, četrtič. Vse ostalo bo prišlo samo. Če si zdrav, lahko premikaš gore. Grem torej gore premikat, da dosežem vrh.
2 komentarja:
Čestitke Urška za rojstni dan in wellcome to club!!!!!
Po opisu in pripovedovanju si imela res lepo življenje. Naj bodo naslednjih 30 let prav tako ali pa še lepših!
Srečno!!!!!
Ko sem tole brala, sem začela obujat še svoje spomine. Sicer jih je za nekaj let manj, a vseeno. Če sklepam po prebranem, si človek na mestu. Ceniš tisto, kar največ velja ... družino in prijatelje. Saj je služba pomembna, a vseeno ni na prvem mestu.
Nekaj me je danes spomnilo nate ... ne vem, kaj. Čez poletje sem nekako pozabila, da berem tudi tvoj blog, ker je pač "skrit". In ravno na tvoj rojstni dan me nekaj pošlje sem. :) Urška, želim ti še en kup tako lepih spominov za naslednjih 30 in še več let. In naj se v naslednji tretjini uresničijo želje. Če že ne vse, vsaj nekatere. In naj bodo vaši dnevi čudoviti. VSE NAJBOLJŠE!
Zdaj grem pa malo pogledat, kako pridni ste bili čez poletje.
Še enkrat vse najboljše in najlepše!
Objavite komentar