Enooki Jack

Tako me je začel klicati Janez, ko je včeraj zagledal moje oko. Hahaha! Ne, pa ni smešno, ker boli in kljuje. Oko je namreč vneto, beločnica je rdeča, napol je odprto in čez noč se mi spopa skupaj, da ga komaj rešim.

Vzrok? Smučanje na Zelenici oziroma prepih. Med smučanjem ni bilo čutiti, da bi mi pihalo, zato sem bila v torek zjutraj toliko bolj presenečena nad spremembami. Mislila sem, da bodo "domača" zdravila pomagala, pa niso. Danes je bilo še slabše, zato sem komaj dočakala uro eno, da sem poklicala k zdravniku. Sprejela me je prijazna sestra, zdravnik pa je bil majhen plešast možic. Z rokavico na roki si je ogledal oko, pritiskal nanj, me spraševal, kje in kako me boli ... in mi napisal standardno zdravilo tobrex kapljice in mazilo. Oborožena z očesnimi antibiotiki in bistveno boljše volje sem odšla domov praznovat silvestrovo.

Te dni se moram paziti. Ne na prepih, si redno dajati kapljice, skratka paziti, da se stvar ne ponovi. V lekarni me je lepo opozorila, naj zdravilo uporabljam še kak dan dlje, ko je oko že zdravo. Grem v boj z vnetjem, do novega leta mora biti oko že bolj uporabno, če ne, kot je rekla Špela, sploh ne bom videla novega leta.

Novoletne zaobljube

Zdej me bo pa Špela tepla, ker imam enak naslov kot ona. Ja, pa kaj. Sem preplonkala. Ker sem jih imela namen napisat jutri ali pojutrišnjem ali ... mogoče sploh ne. No, sedaj jih bom. Nekje sem prebrala, da mora človek imeti cilje napisane, če jih želi odseči. Ne vem, če sem svoje cilje imela kdaj črno na belem napisane. Mogoče pa zato nisem dosegla vseh. Preden pa začnem pisat, pa želim Špeli iz Kamnika, da se ji uresničijo vse zaobljube pa še kakšna več.

Novoletnih zaobljub nisem nikoli pisala. Vedno sem si na silvestrski večer sicer zaželela, da bi se mi uresničila ta ali ona želja, to pa je tudi vse. Ne! Lažem! Spomnim se, ko sva z Janezom za novo leto 2005/06 naredila plan, kako bova zanosila. Do maja jem tabletke, potem tri mesece paziva in zanosiva. Sva se tega držala in imava enga fest tanartabl fletnga sinka Tjuša. Nekaj sem pa le uresničila.

Uf, zaobljub bo veliko, vsaka je pomembna. Nekaj jih je zelo nujnih in na vrhu želja, nekaj manj pomembnih, a bi vseeno bilo lepo, če bi jih izpolnila. Takole:

najbolj od vsega si želim, da bi bil moj škratek Tjuš zdrav fantek
kot drugo najbolj želim, da bi bila zdrava midva
kot tretje najbolj pa si želim, da bi bila zdrava moja starša, tast in tašča, ter moja sestrica Špela, ki to najbolj potrebuje, pa še njen fant Sandi ter od Janeza sestrici z družino
v letu 2009 moram nujno dobit službo. če mi že ni namenjena služba, moram nujno dobit pripravništvo v šoli. Ni pomembno, ali bo plačano ali ne (če bo, še toliko bolje), samo da bo.
če bi dobili neprofitno stanovanje, bi bilo zelo lepo. če pa ga ne bomo dobili, potem upam, da še vse leto ostanemo tukaj, kjer smo. če pa bomo že morali stran, potem naj bo to stanovanje ali hiška, ki bo naša.
shujšati moram vsaj 15 kg in se ob tem začeti bolj zdravo prehranjevati
oktobra grem na polmaraton - nisem pozabila
želim, da bi se z mamicami aprilčicami srečevale vsaj enkrat na mesec
veliko bolj (vsaj trikrat na teden) se moram ukvarjati s športom, brez bednih izgovorov
prebrati moram vsaj deset dobrih knjig
najti si moram še eno delo za popoldan (vsaj eno firmo, ki bi mi redno pošiljala besedila v lekturo, mogoče celo Just)
za veliko noč bi rada spekla svojo prvo potico
sej vem, da bi tukaj že lahko prišlo na vrsto "rada bi se naučila kuhati", pa mi ne gre iz ust, ker še vedno sovražim to delo
nehala bom gristi nohte (ta je pa stara že ... se ne spomnim več, od kdaj)
obljubim, da bom vsak mesec prihranila vsaj 20 evrov za na morje
drugo leto ob tem času bi bila rada spet noseča

Tako, vse je mogoče izpolniti, čeprav v tem trenutku nisem ravno prepričana sama vase.

Čaka me še analiza letošnjega leta.

Dva naporna dneva

Ta dva dneva sva s Tjušem preživela sama doma. In kot nalašč nikakor nisva našla skupne poti. Jaz sem bila malo bolj zoprna in precej nepotrpežljiva, kar ni v moji navadi, saj me redkokdaj kaj vrže iz tira. Tjuš pa je imel kot nalašč svoje naspidirane dneve. Ne le to, da je cel dan nekaj tečnaril in ni vedel, kaj bi sam s seboj ter se ni hotel lotili nobene stvari, celo spal ni nič. V ponedeljek sploh nič, danes le eno urco čez dan. Ponoči je sicer spal, a to je zanj bistveno premalo.

Nič spanja pa pri njem pomeni, da je še bolj zoprn, saj od zaspanosti še manj ve, kaj bi sam s sabo. In tako sva imela boje. Jaz sem ga silila naj spi, on se je drl, meni je pritisk narasel na maksimum, on je ostal pokonci. Vedel je, da ne dela prav, saj se je kmalu prišel stiskat k meni in me božal po roki, naj mu oprostim, ker noče spati in bi rad bil pokonci. To bi razumela, če bi tako željo izrazil na silvestrovo, ne pa na en bedast ponedeljek. Priznam, da sem velikokrat povzdignila glas, a kmalu ugotovila, da ne pomaga nič. Odločil se je, da bo nagajal. Metal je stvari, hodil po knjigah, zunaj ni ubogal, kje naj hodi, celo krožnik s čokolinom je vrgel stran od sebe, da se je polil. Bila sem na koncu z živci, a pikec je zvečer ob sedmih sladko zaspal.

Zjutraj sem se zbudila s čudnim občutkom, da z mojim učkom nekaj ni uredu. Preveč je bilo zaspančkov. Ko sem se pogledala v ogledalo, me je skoraj kap. Napol zaprto in čisto rdeče oko. Tega nisem doživela še nikoli. Vsaj ne spomnim se. Da o tem, kako me boli, ne govorim. Ah, ja, kako je lepo pojamrati nekomu, ki te samo prebere, si misli svoje, mogoče kaj napiše, smiliš se mu itak ne, vendar vseeno upa, da se to ne bo zgodilo tudi njemu. Ne bo se vam, čeprav ne vem, kako je do tega prišlo.

Tudi danes s Tjušem nisva bila ravno razpoložena. Mene je bolelo oko, Tjuš je imel svoje želje. Da sva se pomirila, je on zjutraj gledal en mjuzikal na teveju (sem bila presenečena, kako lepo pridno sedi na tleh in gleda film). Tiste dobre pol ure sem jaz pospravljala v miru in si spočila živčke. Potem sva šla ven, se igrala z vlakcem, jedla kosilo, šla spat ... ja seveda. Če verjamete. Ravno ko sem se namontirala na kavč, da tudi sama odspim svojo kitico, že je bil zbujen. Eno bogo uro si je vzel za spanje. Sem mislila, da ga je kaj zmetalo in bo zaspal nazaj. Ne ... on ves nasmejan, z rokami v luft, da naj ga dvignem. Vmes mi je še pokazal "dudu" na tleh in gremo akcija. Sumim, da je kaj takega jedel, da je ves energičen, pa ne najdem vzroka. Popoldne sem sama bolj kot ne preležala, ker me vse boli, Tjuš pa mi je nosil knjigice, avtomobilčke, da sva se igra napol leže. Bil je neverjetno priden. Pozno popoldne sva preizkusila tudi "finger" barve, ki jih je dobil za božička. Uspeli sta mu dve lepi sliki - konj in plavalec.

plavalec


konj


Kljub celodnevni zaspanosti mu je uspelo pregurat dan do pol sedmih. Če sem ga spraševala, ali gre mogoče gospodič spat, je nadvse veselo govoril "ne, ne". A vseeno ga je ob sedmih v posteljici zmanjkalo v manj kot minuti. Ja, zaspankoti so zmagali. Moje oko pa je še vedno boleče in rdeče. A jutri bo nov dan in dva dni bo doma tudi očka Janez.

Čestitamo ob novem letu

Kako se kopamo

Tjuš se kopa vsak dan. Razen če ni preveč zaspan, ker pridemo prepozno domov, a to se zgodi bolj redko. Njemu je voda v užitek. Sovraži "le" tuširanje. V banji mora imeti vedno vode do popka, ko se usede. Potem pa se igra, zaliva, preliva, doliva, šprica in vriska od veselja. To je pika na i dnevu. Potem gre lahko spančkat.

V banji je tudi čas za spoznavanje telesa. Ponavljava, kje ima nosek in popek, kje so nogice in kje laski ... Kadar se kopamo skupaj, vidi, da nismo vsi enaki in opazuje, kaj ima mamica in kaj očka. Vse mu je zanimivo, vse novo. Spoznava sebe in svoje telo. Ve, kako si mora umiti glavo, kako si nanese milo, šampon, kako se umiti rokice in trebuh. Zna tudi zaplavati po banji, odpreti pipo in špricati s tušem (ko je zavesa zagrnjena). Trikrat na teden ima tudi "pence". Takrat jih piha, gleda, kako izginjajo in kako nastajajo novi mehurčki. Vsak dan je nekaj novega.

Zadnjič pa je prvič tudi "javno" spregovoril. V filmčku si oglejte, kaj je povedal, slika pa itak pove vse.

Smučanje na Zelenici

Danes sem šla po dveh letih spet smučat. Končno! Janez je šel že v petek, jaz pa zaradi "nesporazuma" s smučkami (okovje je bilo nevede narobe našraufano) nisem mogla in sem žalostno gledala za njim. Hehe! Seveda je imel on v petek lepo vreme, danes pa je bilo oblačno, pa še snežilo je. Na srečo ni pihalo, ponoči je padlo nekaj cm novega snega, tako da je bilo smučanje pravi užitek. Tri ure smučanja je bilo za začetek ravno dovolj. Naslednjič pa za dlje.

takle je bil pogled na Vrtačo, obsijano s soncem


jaz


Janez

Kako sva smučala, si oglejte v naslednjih posnetkih. Ni bilo ravno v najlepši tehniki, ker nisva imela zaleta (po Janezovih navodilih tole pišem, haha).

Tjuš je zbolel

Ah, ja. Pa smo spet dočakali ta nartabl zoprne trenutke. Tjuško je na božični dan ponoči zakuhal. Kar tako, brez razloga. Vsaj meni se tako zdi. Trikrat je sicer bruhal, drugače pa ima samo vročino. Zakuha do 39, dobi svečko, se umiri in divja naprej, kot da ne bi bilo nič. Res, ko nima vročine, se igra in nagaja kot vedno. Sicer se hitreje utrudi in več spi, ampak drugače mu ni nič. Tudi je in pije povsem normalno. Samo tale smotana vročina mu nagaja že 4 dni. Jutri bom poklicala pediatrinjo, čeprav ne vem, kaj naj ji sploh rečem, da mu je. Mogoče je bila spet trebušna gripa in je zdaj mimo. Že lani tak čas jo je staknil in hitro prebolel. Bogec moj mali, upam, da se bo sedaj, ko bomo nekaj dni doma, pozdravil in bo novo leto dočakal zdrav.