Kako pišej(m)o

Te dni imam spet veliko za lektorirat. Ko berem vsa ta besedila, se sprašujem, ali ljudje niso nikoli hodili v šolo. Ali so res vsi v šoli sovražili slovenščino ali pa se jim enostavno ne da niti potruditi, da bi ohranili vsaj malo znanja iz šolskih klopi.
Sama sem bila nad predmetom slovenščina navdušena že v osnovni šoli. Imela sem obdobja, ko me je bolj navduševala slovnica, in spet obdobja, ko sem večino časa posvetila literarnemu delu. Vedno pa sem rada tudi brala knjige. Trenutno me navdušuje pravopisni del jezika in pa seveda pisanje bloga, če temu lahko rečem literarno ustvarjanje. Nikoli namreč nisem imela problemov s pisanjem spisov, kasneje esejev, obnov, branjem in na splošno razumevanjem pravopisnih pravil. Vse mi je bilo logično. Logično, da tam stoji vejica, logično, da je neka beseda pač z veliko začetnico, da je na koncu stavka pika. Tudi ocena predmeta je bila vedno štirka ali petka, odvisno od tovarišice in kasneje profesorice. Ja, nekdo mora biti tudi 'kriv' za oceno. Tako v osnovni šoli kot tudi kasneje v srednji sem imela super profesorico za slovenščino, še posebno srednješolska prof. mi je prirasla k srcu in me še bolj spodbudila za študij materinščine. Študij je stvari malo obrnil na glavo, ker učenje pravil in piflanje na pamet ravno ni moje področje. A lahko rečem, da je študij slovenščine lep študij in mnogo bolj navdušujoč kot študij sociologije.
Čeprav si že od malih nog želim postati 'tovaršica', pa me je pot pripeljala do lektoriranja. Že štiri leta lektoriram vse vrste besedil, predvsem diplomske naloge, članke za revije in časopise ali druge strokovne tekste. Med branjem sem včasih jezna kot hudič, ker pisec besedila ne zna pisati. Ne, ne zna. Če človek nima 'pošlihtanih' osnov, potem res ne vem, kako se bo znašel v življenju. Vsi bi bili radi ne vem kakšni direktorji in nekje na visokih položajih, ne zavedajo pa se, da bodo morali včasih tudi kaj napisati. Vsekakor diploma ni njihov zadnji pisni izdelek. Problematični so namreč predvsem diplomanti, kajti magistrske naloge so jezikovno mnogo boljše in z manj pravopisnimi napakami. V življenju se nenehno srečujemo s pisanjem, naj bodo to prošnje za delovno mesto, dopisi, reklamacije, obrazložitve, čestitke, pozdravi z morja ... Vsak mora kdaj kaj napisati. In tudi znati napisati. In to pravopisno pravilno. Če nisi zmožen napisati ene rojstnodnevne čestitke, ne da bi v tekstu naredil vsaj eno napako, potem raje kupi tako, kjer že vse piše, ti pa se samo še podpišeš. V teh dneh sem dobila nekaj kartic s pozdravi z dopusta in večina jih ne ve, da "Prejmi lepe pozdrave iz morja" ne moreš napisati na kartico. Ker nisi v morju, ampak na morju. Torej "Lepe pozdrave z morja". Ali pa "pozdravi iz Lošinja", kjer je po navadi mišljen otok, ne mesto, zato napišeš "pozdravi z Lošinja". In takih je veliko. Naj opomnem torej, če greš "v" kraj, potem prideš "iz" kraja, če pa greš "na" kraj, potem prideš "s, z" kraja. Ja, tudi predloga "s, z" delata ljudem težave. Najbolj me moti, ko rečejo ljudje "iz Moniko grem v kino". Halo????? Iz kakšno Moniko? Z Moniko in nič drugega! Da ne govorim o raznih intervjuvancih na TV, ko reče, da je npr. "Predin je glasbenik z stilom". Edino s stilom je lahko. Pred besedami na p,t,k,f,s,š,c,č,h stoji predlog "s". Take napake delajo največkrat ljudje na visokih položajih, od katerih bi pričakovali, da to obvladajo in da tudi vedo, da se predlog prebere ali pove skupaj z besedo. Imam pač poklicno deformacijo in vse to opazim. Pri govorjenju, pa tudi pri pisanju, predvsem na forumih, opažam tudi neuporabo dvojine. Zakaj pa jo potem imamo? Da ljudje pišejo, "jaz in on smo šli"? Ali pa še hujša mi je oblika "midva sma šla". Čeprav je to narečno, mi gre ful na živce. In to potem govorijo tudi v intervjujih na TV. Predvsem mi gresta v nos pevca iz ene skupine, ki sta pela tudi na Evrosongu. Pa se na srečo ne spomnim imena. Ali pa ta varianta od moje mami, ko reče, "bomo šle s kolesom", s tem pa misli sebe, mene in Tjuša. Glede na to, da je Tjuš moškega spola, mora pač reči "bomo šli". In ji stokrat rečem in se stokrat zmoti.
Kaj me še zjezi, ko berem? Vejice. Že v osnovni šoli so nas učili, da pred "ki, ko, ker, da, če ... vejica skače". Torej? Postavi jo prosim vsaj pred temi besedami. In raje piši kratke stavke, če ne veš, kje potem postaviti vejico. Ker bralcu je včasih težko razbrati, kaj želiš povedati, ker je vse na kupu. Vrinjeni stavku ljudem povzročajo veliko težav, zato se jim raje izogni in kakšno piko več naredi, kot pa da pišeš stavek, dolg za en odstavek. Opazim pa tudi nepravilno sklanjanje besed oziroma npravilno rabo besed ob predlogih. Saj vem, da sem težka, samo res ne moreš reči "ob sobotih" namesto "ob sobotah". Potem se temu raje izogni in reci "vsako soboto". Ljudje se sicer tega ne zavedajo, jaz pa slišim in vidim vse napake. In teh je še veliko, od velikih začetnic do uporabe končnih ločil.
Vendar tudi sama nisem popolna. Pri pisanju 'javnih' besedil res pišem brez napak, na forumih, na katerih sodelujem, pa tudi sama pišem v splošno pogovornem jeziku, govorim pa gorenjsko narečje. In tega ne skrivam. Vsak, ki me posluša, lahko vidi, da še vedno uporabljam "v" namesto "l", švapam namreč. Tipična Tržičanka. In ne moti me, če ljudje govorijo v svojem narečju. Kar naj, ker moramo ohranjati slovenski jezik tudi na tak način. Zelo rada namreč poslušam Primorce, Prekmurce in Štajerce. Samo pri pisanju, govorjenju v javnosti (TV, radio ...) se pa spodobi, da ljudje uporabljaj(m)o zborni jezik. Predvsem mislim pri tem na javne osebnosti, od predsednika države do županov, glasbenikov, igralcev ... izjeme so le ljudje, ki jih intervjuvajo ob raznih nesrečah, težavah ... Verjamem, da ko te enkrat doleti nesreča, ne moreš razmišljati, kako bi svoje občutke povedal v zbornem jeziku. Ampak o tem kdaj drugič, ker to ne spada sem.

Prijatelji moji, pazite na jezik. Potrudite se za svoj jezik in vsaj v javnosti, v javnih dopisih, prošnjah, čestitkah in pozdravih ... ne delajte napak.