December je čas, ko ljudje silij(m)o v trgovine. Ni pomembno katere trgovine, samo da so. December je čas zapravljanja. Pretiranega! Le redkokdo od nas že v začetku decembra ve, kaj bo podaril svojim najbližjim in prijateljem za božič. O tem, kako obdariti ljudi okoli sebe, sicer vsi razmišljamo že od novembra, a na koncu vsi letamo po trgovinah v zadnjih trenutkih in na koncu kupimo ... kaj že? Kar nekaj, jaz pravim temu. Ampak letos je drugače. Vsaj pri meni. Odločila sem se, da vsakemu kupim za največ 20 e in tega sem se tudi držala. In priznam, da se je bilo veliko lažje odločiti, kaj kupiti vsakemu.
Ampak nisem hotela povedati tega. Značilno za december (čeprav je skoraj enako tudi ob drugih praznikih) je, da so ljudje nenehno v trgovinah. Parkirišča so polna, potrebuješ deset minut, da najdeš parkirno mesto, če je mogoče, čisto pri vhodu. Glede iskanja parkirišča mi je zanimiva teorija, da ne glede kako polno je parkirišče, boš v dveh minutah zagotovo dobil prosto mesto. Samo postavi se na parkirišče in počakaj. V dveh minutah bo prišel nekdo in odpeljal svoj avto ter tako naredil prostor za vas. Poskusite, deluje! No, v glavnem so potem na vrsti trgovine. Zadnja leta se ljudje hodijo v trgovine sprehajat. Kam zaboga smo prišli, da smo parke in travnike zamenjali za trgovska središča. Žalostno. A resnično. Priznam, da v tem bednem vremenu tudi mi kdaj pa kdaj smuknemo "na sprehod" po trgovini.
Ko vstopiš v vse te trgovske centre, ki pri nas rastejo kot gobe po dežju, se resno sprašujem, od kod trgovcem misel, da imamo v Sloveniji res tako veliko kupno moč, da lahko na območju petih kvadratnih kilometrov stojijo trije različni centri (primer Kranj ali Rudnik). Če bolj podrobno pogledamo, kmalu ugotovimo, da je večina trgovin praznih. Mogoče je v njej kaka stranka, vendar še ta ne nakupuje, ampak si samo ogleduje. V M Šiška je takih trgovin vsaj pet, v citiju vsaj deset, da o Hali A ne govorim, podobno je na Rudniku. Trgovine z oblačili, razno bižuterijo, posodo in porcelanom, čevlji so večino dneva prazne. Še največ ljudi je v trgovinah z živili. Ja, tam je pa res polno. Ljudje se drenjajo s polnimi vozički med policami, kot zanimivost, pa tam nakupujejo tudi oblačila in obutev. Sama tega ne bi nikoli, ker mi je razen kuhinjskih servietov nepredstavljivo dati v voziček s salamo in kruhom še modrc, spodnje gate, trenerko ali bog ne daj plašč. Ampak ljudje to delajo. Ker je očitno najceneje. Ne vedo pa, da za to ceno dobiš pulover, ki ga lahko oblečeš samo enkrat in mogoče še enkrat po prvem pranju. Potem pa postane neprepoznaven.
Vrnimo se k hrani. Recesija nam visi za vratom. Vsak dan nas na to opozarjajo vsi po vrsti. A ljudje še vedno rinejo po kupe hrane. Ob petkih si naložijo poln voz hrane, v nedeljo so taisti ljudje že spet v trgovini ... s polnim vozom hrane. Če bi ljudje res občutili tako močno recesijo ali bolje rečeno draginjo, potem bi resno razmislili, kaj bodo kupili. Ko takole stojiš v "čez vse police" dolgo vrsto, imaš čas, da si ogleduješ vozičke. Poleg kruha in mleka, kake salame in sira, najdemo še en kup "zelo pomembnih" živil. Tri vrečke čipsa, pet čokolad, pet vrečk kilskih bonbonov, en kup zamzrnjene hrane, piškotov, razno razne pijače ... in še in še. Vsi jamrajo, ne špara pa nihče. Piškote bi lahko delali sami, pili bi lahko malinovec. Ampak to je samo moje mnenje. Sama ne kupujem džusov, sokov, raje si kupim sirup in ga imam za skoraj cel mesec. Sok popijem v pol ure. Za isto ceno. Piškotov ne kupujem, še posebno ne tistih filanih, ki so "kao" domači. Take raje naredim sama. Kupim si pa tiste s pomarančnim želejem in čokolado. Teh pa sama ne znam narest. Hihi. Ne vem, no, samo meni se zdi 100 evrov na teden za hrano VELIKO. Ker to konec meseca znese 400 evrov. To je pa že naša najemnina. Pri hrani se mi zdi, da lahko veliko prihraniš, samo znajti se moraš.
Več ljudi, več mora biti prodajalk. Ja, seveda. Če verjamete ... Ste že kdaj doživeli, da so se ob vašem vstopu v trgovino vsi prodajalci poskrili? Meni se to zgodi večkrat. Ali pa nihče ničesar ne ve. Kako sovražim to. Včasih smo doma imeli majhno trgovino. O šestega razreda naprej sem pomagala prodajati. To je bila še stara šola prodaje, ko s stranko navežeš očesni kontakt, se ji nasmejiš, jo gledaš v oči, ko se pogovarjaš z njo, ji enostavno daš vedeti, da si ti tu zaradi nje, ne ona zaradi tebe. Take prodajalke najdemo samo še v naši trgovini zraven bloka, ko se vsi poznamo, se pozdravimo, kakšno rečemo ... Tak odnos mi je všeč in mi prav paše iti v trgovino na klepet. V večjih trgovskih centrih tega ni. Ko končno najdeš eno gospo, ki ima na sebi značko z imenom, po kateri sklepaš, da ti lahko pomaga, ti ta ista gospa pove, da ona pa samo "fila" police in nič ne ve. Potem iščeš naprej in najdeš drugo gospo, oblečeno v haljo trg znamke. Ko sem zadnjič spraševala po začimbah za medenjake, me je taka gospa pogledala, kot da jo sprašujem, če mogoče prodajajo žive kokoši. Ne vem, no. A so res vse tele prodajalke omejene samo na svoj teritorij ali pa se jim enostavno ne da ukvarjat z ljudmi. Spet drugič sem spraševala, medtem ko je polnila police, kje naj najdemo vložke za pištolco za lepljenje. Odgovorila mi je, ne da bi enkrat odmaknila pogled s police proti meni, da naj pridem čez 15 minut nazaj, naj se še malo sprehodim po trgovini. Halo? Najboljše so mi pa tiste, ki rečejo, da za stvar, ki jo iščeš v njihovi trgovini, še niso slišale, čeprav si jo sam na drugem koncu mesta v trgovini iste znamke dobil. Da si pa še drzneš vprašati, kdaj bodo določen izdelek dobili, je pa preveč ...
Vse je natempirano, vse moraš imeti premišljeno naprej, ker bog ne daj, da stojiš v vrsti za kruh in ne veš, kateri kruh bi kupil. Časa imaš pet sekund, mogoče še manj, drugače že "delaš vrsto" in se ljudje za teboj kregajo, kaj za boga se zmišljuješ. Zanimiva mi je misel enega fanta, ki je rekel, da je kupiti kruh danes že prava umetnost. Sej pri drugih stvareh ni dosti drugače. Če te zanima cena, si jo moraš najti sam, če te zanima kvaliteta mesa, jo moraš oceniti sam, ker drugače si že nestrpna in tečna stranka, ki bi vse rada vedela. Halo? A mogoče nimam te pravice? Mi ta pravica mogoče pripada samo kadar nimate dovolj dela, ko pa je gužva, vam pa "dol maha", samo da je prodano? Poleg tega nas pa v vsaki trgovini čakajo še najmanj tri "prijazne", predvsem pa napedenane hostese, ki imajo hudo akcijo "3 v enem", plus darilo, ko morajo pa kaj več povedati o izdelku, znajo pa reči samo, da je odličen. Sej človeku se res lahko zmeša.
4000 evrov. To je cena, ki jo morajo lastniki stojnic v citiju plačati, da lahko v decembru predstavljajo in prodajajo svoje izdelke. Problem je, da jih predvsem predstavljajo. Ne vem, res ne vem, kdo proda toliko, da lahko reče na koncu meseca, da je zaslužil vsaj za stojnico in je tako na pozitivni nuli. Podobno stanje pa je tudi v središču mesta v "hiškah". Prodajalci se že pritožujejo, da ni prodaje, da niti ljudi ni. Krivo je vreme, se tolažijo. Mogoče res. Ker ko sem jaz prodajala tam čokoladne bonbone, smo delali ko pri norcih. Vsak dan od treh do devetih zvečer smo delali kot nori. Vsako popoldne sem naredila za 500 evrov prometa. Pa šefi niso bili zadovoljni. Hoteli so več. Le kaj pravijo danes? Revčki.
Kaj naj rečem za konec? Veliko bi še lahko napisala, ker je še ogromno zgodb, takšnih in drugačnih, ki jih vsakodnevno doživljamo v trgovinah. En kup različnih misli sem napisala, a upam, da ste me razumeli, kaj sem hotela povedati. Privoščite si dobro božično večerjo, pojdite na sveži zrak in preživite lepo zadnjo noč leta 2008. Ne pustite vsega denarja v trgovinah, raje dajte za bencin in se zapeljite v naravo, na lep družinski izlet.
Ampak nisem hotela povedati tega. Značilno za december (čeprav je skoraj enako tudi ob drugih praznikih) je, da so ljudje nenehno v trgovinah. Parkirišča so polna, potrebuješ deset minut, da najdeš parkirno mesto, če je mogoče, čisto pri vhodu. Glede iskanja parkirišča mi je zanimiva teorija, da ne glede kako polno je parkirišče, boš v dveh minutah zagotovo dobil prosto mesto. Samo postavi se na parkirišče in počakaj. V dveh minutah bo prišel nekdo in odpeljal svoj avto ter tako naredil prostor za vas. Poskusite, deluje! No, v glavnem so potem na vrsti trgovine. Zadnja leta se ljudje hodijo v trgovine sprehajat. Kam zaboga smo prišli, da smo parke in travnike zamenjali za trgovska središča. Žalostno. A resnično. Priznam, da v tem bednem vremenu tudi mi kdaj pa kdaj smuknemo "na sprehod" po trgovini.
Ko vstopiš v vse te trgovske centre, ki pri nas rastejo kot gobe po dežju, se resno sprašujem, od kod trgovcem misel, da imamo v Sloveniji res tako veliko kupno moč, da lahko na območju petih kvadratnih kilometrov stojijo trije različni centri (primer Kranj ali Rudnik). Če bolj podrobno pogledamo, kmalu ugotovimo, da je večina trgovin praznih. Mogoče je v njej kaka stranka, vendar še ta ne nakupuje, ampak si samo ogleduje. V M Šiška je takih trgovin vsaj pet, v citiju vsaj deset, da o Hali A ne govorim, podobno je na Rudniku. Trgovine z oblačili, razno bižuterijo, posodo in porcelanom, čevlji so večino dneva prazne. Še največ ljudi je v trgovinah z živili. Ja, tam je pa res polno. Ljudje se drenjajo s polnimi vozički med policami, kot zanimivost, pa tam nakupujejo tudi oblačila in obutev. Sama tega ne bi nikoli, ker mi je razen kuhinjskih servietov nepredstavljivo dati v voziček s salamo in kruhom še modrc, spodnje gate, trenerko ali bog ne daj plašč. Ampak ljudje to delajo. Ker je očitno najceneje. Ne vedo pa, da za to ceno dobiš pulover, ki ga lahko oblečeš samo enkrat in mogoče še enkrat po prvem pranju. Potem pa postane neprepoznaven.
Vrnimo se k hrani. Recesija nam visi za vratom. Vsak dan nas na to opozarjajo vsi po vrsti. A ljudje še vedno rinejo po kupe hrane. Ob petkih si naložijo poln voz hrane, v nedeljo so taisti ljudje že spet v trgovini ... s polnim vozom hrane. Če bi ljudje res občutili tako močno recesijo ali bolje rečeno draginjo, potem bi resno razmislili, kaj bodo kupili. Ko takole stojiš v "čez vse police" dolgo vrsto, imaš čas, da si ogleduješ vozičke. Poleg kruha in mleka, kake salame in sira, najdemo še en kup "zelo pomembnih" živil. Tri vrečke čipsa, pet čokolad, pet vrečk kilskih bonbonov, en kup zamzrnjene hrane, piškotov, razno razne pijače ... in še in še. Vsi jamrajo, ne špara pa nihče. Piškote bi lahko delali sami, pili bi lahko malinovec. Ampak to je samo moje mnenje. Sama ne kupujem džusov, sokov, raje si kupim sirup in ga imam za skoraj cel mesec. Sok popijem v pol ure. Za isto ceno. Piškotov ne kupujem, še posebno ne tistih filanih, ki so "kao" domači. Take raje naredim sama. Kupim si pa tiste s pomarančnim želejem in čokolado. Teh pa sama ne znam narest. Hihi. Ne vem, no, samo meni se zdi 100 evrov na teden za hrano VELIKO. Ker to konec meseca znese 400 evrov. To je pa že naša najemnina. Pri hrani se mi zdi, da lahko veliko prihraniš, samo znajti se moraš.
Več ljudi, več mora biti prodajalk. Ja, seveda. Če verjamete ... Ste že kdaj doživeli, da so se ob vašem vstopu v trgovino vsi prodajalci poskrili? Meni se to zgodi večkrat. Ali pa nihče ničesar ne ve. Kako sovražim to. Včasih smo doma imeli majhno trgovino. O šestega razreda naprej sem pomagala prodajati. To je bila še stara šola prodaje, ko s stranko navežeš očesni kontakt, se ji nasmejiš, jo gledaš v oči, ko se pogovarjaš z njo, ji enostavno daš vedeti, da si ti tu zaradi nje, ne ona zaradi tebe. Take prodajalke najdemo samo še v naši trgovini zraven bloka, ko se vsi poznamo, se pozdravimo, kakšno rečemo ... Tak odnos mi je všeč in mi prav paše iti v trgovino na klepet. V večjih trgovskih centrih tega ni. Ko končno najdeš eno gospo, ki ima na sebi značko z imenom, po kateri sklepaš, da ti lahko pomaga, ti ta ista gospa pove, da ona pa samo "fila" police in nič ne ve. Potem iščeš naprej in najdeš drugo gospo, oblečeno v haljo trg znamke. Ko sem zadnjič spraševala po začimbah za medenjake, me je taka gospa pogledala, kot da jo sprašujem, če mogoče prodajajo žive kokoši. Ne vem, no. A so res vse tele prodajalke omejene samo na svoj teritorij ali pa se jim enostavno ne da ukvarjat z ljudmi. Spet drugič sem spraševala, medtem ko je polnila police, kje naj najdemo vložke za pištolco za lepljenje. Odgovorila mi je, ne da bi enkrat odmaknila pogled s police proti meni, da naj pridem čez 15 minut nazaj, naj se še malo sprehodim po trgovini. Halo? Najboljše so mi pa tiste, ki rečejo, da za stvar, ki jo iščeš v njihovi trgovini, še niso slišale, čeprav si jo sam na drugem koncu mesta v trgovini iste znamke dobil. Da si pa še drzneš vprašati, kdaj bodo določen izdelek dobili, je pa preveč ...
Vse je natempirano, vse moraš imeti premišljeno naprej, ker bog ne daj, da stojiš v vrsti za kruh in ne veš, kateri kruh bi kupil. Časa imaš pet sekund, mogoče še manj, drugače že "delaš vrsto" in se ljudje za teboj kregajo, kaj za boga se zmišljuješ. Zanimiva mi je misel enega fanta, ki je rekel, da je kupiti kruh danes že prava umetnost. Sej pri drugih stvareh ni dosti drugače. Če te zanima cena, si jo moraš najti sam, če te zanima kvaliteta mesa, jo moraš oceniti sam, ker drugače si že nestrpna in tečna stranka, ki bi vse rada vedela. Halo? A mogoče nimam te pravice? Mi ta pravica mogoče pripada samo kadar nimate dovolj dela, ko pa je gužva, vam pa "dol maha", samo da je prodano? Poleg tega nas pa v vsaki trgovini čakajo še najmanj tri "prijazne", predvsem pa napedenane hostese, ki imajo hudo akcijo "3 v enem", plus darilo, ko morajo pa kaj več povedati o izdelku, znajo pa reči samo, da je odličen. Sej človeku se res lahko zmeša.
4000 evrov. To je cena, ki jo morajo lastniki stojnic v citiju plačati, da lahko v decembru predstavljajo in prodajajo svoje izdelke. Problem je, da jih predvsem predstavljajo. Ne vem, res ne vem, kdo proda toliko, da lahko reče na koncu meseca, da je zaslužil vsaj za stojnico in je tako na pozitivni nuli. Podobno stanje pa je tudi v središču mesta v "hiškah". Prodajalci se že pritožujejo, da ni prodaje, da niti ljudi ni. Krivo je vreme, se tolažijo. Mogoče res. Ker ko sem jaz prodajala tam čokoladne bonbone, smo delali ko pri norcih. Vsak dan od treh do devetih zvečer smo delali kot nori. Vsako popoldne sem naredila za 500 evrov prometa. Pa šefi niso bili zadovoljni. Hoteli so več. Le kaj pravijo danes? Revčki.
Kaj naj rečem za konec? Veliko bi še lahko napisala, ker je še ogromno zgodb, takšnih in drugačnih, ki jih vsakodnevno doživljamo v trgovinah. En kup različnih misli sem napisala, a upam, da ste me razumeli, kaj sem hotela povedati. Privoščite si dobro božično večerjo, pojdite na sveži zrak in preživite lepo zadnjo noč leta 2008. Ne pustite vsega denarja v trgovinah, raje dajte za bencin in se zapeljite v naravo, na lep družinski izlet.
Ni komentarjev:
Objavite komentar