Zadnje dni se mi dogaja tisoč in ena stvar. Prej je bilo dve leti zatišja, vse je viselo v zraku, vse je bilo napol narejeno, nič domenjenega, nič dokončnega. Diploma je visela v zraku, ker se nikakor nisem mogla spraviti k pisanju. Na srečo so me na faksu malo ujčkali in mi lani podaljšali status še za eno leto. A s 30. septembrom je tega konec. Nepreklicno. Obrniti bom morala nov list življenja in stopiti v "svet odraslosti in resnosti". No, saj sem odrasla in resna, saj sem vednar mama. Konec bo, upam, tudi občasnih del, del prek butastih pogodb, ki niso nič drugega kot neresen način zaposlitve. Vsa ta občasna dela so sicer vedno prišla prav kar se tiče financ, a kaj mi je to pomagalo, ko nisem bila "uradno" preskrbljena.
Vsa svoja dela sem opravljala z veseljem, saj sem se povsod veliko naučila. Od tega, kako ljudi prepričati v nakup puloverja, do tega, da so navadni haribo bonboni, kupljeni na moji stojnici, nekaj čisto drugega kot tisti, kupljeni v trgovini. Naučila pa sem se tudi odgovornosti, komunikacije z ljudmi, kako seči človeku v roko, kako se postaviti zase, spoznala sem svoje dobre in slabe lastnosti, kako predstaviti sebe v najboljši luči in kako dobiti delo. Ja, tudi to sem se naučila, kajti lektorirala sem veliko priročnikov na to temo in upoštevala njihove nasvete in tako prišla do zadnjih priložnostnih služb. A pomagale so mi dozoreti in me pripraviti na najpomembnejše, na službo v pravem pomenu besede.
V petek sem imela prvi razgovor za redno službo. Do sedaj sem sicer hodila na razgovore, a povsod so mi že vnaprej dali vedeti, naj redne zaposlitve ne pričakujem. In zato se tudi nisem posebno pripravljala. Tega razgovora pa me je bilo strah. Prebrala sem si članke, kako nastopiti na zaposlitvenem intervjuju, zapisala sem si možna vprašanja delodajalca in odgovore nanj. Kupila sem si celo nove hlačne nogavice, ki si jih nisem že dve leti. Ker ni bilo potrebe. Te so bile nekaj posebnega. Haha. A vsak vzame na pomemben dogodek neko stvar, ki mu je v pogum in za srečo. Pri meni so bile to žabe. Dale so mi samozavest in v krilu ter prvič obutih novih čeveljcih sem se počutila odlično. Bila sem pripravljena. Na vse ali nič. In dobila sem ... dva dneva uvajanja, da spoznam podjetje, v upanju, da je to delo delo, ki ga iščem. In v katerem bom lahko pokazala vse svoje potenciale. Delodajalcu sem se z zahvalnim pismom zahvalila za ponujeno priložnost za razgovor in bil je pozitvno presenečen. Dobila sem dodatne plus točke, naslednji teden in v prihodnje me čaka samo še nadgrajevanje tega. Pripravljena sem narediti nov korak in kot vodja projektov v prevajalski agenciji prevzeti nove odgovornosti, spoznati nov način dela, obenem pa uživati, v tem, kar bom delala. Čaka me delovno mesto, polno izzivov, in vem, da bom uspela. Ker se tako počutim. Uspešno!
Vsa svoja dela sem opravljala z veseljem, saj sem se povsod veliko naučila. Od tega, kako ljudi prepričati v nakup puloverja, do tega, da so navadni haribo bonboni, kupljeni na moji stojnici, nekaj čisto drugega kot tisti, kupljeni v trgovini. Naučila pa sem se tudi odgovornosti, komunikacije z ljudmi, kako seči človeku v roko, kako se postaviti zase, spoznala sem svoje dobre in slabe lastnosti, kako predstaviti sebe v najboljši luči in kako dobiti delo. Ja, tudi to sem se naučila, kajti lektorirala sem veliko priročnikov na to temo in upoštevala njihove nasvete in tako prišla do zadnjih priložnostnih služb. A pomagale so mi dozoreti in me pripraviti na najpomembnejše, na službo v pravem pomenu besede.
V petek sem imela prvi razgovor za redno službo. Do sedaj sem sicer hodila na razgovore, a povsod so mi že vnaprej dali vedeti, naj redne zaposlitve ne pričakujem. In zato se tudi nisem posebno pripravljala. Tega razgovora pa me je bilo strah. Prebrala sem si članke, kako nastopiti na zaposlitvenem intervjuju, zapisala sem si možna vprašanja delodajalca in odgovore nanj. Kupila sem si celo nove hlačne nogavice, ki si jih nisem že dve leti. Ker ni bilo potrebe. Te so bile nekaj posebnega. Haha. A vsak vzame na pomemben dogodek neko stvar, ki mu je v pogum in za srečo. Pri meni so bile to žabe. Dale so mi samozavest in v krilu ter prvič obutih novih čeveljcih sem se počutila odlično. Bila sem pripravljena. Na vse ali nič. In dobila sem ... dva dneva uvajanja, da spoznam podjetje, v upanju, da je to delo delo, ki ga iščem. In v katerem bom lahko pokazala vse svoje potenciale. Delodajalcu sem se z zahvalnim pismom zahvalila za ponujeno priložnost za razgovor in bil je pozitvno presenečen. Dobila sem dodatne plus točke, naslednji teden in v prihodnje me čaka samo še nadgrajevanje tega. Pripravljena sem narediti nov korak in kot vodja projektov v prevajalski agenciji prevzeti nove odgovornosti, spoznati nov način dela, obenem pa uživati, v tem, kar bom delala. Čaka me delovno mesto, polno izzivov, in vem, da bom uspela. Ker se tako počutim. Uspešno!
Te dni me čaka še zadnje dejanje. Diplomirati in opraviti diplomski izpit. Po tem je čas za novo stran življenja.
1 komentar:
iiiiiiiiiiii..... čestitke Urška!!!
Vidiš, ŽABE!!! Carica si!
Objavite komentar