IZLET PO AVSTRIJSKI KOROŠKI

Bil je lep nedeljski dan, dva dni prej, v petek, 7. 10. 2011, je v naše kraje prišla huda sprememba vremena in gore je pobelil sneg. A nedelja je bila kljub vsemu prava za nedeljski izlet tja daleč do mesta Steinz blizu Gradza.

Na Vetrno sva s Tjušem prišla že v soboto, da bi lahko v nedeljo odrinili že zgodaj, saj smo morali 180 kilometrov prevoziti do 10. ure dopoldne. Odhod je bil pol sedmih, še dobro, da sva vajena za zgodaj vstajati. Pot nas je vodila prek Ljubelja, na poti gor smo srečali tri velike košute in občudovali te čudovite živali. Na drugi strani tunela nas je pričakal sneg, vendar so bile ceste že kopne. Moja mami je imela ves načrt, kako se pride na cilj napisan na listu. Razen ceste od Borovelj do Železne Kaplje. To pot smo namreč poznali. A očitno smo jo tudi pozabili. Že pri prvem križišču smo strokovno ugotovili, da moramo zaviti desno. Cesta je bila po nekaj kilometrih vedno ožja in če ne bi slučajno zagledali table Železna Kaplja, bi bili prepričani, da smo zgrešili. Saj, če bi pogledali vse skupaj malo širše, tudi smo, ker smo se vozili po neki stranski cesti, kjer smo se v ovinkih srečevali sami s seboj. Manjkal nam je samo še makadam. Na koncu nam je uspelo tudi to, saj so na enem predelu popravljali cesto. Videti je bilo tako, kot da smo prvi Slovenci, ki se po letu 1945 peljemo tam čez. Nikjer žive duše, še tiste par hiš je bilo videti kot napol podrte in brez življenja.

Po skoraj uri in pol vožnje, ko bi morali biti vsaj 40 kilometrov dlje, smo končno prispeli v Železno Kapljo in se v prvem krožnem križišču peljali raje dvakrat naokrog. Ziher je ziher, kaj pa če je kdo spregledal tablo. Spregledal nas je edino Tjuš, ki je že kmalu pogruntal, da tole ne bo šlo skozi, ker smo nekam čudno gledali. Naslednji kraj, ki pa smo ga že imeli napisanega na načrtu, je bil Pliberk, nem. Bleiburg. Nekaj časa smo se že vozili po cesti, tokrat nam je celo omogočala nekaj več manevrskega prostora, da smo lahko nadoknadili izgubljeni čas in dirkali. Tjušu je bilo slabo že eno uro in je raje zaspal. Spet nam je težavo povzročilo krožno križišče, ker je tam stala nevidna tabla za Bleiburg. Prav previdno sem vprašala, če gremo slučajno v tisto smer. In, evo ga, že smo obračali. Cesta skozi Pliberk mi je bila nekam znana, a kaj ko je bilo to le dobrih 10 kilometrov od 180. Še vedno smo po načrtu imeli pred seboj uro in pol vožnje, časa pa le eno uro.

Ata je dal gas, saj smo mislili, da smo iz najhujšega in nas čaka samo še ravna cesta. Nič nas ne sme presenetiti. Najhitrejši ogled koroških dolin se je sprevrgel tudi v najhitrejšo vožnjo po ovinkih. Prehiteli smo vse, kar je šlo počasneje od 100 km na uro. Celo nekega gospoda, ki se je peljal 45 km na uro, kar je po navadi naša izletna hitrost. :) Cesta nikakor ni bila ravna, še manj pa po ravnini. Prilezli smo celo na prelaz (ne vem, kako se imenuje), kjer je bilo skoraj 30 cm snega. Zelo lepa pokrajina, vendar si je zaradi hitrosti in dejstva, da na cilj nikakor ne bomo prispeli točno, nismo dobro ogledali. Vem le, da se mi je celo uspelo polulati, ker drugače bi me od smeha razneslo. V dolini smo po ne vem koliko kilometrih zagledali živo dušo. Ker nas je spet zjeb... krožno križišče in smo šli dvakrat okrog, smo šli za vsak slučaj na bencinsko vprašat, koliko imamo še do cilja. Še nekaj kilometrov oziroma slabih 20 minut. Ata je spet dal gas, ura je bila že pol 10 in čas smo skrajšali na 10 minut. 20 minut pred 10 nam je uspelo priti in iz prve najti železniško postajo s "čiha puha" vlakcem.

Branko in Breda sta nas že čakala, karte so bile rezervirane. Vlak s parno lokomotivo iz leta 1900 je že stal na peronu in čakal, da se vkrcamo v stare, lesene vagončke. Take kot iz kakega starega kavbojskega filma. Točno ob 10 je vlak zapiskal, iz dimnika se je pokadila para, vagoni so se premaknili. Odpravili smo se na dveurno popotovanje s "čiha puha" vlakcem. Takoj so nam postregli s kuhanim vinom, seveda 2,5 evra so vseeno zaračunali. Zaigrala nam je harmonika, ob vožnji pa smo opazovali avstrijski gozd in njihovo koruzo. Da bi se kaj razlikovali od slovenskih gozdov in koruze ni bilo opaziti, edino, da skozi našo kukuruz ne vozi "čiha puha". Na polju so se pasle srne, tla so bila močvirnata, tiri pa so prečkali tudi glavno cesto. Z glasnim piskanjem je vlak opozarjal vozila, da prihaja. Po polurni vožnji je sledila prva postaja, kjer so postregli s kostanjem in sladkimi dobrotami. Privoščili smo si kostanj, spet 2,5 evra. Naslednja postaja je bila hkrati tudi zadnja postaja, kjer je lokomotiva zamenjala svojo pozicijo. Nazaj grede nismo bili več prvi, ampak zadnji vagonček. Po dveh urah prijetne vožnje, navdušenjem nad paro in lepoto "čiha puhe" smo prispeli na začetno postajo.

Po kosilu smo si ogledali še malo mestece, nazaj grede pa na cesti "ujeli" vlakec in ob slikanju ugotovili, da je pravzaprav zelo romantičen. Pot nazaj smo iz preventive raje ubrali čez Maribor po avtocesti, saj nikoli ne veš, kaj vse bi lahko doživeli na poti nazaj. Časa so pa imeli še manj. Ob sedmih sva bila že doma in naš navdušenec nad vlakci je še ponoči sanjal "čiha puho".

Kolesarjenje

Uspela nam je prva tura s kolesom. Od Gozda Martuljka do Kranjske Gore. Po novem pa hodimo tudi iz Ljubljane s kolesom. V eni uri sem bila danes doma. Seveda je padel tudi krog okoli jezera Bled.

29. april

29. april je v najinih srcih zapisan kot prav poseben dan. Devet mesecev je pod mojim srcem bilo še eno malo srce in en dan pred rokom se nama je pridružil sinček Tjuš ter naši družini dal veliko začetnico.

Bil je naporen dan, a vseeno bi ga ponovila še milijonkrat, kajti občutek, ko postaneš mati, bi podoživljala dan za dnem. Ko tisto malo bitjece, nebogljeno in povsem odvisno od matere, stisneš k sebi in pogledaš svojega partnerja, ki ti je ves čas stal ob strani, takrat veš, da si živel le za to. Ime Tjuš sva izbrala namenoma in mislim, da ga danes po štirih letih zaznamuje. Je navihan fantiček, poln energije, humorja, otroške radosti in radovednosti.

V teh štirih letih naju je to malo dete nasmejalo do solz, vsak dan najino srce napolni s srečo do vrha, z ljubeznijo pa še čez. Ko te dete objame za nogo in ti reče "mami, jaz mam tebe ful lad", ko pride do tebe in ti reče "mami, danes se še nisva nič stisnila", nato pa se privije k tebi, ko zvečer reče "oči, plavlico mi mols povedat" ali pa "mami, pesmico plosim" ... to so trenutki največje sreče.

Pri štirih letih najin malček Tjuš zna že marsikaj. Najprej se je naučil prevrniti se s trebuha na hrbet in obratno, potem se je premikal kot specialec po trebuhu, naučil se je prijemati stvari in jih nesti v usta, naučil se je sedeti, jesti prve kašice, okusil je prvo pravo hrano, se naučil gristi koščke, se plaziti po vseh štirih in stati ob predalu. Nato je naredil prve korake, kako ponosna sva bila midva z očkom, potem je začel teči in skakati. Pa prvič je šel v vrtec, kot en velik šolarček. Začel je govoriti, čeprav sva ga razumela le midva, začel je peti pesmice. Naučil se je voziti poganjalčka, ga popolnoma osvojil in začel dirkati z njim. V vrtcu uživa, dobil je nove prijatelje, prebral je že veliko knjigic za lahko noč, rad se uči črke, šteje do dvajset, piše besede, ki mu jih prej napišem sama. Zanima ga vse. Od tega, zakaj se avtobus pelje tako hitro, do tega, zakaj je Trnuljčica zaspala za tako dolgo časa. Znebil se je dude, začel spati v veliki postelji, se brez večjih naporov znebil plenice tako podnevi kot ponoči, zna se sam obleči in sleči, zna se tudi stuširati in namiliti, če je treba. Sam zna speči palačinke, če le oči stoji zraven. Sam zna po stopnicah, gor in dol, sam se zna pogovarjati po telefonu, sam se zna tudi eno uro igrati. Sam si umije zobe, sam gre lulat in kakat, sam Feji pripravi hrano in vodo, sam hodi v hribe tudi tri ure daleč. "Est znam!" pravi sam, ko bi rad nekaj naredil sam.

Rad ima veliko stvari. Rad ima mamico in očka, rad ima mamo in ata, rad ima dedija in babi, pa Špelo in Sandija, pa Janjo in Joža, pa Vesno in Sandro, pa vse otroke, kar jih je, do manjših od sebe je nežen, do večjih bolj zadržan, a hitro najde skupno točko z vsemi. Uživa, kadar je okoli njega veliko ljudi, rad pa ima tudi domači mir, ko smo mi trije sami, se crkljamo in pogovarjamo. Rad ima, ko se zvečer usede med naju in gledamo televizijo, rad ima, ko zaspi v najini postelji, ker je v njegovi sobi presvetlo, rad ima, ko se skupaj kopamo in pošpricamo celo kopalnico, rad z očijem skupaj kuha, rad gre na sprehod s Fejo. Rad hodi po trgovinah in gleda, kaj vse imajo, rad ima pico in kalamare. Rad ima pravljice, vse knjigice sveta bi imel. Rad bi šel že v šolo, v taveliko, da bi se veliko naučil. Ker zdaj zna le povedati, da je ena plus ena dva. Rad bi delal kuhinje z Borisom, ko bo velik. Rad bi bil pa tudi, tako kot mami, da bi bil v šoli in ves čas zunaj. Rad pleše in v plesu res uživa, vseeno kakšna je glasba. Rad bi imel kolo in skiro ter knjigico, ki ima telefon. Rad pa bi imel tudi bratca in sestrico, kar oba.

A tole naše dete je tudi trmasto kot mali bikec. Že od prvih mesecev naprej naju preizkuša, kdo dlje zdrži. Sprva jok vse dni, potem pa prve besede "ne bom, nočem". Po novem celo "ojoj, a moram". Trmasto vztraja na svojem. Zna že tooooooliko besed, da ni problem najti odgovor na mojo prošnjo, če ne gre drugače, pa vpraša z "zakaj". Njegov najbolj znani stavek v zadnjem času pa je "mami, oči, še pet minut". Teh pet minut je zanj svetih. V teh petih minutah se on psihično pripravi na to, da mora spat, da mora nekaj narediti. Po teh petih minutah gre lahko na konec sveta. Brez trme in joka. Če mu jih vzameš, si si kriv sam, če se ti dere pod tušem ali v postelji. Točno ve, koga vse lahko obrne okoli prsta in do kam lahko gre. Preizkusi vse možnosti, kako me spraviti iz tira. Tudi če ves čas sprašuje "kaj si reklaaaa". Včeraj na primer me je vso pot iz trgovine prepričeval, da njemu se pa ne sanja, zakaj ne sme danes čokolade (čeprav sem mu trikrat povedal, da je vzrok v neuboganju očija en dan prej pri spanju). In tako on meni stokrat "mami, ne sanja se mi, ne sanja se mi ..." Ko sem ga ignorirala, mi je pa rekel, da me nima rad, da ima rad le očija. Ja, takle imamo pri našem štiriletnemu mulčku.

Najin mali navihanec je danes dopolnil 4 leta. Obožuje spidermana in si želi tako torto. Ogledal si je vse tri filme tega junaka in končno spoznal, kdo je sploh spiderman. Še bolj ga je navdušil. Pravi, da velikokrat sanja o njem. Mogoče pa res. To je njegov junak. Junak, ki ima prijatelje, Ben10, Bakugane, Supermana in Batmana. Vse je spoznal v vrtcu, tako mimogrede. A njemu dajejo moč, da živi svoje sanje. Je fantiček kot vsak štiriletnik, a za mamico in očka je nekaj posebnega. Za naju najboljši, najbolj lušten fantek pod soncem, najbolj srčno dete, najbolj nasmejano dete, najbolj pridno dete (povsod ga lahko vzameš s seboj), najbolj radoveden in vesel otrok ... takega otroka si res lahko samo želiš.

Tjuš, srce najino, vse najboljše za tvoj 4. rojstni dan! Imava te zelo zelo rada.

mamica in očka

Naša kuhinja

Naše stanovanje končno dobiva pravo podobo. Ko je kuhinja dobila svoje "življenje", je stanovanje postalo pravo stanovanje. Mi trije pa uživamo.

Kuhinja se dela

Danes smo le dočakali dan K ... kot kuhinja. Ob pol desetih, ko sem že pol ure nestrpno čakala in gledala skozi okno, kdaj se bo pripeljalo kaj tovornjaku podobnega. No, presenetil me je navaden avto s prikolico, ki pa je pripeljal prve omarice. Boris je pripeljal s seboj še enega fanta. Pravi, da je na praksi in se še uči. Meni je bilo vseeno, samo da bo nova kuhinja končno tam, kamor spada. K nam v naš novi dom.

Najprej sta prinesla kotno omarico in dva predalnika. Dvakrat sta šla še po omarice, nato so se začela fina dela.

Po tleh sta položila tepih in deko, da sta lahko brez skrbi uporabljala različno orodje in da so lahko šraufki mirne volje padali na tla. Začela sta sestavljati. Ena omarica zraven druge, pa natančno je bilo treba priviti nogice od omaric, pa vse je moralo biti v "wasserwago".

Med montažo sta ugotovila, da so tla postrani, da je 7 mm razlike, da je leva stena za en cm odmaknjena zaradi ne vem česa. Ampak profiji to poštimajo in nikjer ne opaziš, da ni tako, kot bi moralo biti že v osnovi. Najbolj zanimivo pa mi je bilo "štelanje" predalov, da so bili razmaki med njimi povsod v ravno črto z enakim razmakom.

S Tjuškom sva za eno urco celo šla ven, a naju je firbec premagal in sva bila kmalu nazaj. Meni je ful zanimivo gledat take stvari, lahko samo sedim in gledam, kako nastaja nekaj odličnega.

Pomivalni stroj je kot ulit med omaricama, pečica ravno tako. Korito bo kotno, vendar še ni montirano, kuhalna plošča pa plinska z eno steklokeramično ploščo. Je bil Janez čisto navdušen nad svojo novo igračko. Pravo gostilniško opremo. Napa je že montirana, manjka le še "koleno" v dimnik. Barve omaric so lepe, lepše, najlepše. Svetla barva oreha je res lepa, modra je taka nežna, ki pa vseeno poživi vse skupaj.

Za danes je na koncu pritrdil še zgornjo kotno omarico in letvice. V torek ali sredo pride še pult in vse zgornje omarice. Montiral pa bo tudi ročaje. Prideta pa še strička za elektriko in plin ter moj oči za vodo, da bo to vse v enem dnevu in vse naenkrat. Že zato, da bomo lahko spekli potičko in naredili pirhe.

Ustvarjam slike

V ponedeljek smo imeli slikarsko delavnico in g. Petar nam je pokazal akvarel tehniko. Najprej nam je pokazal, kako to on obvlada, potem smo to poskusile tudi same. Hahaha, jaz sem se samo smejala, ko sem gledala umetnika pri delu. Njemu je to tako preprosto. Primeš čopič, premešaš barve in ekola ... slika že nastaja. Slikale smo drevesa, ki se gledajo v vodo, kasneje pa še Šmarno goro iz Črnuč.

Najprej smo namočile risalni list, nato pa začele slikati z vodenimi barvicami. Od svetlih barv do najbolj temnih. Nastale so super zanimive slike, ki jih je Petar še malo popravil :). Za drugo sliko smo dobile tudi drug papir, primeren za akvarele. Šele potem vidiš, kako pomembna je tudi podlaga.

Meni sta uspeli ti dve sliki, ki bosta šli gotovo v okvir, saj sem kljub začetniški tremi ponosna nanju:

Novice

Po doooolgem času spet helooooo!

V Komendi veliko novega.

Kot prvo imamo spet vnetje ušes. Sem mislila, da bo lahko zdržal v vrtcu, pa ni, tako da sva lepo doma danes. Jutri bodo pa varuške.

Kot drugo ... Tjuš je sprejet v vrtec Mehurčki, Komenda. Juhuhu! Čeprav me je kar malo stisnilo. Spet vse na novo, ampak mislim, da bo lažje.

Tretjič ... imamo že aparate za kuhinjo. Danes so dostavili pečico, kuhalno ploščo, pomivalni stroj, korito, napo in pipo. Juhuhu! Vse je videti ful lepo in komaj čakamo. Za povrh ima pa še Tjuš novo staro kuhinjo, ki jo je dobil od Andreje, v Ikei sva pa zadnjič dobila tudi posodice, take ta prave. Celo ponvico, v kateri so se danes že pekle mini palačinke.

Četrtič ... mizar Boris pride montirat kuhinjo v soboto. Velikonočna jajčka se bodo že kuhala v novi kuhinji. Jeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee! Komaj čakam soboto.

Vreme je pa tudi v Komendi oblačno, hahaha

Vikend zabav

Ta vikend je bil po dolgem času vikend zabav. In obenem še naporen. Že v petek sem imela celodnevni seminar o učiteljih začetnikih, tako da sem bila od vsega pametnega že ob petih zaspana. Hahaha.

Zvečer sem se pri Andreji napolnila z energijo, ona me vedno spravi v dobro voljo. Še posebno po dveh pijačkah :). Čakalo naju je praznovanje Klavdijinega rojstnega dneva, okrogla 40. Dobili smo se v Fokulusu na pici. Vsak je moral prinesti eno majhno pozornost, ki jo je naredil sam oz predstavlja njega. Sama sem ji naredila ljubko ploščico iz das mase, Pri Klavdiji 40, kar pomeni kot neka hišna številka, kjer stanuje deklica, ki ima 40 let. Hahaha, sem zakomplicirala.

Seveda ni šlo brez darila, za katerega se je morala potruditi in uganiti, kaj ji je kdo prinesel kot malo darilo. Potem smo ji dali home made album s slikami skupnih žurov in izletov. Je bila Andreja pridna in naredila ful lušten album, v katerem pa seveda ni manjkal Jan Plestenjak. Klavdija je namreč nora na Jana in njegovo Sobo 102. Naša naloga pa je bila, da smo se pesem naučili in jo kasneje zapeli na Prešernovem trgu. Dobro, da folk ni vedel, da smo učiteljice, hahaha. Večer smo zaključili s plesanjem v Holidaysu, kjer smo se po dolgem času skupaj naplesali. Ob štirih sem pri Andreji zaspala ko ubita in me je jutranja ura pol osmih skoraj ubila. Na sobotni seminar sem itak zamudila, kar sicer ni v moji navadi, ampak kaj naj.

V soboto zvečer pa je praznovala tudi Vesna. Zaradi narave priprav njene prijateljice Teje je bilo praznovanje pri Teji na Vrhovcih. Prišlo je 17 mladih, vendar nisem razen Vesninega Denisa in Teje poznala nikogar. Ko da me je kdaj to motilo. Prav luštno smo se zabavali in ugotovila sem celo, da ima z nekim fantom, pozabila ime, celo skupnega sorodnika. Hahaha, svet je majhen. Je pa Teja Vesni spekla zanimivo torto, dvonadstropno, na vrhu pa "štikl", ki naj bi si ga Vesna tako zelo želela enkrat obuti. Mene je Janez prišel prej iskat, tako da ne vem, do kdaj so ga še žurali, upam pa, da so vsaj jedli, ker do enajstih do bolj malo :).

Tjuško je pa žural v Prekmurju in na Ptuju, kjer so si z mamo in atom ogledali karneval. Baje je bilo luštno in je užival, samo kaj, ko je spet prišel domov bolančk. Tokrat z nekimi izpuščajo po rokah in nogah. Sumim na bolezen rok, nog in ust. Drek. Skoz neki.

Kuhinja v modrem

Po novem planu bo kuhinja modre barve in našla sem Eduscho izdelke ravno zanjo. Vse v modrem. Sicer bi raje vse enobarvno in ne rožasto, ampak se takoj nabere cel kupček stvari.

takole nekako bo videti, nekaj bo še sprememb, pa barva na sliki ni ravno enaka tisti na paleti. Ampak v glavnem bo modro-bukvasta kombinacija, hahaha.

Recimo zanimiva stvar je luster v modri barvi:

Rožice in metuljčki zgoraj

Tudi zgornji hodnik je bilo treba nekako okrasiti z risanjem. Nastali so trije kompletki v roza, modrem in oranžnem odtenku.

Multipla, adijo!

V ponedeljek je bil dan M ali dan, ko smo se poslovili od našega avtomobila, ki nas je prevažal zadnjih skoraj pet let. Bil je to avto, ki nama je prinesel veliko lepega. Prvega izleta z njo ne bova pozabila, ko smo šli s Tanjo in Alešem daleč tja v Mirabilandijo ter San Marino in se peljali kot carji. Potem naju je prepeljala čez Švico in z njo sva domov pripeljala svojega prvega sinka Tjuška. Peljala nas je na morje, na izlete in vikend pakete na Gorenjsko. Pa v Ikeo, polno aprilčic in robe, da smo se smejale kot nore gobe. Peljal si jo kot gospod, visoko na cesti, pogled na vse strani, najbolj fino je bilo pa to, da kar tri v vrsto spredaj je šlo. A kaj nam je to pomagalo, če avto zadnje dve leti bil je le za zgago.

Kar naenkrat se je avto spomnil, da naju bo jeb... v glavo. Dobesedno. Popravilo prvič, drugič, tretjič .... stotič, minil en mesec, dva, tri ... vmes že dvakrat v popravilu. Vedno nekaj. Še na morje nismo šli mirno, ker nas je po treh dneh poslal domov. Kar spomnite se tistega Hvara pred dvema letoma. Se ne smem spomnit, kako se mi je Hvar zameril, pa ni nič kriv. Skratka, avto je bil res specialen. Našla sva približno pametnega mehanika, za katerega pa sva kmalu ugotovila, da ima neke veze s šalabajzerji, ki pobirajo samo denar. Ampak, kaj češ, človek ne zna vsega, in zato pač zaupaš nekomu, v upanju, da bo stvar uredil, kot je treba.

Sama sem v tem času skoraj diplomirala iz avtomehanike. Zgodilo se mi je skoraj vse, kar se ti lahko zgodi. Mislim, da mi samo bencina ni zmanjkalo, čeprav se nama je to skoraj zgodilo na poti iz Švice. Še dobro, da so Karavanke proti Sloveniji malo z brega. V glavnem, če se je že pokvarilo, se je v skoraj 80 odstotkih zgodilo to meni. Začelo je ropotati, pa je odropotalo 200 evrčkov, začelo je šklobotati in odšklobotalo je novih 200 evrčkov. Se mi je tudi zgodilo, da mi sredi Ljubljane ni več vžgal, čeprav sem se pred petimi minutami normalno ustavila in parkirala. Vmes, ko me 5 minut ni bilo, je pa štartar crknil. Ne bi o tem, kako so me porivali čez parkirišče in mi dopovedovali, da sem itak baba, ki ne zna vžgat avto. Da se mi za noben denar ni odprla hauba, ko sem jo najbolj potrebovala. Da sem se z napol zlizanimi gumami peljala z Vetrna po živem ledu in še enkrat naredi izpit. Da me je prej zeblo kot bilo vroče v avtu, ker gretje itak ni delalo, ko je bilo treba. Da nama je uspelo razbiti obe zadnji luči, vsak eno. Da sem naredila tudi kako prasko na avto, ker sem enkrat skoraj betonsko korito za rože s seboj vzela. Da pa nisem imela nikoli gumidifekta. Nama je pa padel dol auspuh, ki sva ga potem na Jeprci privezala z elastiko, ki je v Ljubljani popustila in je bilo treba spet novo gor dat. Da če niso bile zavore, so bile pa pakne ali pa ležaji ali pa sonda ali pa svečke, sklopka ... Pika na i je bil pa božični dan, ko se je skoraj vžgala na avtocesti. In ker to še ni bilo dovolj, že takrat bi jo morala vreči v graben, se je isto zgodilo pred dnevi na poti k pediatru. Lahko bi ga posodila gasilcem, da bi na njem vadili samovžige, hahaha. Lahko pa bi šla celo za kaskaderja.

Po zadnjem skorajšnjem samovžigu in podani ceni popravila, 500 evrčkov, me je zabolela glava. Po septembra zamenjanem katalizatorju se je ta vžgal za božič, sledil je spet nov, ki pa je bil narobe montiran, nakar se je spet vžgal. Mehanik napake ni priznal, češ, da je bil uniseks in kljub puščici je lahko obrnjen v obe smeri. Ja, jaz sem pa blond, a ne!? (po novem sem res spet) Po vsem tem me je v ponedeljek dopoldne zabolela glava. Nikoli več! Dovolj je tega jeb... v glavo! Ta avto gre samo še v dele, kakršne koli že. Čeprav je bil Janez še nekaj optimističen, je mene jeza gnala naprej, da sem še isto minuto poklicala odpade in se z nekom iz Kranja dogovorila za prevzem. Postavila sem celo ceno, 400 evrov. Kot večni optimist.

Pri mehaniku Igorju na Igu je boga reva od multiple čakala, da jo izpraznimo in se je mogoče usmilimo. Kako mi je bilo pri srcu, vam težko povem. Nek čuden občutek, ko ne veš, ali delaš prav ali narobe. Veš, da ti dela vse skupaj samo stroške, a zavedaš se, da boš brez avta, v katerem si se navsezadnje odlično počutil. Obvladala sem ga v nulo, pogruntala sem ga in vozila sem ga rada, ni mi bilo problem parkirat kjer koli, se peljat kamorkoli, naložit karkoli. Občutek je bil zato še hujši. Bolelo je srce. Potem smo spraskali dol še vinjeto. Ja, zdaj gre zares. Dočakali smo dva fanta, ki sta jo prišla iskat.

Brez avtovleke, čeprav sem povedala, da avto brez katalizatorja težko kam gre. Jo gledata in gledata. Sta bila sva tiste sorte izpod nedeljske "lipce". Potem vam je lahko vse jasno. Ko se ti počutiš na razstavi, ne le avto. Po tehtnem razmisleku sta ugotovila, da je ne bosta vzela, ker .... pojma nimam za kaj že ne. Janez je bil čist fertik, meni se je kar meglilo pred očmi. Kaj zdaj? Kam na zdaj vtaknem tole kripo, ki je po vrhu ostala še brez "hello kitty" nalepke? Šla sem k mehaniku v garažo. Priznam, da sem res rabila dozo jegra. Konkretno. Na jok mi je šlo, komaj se zadrževala solze. Od samega razočaranja, da me je lahko nek k... tako nateg... Potem pa rešitev. Mehanik Igor se je odločil, da bo vzel to našo revo in nam v zameno za plačilo raje servisiral našega roverčka, pa še feltne za letne gume nam bo dal. Zmenjeno! Deal je deal, bolje to kot graben. Sledilo je še nazdravljanje in odpis vozila iz prometa. Juhuhu! Uradno nismo bili več lastniki avta, s katerim smo prevozili skoraj 100.000 km, pri čemer smo pokurili 10-13 litrov bencina na 100 km. Potem pa kar izračunajte, koliko smo dali samo za bencin. Sama raje ne bom, ker bi šla za te denar že kupit pikasoja grande.

Največ, kar je bilo na avtu vredno, so bile zimske gume in vinjeta. Vse skupaj 200 evrov. No, vinjeto sem dobila novo, gume ima pa tudi rover dobre. Mehanik bo sicer avto obdržal in ga imel za nadomestno vozilo. Po pravici me ne moti, samo jaz se v njem nisem več počutila varno, ker nisem vedela, kdaj me bo spet pustil na cesti, da bom morala poklicati avtovleko. Ker dejstvo, da imam v imeniku telefonske od treh mehanikov in dveh avtovlek, je preveč zgovorno.

Zdaj smo spet samo pri enem avtu, celo enkrat nam je uspelo, da smo se peljali vsak s svojim, da nama s Tjušem ni bilo treba na bus. Zdaj naju čaka spet to, ampak raje to kot večni strah. Razmišljamo naprej ... mogoče se nam "userje" in bo rover avto, kot se šika. Sej je name napisan, kaj ne bi bil. :))))

Življenje je prelepo, da bi se sekiral zaradi avta. Tudi na busu se lahko uživa.

Šenturška gora

Beseda je dala besedo in za današnjo turo, primerno Tjuševi kondiciji, smo se z atom in mamo odločili, da gremo pogledat, kaj dogaja na Šenturški gori nad Komendo. Jaz sem bila celo optimist, da gremo kar od doma peš, a ata me je postavil na realna tla, da vseeno poskusimo malo višje začeti. Ni pa nam bilo čist jasno, kam gremo. Edino, kar smo videli, je bila cerkev na vrhu hriba. Naš cilj torej.

Za Gmajnico je takoj nova vas Podboršt. Na koncu te vasi stoji planinski dom, kjer je tudi že prvo parkirišče in prva točka, od koder lahko štartamo proti Šenturški gori. Ker pa na tabli piše 2 uri, smo želeli poiskati bližjo startno točko. Po nekaj kilometrih smo prišli do Komendske Dobrave, ki je v bistvu zadnja vas v Ljubljanski kotlini, od tu naprej je Gorenjska. To sem ugotovila po tablicah na avtomobilih. Končno smo srečali en starejši par, ki sta nama razložila, kje naj bi šli. Ampak tista pot se nam je zdela malo čudna in smo šli raje po svoje. Ne bi bili mi, seveda. Peljali smo se naprej do Cerkljanske Dobrave, Zaloga, vasi Glinje do Šmartnega. Tam smo dobili idejo, da moramo do ene turistične kmetije. Pa smo se spet zaj... in se pripeljali enim na dvorišče. Ker nam ni preostalo drugega, smo šli nazaj do Cerkljanske Dobrave in se ob prvem kažipoti, Šenturška gora prek Založkega robu, parkirali ter pripravili za pohod.

Za prvim ovinkom nas je že pričakala koča, ki nas je nasmejala do solz. Tako hitro namreč nismo pričakovali "cilja". No, koča je bila namenjena nečemu drugemu, naš cilj pa je bil daleč. Hodili smo in hodili po poti med borovci, opazovali naravo okoli sebe. Pot je bila dokaj ravna in nič ni kazalo, da gremo na "goro". Če ne bi bilo markacij na drevesih, bi še verjeli, da se delajo norca iz nas. Hodili smo že celo večnost, se vmes smejali in označevali pot "za nazaj". Končno pa le srečali živa bitja. Imeli smo namreč občutek, da smo najbolj izgubljeni v gozdu pod Šenturško goro.

Pozanimali smo se, koliko imamo sploh še do vrha, ker vrha nismo uspeli videti niti od daleč. Pol ure, je bil odgovor, ki nam je dal nov zagon. Tjuš je sicer ves ta čas hodil brez problemov. Se mu je poznalo, da ima prave planinske čevlje, v katerih je res lahko stopil, kot je treba. Niti enkrat ni potarnal, da je utrujen, le lakota ga je zdelala, da si je privoščil sendvič. Malo pod vrhom smo našli kažipot do vasi Poženik, le 20 min. Odločili smo se, da bomo šli v to smer nazaj.

Po dveh urah smo končno prispeli na vrh, do vasi Šenturška gora, cerkev je še malo naprej. Mi smo se ustavili v gostilni, bili smo lačni in žejni. Ena ura počitka je vsem dobro dela, še Feji se ni dalo čivkati pred vrati.

Za pot nazaj smo torej izbrali pot proti Poženiku. Cesta je bila blatna, da se nam je kar udiralo. Saj je bilo že gor grede blatno, a to je bilo pa prav pestro. Tjuško je seveda užival, ko se nam je na čevlje prilepilo 3 cm blata in smo skoraj gazili po njem. Cesta pa niti slučajno ni luštna za hojo gor, ker je strma. Zelo. Brez veze. Parkiraš in greš kar direkt v strmino, ki se ti kar pokonci postavlja. Še dobro, da smo šli naokoli po poti v neznano. Vas Poženik je majhna vas blizu Cerkelj, nas pa je cesta vodila ob potočku mimo Šmartnega in Glinj do Zaloga, kjer smo po petih urah končno našli avto.

Tjuš je šele 200 metrov pred ciljem ugotovil, da ga tako nogice bolijo, da komaj hodi. Kar klecnil je in ni vedel, kaj ga je doletelo. Ata ga je dal štuporamo, da si je odpočil, kajti stopnice v drugo nadstropje je vseeno zmogel sam. Zaspančkal je v trenutku. Moj mali planinec je super priden in ima res ogromno kondicije za hribovje. Izjava ob koncu dneva: "Sej mami, mi je bilo všeč, ampak vseeno ne bomo dolgo šli tukaj gor. A prov?" Ja, pot v neznano nas je nasmejala, utrudila in naučila spet nekaj novega. Bo treba gor, ko bo malo topleje.

Tukaj si lahko ogledate zemljevid teh krajev.

Metulji

Dnevno sobo je bilo treba zapomniti tudi z živalcami. Steno ob TV so obiskali metulji:

V rožicah

Uspelo mi je prvo barvanje oziroma prva stenska poslikava. V dnevni sobi sem na steno narisala šest velikih cvetov. Lahko sicer še kakšnega dodam, a v glavnem je to to.

Življenje v Komendi

Končno smo se tudi v Komendi priklopili na prav internet. Je trajalo 14 dni, ampak bolje pozno kot nikoli. Zdaj lahko malo poročam o življenju v Komendi.

Preselili smo se zadnji vikend v januarju in glede na pridne roke prijateljev in sorodnikov smo bili preseljeni v štirih urah. Zdaj že uživamo v novem stanovanju, čeprav imamo ogromno dela. Še vedno imamo kuhinjo in eno sobo v škatlah, ker drugače ne gre. Manjka nam še kaka zaprta omara, da ne govorim, koliko "lustrov" moramo kupiti. Še dobro, da obstaja Ikea. Za povrhu pa še rišemo po stenah :).

Nekaj prvih slik stanovanja:

kopalnica

Tjuškova soba

stopnice

dnevna soba

kuhinja

Biti prebivalec Komende ni tako napačno. Ne poznam še nikogar. No, lažem. Poznam mizarja, ki mi bo mogoče naredil kuhinjo (ja, še enega imam v paci), in poznam svojo sestrično Silvo, ki tudi živi v bližini. Vsaj ena dobra stvar, da se bova po dveh letih in pol spet videle in mogoče kako pametno rekle. Z njo namreč nimam stikov, skregani pa tudi nisva.

V glavnem, sprehod skozi Komendo je zanimiv. To je ena velika vas, ni mesto. Ima eno malo trgovino, v kateri dobiš vse, res. Od kruha do spodnjih gat. Tu je tudi pošta, zraven pa še velika dvorana, šola in vrtec. V vrtec in šolo sva s Tjušem že pokukala. Dobesedno, ker je bil zaprt, midva pa firbca. Šla sva namreč na sprehod do Most, kjer je malo večja trgovina Tuš, ki pa ni ravno simpatična. No, vrtec nama je všeč in Tjuš komaj čaka, da gre tja v vrtec. Je pa zanimivo, da učenci vsak dan pred osmo čakajo, da se šola odpre. To moram še raziskati, kako in kaj. Nekje na drugi strani vasi je lekarna, na hribu velika cerkev. To je pa tudi vse, kar sem do sedaj našla v Komendi.

Ja, ima še dve avtobusni postaji. Vožnja z busom iz Ljubljane je zelo zanimiva, še posebno na busu ob 17.50, ko šibamo, da je treba sedeti spredaj. En bus kasneje gre skozi Domžale in je dolgočasen. Hahaha. Na srečo imamo sedaj nov avtomobilček, rover 200, s katerim oči šiba popoldne v službo, midva s Tjuškom pa sva postala spet mobilna. Saj, avto je uradno moj, samo se rada visoko nosim oz vozim in bom raje vozila multiplo :). Ker pa roverček kuri manj bencina, bo vsak drugi teden postal tudi družinski avto.

So pa zanimive poti do Komende. Ker roverček nima hello kitty nalepke, seveda vožnja po AC odpade. In se najde moj možek pameten, da on pa ve, kje se gre čez Tacen v Komendo. Vam povem, da je prišel domov pol ure kasneje, me je že skrbelo. Je pol polnoči raziskoval poti okoli Gameljnov, čeprav ni bil prepričan, da je tam že kdaj bil. Pa tako orientacijo ima.

Valentinov vikend sva preživela v Termah Dobrna, saj sva izkoristila poročni darilni bon. Hvala teta Ela in Saška, imela sva se super. Izkoristila sva prijetno s koristnim in imela zraven še valentinovo ponudbo. Večerjo in ples. Na plesu sva bila edina mlada, ki sva plesala, vsi najinih let so šli po sobah. Midva pa med starimi plesala na same zaljubljene pesmi in se stiskala na plesišču. Uživancija! Poleg savne, kopeli, shiatsu masaže in plavanja. Super je bilo!

Tjuško je trenutno neki "bolančk", kot pravi sam sebi. Ga kuha vročina pa neki boli, še sam ne ve, kaj bi. Tako da sva doma, jutri greva k pediatrinji, da vidiva diagnozo.

Kuhinja

V Cart salonu sva dala izrisati kuhinjo. Ker pa sva šele ta teden dobila končne mere stanovanja, je sedaj kuhinja malo drugačna od prejšnjega izrisa. Sedaj bomo imeli kuhinjo z otočkom, kot sva si vedno želela. Na sliki je hladilnik too much prevelik, ni pa to še zadnja izvedba kuhinje. Zadnja bo potem v novem stanovanju. Čakam še enega mizarja, ampak glede na to, da sva tak tip človeka, da naju prva stvar vedno najbolj navduši, bo gotovo ostalo kar pri tej kuhinji. Sicer je pa usoda vedno na najini strani ....

Bliža se Komenda day

Naš novi dom, Gmajnica 221, Komenda

Še malo in preseljeni bomo.

Včeraj smo šli na ogled stanovanja, da smo premerili kuhinjo in vse pogledali. Ob podpisu pogodbe naslednji teden nam položijo še parket, potem pa juhuhu! Komaj čakamo. Malo smo že poslikali naše novo domovanje, kuhinjo imamo pa tudi že izrisano, čeprav bo malo manjša, kot bo na slikah.

Po drugi strani nam pa celotno vznemirjenje vzbuja strah :) Nekaj novega nas čaka, itak pa pravijo, da se boljšega hitro navadiš.

zgornja smrečica je naša

že ob vhodu nas je čakalo presenečenje

kuhinja

stopnice v zgornje nadstropje, treba je biti resen pri popisovanju mer

takole je potem videti popis mer; samo jaz vem, kaj to pomeni, hahaha

Tjuškova soba

izris kuhinje pri Cart kuhinje

Leto 2010

Leto 2010 je za mano in čas je za obračun. Na prvi pogled lahko rečem, da je bilo več kot uspešno:

1. Najprej sem uspešno naredila strokovni izpit

2. Potem pa so se začele priprave na poroko. Čas do poroke je mineval prehitro in D dan je bil kmalu pred vrati. Bil je čudovit dan, poln ljubezni.

3. Lepo družinsko vzdušje smo imeli na poročnem potovanju, kjer smo uživali sto na uro.

4. Septembra sem prišla v novo šolo, delovno mesto pa je sicer ostalo enako kot prej. Učiteljica v PB. Kup novih sodelavcev, s katerimi sem se takoj ujela. Vesela sem, da sem prišla sem, kjer me čaka lepa prihodnost.

5. Kupili smo novo TV in nov kavč, prebarvali stanovanje v žive barve ... potem pa ...

6. Šok! Usoda? Z danes na jutri smo dobili možnost najema oz nakupa novega stanovanja v Komendi. Stanovanje, kakršnega sva si vedno želela. Sedaj, v letu 2011, se selimo. Juhuhu!

7. Ohranila sva stike s starimi prijatelji in dobila še kakega novega. Nekajkrat sem bila sicer razočarana nad ljudmi, a nihče ni popoln. Kratki stiki, ki nastanejo med nami, so le povod, da se trudiš še bolj.

8. Just se dobro prodaja, lahko pa bi se bolj potrudila.

Slabih stvari v letu 2010 tako rekoč ni bilo. Razen tega, da nama nagaja avto. Zadnjič v letu nama jo je zagodel na božični dan, ko mi je na AC skoraj zagorel. Vzrok, kondenz v katalizatorju, kar je potem zmrznilo. Upam, da ga bo v novem letu minilo, ker ga bomo rabili še bolj kot sedaj.

Ustvarjamo s fimo

Božiček mi je prinesel bon za hobby art in pridno sem ga izkoristila za nakup fimo mase. Nekaj novih barv in perlic nam je popestrilo novoletne počitnice. Navdušila sta se tudi moja fanta. Pridno smo delali in se zraven zabavali. Nastalo je nekaj luštnih ogrlic in uhanov. Nekaj jih je šlo za darilo, nekaj zame. Mogoče jih bom pa enkrat tudi prodajala. Trenutna cena je od 5 od10 evrov, hahaha.

Nekaj slikic: