Tek na smučeh

Po petnajstih letih sem danes spet stopila na tekaške smuči. Burleska, bi rekel tisti, ki me je videl.

Parkirala sem se pred bloke v Mostecu, obula čevlje in ajde na smučke. Tam še ni proge za tekače, le pešpot. Torej gredo smučke, kot si same želijo. In jo šibnem kar čez drn in strm ob Koseškem bajerju, da bi bila čimprej na pravi poti. Kako sem se peljala, bolje, da niste videli. Komaj sem lovila ravnotežje, nisem smela gledat preveč naprej, ker bi lahko zgrešila kak kucelj tik pred sabo. Končno prispem do prave tekaške proge.

Ulala! Samo zame so jo naredili. Ravnokar. Ne vem, če se je že kdo peljal pred menoj. Ja, bog me ima rad, da mi je tako lepo pripravil progo. Ker za štore je to nujno. Potem smo videti malo manj štorasti. Kako se že pelje Petra Majdič? Desna roka, leva roka, noge pa, kot da hodijo, samo malo bolj potegneš korak. U, sej to pa šiba. Kao! Če mislite, da dilce, stare deset let in polimane z vsemi mogočimi nalepkami, šibajo, potem se motite. Povrhu pa še niso ravno najlepše, v katerih bi človek peljal kot prvak. Ampak videz vara. Kdo je rekel, da je treba biti v najlepši opremi, da se lahko pelješ. Tudi navadne smuči imam stare, pa obvladam smučanje, kaj ne bo potem tek na smučeh. Skratka, moja oprema na meji osemdesetih, jaz pa z vsakim metrov bolj podobna najboljšemu penzijonistu v Kosezah.

Sončka ob pol devetih, ko sem začela strašiti po progi, še ni bilo. Le megla, ki je bila očitno vzrok, da sem namesto na levo stran, zavila desno. In kar naenkrat sem se srečala s tremi tekači, ki so tekli v nasprotno smer. Aja, ups! Očitno grem jaz narobe. Bom šla pa jutri po levi strani, sem se tolažila, zraven pa si dopovedovala, da mi je to pač namenjeno. Na koncu sem se pri mostu obrnila, ker sem bila lačna. Pozabila sem namreč jesti. Baba, kaj češ. Jutri moram torej jesti, iti po levi strani ... Takle mamo.

Nazaj gor je šlo že bolje. Rokavice sem dala dol že po stotih metrih, ker me vročina v rokah spravlja ob živce. Jakno sem si ravno tako odpela, ker je bilo vroče. Pri minus 5. V stegna me je pa zeblo, a zato imam jutri skrivno orožje, ki pa ga ne izdam, saj se mi boste samo smejali. Pri bajerju sem tokrat dala smuči dol in šla čez kuclje raje peš. Ko sem se v avtu pogledala v ogledalo, me je presenetilo bitje tam notri. Kapa povsem snežena, obrvi snežene, pod nosom ledena, v glavo pa rdeča. Zdaj razumem, od kod Bjorndaliju tak videz po vsaki tekmi. Očitno videz dedka mraza spada v tekaški šport.

Tek na smučeh je sprostitev in žal mi je, da nisem začela že prej. Luštno je, ko je tišina, nikjer nikogar, si sam s seboj in preprosto uživaš v korakih, ki te peljejo po sneženi poti.