Velika noč

Tudi tokratno veliko noč sva preživela brez očija. Spet je imel delovni vikend. Tako sva odšla k našim že v petek.

V petek smo že zvečer, kot je pri nas navada, barvali jajčka. Nastali so lepi pirhi, čeprav nam tisti, kuhani v rdeči papriki, niso ravno uspeli najbolje. Zato pa je imel Tjuš ogromno zabave pri "lovljenju" jajc v nogavico in pri barvanju. Seveda ni manjkala tudi mamina najboljša potica.

V soboto smo nesli vsak svojo košaro k žegnju v Gozd. Z nami sta šla tudi Špela in Sandi. Tjuš je imel svojo malo košarico, vendar smo žal "pozabili" slikat. Popoldne smo šli še malo na Bled. Namen je bil sprehod okoli jezera, a je žal preveč pihalo. Tako smo se malo sem pa tja sprehajali, ko Tjuš zagleda "čuču". To je treba videt, kako je zašibal s kolesom proti njem. Zadnjič smo ga cel krog "šopali", da je vlakec za naslednjim ovinkom. To rundo se mu je pa prikazal kot bogec za ovinkom. Nasmeh na ustnicah, sreča v očeh ti res ne moreta preprečiti, da ne bi šel na vlak. Usedli smo se v zaprt vagonček in se odpeljali. Otrok je užival, mi pa smo bili srečni.

Po obilnem nedeljskem zajtrku, na katerem je bila tudi Špela, smo se odpeljali prosti morju. Najprej v Koper, kjer nas že dolgo ni bilo. Tam smo si ogledali Luko Koper, pa slavne palme, šli na sladoledne kupe, si ogledali še mestno jedro, nato pa smo se odpravili še do Portoroža.

v Kopru uživajo celo psi

V primerjavi s Koprom, ki je bil bolj kot ne prazen, je bil Portorož poln, predvsem Italijanov. Ker je preveč pihalo, nismo šli peš do Pirana, ampak se raje zabavali v otroškem parku. Tjuš je že od daleč zagledal velik tobogan in si seveda želel tja. A od blizu je bilo vse skupaj videti malo večje. Zato pa mu niso ušli ostali avtomobilčki, vlakec, helikopter, čoln in ladja. Na koncu dneva smo šli še na kavo, potem pa je Tjuško že na vrhu Portoroža sladko zaspančkal.

Današnji dan je bil preveč vetroven, da bi šli sploh ven. Ja, te dni nas je povsod spremljal veter. Zato smo si omislili delovni ponedeljek in preuredili dnevno pri atu in mami. Prestavljanje omar in čiščenje kristala je lahko zanimivo. Še posebno, če te otrok vmes vpraša: "Mami, kaj delate," ko smo hodili od kuhinje do dnevne in nosili kozarce.

Božič

Letošnji božič je že mimo in mi smo ga preživeli lepo. No, vsaj midva s Tjušem, kajti očka je moral delati. Dobili smo en kup daril, med njimi tudi največje darilo do sedaj, ki je v nas odraslih prebudil otroka.

V petek zjutraj smo se dobili najprej pri nas v Ljubljani, pogledali pod smrečico, odprli darila in pojedli zajtrk. Moj oči si je zaželel žago za obdelavo lesa, zato sva ga s Špelo malo nahecali. Jaz sem mu naredila kartonasto, Špela pa mu je na koncu dala evre. Je moral pač priti do dveh smrečič in pogledati pod obe. A malo sva udarili mimo, hahaha.

Pod našo smrečico so takole čakala darila

midve sva si žago zamislili tako ...

božiček je pa atu prinesel tako ... čist isto, a ne? :)

Najbolj je bil daril vesel Tjuško. To, da ga je pod vsako smrečico čakalo eno darilo, je bila zanj prava pustolovščina. Pri nama je dobil DVD od Pujse Pepe, ki ga je bil zelo vesel, saj je zadnje čase navdušen nad to risanko. Le kaj vidijo otroci v tej pujsi? Pri Špeli in Sandiju ga je pod smrečico čakalo darilo - lego kocke in veliki kinder jajček. Kocke so bile super darilo in takoj sva sestavila vse, kar se je dalo na hitro sestaviti. Tudi vsi ostali smo dobili svoja darila, midva sva dobila bon za Merkur, saj si bova kupila praktično darilo, ki ga nujno potrebujeva, sesalec.

smrečica pri Špeli in Sandiju

Po pojedini pri Robidovih smo se odpravili na Veterno. Tam pa nas je čakalo največje darilo, namenjeno sicer Tjušku, a z njim smo se igrali vsi. Ata je namreč naredil železniško maketo. Uporabil je leseno železnico, dva vlakca na baterije oz akumulator, podlaga in "narava" je iz stiropora z milijon dodatki, gorsko kočo je naredil sam, ostale hiške so kupljene, vendar sestavljene doma, prav tako smrečice, trava in kamenčki. Na maketi teče tudi potoček, vlakca se peljeta tudi skozi tunel, pozvonita na postaji, vozita potnike, gorijo tudi lučke, na gori je sneg ... skratka NORO!

ptičja perpektiva, dve progi, dva vlakca

železniška postaja, ta velik pajacek čaka na vlak

atov izdelek iz lesa - gorska koča

mlin

mali detajli

tunela

Božiček pa nas ni "počastil" le pri nas, ampak smo ga pričakali tudi v Seničnem, moji otroški vasi, pod lipo, kamor se je pripeljal s konjem. Tjušu je prinesel dežniček, ki ga je bil zelo vesel, saj bo zdaj lahko sam hodil po dežju.

V nedeljo popoldne pa so nas obiskali še drugi sorodniki, Tjuš je bil seveda še najbolj Maksa, s katerim sta se lahko igrala. Največ časa sta posvetila risanju na piši-briši tablo, ki jo je Maks prinesel Tjušu za božička.

Tako božič je mimo, še kakšno obdarovanje bomo dali skozi, potem bo pa počitnic konec in "back to realnost" po neizogibna. Mesec december je bil več kot naporen, še posebno srečanja s preveč dobrimi možmi.

Do novega leta se vsi lepo imejte, pa ostanite zdravi!

Žurerski vikend

Vikend, 18. in 19. 12., je bil po dolgem času žurerski. V petek sem šla na Gospodarsko razstavišče, kjer se je odvijal ljubljanski žur javne uprave. Tri dvorane z mizami, dva odra, slovenski in hrvaški glasbeniki. Eden od njih je bil tudi Jan Plestenjak. Ja, moj Janez je fouš, hahaha. Najedli smo se tudi, saj so za hrano poskrbeli iz gostilne Jezeršek. Naplesali smo se, da nam je bilo vroče, a kdo ne bi plesal na Natalijo, Vilija in Kingstone. Skratka, po dolgih letih je pasalo.

Takoj v soboto je sledil drugi žur, ki je bil sicer bolj slovesen. Bili smo namreč v hotelu Bernardin, kjer je Just organiziral novoletno zabavo s podelitvijo vseh nagrad za pridnost. Čeprav je hotel zaprt za javnost, so nam skuhali dobro večerjo, poskrbeli za pijačo in glasbo. Po podelitvi vse nagrad za najboljše justovke smo odšle na plesišče in se ob vodenju Kubanca Joseja naučile plesne korake v stilu salse. Ob pol enih nas je avtobus odpeljal proti domu, tako da sem bila pol treh že skoraj v postelji. Tudi ta večer je minil luštno, čeprav ni bil pravi žur, a v meni je zbudilo malo ljubosumja na vse tiste ženske, ki so bile nagrajene za celoletno delo. Tudi jaz bi bila rada med njimi, bo treba začet konkretno delat. Drugo leto, obljubim.

Izdelovanje čestitk

V podaljšanem bivanju v 4. razredu smo izdelovali čestitke. Uporabili smo material, ki je bil na voljo, rumen bolj debel papir A3 format, nalepkice, srebrno in zlato pisalo, filc, barvice in flumastre. Nastalo je več kot 30 čestitk. Nekaj smrečic je na spodnji sličici.

Vse čestitke pa se skrijejo pred umetnino leta. Moj oči je namreč iz lesa naredil takole hišico. Velika le dobrih 6x6 cm, saj je namenjena železniški maketi, ki jo izdeluje te dni za Tjuša. Bo namreč Božiček prinesel cel projekt.

Dedek Mraz v šoli

Dedek Mraz nas je danes obiskal tudi v šoli. Sindikalen, bi se lahko reklo temu. Popoldne ob petih smo si najprej ogledali lutkovno predstavo šolskih otrok, Mojco Pokraculjo, nato pa so naši otročki priklicali dedka Mraza. Dedek Mraz je prišel s polnim vozičkom daril. Otročki so mu najprej skupaj zapeli pesmico, nato še vsak posebej, kdor je želel. Tjuš je želel le bonbon, zato se je javil, da bo zapel pesmico, a v dedkovem naročju je bil tiho. Bonbon pa si je vseeno zaslužil. Pikec, mali.

Otroci so nestrpno pričakovali darila, vsak je prišel po svojega, se usedel dedku Mrazu v naročje in se z njim slikal. Nekateri so mu narisali tudi risbico in dobili še en bonbon, kar Tjušu ni šlo v račun. Ves čas je namreč prosil za še en bonbon, a dedek Mraz ga "ni šmirglal". Na koncu pa le dobil še drugi bonbon.

Moram pa reči, da je bil dedek Mraz v vrtcu veliko bolj simpatičen. Ta "šolski" je bil videti naveličan, prišel je namreč tudi dopoldne, in zdelo se je, da mu je vse odveč. Nobene prijaznosti do otrok ni bilo čutiti, nekam hladno mi je deloval. Ampak ni pomembno, pomembno je, da so bili otročki zadovoljni in da so dobili darila, ki so si ji želeli. Tjuš je dobil leseni vlakec, da je lahko povečal svojo železniško progo.

ogled lutkovne igrice

živali iz Mojce Pokraculje

Tjuš je dedku Mrazu pel

darilo