Štopanje je bilo v študentskih letih moje "prevozno stredstvo". Drugega mi niti ni preostalo, saj sem po rodu Gorenjka in preveč "šparovna", da bi dajala takratnega jurja za avtobus Lj-Križe ali v nasprotno smer.
To, da sem šla živet v Ljubljano, mojemu očiju nikakor ni bilo všeč. Itak, saj je tako njegova mala punčka odšla od doma. Skoraj zares. Obljubil mi je svoj avto. Nisem hotela avta, hotela sem na svoje. In sem šla. Najprej v Moste, nato na Vič. Z malo potovalko sem vsak teden potovala med Seničnem in Ljubljano. V ponedeljek, včasih celo že v nedeljo zvečer (tokrat le z busom), v Lj, ob petkih nazaj domov. Pot me je peš vodila iz Seničnega proti Golniku (v to smer lepo z brega). Do tja sem po navadi že našla nekoga, ki me je zapeljal vsaj do Kranja. Najprej me je bilo sram stegniti palec, potem to človeku pride v navado. Včasih sem morala kar lepo peš na Golnik, ker mi noben ni hotel ustaviti. Še dobro, da sem šla vedno dovolj zgodaj od doma. Mama mi je vedno pravila, da sem nora, da se mi bo kdaj kaj zgodilo. Na srečo se mi ni nikoli nič hudega. Z Golnika sem štop dobila kar hitro, celo direkt do Ljubljane. U, to je bilo fajn. Vedno mi je ustavil tak človek, s katerim sva hitro našla temo za debatiranje. In čas je minil en, dva, tri. Enkrat mi je ustavila nuna v katrci. Spominjala me je na tisto nuno iz filma Žandar iz Sant Tropeza, v katerem je igral Louis De Funes. Šibali sva in neverjetno veliko sva si imeli za povedati. Bila je ena najzanimivejših sogovornic. Včasih se je našel kak hud podjetnik, včasih kak "naš", včasih kak ata. Ja, večinoma so mi ustavljali moški. Ženske redkokdaj.
Iz Ljubljane sem štopala na koncu Šentvida, na postaji pred izvozom na AC. Tukaj pa sem včasih čakala tudi po eno uro. Kako sem bila jezna. Pa kaj za boga je danes, da mi noben noče ustavit. Sem mogoče videti čudno? Ah ja, na koncu sem vseeno prišla domov. Približno pol leta sem štopala na palec, potem sem si po nasvetu voznikov naredila "tablice". Za vse mogoče smeri, TRŽIČ, LJ, GOLNIK, KRANJ. Štopanje je tako postalo lažje. Manj je bilo nepotrebnega ustavljanja voznikov, saj so ustavili samo tisti, ki so šli, recimo, v mojo smer. Ja, našli so se tudi taki, ki niti slučajno niso šli tja kot jaz, a bi me vseeno peljali. Čeprav sem se včasih kar peljala. Enkrat sem šla tako samo do Sp. Brnika in potem štopala naprej na tistem najbolj groznem križišču, ko prideš iz Vodic na cesto Mengeš-Brnik. Še dobro, da me ni nihče zbil. Ko sem štopala do Kranja, me je včasih kdo peljal tudi samo do izvoza za Šenčur. Joj, joj, ne vem, kako to, da me ni dobil noben policaj, ko sem hodila tam, kjer pešci ne da ne smejo hodit, nimajo niti pravice biti tam. Ampak mene je bilo vedno povsod dovolj, tako da si me lahko našel štopat tudi na krožnem križišču. Bumbar babji, bi rekel kdo. Ja, kako naj pa pridem do cilja, madona. Potem so me "dajali dol" tudi na odcepu za Tržič. Ta besedna zveza mi je bila vedno smešna, ko sem rekla vozniku "tu me lahko daste dol". Haha. Ne, noben me ni zares "dal dol", če vas to zanima. Samo iz avta ven so me dali. Takrat so ravno gradili AC Kranj-Lesce in preurajali tudi izvoz za Tržič. To je pomenilo, da je bilo vsak konec tedna en kup sprememb. Včasih sta bila tam dva odcepa, za na staro cesto do Kovorja in za na cesto proti Ljubelju. Potem pa se je en petek zgodilo, da je odcep za staro cesto izginil. Šit! Voznik me je stresel ven kar sredi AC, narejena je bila že štiripasovnica, o odcepu ne duha ne sluha. Bila sem kot tisti pešci, ki jih gledate na Youtube, kako blodijo po AC. Haha. S potovalko sem skakala po cesti, zlezla čez ograjo in še hitreje na drugo stran. Da bi bilo vse še huje, pa od tam naprej nisem dobila nobenega štopa do Tržiča. V podbreški gmajni štopat je bila pa ta zadnja stvar, ki si si jo lahko zaželel. Sem čakala dlje kot v Ljubljani. Zato sem največkrat koga kar poklicala, da me je prišel iskat. Z Golnika je bilo lažje, saj sem imela do doma pol urce hoje in ni bilo problema, čeprav je bilo ves čas v hrib. Še en butast kraj za štopanje sem imela, pred gimnazijo v Kranju. Tam se mi je tudi zgodilo, da mi noben bog ni hotel ustaviti. Je šlo že petnajst avtobus proti Lj mimo, jaz pa še kar tam. Od jeze sem šla potem kar na železniško postajo peš in štopala tam naprej. Tu sicer ni bilo velike razlike, a kakšen bolj prijazen voznik se je pa le našel. Ni mi pa jasno, zakaj so ustavljali tisti, ki so šli v Škofjo Loko, če sem imela tablico LJ.
Kot sem že rekla, so mi ustavljali večinoma moški. Vedno pa sem se peljala samo s tistim, ki je bil v avtu sam. Če sta bila dva ali pa mi je bil sumljiv, ne hvala. Ne grem v vašo smer. Nihče ni bil vsiljiv, z vsemi sem se dobro razumela. Imela pa sem "varovalo". Svojo potovalkico sem vedno imela v naročju, tako da se me nihče ni mogel dotikati. Ja, kaj, znajdi se. Pa vedno sem mamici, kasneje Janezu, sporočila, da sem dobila štop in sem na poti. Nekateri vozniki so bili zanimivi, z nekaterimi sem se pogovarjala le o vremenu, spet drugimi o vsem mogočem, pri tretjih mi je skoraj zmanjkalo časa, toliko sva si imela povedat. Različni ljudje, različne teme. Bil pa je samo en voznik, ki je bil vso pot tiho. Kako mi je bilo bedno sedeti v tistem avtu. Ni bil nič posebnega, navaden moški, s katerim bi se po moje dalo povsem normalno pogovarjat, a on je bil tiho. Samo vprašanje, kam grem in potem konec. Bilo jih pa kar nekaj, ki so se vso pot pogovarjali po telefonu. Hehe, tudi tako sem marsikaj izvedela o človeku. Seveda so se opravičevali, a nekateri niso imeli časa niti reči "Adijo", saj so bili v Lj še vedno na telefonu. Eden me je na poti domov celo povabil po nakupih v Avstrijo. Hja, mogoče bi mi pa kupil kaj lepega, če bi šla. Pa nisem nikoli sprejela nobenega povabila. Nikamor.
Kakšni avtomobili so mi ustavljali? Največkrat kar dobri, nekje srednji razred ali višji. Redkokdaj je ustavil kdo z napol podrtim avtom. A se je našel nekdo s katrco, ki je komaj skupaj stala. Bil je mlad študent, ki se mu je očitno ful mudilo, saj sva šibala, da se je kadilo za nama. Takrat do v Šenčurju ravno gradili rondo. Spomnim se, da sva komaj komaj odvila vse ovire in da sva šla skoraj po dveh kolesih okoli vseh količkov. Tako strah me ni bilo še nikoli. Samo držala sem se in bila čisto trda. In molila, da srečno prideva do Kranja. Mater mu, res. To je bila ena zadnjih štoparskih voženj.
V drugem letu štopanja se mi je pridružil tudi Janez, predvsem po tistem, ko je ostal brez svoje stoenke. Zanj je bilo to prvič. Pa se je navadil vsega hudega. Tudi on je kar veliko preštopal, saj je hodil k meni v Ljubljano. Samo da je on veliko dlje čakal na štop. Včasih tudi po eno uro ali več. Na koncu se ga je vseeno nekdo usmilil. Nekajkrat pa sva štopala skupaj in moram reči, da sva dobila štop hitreje, kot če bi bila sama. Povprečje čakanja je bilo 20 minut, včasih sem se odpeljala še predno sem dobro pokazala tablico, včasih sem pognala korenine na pločniku. Najbolj zanimiva izkušnja in hkrati tudi najina najdaljša štoparska pot pa je bila Ljubljana-Portorož. Cel dan je deževalo, midva pa sva se ta junijski dan odločila, da bi šla na morje. Iz študenta v Mestnem logu sva šla peš do Dolgega mostu, oborožena z morsko obleko, v šlapah in tablico KP. Prepričana, da v dežju se naju bo usmislil vsak. Ja, če verjameš. TRI URE sva stala na dežju, pod eno marelo, oba z že napol modrimi prsti na nogah. Od mraza seveda. Po eni uri sva rekla, da počakava samo še ta semafor avtomobilov, potem greva nazaj domov. Mislim, da sva to potem rekla še najmanj desetkrat, ker sva še kar stala tam. Vsi so dobili štop, nama ni ustavil nihče. Potem pa sva bila že res sto posto, da zdaj je pa konec, ko nama ustavi en mlad očka. Avto je imel nabasan z igračami in otroškim sedežem. Komaj sva našla prostor za naju. Kako nama je odleglo. Bil je klepetav in hitro smo se ujeli, midva pa sva se odtajala. Dež je nehal, na morju je sijalo sonce, bilo je celo brez oblačka. Očka se naju je celo usmilil in naju peljal na hamburger, v tisti "grill Na hribu" nad Izolo. V Portorož sva tako prišla okoli sedme zvečer, vse sobe so bile zasedene. Pa se je vseeno našla ena privat soba, vendar sva morala zjutraj ob osmih ven, pa še brez zajtrka sva bila. Ni pomembno, samo da spiva. Naslednji dan sva se ves dan sončila na plaži, 30 stopinj. Proti večeru pa spet na štop domov. Ja, če verjameš. Iz Portoroža do Kopra sva potrebovala dve uri, ker sva ko zmešana stala na križišču v Strunjanu. Noben kurc nama ni hotel ustavit. Ko sva bila že povsem obupana, nama je ustavil en, ki se je moral spotoma ustaviti še doma v Izoli, potem pa naju je zapeljal do železniške v Kopru. Ni nama namreč preostalo drugega, kot da greva na vlak, saj ponoči nisem hotela štopat. Ujela sva zadnji vlak proti Ljubljani. Komaj.
Kasneje sem še enkrat štopala iz Portoroža. Takrat sem igrala v potujočem gledališču Pro Fortis. Z Erikom sva igrala po osnovnih in srednjih šolah po Sloveniji. Z njim sem prepotovala skoraj vso Slovenijo. Včasih pa se je zgodilo, da je imel Erik kje oprake, zato sem se morala vrniti sama domov. Tako sem se enkrat znašla v Portorož. Erik mi je dal denar za vlak in bus, jaz pa "brihtna Gorenjka", sem šla na štop, denar pa imela za kaj bolj pametnega. Enkrat pa me je pustil v Mb, ampak sem bila pridna in šla na vlak.
Počasi pa je bilo mojih štoparskih konec. Kupila sva si avto, ford escort - jajca. Domov sem se začela vozit z avtom, štopala nisem več. Zanimivo pa je, da nikoli do danes še nisem pobrala nobenega štoparja. Zakaj? Ne vem. Današnjim štoparjem ne zaupam. Mi vsi zgledajo čudno. Ja, sem ena tistih smotanih voznic, ko se štopar obrne za mano in si misli svoje. Se bom poboljšala. Vendar ne obljubim. Še posebno sedaj ne, ko s seboj vozim Tjuša.
Štopanje je bilo zabavno in še kdaj bi poskusila. Kar tako, za foro. Da vidim, kako hitro bi sedaj prišla do doma. No, ja, vsaj Tjušu in še drugim svojim otrokom bom lahko svetovala, kako štopati.
To, da sem šla živet v Ljubljano, mojemu očiju nikakor ni bilo všeč. Itak, saj je tako njegova mala punčka odšla od doma. Skoraj zares. Obljubil mi je svoj avto. Nisem hotela avta, hotela sem na svoje. In sem šla. Najprej v Moste, nato na Vič. Z malo potovalko sem vsak teden potovala med Seničnem in Ljubljano. V ponedeljek, včasih celo že v nedeljo zvečer (tokrat le z busom), v Lj, ob petkih nazaj domov. Pot me je peš vodila iz Seničnega proti Golniku (v to smer lepo z brega). Do tja sem po navadi že našla nekoga, ki me je zapeljal vsaj do Kranja. Najprej me je bilo sram stegniti palec, potem to človeku pride v navado. Včasih sem morala kar lepo peš na Golnik, ker mi noben ni hotel ustaviti. Še dobro, da sem šla vedno dovolj zgodaj od doma. Mama mi je vedno pravila, da sem nora, da se mi bo kdaj kaj zgodilo. Na srečo se mi ni nikoli nič hudega. Z Golnika sem štop dobila kar hitro, celo direkt do Ljubljane. U, to je bilo fajn. Vedno mi je ustavil tak človek, s katerim sva hitro našla temo za debatiranje. In čas je minil en, dva, tri. Enkrat mi je ustavila nuna v katrci. Spominjala me je na tisto nuno iz filma Žandar iz Sant Tropeza, v katerem je igral Louis De Funes. Šibali sva in neverjetno veliko sva si imeli za povedati. Bila je ena najzanimivejših sogovornic. Včasih se je našel kak hud podjetnik, včasih kak "naš", včasih kak ata. Ja, večinoma so mi ustavljali moški. Ženske redkokdaj.
Iz Ljubljane sem štopala na koncu Šentvida, na postaji pred izvozom na AC. Tukaj pa sem včasih čakala tudi po eno uro. Kako sem bila jezna. Pa kaj za boga je danes, da mi noben noče ustavit. Sem mogoče videti čudno? Ah ja, na koncu sem vseeno prišla domov. Približno pol leta sem štopala na palec, potem sem si po nasvetu voznikov naredila "tablice". Za vse mogoče smeri, TRŽIČ, LJ, GOLNIK, KRANJ. Štopanje je tako postalo lažje. Manj je bilo nepotrebnega ustavljanja voznikov, saj so ustavili samo tisti, ki so šli, recimo, v mojo smer. Ja, našli so se tudi taki, ki niti slučajno niso šli tja kot jaz, a bi me vseeno peljali. Čeprav sem se včasih kar peljala. Enkrat sem šla tako samo do Sp. Brnika in potem štopala naprej na tistem najbolj groznem križišču, ko prideš iz Vodic na cesto Mengeš-Brnik. Še dobro, da me ni nihče zbil. Ko sem štopala do Kranja, me je včasih kdo peljal tudi samo do izvoza za Šenčur. Joj, joj, ne vem, kako to, da me ni dobil noben policaj, ko sem hodila tam, kjer pešci ne da ne smejo hodit, nimajo niti pravice biti tam. Ampak mene je bilo vedno povsod dovolj, tako da si me lahko našel štopat tudi na krožnem križišču. Bumbar babji, bi rekel kdo. Ja, kako naj pa pridem do cilja, madona. Potem so me "dajali dol" tudi na odcepu za Tržič. Ta besedna zveza mi je bila vedno smešna, ko sem rekla vozniku "tu me lahko daste dol". Haha. Ne, noben me ni zares "dal dol", če vas to zanima. Samo iz avta ven so me dali. Takrat so ravno gradili AC Kranj-Lesce in preurajali tudi izvoz za Tržič. To je pomenilo, da je bilo vsak konec tedna en kup sprememb. Včasih sta bila tam dva odcepa, za na staro cesto do Kovorja in za na cesto proti Ljubelju. Potem pa se je en petek zgodilo, da je odcep za staro cesto izginil. Šit! Voznik me je stresel ven kar sredi AC, narejena je bila že štiripasovnica, o odcepu ne duha ne sluha. Bila sem kot tisti pešci, ki jih gledate na Youtube, kako blodijo po AC. Haha. S potovalko sem skakala po cesti, zlezla čez ograjo in še hitreje na drugo stran. Da bi bilo vse še huje, pa od tam naprej nisem dobila nobenega štopa do Tržiča. V podbreški gmajni štopat je bila pa ta zadnja stvar, ki si si jo lahko zaželel. Sem čakala dlje kot v Ljubljani. Zato sem največkrat koga kar poklicala, da me je prišel iskat. Z Golnika je bilo lažje, saj sem imela do doma pol urce hoje in ni bilo problema, čeprav je bilo ves čas v hrib. Še en butast kraj za štopanje sem imela, pred gimnazijo v Kranju. Tam se mi je tudi zgodilo, da mi noben bog ni hotel ustaviti. Je šlo že petnajst avtobus proti Lj mimo, jaz pa še kar tam. Od jeze sem šla potem kar na železniško postajo peš in štopala tam naprej. Tu sicer ni bilo velike razlike, a kakšen bolj prijazen voznik se je pa le našel. Ni mi pa jasno, zakaj so ustavljali tisti, ki so šli v Škofjo Loko, če sem imela tablico LJ.
Kot sem že rekla, so mi ustavljali večinoma moški. Vedno pa sem se peljala samo s tistim, ki je bil v avtu sam. Če sta bila dva ali pa mi je bil sumljiv, ne hvala. Ne grem v vašo smer. Nihče ni bil vsiljiv, z vsemi sem se dobro razumela. Imela pa sem "varovalo". Svojo potovalkico sem vedno imela v naročju, tako da se me nihče ni mogel dotikati. Ja, kaj, znajdi se. Pa vedno sem mamici, kasneje Janezu, sporočila, da sem dobila štop in sem na poti. Nekateri vozniki so bili zanimivi, z nekaterimi sem se pogovarjala le o vremenu, spet drugimi o vsem mogočem, pri tretjih mi je skoraj zmanjkalo časa, toliko sva si imela povedat. Različni ljudje, različne teme. Bil pa je samo en voznik, ki je bil vso pot tiho. Kako mi je bilo bedno sedeti v tistem avtu. Ni bil nič posebnega, navaden moški, s katerim bi se po moje dalo povsem normalno pogovarjat, a on je bil tiho. Samo vprašanje, kam grem in potem konec. Bilo jih pa kar nekaj, ki so se vso pot pogovarjali po telefonu. Hehe, tudi tako sem marsikaj izvedela o človeku. Seveda so se opravičevali, a nekateri niso imeli časa niti reči "Adijo", saj so bili v Lj še vedno na telefonu. Eden me je na poti domov celo povabil po nakupih v Avstrijo. Hja, mogoče bi mi pa kupil kaj lepega, če bi šla. Pa nisem nikoli sprejela nobenega povabila. Nikamor.
Kakšni avtomobili so mi ustavljali? Največkrat kar dobri, nekje srednji razred ali višji. Redkokdaj je ustavil kdo z napol podrtim avtom. A se je našel nekdo s katrco, ki je komaj skupaj stala. Bil je mlad študent, ki se mu je očitno ful mudilo, saj sva šibala, da se je kadilo za nama. Takrat do v Šenčurju ravno gradili rondo. Spomnim se, da sva komaj komaj odvila vse ovire in da sva šla skoraj po dveh kolesih okoli vseh količkov. Tako strah me ni bilo še nikoli. Samo držala sem se in bila čisto trda. In molila, da srečno prideva do Kranja. Mater mu, res. To je bila ena zadnjih štoparskih voženj.
V drugem letu štopanja se mi je pridružil tudi Janez, predvsem po tistem, ko je ostal brez svoje stoenke. Zanj je bilo to prvič. Pa se je navadil vsega hudega. Tudi on je kar veliko preštopal, saj je hodil k meni v Ljubljano. Samo da je on veliko dlje čakal na štop. Včasih tudi po eno uro ali več. Na koncu se ga je vseeno nekdo usmilil. Nekajkrat pa sva štopala skupaj in moram reči, da sva dobila štop hitreje, kot če bi bila sama. Povprečje čakanja je bilo 20 minut, včasih sem se odpeljala še predno sem dobro pokazala tablico, včasih sem pognala korenine na pločniku. Najbolj zanimiva izkušnja in hkrati tudi najina najdaljša štoparska pot pa je bila Ljubljana-Portorož. Cel dan je deževalo, midva pa sva se ta junijski dan odločila, da bi šla na morje. Iz študenta v Mestnem logu sva šla peš do Dolgega mostu, oborožena z morsko obleko, v šlapah in tablico KP. Prepričana, da v dežju se naju bo usmislil vsak. Ja, če verjameš. TRI URE sva stala na dežju, pod eno marelo, oba z že napol modrimi prsti na nogah. Od mraza seveda. Po eni uri sva rekla, da počakava samo še ta semafor avtomobilov, potem greva nazaj domov. Mislim, da sva to potem rekla še najmanj desetkrat, ker sva še kar stala tam. Vsi so dobili štop, nama ni ustavil nihče. Potem pa sva bila že res sto posto, da zdaj je pa konec, ko nama ustavi en mlad očka. Avto je imel nabasan z igračami in otroškim sedežem. Komaj sva našla prostor za naju. Kako nama je odleglo. Bil je klepetav in hitro smo se ujeli, midva pa sva se odtajala. Dež je nehal, na morju je sijalo sonce, bilo je celo brez oblačka. Očka se naju je celo usmilil in naju peljal na hamburger, v tisti "grill Na hribu" nad Izolo. V Portorož sva tako prišla okoli sedme zvečer, vse sobe so bile zasedene. Pa se je vseeno našla ena privat soba, vendar sva morala zjutraj ob osmih ven, pa še brez zajtrka sva bila. Ni pomembno, samo da spiva. Naslednji dan sva se ves dan sončila na plaži, 30 stopinj. Proti večeru pa spet na štop domov. Ja, če verjameš. Iz Portoroža do Kopra sva potrebovala dve uri, ker sva ko zmešana stala na križišču v Strunjanu. Noben kurc nama ni hotel ustavit. Ko sva bila že povsem obupana, nama je ustavil en, ki se je moral spotoma ustaviti še doma v Izoli, potem pa naju je zapeljal do železniške v Kopru. Ni nama namreč preostalo drugega, kot da greva na vlak, saj ponoči nisem hotela štopat. Ujela sva zadnji vlak proti Ljubljani. Komaj.
Kasneje sem še enkrat štopala iz Portoroža. Takrat sem igrala v potujočem gledališču Pro Fortis. Z Erikom sva igrala po osnovnih in srednjih šolah po Sloveniji. Z njim sem prepotovala skoraj vso Slovenijo. Včasih pa se je zgodilo, da je imel Erik kje oprake, zato sem se morala vrniti sama domov. Tako sem se enkrat znašla v Portorož. Erik mi je dal denar za vlak in bus, jaz pa "brihtna Gorenjka", sem šla na štop, denar pa imela za kaj bolj pametnega. Enkrat pa me je pustil v Mb, ampak sem bila pridna in šla na vlak.
Počasi pa je bilo mojih štoparskih konec. Kupila sva si avto, ford escort - jajca. Domov sem se začela vozit z avtom, štopala nisem več. Zanimivo pa je, da nikoli do danes še nisem pobrala nobenega štoparja. Zakaj? Ne vem. Današnjim štoparjem ne zaupam. Mi vsi zgledajo čudno. Ja, sem ena tistih smotanih voznic, ko se štopar obrne za mano in si misli svoje. Se bom poboljšala. Vendar ne obljubim. Še posebno sedaj ne, ko s seboj vozim Tjuša.
Štopanje je bilo zabavno in še kdaj bi poskusila. Kar tako, za foro. Da vidim, kako hitro bi sedaj prišla do doma. No, ja, vsaj Tjušu in še drugim svojim otrokom bom lahko svetovala, kako štopati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar