Sedim na stolu za računalnikom in opazujem našo Fejo, kako brezskrbno spi na kavču. Včasih malo zavzdihne, češ, kako težko je moje pasje življenje. Ne vem, kaj ji je hudega.
Že vse svoje življenje živim obdana s psi. No, celo enega mucka smo imeli vmes. Ko sem bila stara 4 leta, smo dobili nemškega ovčarja Enna. Spomnim se ga sicer bolj malo, a po pripovedovanju staršev sva bila prava "saveza". Povsod je bil z mano. Nekaj pa se spomnim, in sicer, kako je oči prišel domov s hribov. Brez Enna. Baje naj bi mu pobegnil, kar tako, brez razloga. Našli so ga v Spodnji Beli pri Preddvoru. Ker je bil že sestradan in zmatran, je nek lovec mislil, da ima steklino (takrat je namreč na veliko razsajala steklina) in ga ustrelil. Še danes se spomnim, kako sem jokala za njim. Z očijem sva šla sicer takoj naslednji dan po isti poti, kjer sta hodila, vendar ga ni bilo. Oskrbniki so nama povedali, da je šel z eno družino, ki je imela isto staro punčko, kot sem bila jaz, domov. A bili smo prepozni.
Leto ali dve smo bili brez, nato smo dobili črnega velikega šnavcerja Lokija. Ta je bil pojava. Prijazen kuža, ki je veliko hodil z nami na treninge. Imel je rad otroke, nikomur ni storil nič žalega. Ko je bil še mladiček, so mu porezali ušesa, da bi imel navpične. In takrat je moral živeti notri. En večer sva morali s sestro paziti nanj. Božček mali se nama je smilil, ko je v ogradi jokal in cvilil. Vzeli sva ga k sebi v sobo. Zaspali nismo do dveh ponoči, ko sta starša prišla domov z zabave, ker nama je vse razmetal in pojedel par pajackov, midve pa sva se mu smejali. Potem pa je nekega dne zbolel in oči ga je moral peljati na uspavanje. Tega jaz nisem mogla in ne bi zmogla niti danes.
Po tem dogodku se je mami odločila, da ne bomo imeli nobenega psa več. Ja, valda. Kako boš to dopovedal mojemu očetu in seveda meni. Oči se je že nekaj časa navduševal na rotweilerji. In ga je našel. Majhno, kosmato rjavo kepico. Najdebelejšega mladička. V sekundi je bil naš. Ron! Njega se še najbolj spomnim od ta velikih psov. S sestro sva bili že toliko veliki, da sva lahko skrbeli zanj. Ubogal naju itak ni nič. Ubogal je samo in izključno očija. Nam trem pa je nagajal na veliko. Na sprehodu je sicer hodil lepo, a če je bil spuščen, je bil pripravljen vso pot skakati po sestri. Koliko joka in smeha je bilo. On pa, kot da je zaljubljen vanjo. V avtu se je pridno vozil zadaj, a imel je odprt prtljažnik, da je lahko gledal naprej. K nama, ki sva sedeli na zadnjih sedežih. Oči nama je vedno govoril, naj ga pustiva pri miru. Pa dopovej otroku, da ne sme pobožati psa. In sva ga čohali in čohali, tako dolgo, da je "donda od psa" zlezla k nama na sedež. "Oči, Ron je spet pri nama!" Midve itak nič krivi. O tem, kako smo dišali po psu, raje ne povem. Nekoč smo ga "prešvercali" v hotel v Bovcu. V potovalki. Takrat so bili še taki časi, da smo bili otroci lahko nigokaršnji otroci in smo imeli marsikakšno vstopnino zastonj. Ja, Gorenjci, pa če rit poči. V hotelu sva ga morali paziti, medtem ko sta starša odšla na večerjo. Raje ne povem, kaj vse nama je v tistih 20 minutah počel, od tega, da se je pokakal, do tega, da nama je pojedel vse sendviče za večerjo. A bil je naš ljubljenček. Brez strahu si šel na sprehod skozi gozd, vedno je bil na preži. A nikomur ni naredil nič žalega. Rad je gledal ženskam pod kiklo. Koliko smeha je požel takole na kaki prireditvi, kjer je bilo veliko ljudi, on pa je ženske vohal pod kiklo. Je bil frajer. Žal je tudi njega zdelala bolezen, kuga. Nekega dne sva šla na sprehod. Bil je že bogi, komaj je še hodil. Malo sem ga peljala se razmigat, ko mi je na travniku pod hišo, 200 metrov od doma, omahnil. Ni mogel nikamor. Vsedla sem se zraven njega in ga božala, jokala in prosila, naj vstane. Še malo, pa bo doma. Po eni uri je zbral toliko moči, da je prehodil tistih 200 metrov do doma. Ponoči pa je umrl.
Četrti kuža pa je bil Taček. Specialc. K nam je prišel kot božično darilo. Majhna kepica. Mama mu je dala ime Taček, ker je takrat redno spremljala to oddajo. Bil je pritlikavi črni pudelj, mešanica med domačo copato in natikačem, mu je pravil oči. Čeprav si ga je zaželela sestra, se zanjo ni kaj dosti brigal. Raje je imel mene in seveda mamo. Spal je pri meni, pod kovtrom. Vedno, vsak dan. Ga je zeblo in je moral biti na toplem. Čez dan pa je preživel z mamo v njeni kuhinji. Kaj ne bi, ko pa mu je kuhala samo najboljše jedi, od jetrc, srčkov, klobasic ... Kmalu sta bila najboljša prijatelja. Sedel je na okenski polici, ona zraven na klopi in sta se pogovarjala in pogovarjala. Vse je razumel, samo govorit ni znal. Vedel je, kdaj prideva midve domov, vedel je, kdaj prihaja po cesti od mame sestra, vse je imel pod kontrolo. Mami je pomagal, kadar je delala zunaj, ji spraskal kuhinjska vrata, znosil copate po vsej hiši, kadar je bil sam doma ... Če pa je bil privezan, se je pa drl kot jesihar. Da so sosedje prosili, če ga lahko odvežemo. A takrat je po navadi ušel. To je bil čas, ko so se na vasi gonile psice vseh vrst. Ni važno, kake barve ali pasme, samo da je bila psica. Tudi po več dni je "kampiral" tam okoli. Po navadi v kakšnem hlevu. Raje se ne spomnim, kako je "pridišal" domov. Pozimi pa je bil obložen s kepami, da se je komaj premikal. A njega to ni ustavilo. Popedenal je vse psice njegove velikosti, mladiči so bili po navadi njemu podobni. Spomnim se, ko je enkrat ena gospa z vasi prišla na naše dvorišče s svojo psico in petimi psi, češ, kateri je naš. Je bil specialc, res. Ko sem delala domače naloge, je sedel na okenski polici in opazoval okolico. Nekoč je sedel na dvorišču, okoli njega pa je skakala sraka. Kar naenkrat ga je uščipnila v rit. Kako je tekel za njo. Ptičev in sosedovih kur res ni maral. In enkrat jih je dobil celo z zračno puško. No dobro, tega mu res ne bi bilo treba. Sosedu namreč. Taček je vse preživel, dolgih 9 let smo ga imeli. Potem pa ga en dan ni bilo več. Mama je jokala, da ga ni, naj grem pogledat po vasi, če se kje skriva. Tri dni smo ga iskali, nikjer ne duha ne sluha. Še danes ne vem, kaj se je zgodilo z njim. Sumim enega starega na vasi, da ga je ustrelil. In brez dokaza se od takrat z njim ne pogovarjam več. Ker mi je ustrelil Tačka. Kreten!
Danes pa imamo Fejo. Prva moja psička in Janezov prvi pes sploh. Vedno sva imela željo, da bi imela psa. Živela sva en mesec na Viču, ko en večer vidim v časopisu oglas, da v Vižmarjih oddajajo mlade kužke. Pokličem in vprašam, ali jih lahko prideva pogledat. Seveda. Bila še brez avta, zato sva laufala na končno enko in direkt v Vižmarje. Male kepice mi sprva sploh niso bile všeč. Bile so čudne rjavo-črne-sive barve, suhe, kot ene podgane. Potem pa pridirka od nekod majhna svetlo rjava kepica, bajsek od mladičkov. In direkt k nama. Kuža naju je izbral. "Ali ga lahko prideva jutri popoldne iskat?", je bilo vprašanje, na katerega vsa dobila odgovor: "Zdaj ali pa gre k drugim." Prav. Bila je najina. Na troli se je skivala pod mojo jakno, izbirala sva ime - Feja. Ne Pika ali Muri. Feja. Kaj pa ta zadeva od psa sedaj je? Pet minut pred deveto sem priletela v Špar in nujno zahtevala, da me spustijo notri, ker imam pasjega mladička, ki mora nekaj jesti. Drugi problem pa je bil, kam s psom naslednji dan, ko sva imela v načrtu smučanje. Halo, tatko in muti! Janez je poklical svoja dva (moja sva še nista vedela, da sva skupaj), naj prideta pazit psa. Halo? Nič jima ni bilo jasno. A ob prvem srečanju so se zaljubili drug v drugega. Od takrat so neločljivi, ko se zagledajo. Feja je rasla, se naučila povedat, kdaj želi ven, pojedla nama je nekaj parov copat, celo garnituro umazanih nogavic, meni za cel predal spodnjih gat, tudi očala so našla pot v njena usta in moje kontracepcijske tabletke. To je bila najbolj smešna stvar. Pojedla mi je cel zavojček tablet. Kličem veterinarja in mu razložim, kaj se je zgodilo, on pa se mi smeji. Ne se ti meni smejat, ker ni smešno. Pravi naj ji dam za popit eno stvar, po kateri bo bruhala. Valda, jo nafilam s tistim, bruhala je vse, razen tablet. Reakcija na vse skupaj? Goni se samo enkrat na leto! Haha. Tudi ona je veliko prostega časa preživela na okenski polici. Ima pa tudi pasjo prijateljico Lijo, s katero sta nerazdružljivi, kadar se srečata. Dve leti sta preživeli skupaj skoraj vsak dan in samo oni dve se razumeta po pasje. Potem smo se preselili. Feja je dva meseca pred tem oslepela. Kar tako, iz ljubega miru. Vzrok? Mrena. Kot pri 15 let starih psih. Tisti dan sem jokala kot dež. Tolažil me je oči, da bom nekoč imela še kakšnega psa. Ne, hotela sem Fejo. Nisem si predstavljala, kaj vse to pomeni. Predstavljala sem si sebe, da oslepim. Kaj je lahko hujšega? Potem pa sem začela na internetu brati o slepih psih ... in prišla do spoznanja, da to za psa ni nič tragičnega. On potrebuje le svoj nos in ušesa. Tudi prav. Počasi sva začela razmišljati o operaciji., a naju je visoka cena (1000 evrov za eno oko) in majhna verjetnost, da uspe (30 %) prepričala v nasprotno. Feja je na eno oko oslepela skoraj 90-odstotno, z drugim je lahko videla sence in ločila temo od svetlobe. Na začetku je bilo težko, saj smo se morali vsi privaditi na nekaj novega. Feja se je zaletela v vsako stvar, ki se ji je nenadoma približala. Potem se je navadila in danes nihče ne bi rekel, da je to slep kuža. En uček se ji je malo popravil, drug je ostal tak, kot je bil. Voh in sluh sta se ji razvila do najvišje možnosti, vse zazna. Ne vidi, a ve, da smo ob njej, nas čuti in sliši.
Feja je tudi Tjuškov prvi kuža. Ko je prišel v družino Tjuš, je bila feja stara že tri leta. Stara dama, navajena, da je v središču pozornosti. Potem pa šok. Ljubosumna je bila name, ne na Tjuša. Ker je nisem obravnavala tako kot prej, ker sem ji namenila manj pozornosti kot prej. Oprostite, vendar Tjuš je le moj sin, Feja pa je "le" pes. Nekaj časa sva bili na bojni nogi, bolj iz bojazni, kaj pa če ni prav, da je ob Tjušu. V nekaj mesecih me je minilo, tudi Feja je Tjuša sprejela za svojega. Pazila je, da se noben pes ni približal vozičku. Danes jo Tjuš opazi vsak dan bolj. Vesela sta drug drugega, ko se zagledata, skupaj jesta (Feja strogo pazi, da ne ostane kaka drobtinica in z velikim veseljem pobira ostanke, ki Tjušu "nehote" padejo na tla), skupaj se cartata (Tjuš se stiska k njej, ona pa leži in po pasje trpi), zunaj mora "Eja" vedno hodit z njim, v avtu malo manjka, da ne sedi pri njem v naročju, Feja vedno pazi, da je umit po rokah, včasih tudi okoli ust ... Tjuš pa se ji smeji in ji po svoje razlaga, da mu je fajn ... ja, sta kompanjona. Rada se imata in to si pokažeta vsak dan s poljubčki. Mogoče se komu zdi, da sem slaba mama, ker pustim psa tako blizu otroka. Nisem, ker vem, da otrok potrebuje psa in pes otroka. Skupaj rasteta, otrok razvija poseben odnos do živali, spozna se z bacili in vzdržuje odpornost. Sama se odraščala s psi in tudi moj otrok bo. Če pa komu kaj ni všeč, naj bo pa tiho. Kdor ima psa, pa itak ve, o čem govorim.
Še eno žival imamo, no, ne eno, ampak tri. Tri zlate ribice. Ni bil premišljen nakup, ker smo eno dobili za Tjušev prvi rojstni dan. A boga ribica ne more biti sama in je dobila družbo še treh. Uf, glavna atrakcija v stanovanju. Ribe bi morale po Tjuševem urniku jesti vsaj dvakrat na dan, pred tem pa jih je treba še uloviti in pobožati. Ja, ni dovolj le stresti hrano v akvarij, treba je vzeti tudi mrežico in uloviti vsaj kakšno ribico. Navdušenje je neizmerno, ponos malo nad tlemi, iskrice v otroških očeh pa mi pokažejo najbolj srečnega otroka pod soncem. Boge ribe, ki morajo veliko jesti, se pustiti ujeti in še božati. Glede na to, da so kao "zlate ribice" bi nam lahko uresničile tri skromne želje. In smo se zbudili iz pravljice.
To so bile in so moje živale. Vsaka po svoje mi je dala najlepše, kar mi lahko.
Že vse svoje življenje živim obdana s psi. No, celo enega mucka smo imeli vmes. Ko sem bila stara 4 leta, smo dobili nemškega ovčarja Enna. Spomnim se ga sicer bolj malo, a po pripovedovanju staršev sva bila prava "saveza". Povsod je bil z mano. Nekaj pa se spomnim, in sicer, kako je oči prišel domov s hribov. Brez Enna. Baje naj bi mu pobegnil, kar tako, brez razloga. Našli so ga v Spodnji Beli pri Preddvoru. Ker je bil že sestradan in zmatran, je nek lovec mislil, da ima steklino (takrat je namreč na veliko razsajala steklina) in ga ustrelil. Še danes se spomnim, kako sem jokala za njim. Z očijem sva šla sicer takoj naslednji dan po isti poti, kjer sta hodila, vendar ga ni bilo. Oskrbniki so nama povedali, da je šel z eno družino, ki je imela isto staro punčko, kot sem bila jaz, domov. A bili smo prepozni.
Leto ali dve smo bili brez, nato smo dobili črnega velikega šnavcerja Lokija. Ta je bil pojava. Prijazen kuža, ki je veliko hodil z nami na treninge. Imel je rad otroke, nikomur ni storil nič žalega. Ko je bil še mladiček, so mu porezali ušesa, da bi imel navpične. In takrat je moral živeti notri. En večer sva morali s sestro paziti nanj. Božček mali se nama je smilil, ko je v ogradi jokal in cvilil. Vzeli sva ga k sebi v sobo. Zaspali nismo do dveh ponoči, ko sta starša prišla domov z zabave, ker nama je vse razmetal in pojedel par pajackov, midve pa sva se mu smejali. Potem pa je nekega dne zbolel in oči ga je moral peljati na uspavanje. Tega jaz nisem mogla in ne bi zmogla niti danes.
Po tem dogodku se je mami odločila, da ne bomo imeli nobenega psa več. Ja, valda. Kako boš to dopovedal mojemu očetu in seveda meni. Oči se je že nekaj časa navduševal na rotweilerji. In ga je našel. Majhno, kosmato rjavo kepico. Najdebelejšega mladička. V sekundi je bil naš. Ron! Njega se še najbolj spomnim od ta velikih psov. S sestro sva bili že toliko veliki, da sva lahko skrbeli zanj. Ubogal naju itak ni nič. Ubogal je samo in izključno očija. Nam trem pa je nagajal na veliko. Na sprehodu je sicer hodil lepo, a če je bil spuščen, je bil pripravljen vso pot skakati po sestri. Koliko joka in smeha je bilo. On pa, kot da je zaljubljen vanjo. V avtu se je pridno vozil zadaj, a imel je odprt prtljažnik, da je lahko gledal naprej. K nama, ki sva sedeli na zadnjih sedežih. Oči nama je vedno govoril, naj ga pustiva pri miru. Pa dopovej otroku, da ne sme pobožati psa. In sva ga čohali in čohali, tako dolgo, da je "donda od psa" zlezla k nama na sedež. "Oči, Ron je spet pri nama!" Midve itak nič krivi. O tem, kako smo dišali po psu, raje ne povem. Nekoč smo ga "prešvercali" v hotel v Bovcu. V potovalki. Takrat so bili še taki časi, da smo bili otroci lahko nigokaršnji otroci in smo imeli marsikakšno vstopnino zastonj. Ja, Gorenjci, pa če rit poči. V hotelu sva ga morali paziti, medtem ko sta starša odšla na večerjo. Raje ne povem, kaj vse nama je v tistih 20 minutah počel, od tega, da se je pokakal, do tega, da nama je pojedel vse sendviče za večerjo. A bil je naš ljubljenček. Brez strahu si šel na sprehod skozi gozd, vedno je bil na preži. A nikomur ni naredil nič žalega. Rad je gledal ženskam pod kiklo. Koliko smeha je požel takole na kaki prireditvi, kjer je bilo veliko ljudi, on pa je ženske vohal pod kiklo. Je bil frajer. Žal je tudi njega zdelala bolezen, kuga. Nekega dne sva šla na sprehod. Bil je že bogi, komaj je še hodil. Malo sem ga peljala se razmigat, ko mi je na travniku pod hišo, 200 metrov od doma, omahnil. Ni mogel nikamor. Vsedla sem se zraven njega in ga božala, jokala in prosila, naj vstane. Še malo, pa bo doma. Po eni uri je zbral toliko moči, da je prehodil tistih 200 metrov do doma. Ponoči pa je umrl.
Četrti kuža pa je bil Taček. Specialc. K nam je prišel kot božično darilo. Majhna kepica. Mama mu je dala ime Taček, ker je takrat redno spremljala to oddajo. Bil je pritlikavi črni pudelj, mešanica med domačo copato in natikačem, mu je pravil oči. Čeprav si ga je zaželela sestra, se zanjo ni kaj dosti brigal. Raje je imel mene in seveda mamo. Spal je pri meni, pod kovtrom. Vedno, vsak dan. Ga je zeblo in je moral biti na toplem. Čez dan pa je preživel z mamo v njeni kuhinji. Kaj ne bi, ko pa mu je kuhala samo najboljše jedi, od jetrc, srčkov, klobasic ... Kmalu sta bila najboljša prijatelja. Sedel je na okenski polici, ona zraven na klopi in sta se pogovarjala in pogovarjala. Vse je razumel, samo govorit ni znal. Vedel je, kdaj prideva midve domov, vedel je, kdaj prihaja po cesti od mame sestra, vse je imel pod kontrolo. Mami je pomagal, kadar je delala zunaj, ji spraskal kuhinjska vrata, znosil copate po vsej hiši, kadar je bil sam doma ... Če pa je bil privezan, se je pa drl kot jesihar. Da so sosedje prosili, če ga lahko odvežemo. A takrat je po navadi ušel. To je bil čas, ko so se na vasi gonile psice vseh vrst. Ni važno, kake barve ali pasme, samo da je bila psica. Tudi po več dni je "kampiral" tam okoli. Po navadi v kakšnem hlevu. Raje se ne spomnim, kako je "pridišal" domov. Pozimi pa je bil obložen s kepami, da se je komaj premikal. A njega to ni ustavilo. Popedenal je vse psice njegove velikosti, mladiči so bili po navadi njemu podobni. Spomnim se, ko je enkrat ena gospa z vasi prišla na naše dvorišče s svojo psico in petimi psi, češ, kateri je naš. Je bil specialc, res. Ko sem delala domače naloge, je sedel na okenski polici in opazoval okolico. Nekoč je sedel na dvorišču, okoli njega pa je skakala sraka. Kar naenkrat ga je uščipnila v rit. Kako je tekel za njo. Ptičev in sosedovih kur res ni maral. In enkrat jih je dobil celo z zračno puško. No dobro, tega mu res ne bi bilo treba. Sosedu namreč. Taček je vse preživel, dolgih 9 let smo ga imeli. Potem pa ga en dan ni bilo več. Mama je jokala, da ga ni, naj grem pogledat po vasi, če se kje skriva. Tri dni smo ga iskali, nikjer ne duha ne sluha. Še danes ne vem, kaj se je zgodilo z njim. Sumim enega starega na vasi, da ga je ustrelil. In brez dokaza se od takrat z njim ne pogovarjam več. Ker mi je ustrelil Tačka. Kreten!
Danes pa imamo Fejo. Prva moja psička in Janezov prvi pes sploh. Vedno sva imela željo, da bi imela psa. Živela sva en mesec na Viču, ko en večer vidim v časopisu oglas, da v Vižmarjih oddajajo mlade kužke. Pokličem in vprašam, ali jih lahko prideva pogledat. Seveda. Bila še brez avta, zato sva laufala na končno enko in direkt v Vižmarje. Male kepice mi sprva sploh niso bile všeč. Bile so čudne rjavo-črne-sive barve, suhe, kot ene podgane. Potem pa pridirka od nekod majhna svetlo rjava kepica, bajsek od mladičkov. In direkt k nama. Kuža naju je izbral. "Ali ga lahko prideva jutri popoldne iskat?", je bilo vprašanje, na katerega vsa dobila odgovor: "Zdaj ali pa gre k drugim." Prav. Bila je najina. Na troli se je skivala pod mojo jakno, izbirala sva ime - Feja. Ne Pika ali Muri. Feja. Kaj pa ta zadeva od psa sedaj je? Pet minut pred deveto sem priletela v Špar in nujno zahtevala, da me spustijo notri, ker imam pasjega mladička, ki mora nekaj jesti. Drugi problem pa je bil, kam s psom naslednji dan, ko sva imela v načrtu smučanje. Halo, tatko in muti! Janez je poklical svoja dva (moja sva še nista vedela, da sva skupaj), naj prideta pazit psa. Halo? Nič jima ni bilo jasno. A ob prvem srečanju so se zaljubili drug v drugega. Od takrat so neločljivi, ko se zagledajo. Feja je rasla, se naučila povedat, kdaj želi ven, pojedla nama je nekaj parov copat, celo garnituro umazanih nogavic, meni za cel predal spodnjih gat, tudi očala so našla pot v njena usta in moje kontracepcijske tabletke. To je bila najbolj smešna stvar. Pojedla mi je cel zavojček tablet. Kličem veterinarja in mu razložim, kaj se je zgodilo, on pa se mi smeji. Ne se ti meni smejat, ker ni smešno. Pravi naj ji dam za popit eno stvar, po kateri bo bruhala. Valda, jo nafilam s tistim, bruhala je vse, razen tablet. Reakcija na vse skupaj? Goni se samo enkrat na leto! Haha. Tudi ona je veliko prostega časa preživela na okenski polici. Ima pa tudi pasjo prijateljico Lijo, s katero sta nerazdružljivi, kadar se srečata. Dve leti sta preživeli skupaj skoraj vsak dan in samo oni dve se razumeta po pasje. Potem smo se preselili. Feja je dva meseca pred tem oslepela. Kar tako, iz ljubega miru. Vzrok? Mrena. Kot pri 15 let starih psih. Tisti dan sem jokala kot dež. Tolažil me je oči, da bom nekoč imela še kakšnega psa. Ne, hotela sem Fejo. Nisem si predstavljala, kaj vse to pomeni. Predstavljala sem si sebe, da oslepim. Kaj je lahko hujšega? Potem pa sem začela na internetu brati o slepih psih ... in prišla do spoznanja, da to za psa ni nič tragičnega. On potrebuje le svoj nos in ušesa. Tudi prav. Počasi sva začela razmišljati o operaciji., a naju je visoka cena (1000 evrov za eno oko) in majhna verjetnost, da uspe (30 %) prepričala v nasprotno. Feja je na eno oko oslepela skoraj 90-odstotno, z drugim je lahko videla sence in ločila temo od svetlobe. Na začetku je bilo težko, saj smo se morali vsi privaditi na nekaj novega. Feja se je zaletela v vsako stvar, ki se ji je nenadoma približala. Potem se je navadila in danes nihče ne bi rekel, da je to slep kuža. En uček se ji je malo popravil, drug je ostal tak, kot je bil. Voh in sluh sta se ji razvila do najvišje možnosti, vse zazna. Ne vidi, a ve, da smo ob njej, nas čuti in sliši.
Feja je tudi Tjuškov prvi kuža. Ko je prišel v družino Tjuš, je bila feja stara že tri leta. Stara dama, navajena, da je v središču pozornosti. Potem pa šok. Ljubosumna je bila name, ne na Tjuša. Ker je nisem obravnavala tako kot prej, ker sem ji namenila manj pozornosti kot prej. Oprostite, vendar Tjuš je le moj sin, Feja pa je "le" pes. Nekaj časa sva bili na bojni nogi, bolj iz bojazni, kaj pa če ni prav, da je ob Tjušu. V nekaj mesecih me je minilo, tudi Feja je Tjuša sprejela za svojega. Pazila je, da se noben pes ni približal vozičku. Danes jo Tjuš opazi vsak dan bolj. Vesela sta drug drugega, ko se zagledata, skupaj jesta (Feja strogo pazi, da ne ostane kaka drobtinica in z velikim veseljem pobira ostanke, ki Tjušu "nehote" padejo na tla), skupaj se cartata (Tjuš se stiska k njej, ona pa leži in po pasje trpi), zunaj mora "Eja" vedno hodit z njim, v avtu malo manjka, da ne sedi pri njem v naročju, Feja vedno pazi, da je umit po rokah, včasih tudi okoli ust ... Tjuš pa se ji smeji in ji po svoje razlaga, da mu je fajn ... ja, sta kompanjona. Rada se imata in to si pokažeta vsak dan s poljubčki. Mogoče se komu zdi, da sem slaba mama, ker pustim psa tako blizu otroka. Nisem, ker vem, da otrok potrebuje psa in pes otroka. Skupaj rasteta, otrok razvija poseben odnos do živali, spozna se z bacili in vzdržuje odpornost. Sama se odraščala s psi in tudi moj otrok bo. Če pa komu kaj ni všeč, naj bo pa tiho. Kdor ima psa, pa itak ve, o čem govorim.
Še eno žival imamo, no, ne eno, ampak tri. Tri zlate ribice. Ni bil premišljen nakup, ker smo eno dobili za Tjušev prvi rojstni dan. A boga ribica ne more biti sama in je dobila družbo še treh. Uf, glavna atrakcija v stanovanju. Ribe bi morale po Tjuševem urniku jesti vsaj dvakrat na dan, pred tem pa jih je treba še uloviti in pobožati. Ja, ni dovolj le stresti hrano v akvarij, treba je vzeti tudi mrežico in uloviti vsaj kakšno ribico. Navdušenje je neizmerno, ponos malo nad tlemi, iskrice v otroških očeh pa mi pokažejo najbolj srečnega otroka pod soncem. Boge ribe, ki morajo veliko jesti, se pustiti ujeti in še božati. Glede na to, da so kao "zlate ribice" bi nam lahko uresničile tri skromne želje. In smo se zbudili iz pravljice.
To so bile in so moje živale. Vsaka po svoje mi je dala najlepše, kar mi lahko.
Ni komentarjev:
Objavite komentar