Vsi smo že globoko zakorakali v veseli december, jaz pa še nisem videla okrašene Ljubljane, niti novih hišic ob Ljubljanici in na Kongresnem trgu. Kako le, ko pa že ves mesec dežuje in človek res nima veselja hoditi zunaj po mokrih ulicah, ves premočen do kože. Ko bi vsaj padlo meter snega ...
Ampak pri nas se ne damo motiti. Poleg medene hišice sem naredila tudi čestitke. To leto prvič sama. Iz pelca sem naredila različne motive, ki sem jih prilepila na eko čestitke. S Tjuškom sva jih poslala njegovim prijateljem, njihovim družinam, ki jih imamo vsi radi in so naši prijatelji. Dve čestitki pa sem poslala tudi v Švico, mojim "delodajalcem" in prijateljema Marcelu in Denise. Take čestitke sem naredila:
Počasi pa nastaja tudi najin koledar za ata in mamo. Morava pohiteti, ker prejšnji teden nisva naredila nobenega odtisa. Bova ta teden bolj pridna, ker potem moram nesti še plastificirat. Barvanje s temperami je vsekakor zanimivo, vendar le, dokler ni treba sodelovati z mamico in si barvati dlani z različnimi barvami. Tjuša najbolj moti, ko morava za vsak mesec rokico pobarvat z drugo barvo, kar pomeni, da se ves čas umivava. Tako nama uspe naredili le tri, največ štiri odtise v enem popoldnevu. Pa še to morava delati zelo hitro, z veliko animacije in potrpežljivosti. Na srečo je zelo navdušen potem nad svojim rezultatom. Takole je nastal marčevski možic:
Naredili smo še odtise rokic v fimo maso, za dedija in babi, za Polonco sva naredila lep srček prijateljstva, pa še eno presenečenje, o katerem pa ne morem pisati zdajle. Takole sta videti prvi dve stvari, tretja ostaja še malo skrita.
Danes se je Tjuš spoznal še z dedkom Mrazom. Je prišel kar v vrtec. Tjuš se med čakanjem nanj ni dal motiti in je veselo skakal po igralnici, medtem ko so drugi otroci pridno sedeli pri mamicah. Moj falot pa se je raje zamotil s plesom s svojo punco Lano. Ja, v vrtcu se rojeva prva ljubezen. Ko je prišel dedek Mraz, je bil Tjuško ravno na vrhu svojega najljubšega tobogana. Prijazen bradati možic ga je presenetil, njegovi zvončki na palici so mu na lica privedla strah, solzice so nehote stopile v očke, s pogledom je iskal mene, svojo mamico. Prestrašeno se je stisnil k meni. Tako prestrašenega ga še nisem videla. Skupaj sva šla po bonbon, da je videl, da ni hudega. Dedek Mraz je bil zelo prijazen, malo "pokvarjen" je hecal mamice in očkote, katera bi rada trde in katera mehke bonbončke. Skupaj smo zapeli pesmico Siva kučma, bela brada. Tjuš se je počasi stopil in premagal strah. Dvakrat je šel sam po bonbončka, pa tudi po darilo, knjigico. Aja, meni je zatajil fotoaparat. Ja, dober izgovor. Zatajila sem kar sama, ker sem pozabila vtaknit notri kartico. Brez mi pa ni hotel slikat. Beda od bede. Tako sem prosila eno mamico (od Lane) naj mi prosim pošlje slikice. Sledila je skupinska slika. Postavila sva se poleg dedka Mraza. Tjuša je spet pograbil strah in mi je splezal skoraj na glavo. Raje ne vem, kakšne so slike, ker sva gotovo grozna. Tako je minilo prvo srečanje z dobrim možem. Upam, da bomo srečali še kakšnega, ki se ga ne bo ustrašil.
Smrečice še nismo postavili, jo bomo naslednji ponedeljek. Ta pravo iz gozda in jaslicami pa bomo postavljali pri atu in mami na predbožični večer. V torek pa greva z Janezom po dolgem času zvečer ven, v Špas teater gledat 5moških.com. Komaj čakam.
Ampak pri nas se ne damo motiti. Poleg medene hišice sem naredila tudi čestitke. To leto prvič sama. Iz pelca sem naredila različne motive, ki sem jih prilepila na eko čestitke. S Tjuškom sva jih poslala njegovim prijateljem, njihovim družinam, ki jih imamo vsi radi in so naši prijatelji. Dve čestitki pa sem poslala tudi v Švico, mojim "delodajalcem" in prijateljema Marcelu in Denise. Take čestitke sem naredila:
Počasi pa nastaja tudi najin koledar za ata in mamo. Morava pohiteti, ker prejšnji teden nisva naredila nobenega odtisa. Bova ta teden bolj pridna, ker potem moram nesti še plastificirat. Barvanje s temperami je vsekakor zanimivo, vendar le, dokler ni treba sodelovati z mamico in si barvati dlani z različnimi barvami. Tjuša najbolj moti, ko morava za vsak mesec rokico pobarvat z drugo barvo, kar pomeni, da se ves čas umivava. Tako nama uspe naredili le tri, največ štiri odtise v enem popoldnevu. Pa še to morava delati zelo hitro, z veliko animacije in potrpežljivosti. Na srečo je zelo navdušen potem nad svojim rezultatom. Takole je nastal marčevski možic:
Naredili smo še odtise rokic v fimo maso, za dedija in babi, za Polonco sva naredila lep srček prijateljstva, pa še eno presenečenje, o katerem pa ne morem pisati zdajle. Takole sta videti prvi dve stvari, tretja ostaja še malo skrita.
Danes se je Tjuš spoznal še z dedkom Mrazom. Je prišel kar v vrtec. Tjuš se med čakanjem nanj ni dal motiti in je veselo skakal po igralnici, medtem ko so drugi otroci pridno sedeli pri mamicah. Moj falot pa se je raje zamotil s plesom s svojo punco Lano. Ja, v vrtcu se rojeva prva ljubezen. Ko je prišel dedek Mraz, je bil Tjuško ravno na vrhu svojega najljubšega tobogana. Prijazen bradati možic ga je presenetil, njegovi zvončki na palici so mu na lica privedla strah, solzice so nehote stopile v očke, s pogledom je iskal mene, svojo mamico. Prestrašeno se je stisnil k meni. Tako prestrašenega ga še nisem videla. Skupaj sva šla po bonbon, da je videl, da ni hudega. Dedek Mraz je bil zelo prijazen, malo "pokvarjen" je hecal mamice in očkote, katera bi rada trde in katera mehke bonbončke. Skupaj smo zapeli pesmico Siva kučma, bela brada. Tjuš se je počasi stopil in premagal strah. Dvakrat je šel sam po bonbončka, pa tudi po darilo, knjigico. Aja, meni je zatajil fotoaparat. Ja, dober izgovor. Zatajila sem kar sama, ker sem pozabila vtaknit notri kartico. Brez mi pa ni hotel slikat. Beda od bede. Tako sem prosila eno mamico (od Lane) naj mi prosim pošlje slikice. Sledila je skupinska slika. Postavila sva se poleg dedka Mraza. Tjuša je spet pograbil strah in mi je splezal skoraj na glavo. Raje ne vem, kakšne so slike, ker sva gotovo grozna. Tako je minilo prvo srečanje z dobrim možem. Upam, da bomo srečali še kakšnega, ki se ga ne bo ustrašil.
Smrečice še nismo postavili, jo bomo naslednji ponedeljek. Ta pravo iz gozda in jaslicami pa bomo postavljali pri atu in mami na predbožični večer. V torek pa greva z Janezom po dolgem času zvečer ven, v Špas teater gledat 5moških.com. Komaj čakam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar