DIPLOMIRALA!

Komaj verjamem besedi v naslovu, ampak je res! Po dolgih letih odlašanja sem končno profesorica slovenščine in sociologije. Občutek je fenomenalen. Pogled na diplomo v lepi modri barvi pa še lepši. Čakanje na zagovor me je ubijalo. Ko me je klical oči, nisem vedela, ali naj se jokam ali naj se smejim, ker me je bilo tako strah. Ampak ni me bilo strah samega zagovora, ampak bolj dejstva, da se končuje eno veliko poglavje v mojem življenju. Konec je študentskega življenja, ki je sicer že minilo pred nekaj leti. Sedaj sem tudi uradno odrasla oseba ... zaposlena? Upam, da čim prej.

Današnji zagovor je potekal mirno. Seveda spet ni šlo brez zapletov, ker mentorica na sociologiji ni imela nobene izvoda, a sem jo takoj pomirila, da ga imam s seboj. Počakali sva še mentorja s slovenistike in zagovor se je uradno začel. V 15 minutah sem mirno in zelo na kratko povedala, kaj in o čem sem pisala ter glavne ugotovitve. Sledilo je nekaj vprašanj mentorja, potem še nekaj mentorice. Odgovarjala sem mirno, brez treme, mentorja sta zraven kimala, kar je pomenilo, da se s povedanim strinjata. Potem sem za nekaj minut odšla iz kabineta, da sta se zmenila za oceno. Na hodniku nisem vedela, kaj naj. Na srečo sta me hitro poklicala notri, mi povedala, kaj ju je motilo pri diplomi (prvi, sociološki del ni bil popoln) in kaj jima je bilo zelo všeč, vključno s ponedeljkovim zagovorom. Ocena 9 je bila zame več kot dovolj, da se mi je nasmeh razlegel do ušes. Čestitke, še nekaj prijateljskih besed in pozdrav!

Kaj pa zdaj? Kot prvo me jutri čaka kosilo doma. Janez bo skuhal odlično kosilo za moje starše, sestro in prijateljico. Skupaj nas bo deset. Kosilo bo slavnostno, z jedilnikom na mizi in seveda mojo diplomo. Več bom povedala jutri, ker danes ne morem preveč povedati, da gostje ne bodo že vnaprej vedeli, kaj jih čaka :). Vsekakor bo veselo, veliko bo smeha, solz sreče in ponosa. Res sem ponosna sama nase.

Prvi zagovor je mimo

Zagovor diplomske naloge na slovenistiki je minil. Seveda ni šlo brez živčnosti, rdečih ličkov, treme. A prvi profesorjev vtis je bil bil pozitiven, kar mi daje upanje na dobro končno oceno. V četrtek me čaka še zagovor na sociologiji. Potem bom končno prof. slovenščine in prof. sociologije. Raje ne povem, koliko let sem potrebovala do sem, lahko samo rečem, da mi je indeks pošteno razpadel in da je samo še za v okvir.



No, ne bi bila jaz, če ne bi nekaj pozabila doma. USB-ključek! Imela sem s seboj svoj računalnik, ki bi ga pač priklopila na projektor in lepo naredila predstavitev na power point. Na srečo je bila predavalnica odprta že uro prej, da sem se lahko v miru pripravila. Vsa pametna pokličem profesorja, naj mi pride odklenit projektor, ki ... je visel pod stropom!!! Ugotovil je, da ni treba nič odlepat, da se samo prižge tamkajšnji računalnik, daš notri USB-ključek in je to to. Ja, če bi Urška imela vse s seboj. Hitro pokličem Vesno, naj mi prinese svoj ključek, da skopiram predstavitev. Več sreče kot pameti sem imela. Tudi to rundo.

Predavalnica je bila kmalu polna, kar mi je bilo všeč, ker stolom predavat res ni lep občutek. Profesorju sem rekla, da bom kratka, dobre pol ure. Ko pa sem začela govorit, sem hotela povedat še to in to pa še to. In zagovor se je zavlekel na debelo uro. Tako da sem zadnje poglavje povedala v minuti, zaključila z dejstvom, da so imele Finžgarjeve ženske bistveno boljši položaj od žensk na Slovenskem, in šla domov. "Zagovor je bil pedagoško zgleden, res dober." Profesor mi je rekel, da grem lahko k družini. A družina me je poslušala, kajti Janez si je celo vzel čas in preživel svojo drugo uro na predavanju. Ne, ni prva, ker enkrat nekoč v davnih časih mojega študija je šel z mano na predavanje. In je moral celo sodelovati!!! Tjuš me je čakal na hodniku z Vesno, kjer sta pregledala vseh pet nadstropij faksa, ki z nekaj novostmi še vedno tak kot davnega leta 19.., ko je mamica kot brucka prestopila njegov prag. Ja, letnica začetka mojega študija je še v prejšnjem stoletju! Ampak glavno, da bom v četrtek po zagovoru na sociologiji končno.

Srečanje v Ljubljani

Včeraj smo se po dolgem času (nazadnje smo se videle avgusta) spet srečale mamice aprilke in naši sončki, Enej, Zala, Polonca, Naya, Lin, Gaia, Nino in Tjuš. Dobile smo se v Ljubljani v eni od znanih gostiln, ki ima notri tudi otroško igrišče, kjer so naši malčki uživali in se naigrali. Lepo je bilo spet videti Mariborčanke, saj jih vidimo bolj poredko.

Naši otročki so se hitro "ujeli" in zaigrali med seboj. Naš falot Tjuš je seveda tri ure laufal sem in tja, da ne b slučajno kaj zamudil. Od punčk pa je bila najbolj zagreta in navdušena Polonca, ki je imela kmalu rdeča lička. Igrali so se v hiški, "skakali" na glavo skozi okna (beri Tjuš), se spuščali po toboganu, lezli pod gradom, se lovili ...

Lačni so komaj dočakali kosilo, juhico, purančka v smetanovi omakci in pomfri. Dvajset minut je bilo skoraj vse tiho, ker so pridno in tiho jedli ter si nabirali novih moči. Nato pa brž v dir ... gremo se igrat! Komaj so zdržali do dveh, ko smo odšli domov.

Tjuš je doma spal že na previjalni in v posteljici v sekundi zaspal. Spal je do pol šestih zvečer. Vznemirjen od vsega navdušenja in prijateljčkov komaj čaka na novo srečanje. Mamice pa tudi.

Aprilčice imamo novega člana

Včeraj zgodaj zvečer je naša mamica in prijateljica Petra rodila svojega drugega sinčka Lana. Po njenih prvih besedah je bil porod "šolski" in ga je skoraj zamudila, saj je rodila pičlih 7 minut po prihodu v porodnišnico. Mali škratek Lan je velik 52 cm in težak 3670 gr. Je najlepši otroček v tem trenutku. Me, tetke Aprilčice pa smo ponosne in komaj čakamo, da ga vidimo in poljubčkamo. Petri, očku in bratcu Valu iskreno čestitamo!

V hribe ... na Šijo in Kofce

Danes zjutraj je našemu atu Franceljnu padlo na misel, da bi šli na Kofce. Kdaj sem bila zadnjič gor? Mislim, da se ne spomnim več. Groza, ja. Pa tako veliko smo včasih hodili po hribih. Smo obljubili, da bomo sedaj šli vsako lepo nedeljo.

Ne vem sicer od kod nam ideja, da gremo na Kofce s Šije. Tega nismo nikoli počeli. Vedno smo šli z Matizovca peš. Aja, danes je bil z nami Tjušek in s Šije je bolj po ravnem, da bo lahko mali ciciban planinec hodil. Ja, neuradno je Tjuš ciciban planinec, ima svojo knjižico za štampiljke s hribovskih postojank, njegov mentor je pa kar ata. Neuradno pa zato, ker nista člana planinskega društva, ampak "samostojna" planinca. Ampak glaven je namen - hoditi v hribe in se po možnosti ves poštempljat. Tudi na čelo, če je treba.



Skratka, pot nas je z avtom peljala do Jelendola in potem po zriti makadamski poti do planine Šija. Smo se vozili, ko da gremo na konec sveta. Nas je takoj minilo, da bi šli še kdaj z avtom v hribe. Pokrajina je bila sicer prelepa ... planina Pungart, Kladivo, Veliki vrh, Košutnikov turn, pa s Kofc pogled na Vrtačo, Begunščico, zadnjo stran Kriške gore (mi živimo pa na drugi strani), Storžič in naprej Kamniško-Savinjske Alpe. Prelepo! Po skoraj uri vožnje, ker smo vmes "pametno" zašli, smo prispeli do taborniške koče na Šiji. Malo višje pa je dom GRS. Tu je oskrbnik celo atov bratranec, ki ima baje zoprno ženo. Od tu do Kofc vodi lepa pot, več ali manj dol in po ravnem.
Ravno pravšnja za našega cicibančka. Ki pa je že postajal zaspan in se je hotel nositi. Ne, ne ... kar hodi, so bila navodila mentorja. Vseeno je zmagal mali in se na Kofce prinesel v ruzaku. Kot se na takih planinah spodobi, smo naročili nekaj za pit in jest - pivo, šnops in joto. Kislo mleko in žgance smo zamudili za en mesec, ker to je bolj poletna hrana. Sonce nas je prijetno grelo, Tjuš pa je postajal vse bolj zaspan. Šel je k ruzaku in se naslonil nanj, češ, dajte me notri, da bom zaspal. To je bila atova naloga - napokala sta se in šla proti Velikemu vrhu. In je pridno spančkal skoraj urco. Premalo, a vseeno bolje kot nič. Mi pa smo se medtem sončili in čakali Sandija od Špele, ki je šel s Šije na Kladivo in prek robu proti Kofcam.

Mudilo se nam je domov, da ujamemo film Moje pesmi, moje sanje. Saj ne, da ga še nismo nikoli gledali in da znamo vse napamet ... je pa fino ga videt še enkrat. Nazaj grede smo stopili malo hitreje, da smo vsaj nekaj imeli od hoje. Z avtom smo se tokrat peljali na Medvodje, ker je veliko lepša cesta in se nam avto tako ni toliko smilil. Ustavili smo se še pokopališču in stari mami prižgali sveče, ker bi jutri praznovala svoj 96. rojstni dan. Dan pa smo zaključili z odličnim kosilom našega kuharja očija in starim dobrim filmom.

Tu pa je še filmček o današnjem dnevu:

Jesenski dnevi

Lepi jesenski dnevi so kot nalašč za preživljanje v naravi. Kaj vse v teh dneh počne Tjuš, si oglejte v naslednjem videu ...

Ogled Postojnske jame

Danes smo se odločili, da bomo po dolgem času naredili en lep družinski izlet. Midva, kar sva skupaj, še nisva obiskala Postojnske jame in zdelo se nama je, da je danes pravšnji dan. Kljub visoki vstopnini, vsaj za nas (beri 19 e za odraslo osebo), smo kupili tri karte. Za Tjuša smo plačali en evro, zame kot študentko pa 16 e. Z "najboljš sosedovo piko" pa smo dobili še 20 odstotkov popusta. Fino fajn, kako smo poceni prišli skozi.



V jamo smo vstopili točno ob 12. uri. Tjuš je bil nad vožnjo z vlakcem navdušen. Še dobro, da je imel oblečeno bundo in ta debelo kapo, ker je prav pošteno pihalo. V jami je sicer stalna letna temperatura okoli 9 stopinj, a vseeno se moraš obleči. Čeprav je minilo od mojega zadnjega obiska že 11 let, so bili kapniki takšni kot tistega davnega leta 1997 za božič. Kaj ne bi bili, ko pa en kapnik za en sam centimeter potrebuje celih 100 let! Imeli smo prijetno mlado vodičko, ki nam je lepo razložila, kar smo pozabili. Obnovila sem znanje o kapnikih - tisti, ki rastejo s tal, se imenujejo stalagmiti. Tisti, ki rastejo s stropa, pa stalaktiti. Ko se taka kapnika združita, nastane kapniški steber ali stalagmat. Stali smo na najvišji točki jame, 40 metrov pod površjem, in bili na najnižji, 120 metrov pod površjem. Ogledali smo si rdečo, belo, špagetno in koncertno dvorano ter videli "črni" del, kjer so partizani v drugi svetovni vojni Nemcem razstrelili bencin, ter rov, skozi katerega so ušli v jamo Pivko. Človeške ribice nismo videli, ker se je za nekaj časa "preselila" v vivarij. Prenavljajo ji bazen, v katerem bo potem bolj "odporna" na slikanje s flešem. Slikanje v jami je namreč prepovedano, od fleša in tudi dotikanja z rokami naj bi kapniki postali črni.

Po dobre pol ure hoje smo prispeli do koncertne dvorane, ki ima najboljšo akustiko, saj je tudi po velikosti največja dvorana jame - 3000 kvadratnih metrov. Odmev traja celo do šest sekund, kar je Tjuš pridno preizkušal. Strop te dvorane je visok tudi do 50 metrov. V njej sicer ne prirejajo več veliko koncertov, ker je vlažnost prevelika (tudi 95-odstotna) in lahko poškoduje inštrumente. A vseeno si lahko za božič ogledate božični koncert. Žive jaslice si bomo ogledali čez nekaj let, ko bo Tjuš že vedel, "zakaj se gre".

Ogled je povzročil lakoto in na poti nazaj smo se ustavili v "naši" gostilni v Postojni, ki so jo prijetno prenovili. Jedli smo kot vedno kalamare, ker tukaj imajo za naše pojme res najboljše. Tjuš je komaj pojedel, že napol spal in v avtu ga je zmanjkalo v sekundi. Popoldne smo preživeli še na kavi na Gorenjskem pri mojih starših, zvečer pa prijetno utrujeni pospali vsak v svoji postelji. Bil je lep dan in naučili smo se veliko novega.