Aprilčki so praznovali 2. rojstni dan

Eno leto je že minilo in naši Aprilčki so praznovali že 2. rojstni dan. Saj poznate naše male škrate, a ne? To so tisti mali navihani fantki in pridne punčke, ki so se rodili aprila 2007: Zala, Gaia, Polonca, Naya, Enej, Marcel, Val, Nino, Arian, Nejc, Tjuš, Zala in Lin. Mamice smo se spoznale prek foruma Mama, danes pa imamo svoj forum, na katerem klepetamo do onemoglosti in brez omejitev :). Včeraj smo se vsi skupaj, tudi nekaj očkov je prišlo, srečali na Ptuju v mehiški gostilni De Poncho. Z mano sta se peljala Mojca in Marcel, z drugimi pa smo se dobili na Tepanjah in se skupaj odpeljali proti Ptuju.

Bilo nas je veliko, 11 otrok, 10 mamic in 5 očkov. Ja, prišla je tudi naša Petrca, mamica že dveh škratkov. Prvič smo videli tudi sinčka Lana. Pri petih mesecih je že pravi mali fant! Prišli pa sta tudi naši nosečnici, ki bosta čez en mesec že obe drugič mamici, Marjana in Eva. Otroci so se takoj začeli igrati, skakati, se loviti, vozili so se po toboganu, gugali in se smejali ter spoznavali drug drugega. Po dobri uri zabave so komaj dočakali kosilo. Tjuš je bil med najbolj nagajivimi in ni sedel pri miru ... kot da bi imel bolhe v riti. Tudi sicer ni bil Tjuškov dan, niti moj. Bila sva slabe volje, nekako ne na isti "valovni dolžini", tako da sva imela težak dan. Po kosilu smo šli ven, ker so v "naš" del gostilne prišli novi gostje z večjimi otroki, ki so "skakali" po naših. Zunaj so bila ravno tako igrala, tam smo se slikali še s torto Nodi ter si izžrebali darila. Tjuš je dobil darilo od Nejca, knjigo Piki, domače živali in nalepke Fifi. Bo treba zdaj album kupit :). Od Tjuša darilo pa je dobila Zala. Upam, da sta ji lesena abeceda in knjigica všeč. Tjuš se z abecedo kar velikokrat zamoti. Sicer pa sem prof. slovenščine, tako da ... Ura je bila že pozna (čez 14) in otroci so postajali zaspani, zato smo morali po hitrem postopku spokat. Jaz se nisem uspela od vseh poslovit, ker se mi je Tjuš jokal v avtu.

Kakorkoli že, pa je dan minil kot bi mignil. Imeli smo se lepo, Doroteja je lepo zorganizirala zabavo, družba je bila kot vedno prijetna, ogromno bi si še lahko povedali, a naši malčki so na prvem mestu. Glavno, da so se oni imeli lepo, da so se po dolgem času spet videli. Vsi so že veliki, vsi čebljajo že na veliko, ogromno bi radi doživeli, vse bi radi poskusili ... ves svet je še pred njimi. Časa imajo dovolj. V naslednjem letu bodo spet napredovali 100-odstotno in naslednji rojstni dan bo novo doživetje.

Pa še nekaj slikic v kolažu:

najprej vsi aprilčki in Lan


pa še na kratko, kaj se je dogajalo

Bolha ima nov bonbonček

Na najbolj ustvarjalnem forumu, kjer me Bolha vedno znova preseneti s svojimi norimi idejami, je ponovno objavljen bonbonček. Tokrat Bolha odpotuje za 10 dni. Kam? Ne vem, ves svet ji je na dlani, a tja, kamor gre, naj se ima zelo lepo. Da bodo nove ideje spet padale. Jaz pa bom opazovala njene izdelke, ki me vedno znova presenetijo. Nagrada je lepa in bi mi prišla prav. Zakaj? Ker Tjuš čez en mesec praznuje 2. rojstni dan.

Vse najboljše drage mamice

Danes je materinski dan. Sama ga praznujem že drugo leto. Lep je občutek, ko veš, da tudi zate, za mamico nekemu srčku, pomeniš vse na svetu. In seveda, ker je tej ljubezni namenjen en dan v letu. Že skoraj dve leti me mali navihanec kliče mamica (no, malo manj, ampak vseeno), že dve leti je v mojem srcu poseben prostor, namenjen mojemu otročku. Sem mati in na to sem ponosna.

Danes me je Tjuš presenetil z rožico. To je posebna rožica, narejena s polno ljubezni. Izdelal jo je v vrtcu, na sredino nalepil svojo nagajivo slikico. Ko sem ga prišla iskat, mi jo je ponosno prinesel in mi zraven dal še lubčka. Srce mi je zaigralo ob tem. Moj mali škrat.

Vsem mamicam, moji mamici, Saški, Sandri, Petri D., Marjani, Petri, Doroteji, Špeli, Maši, Suzani, Mojci, Maji, Katji, Nini, Evi, Kseniji, Lidiji, Milojki, Heleni, Tanji P., Urški in Meliti želim ob današnjem dnevu, dnevu vseh mamic, čim več otroške ljubezni, da bi imele moč, da svojim otrokom daste vse, kar bi jim rade dale v smislu vrednot, ki jih bodo potrebovali za življenje. Dajte jim pogum, da se bodo lahko borili skozi življenje, ki je pred njimi, dajte jim veselje, da bodo z optimizmom segali po novih idejah in jih znali čim bolj uresničevati, dajte jim ljubezen, da bodo znali ljubiti pravega človeka; spoštujte njihovo mnenje, da bodo tudi oni znali spoštovati vaše in mnenje drugih ljudi okoli sebe. Dajte jim možnost, da se preizkusijo v različnih stvareh in tako najdejo smisel življenja, odkrijejo polno novih stvari, občutkov, izkušenj; dajte svojemu otroku vedeti, da lahko iz sebe stori veliko, samo potruditi se mora, da je vsaka stvar za nekaj dobra, tudi če je na prvi pogled slabša; pokažite jim, da v življenju obstajajo tudi problemi in kako naj jih rešijo; svet ni idealen in ne zavijajte jih v vato, češ, tako bo mojemu otroku prihranjeno marsikatero trpljenje - otrok naj spozna življenje takšno, kakršno je v resnici. Naj pove svoje stališče, svoje rešitve, svoje ideje ... čim več se pogovarjajte z njimi. Bodite jim preprosto mati, ki ji bodo vse življenje hvaležni. Imejte preprosto rade svoje otroke in to jim povejte vsak dan. Ljubezni ni nikoli preveč.

Vse najboljše drage moje mamice.

mamica Urška

Zabavno srečanje pri Justu

Včeraj zvečer smo pri Justu imeli posebno srečanje, na katerega smo lahko svetovalke pripeljale svoje gospodinje in ljudi, ki bi radi delali pri Justu. S tem približamo svojim strankam Just na drugačen način. Na eni strani spoznajo način dela, na drugi strani pa spoznajo nove izdelke in seveda uprabo teh. Še bolj pomembno pa je to, da v teh dveh tednih poteka posebna akcija za nove člane - vsak nov član dobi torbo za začetno delo brezplačno. Jaz sem si jo morala namreč zaslužiti s svojo prvo predstavitvijo.

Na srečanje sem povabila Petro, Dragano in Sabino. Petra in Dragana sta moji dobri gospodinji, Sabina pa se je odločila, da bo postala naša svetovalka. Kot gostje so takoj po prihodu dobile vsaka svojo "vrečko presenečenja", v kateri je bil nova Justova revija, krema za noge in še nekaj "materiala". Srečanje je vodil vodja našega območja Stane. Najprej smo si ogledali zanimiv film o Justu kot firmi in na čem temelji njegova filozofija. Zelo zanimivo, saj sem tudi sama slišali kar nekaj novih stvari, ki si jih splača zapomniti. Sledilo je žrebanje za gostje. Vsaka je namreč dobila listek s številko. Petra in Dragana sta bili izžrebani v prvi rundi in dobili poletni šal in peno za tuširanje. Sabina pa je malo razočarano obsedela. A ne za dolgo. Sledila je še predstavitev super darila z vonjem slezenovca (pena in mleko + brisački), predstavitev mini "bambu seta"

in še nekaterih kremic. Vmes so "padale" nagradice za pravilne odgovore. Imeli smo tudi nominacijo za najboljšo gospodinjo v tem letu in lahko se pohvalim, da je Dragana zasedla drugo mesto. Na njeni predstavitvi smo namreč prodale za 587 evrčkov. Prva gospodinja jo je prehitela le za 10 evrov. Dobila je še eno kremo za obraz in bila zelo vesela. Nominacije pa so potekale tudi za nas, svetovalke. Glede na prodajo v rekordnem tednu sem dosegla v celotnem našem območju 5. mesto. Za nagrado sem dobila sivkin sprej za stanovanje. Druga nominacija za nas pa je potekala v povezavi s križarjenjem po Sredozemlju konec maja. Med 10 najboljšimi sem bila kot 10. nominirana tudi jaz, bolj za spodbudo, da še naprej delam in mogoče res dosežem tako prodajo, da odpotujem. Dobila sem mleko za tuširanje. Drugo žrebanje za gostje je spet minil v napetosti, saj Sabine niso in niso hoteli izžrebati. A da si zadnji, je včasih tudi dobra stvar. Kot zadnja izžrebana je namreč dobila še dodatno nagrado. Ni slabo. Proti koncu je bila še nominirana za novo svetovalko in domov je odšla s torbo, v kateri je za 200 evrov izdelkov. Spet ni slabo.

Še najboljša nagrada pa je bila za najboljše pecivo. Svetovalke smo morale namreč za pogostitev nekaj speči. Spekla sem jafa biskvit in ga servirala na Tw pladenj. Že na pogled je bil videti "lep" pa še dobro mi je uspel. Res tak rahel in okusen. Tri gostje so morale izbrati vsaka svoje najboljše pecivo in ena je izbrala mojega. Tako sem spet prišla do dveh povsem novih izdelkov pri Justu. Ženske so me samo gledale, saj sem bila povsod zraven. Pa kaj! Bila in sem ponosna sama nase, da sem uspešna. Na koncu sem dobila še en balzam, ki pa sem ga na Petrino in Draganino srečo podelila njima. Od veselja sta me kar objemali. Take ljudi imam rada.

Po uradnem delu je sledila zakuska. Vsak je lahko pojedel, kar je želel, in tudi nekaj popil. Najboljša izjava mi je bila od Petre: "Urška, saj si res zaslužiš nagrado za pecivo, če so pa ženske v škatli za čevlje prinesle svoje pecivo." Hvala Petra, samo je imela čisto prav. Te je kar groza jesti tako pecivo, bolje, da bi prinesla na plastičnem krožniku, kar so nekatere tudi storile. Veliko bolj estetsko.

Imele smo se lepo in upam, da se kmalu spet vidimo. V še večjem številu.

Spomladanski šopek

eko šopek

Današnji dan smo izkoristili za uresničevanje sejemskih idej. Dopoldne smo preživeli na vrtu, uredili smo še potke okoli gredic, pograbila sem vso odvečno travo in uredila jagodnjak. Tjuš pa se je medtem igral s kamenčki, ki smo jih spotoma nabrali (si jih "sposodili iz peskokopa v Podutiku). Ob enajstih pa je bil že tako zaspan, da je bila edina varianta iti domov in spat.

Tjuš se je zbudil z rahlo vročino, kašlja že nekaj dni. Nekaj se kuha v njem, to vem, a upam, da bomo prebrodili brez večjih težav. Tako smo popoldne preživeli notri in izdelovali spomladanski šopek iz odpadnega materiala. Za stebla smo namesto paličic za ražnjiče uporabili kar veje od žive meje, ki jih je Janez olupil, tako da so dobile svetlo zeleno barvo in mi jih ni bilo treba barvat. No mogoče bi bile videti malo lepše, a ni pomembno. Treba je bilo delati hitro, saj Tjuš nima toliko potrpljenja. Listi so narejeni iz filca, svetlo in temno zelene barve. Cvetovi pa so iz zamaškov plastenk. Seveda različnih barvnih kombinacij. Janez je s pištolco limal cvetove in jih "natikal" na stebelca. Nastale so lepe rožice za večno uporabo. Sedaj pa bodo krasile našo poličko v dnevni sobi. Oglejte si slike in ocenite sami.



Tjuš je risal avto


Janez skubi veje


izrezala sem liste iz filca


polna vaza rožic, pikapoki sta pa pobarvana kamna

Sejem in ideje

Ojla. Se me še spomnite? Cel teden ali še več se nisem oglasila. Ni bilo časa. Ja, saj vem, slab izgovor, ampak res. Zvečer sem samo padla dol in se mi ni dalo nič pisat. Čeprav se je v šoli zgodilo toliko stvari, da bi o njih lahko napisala cel roman. Toda, danes je prvi zaresni pomladni dan, preveč vetroven, a lep.

Zjutraj smo se odpravili proti Štajerski, najprej do Slovenskih Konjic na predstavitev, nato v Celje na sejem Flora, Poroka in Altermed. To leto sva se odločila, da malo bolj začneva razmišljati v smeri projekt POROKA. Je že čas, da narediva korak dlje in si končno rečeva "da". Trenutno nama sicer finančno to nikakor ne znese, a sanjati ni greh. Iskala se ideje za okrasitev mize. Na slikah spodaj je nekaj zanimivih, meni je najbolj všeč tretja slika.




Iskala sva ideje za prstane, čeprav veva, da bi rada takšnega iz treh barv zlata. In sva ga našla, je ful lep. Pa tudi cena ni pretirana, 400 e za oba. Ga ne bom pokazala, ker ... ga boste videli, ko o čas za to.

Iskala sem seveda ideje za obleko, saj so mi prejšnjo že "poslali" na oni svet in je ni več v prodaji. Na spodnjih slikah so tri obleke, ki so mi bile najlepše, čeprav sem bila ful razočarana nad izbiro. Niti ena mi ni padla v oko, da bi lahko rekla, no, ta je pa res lepa. Niente!




Glede fotografa sva itak že odločena, koga bova vzela, a sem vseeno pobrala nekaj prospektov. Pa še družinsko sliko nam je naredil en fotograf in nam bo najlepšo poslal na dom. Brezplačno. Končno bomo imeli eno profesionalno sliko nas treh. Jo bom pokazala, ko jo dobim.

Potem so bila tukaj še vabila, predvsem sem jih slikala zaradi idej, saj bom vabila sigurno naredila sama. Če pogledate spodnje slike, potem lahko rečemo, da niso nič posebnega in da se jih da narediti tudi doma. Želim namreč povsem preprosta vabila, ki bodo poosebljala naju. Všeč so mi vabila na zadnjih treh slikah.











Kaj sem še videla? Poročne šopke seveda. Spet so bili razstavljeni samo nekateri, najlepše ocenjeni. Meni osebno je bil najbolj všeč ta oranžen na prvi sliki. Zakaj? Zato, ker je najin že izbrani šopek v podobnem stilu. Zadnja slika pa je naprsni šopek.





V glavnem na kratko, poročni sejem je bil "kr nekej" in mi je bil lanski v Hotelu Union v LJ veliko bolj všeč in veliko bolj profesionalen.

Rožic nismo kupovali, zbirali smo samo ideje za ureditev vrta. Tale vrtiček mi je bil najbolj všeč, še posebno zaradi lubja okoli rožic. To bom probala letos uvest na svojem vrtičku. Za "potke" pa je žaklovina. Meni je ful všeč, samo druge rožice bi imela.


Tretji del sejma pa je bil Altermed, kao alternativna medicina, čeprav me to ni niti slučajno zanimali, ker so ponujali same meni brezvezne stvari. Mi je pa bila všeč razstava ekošol in ekovrtcev. Dobila sem ful dobre ideje, kaj narest iz odpadnega materiala. Tukaj je nekaj idej:

stonoga iz zamaškov

"metalnik" obročev, plastenka, obtežena s kamenčki in obroči iz kartona; spredaj "natikalec" za pokrovčke

tehtnica iz plastenke in dveh "vratov" plastenke, v katera daš pokrovčke kot uteži

živalice iz kartona, wc rolic, volne in papirja

rožice iz papirja in lesenega stebla

pajacki iz škatle zdenka sir in papirja
ekokoš

rožice iz zamaškov in paličic za ražnjiče ter papirja

abakus iz dveh rolic za papirnate brisače na vsaki strani, dveh lesenih ploščic za postavek, vrvic in barvnih zamaškov

človek ne jezi se, igralne figurice so spet zamaški

žirafe iz wc rolic in rolic za papirnate brisačke, papirja in kartonske škatle

No Tjuš se ni ravno zabaval, na koncu pa je le našel nekaj zase. Leseno kolo, ki naj bi ga dobil za drugi rojstni dan, čeprav imam pomisleke, ali je že dovolj spreten za tako kolo. Bistvo tega kolesa na sliki je, da je lahko v prvi vrsti tricikel, nato ga šele spremeniš v tako kolo. Kar je super. Bilo je tudi prvo tako kolo, na katerem je dosegel tla. In na najino veselje ga je hitro obvladal. Cena je sicer nora (200 e), vendar bi se dalo zrihtat zadevo za rojstni dan, da pač vsak prinese raje evrčke.

takole je bil videti na sliki

takole pa v živo




to je bil pa žur v avtu, medtem ko sem jaz imela predstavitev

Ko smo prišli v Ljubljano, smo morali seveda še po kruh. V nakupovalnem centru pa je Tjuš srečal svojo ljubezen, Lano iz vrtca. Objela sta se, poljubčkala in kar nista mogla verjeti, da se lahko vidita tudi na tak način. Je bilo kar malo joka, ko je bilo treba iti nazaj domov. Tukaj je še ena slikica, kako se srčka objemata. Lana je za glavo večja od njega in tri mesece starejša, kar se pa tiče govorjenja sta pa oba na istem - se razumeta samo onadva.

3. mesto

Danes sem bila na sestanku za Just. Bil je prvi sestanek po rekordnem tednu. Bravo jaz! Prejšnji teden sem bila tako zelo pridna, da sem od vseh v skupini (20), pristala glede na prodajo na odličnem 3. mestu (oz. na 4., če odštejem našega šefa, ki je prodal za 4000 evrčkov). Prehitela sem dve svetovalki, za kateri si nisem mislila, da ju lahko. In za prvima dvema niti nisem zaostajala veliko, le 50 oz. 200 evrčkov. So me kar postrani gledale, še posebno pa tiste, s katerimi smo kao nove članice. Jaz sem bila pa tudi v oblakih. Za nagrado sem dobila piling za telo v vrednosti 31 e in nov osvežilec zraka z dišavo alpskih rožic v vrednosti 20 e. Čakata pa me še dve kremici v vrednosti 40 e. Ni slabo in sem res ful vesela.

Za tiste, ki mogoče ne poznate Just izdelkov, sta tukaj dva najbolj znana:

krema materina dušica in olje 31


Zdaj imam nov cilj, ki pa ga še ne bom razkrila. Upam, da mi uspe, vsaj v prvi vrsti, če že ne v celoti. Zanj boste izvedeli sproti. Kot prvo moram povedat, da vas od 23. marca naprej spet čaka eno super darilo: slezenovčeva pena za tuširanje, slezenovčevo mleko in dve brisači za tuširanje. Lepo darilo, zato moram spet pridno in veselo na delo. Bi kdo rad tako darilo? Vas naslednji teden pokličem in se zmenimo za termin predstavitve. :)

slezenovčeva pena in mleko

Grem študirat, kako največ prodat. Ker recesije ni, saj je naša skupina v prejšnjem tednu prodala za 17.000 e, kar je 10% več kot lani v istem času. Torej? Bi kdo rad prodajal? No, zdaj pa res grem.

Ta teden pa je v prodaji tudi že krema za sončenje, faktor 15.
krema za sončenje

Šola je nora

Že skoraj dva meseca sem v šoli. Kaj lahko rečem? Super in fajn na eni strani, na drugi pa groza in strah. V enem dnevu lahko doživiš vse, od tega, da totalno popenijo učenci, do tega, da imajo učitelji dovolj vsega tega "jeb....." v glavo. Pazite, govorim o osnovni šoli.

Če se spomnim svoje osnovne šole, se najbolj spomnim tega, da nikoli nismo počeli takih stvari, kot jih danes počnejo učenci. Da bi toliko špricali? Mislim, da v našem razredu tega ni počel nihče. Da bi učiteljico pošiljali v vse možne "piz..", nam še na misel ni prišlo. Saj smo nagajali, vendar so bili tudi kondomi na avtomobilu učiteljice za matematiko, nič v primerjavi z današnjimi osnovnošolci. Pa še to nam je prišlo na misel v osmem razredu, v šestem pa smo še pridno sedeli v razredu. Tudi druge "kozlarije" smo ušpičili, zato smo bili tudi znani kot najhujši razred na šoli. Danes bi bili povsem normalni in bi nas vsi imeli radi. Ja, tako je to. Še ena stvar, ki je pri nas nisem opazila, vsaj ne v tako veliki meri, kot je to opazno danes. Naši starši nas niso nosili po rokah. Če si kaj ušpičil, si bil za to kaznovan.

Redkokateri starš bi tako zagovarjal otroka, da se na koncu ti kot učitelj počutiš najbolj bebastega. En učenec, na primer, je veliko manjkal. Mama mu je vse ure opravičila, nekega dne pa so ga dobili pred šolo ter klicali domov. Mama je trdila, da je sine doma z njo gleda TV in učiteljico spraševala, če slučajno misli, da ji laže. Halo? Moja mami česa takega ne bi nikoli naredila. Verjetno bi me pričakala doma in mi jih pošteno napela, kaj da se grem. Spet pri drugem imaš primer, ko mama po dveh mesecih po govornem nastopu kliče v šolo, zakaj je njen sine dobil dvojko in trojko, če mu je govor sestavila njena kolegica slovenistka. Ja in? Govor mora biti tekoč, ni pomembno, kdo ga je napisal, ravno tako so znani kriteriji in to vnaprej. Ampak ne, njen sine, pa ne. V glavnem "luda kuča", kot pravi ena od učiteljic. Vsak dan je vsak en učenec pri svetovalki ... da o tem, da učitelji v zbornici nimajo več živcev, sploh ne bi. Ah, ja. Vsi ti so tukaj samo zato, ker morajo biti, srednja šola ne bo več nujna, niti ne bo nujno, da jih učitelji gledajo v razredu.

Kaj takega v naši OŠ ni bilo. Kako je sedaj, ne vem. Predstavljam si, da podobno kot tu, kjer trenutno delam prakso. Učenci danes poznajo samo svoje pravice, na dolžnosti pozabljajo. Ne nosijo s seboj zvezkov in učbenikov, klepetanje je itak obvezni del ure, stalno opominjanje in zapisovanje v poseben disciplinski zvezek pa ravno tako. V vsakem razredu je nekaj t. i. zvezd, ki si želijo pozornosti. Nič drugega. Mogoče jih prijatelji ne marajo preveč, mogoče imajo doma težave, se slabo učijo ... zato iščejo pozornost. Da bi jih opazili vsaj učitelji, da bi slišali svoje ime vsaj trikrat na uro, pa čeprav jih opozoriš, da bo zapisan v dnevnik. Ne vem. Tak občutek sem dobila. Spet drugi so sicer pametni, vendar enostavno čisto podrti, kar se tiče obnašanja, odnosa do drugih, spoštovanja do učiteljev ... Če bi jih lahko, bi jih včasih kar tepel. Samo kaj, ko jim nič ne bi pomagalo. Nič! Takih učencev je škoda, ker bi lahko iz sebe naredili veliko več, kot pokažejo. Izgovor staršev na tako obnašanje, pa je "ah, saj smo bili tudi mi taki". Bili, ja bili, vendar smo pri tem spoštovali tako učiteljie kot starše. Predvsem pri tem mislim na mlajše, 6. in 7. razred. Kaj bo z njimi v osmem in devetem, če jih že danes ni mogoče krotiti? Ja, dobesedno krotiti, kot leve v cirkusu. Včasih imam res občutek, da sem v cirkusu, in me boli glava po koncu dneva, pa sem samo opazovalka v razredu. Da bi pa še učila ... ja, res je treba imeti močne živce. In to le zaradi treh učencev v razredu.

Na srečo pa vsaj kakšna ura, dan skoraj ni možen, mine brez pretresljajev in na koncu z mentorico rečeva, "danes so bili pa zelo pridni". Sama imam najraje 9. razred, 6. a in 7. b. Čeprav v vsakem razredu najdeš zgoraj omenjene primerke, se 8. razred z njimi ne more primerjati. Tam je takih v večini, razen punc so skoraj vsi fantje podivjani. Z 9., 6. in 7. se dobro razumem. Tudi ko vodim samostojno uro, me lepo upoštevajo, sprašujejo, pišejo, če jim rečem, so tiho, ko se zaderem. V osmem razredu se več ali manj samo derem, naj bodo prosim tiho in delajo. Ker sedim z njimi v klopi (nekaterim pomagam slediti pri uri), so me učenci vzeli za svojo, včasih mi povedo kaj o sebi, mi potožijo, da ne znajo ali da nimajo domače naloge. Ker vedo, da pri meni ne bodo imeli minusa. Predvsem devetošolke se znajo hitro zaplesti v pogovor, ki nima veze z uro. Jaz pa sem znana klepetulja, ki jih moram miriti. Joj, kolikokrat so mene v SŠ opomnili, naj neham klepetat. Ampak biti v klopi ali predavati je nekaj čisto drugega.

Ta teden ocenjujem govorne nastope v šestem in sedmem razredu. Eni imajo opis običaja, drugi opis evropske države. Moram reči, da mi gre kar dobro, saj se moje ocenjevanje skoraj vedno ujame z mentoričinim. Kaka točka gor ali dol, ni take sile. Včasih sem bolj stroga, včasih manj. Danes sem brala tudi spise Ocena knjige Lažniva Suzi, in sicer od učencev iz prvega nivoja. Joj, sploh ne vem, kako se to ocenjuje, da mu ne daš enice kar takoj. Vendar glede na to, da je večina teh učencev iz Makedonije, moramo gledati predvsem na vsebino in ne toliko na pravopis. Ker pravopis ... ne veš, ali bi jokal ali se smejal. Me prav zanima, kako so pisali v drugem nivoju. Aja, morala sem sestaviti celo test, pri tem mi je pomagala seveda mentorica. Je zanimivo, čeprav je en kup enih "hakeljcev" in moraš paziti, da ni vse na kupu, da kaj ne pozabiš, da je dovolj težko in da ni pretežko. V petek me spet čaka samostojna ura s sedmošolci, drug teden se začnem pripravljati na samostojne nastope, pri katerih bo prisotna tudi mentorica. Tako mi bo lažje, da mi na koncu pove, kaj delam narobe. Vsega pa res še ne znam. Priznam, književnosti ne znam na pamet. No, po nekaj letih jo bom. S slovnico ni tak problem, ker imajo vse definicije zapisane v učbeniku, le včasih se moraš spomniti kak svoj primer. Zato pa obstajajo priprave. :)

Moj dan v šoli je na prvi pogled sicer monoton, nič posebnega se ne dogaja, a sama odnesem ogromno. Že samo to, da opazujem odnos učiteljev do učencev, je dovolj. Včasih si predstavljam sebe, kako bi ravnala v določenem trenutku, včasih občudujem mentorico, da je tako potrpežljiva, spet drugič, me preseneti njena strogost. Tudi drugi učitelji so mi všeč. Vsak ima svoj pristop, vsak svojo idejo, a vseeno so pri glavnih problemih vsi skupaj. Sama vidim, da se z večino ujamem, da imam podobno mnenje o vzgoji in učenju, kar je glavno. Kaj si mislim o življenju na splošno, je moja stvar, čeprav bom s svojim mnenjem o določenih stvareh zagotovo vplivala na učence. A vem, da sem vzgojena še po "stari šoli", tako vzgajam svojega otroka in te vrednote bom skušala prenesti v pihodnje tudi na svoje učence. Tudi na tiste male razredne "zvezde", ki čakajo, da zasvetijo v svoji popolnosti.

Sončen vikend

Ta vikend je bil sončen kot že dolgo ne. Po dolgem času smo ga preživeli sami trije. V soboto smo šli že zjutraj v Slovenske Konjice, kjer sem imela predstavitev Just izdelkov. Ena mamica s foruma Mama se je namreč javila, da bi rada naredila predstavitev. In smo šli. Medtem ko sem jaz predstavljala kremice, sta se Tjuš in Janez zunaj igrala skupaj z enoletnim Lanom, Janez pa je seveda debatiral z vsemi moškimi pri hiši. Resne debate o kuhinji in policajih. Prodaja je bila povprečna, najbolj pa me veseli, da čez 14 dni spet pridemo, tokrat k sosedi. Super! Razširjam krog svojih strank.

Ta teden je bil namreč rekordni teden pri Justu. Morala sem prodati največ, kar lahko. Bila sem pridna kolikor se je dalo in sem prodala za več kot 1000 evrčkov izdelkov. Sem ful vesela, saj sem presegla zadani cilj, 800 evrčkov. Bravo jaz!

No, po predstavitvi smo se odpeljali proti Celju, ker smo morali oddati še posodke Tupperware. Tjuš je po nekaj minutah vožnje zaspal, zato sva se odločila, da greva proti Ljubljani kar po stari cesti. Malo pred Žalcem pa je bil Tjuš že zbujen, čeprav ni bil čisto prepričan, da je zbujen. Do Ljubljane je bil skoraj ves čas tiho in meditiral. Privoščili smo si še kosilo v mehiški v citiju, po doooooolgem času, mislim, da nas skoraj pol leta ni bilo. Tjuš se je najedel ko tavelik. Doma smo pa vsi skupaj zaspali v taveliki postelji, do petih popoldne. Uf, je pasalo!

Današnji dan smo nameravali začeti bolj pozno, okoli pol devetih bi bila taka normalna ura za vstat. Ampak ne, Tjuš se je zbudil pol sedmih. Sredi noči! Vsaj za naju, ki sva šla spat ob enih. Bumbarja! Zjutraj pa šok. Tako smo do devetih že vse pospravli, pol desetih pa smo se že sprehajali po Tivoliju. Vse tobogane smo dali čez ... po sončku smo se odpravili še v mesto, malo na bolšjaka. Sem dobila še nageljček za 8. marec. Barčki ob Ljubljanici so bili polni "martinčkov", nekateri ljudje so bili oblečeni že skoraj poletno, v kratkih rokavih. Pretiravat res ni treba! Tjuš je že skoraj spal na Janezovih ramenih, tako da sva ga komaj do doma pripeljala. Doma samo v posteljo in že smo spali. Itak, da vsi trije, če je bilo pa zjutraj zgodaj. Popoldne smo šli pa malo naš vrtiček pogledat ... bo treba začet vrtičkat, je že pravi čas. Počasi se daleč pride :).

Drage moje bralke, upam, da ste preživele lep dan žena.

Tjuš ima novo frizuro

Danes je bil Tjuš po doooolgem času pri frizerju. Že po slikah ste lahko sodili, da ima že dolge laske. Bil je pravi mali punčk ... od danes pa je spet fantek.

K frizerju smo šli kar v Citija, tja, kjer smo bili že poleti. Tjuš je bil sprva navdušen nad stolom - avtom, a ko je frizerka prijela v roke škarje in glavnik, ga je veselje minilo. Moral je sedeti pri meni v naročju, obrnjen proti meni. Ogrnjena sva bila s pregrinjalom, ki pa nama ni dosti pomagal, tako da so laski leteli direkt na obleko. Stokrat se je obrnil, pa počesal mene in frizerko, a na koncu je le uspela ena fletna frizurca. Čeprav je na spodnji sliki videti, kot bi ga zastrigla pri krajeh. :) Ne, ne, nič bat ... je čist uredu postrižen. Si je bil takoj všeč, ko se je pogledal v ogledalo. Na koncu pa ga je še s sprejem pošpricala po laseh in je bil frajer.



Za nagrado, ker je bil pri frizerju priden, je dobil novo kapo. V njej je videti kot pravi športnik, tak mali smučar. Je lepe modro sive barve in lepo poudari njegove lepe nebeško modre očke. Okoli pete ure smo odšli v Tivoli na sprehod, kjer smo se na hitro dobili z Vesno. Trikrat je šel na tobogan, z očkom sta šla čez brv, potem pa se je sonček skril in postalo je grdo mrzlo, zato smo hitro odšli domov na toplo. Na večerjo in spančkat.

Tjuš ima novo prijateljico

Tjuš je kmalu po rojstvu dobil od mame v dar Lizo, veliko punčko iz cunj. Pridno je čakala ob njegovi postelji, v zadnjem času pa v kotu dnevne sobe. Že pred nekaj dnevi se je spomnil nanjo, danes pa jo je sprejel za svojo prijateljico. Vzel jo je s kotne poličke in Liza je spregovorila.



Najprej ji je pokazal, kje ima kmetijo in leseno železnico, nato sta skupaj prebrala knjigo. Liza je morala kazati stvari v knjigi, Tjuš pa je zraven kimal. Dal ji je celo piti iz svojega kozarčka. Po nekajminutni debati se je Tjuš pokakal. Liza ga je vprašala, kaj tako smrdi, in pokazal je na svojo ritko ter rekel "bleee". "Tjuš, a se greva previt?" Tjuš je Lizino povabilo navdušeno sprejel (midva se bolj pregovarjava) in držeč za roke smo odšli do sobe. Najprej se je na previjalno ulegla Liza, zraven nje še Tjuš. Mirno je ležal, jo dvignil, da je od blizu pogledala njegov kakec, in bil ves čas čisto pri miru (v nasprotnih primerih ga včasih komaj lovim, tako telovadi). Ko je bil previt, je pokazal, da se mora previti tudi Liza. Dobila je svojo pleničko (eno premajhno bombažno od Tjuša), posodil ji je še svojo majčko, hlače, dve različni nogavički in copatke. Pri copatkah je nastal problem, ker ima Tjuš drugačne. Na srečo sem imela dva para istih copatk, le druge barve, tako da sta bila oba zadovoljna. Kako se je smejal svoji Lizi, ko je bila oblečena. Ves čas ji je razlagal po svoje, jo vozil po stanovanju in jo postavljal na noge (pa ne more stati, ima še premehke noge). Enkrat mu je bilo njenega "nestanja" dovolj in ji je rekel "čiči" ter jo ob tem posadil na kavč. Facko mali. Sledila je večerja, oba sta se strinjala, da bosta jedla kruh z zdenka sirom. Super! Namazala sem dva kosa, usedla sta se ob mizico in skupaj jedla. Pojedel je skoraj v tišini in pri miru. Take mirne večerje že dolgo ni bilo. Edino vmes mi je prišel povedal, da Liza "namaka" roko v namazan kruh. Liza je bila po večerji okoli ust vsa od sira, kar dokazuje, da je pridno jedla. Na srečo je ni vzel s sabo v banjo, ker res ne vem, kako bi mu dopovedala, da punčka ne more v vodo. Niti spat ni šla z njim, vendar to ne pomeni, da nas kaj takega ne more doleteti. Bom morala uvest eno posteljico še za Lizo, in to kar veliko, saj je večja od njega.



Zdi se mi, da je prav, da imajo otroci neko svojo "lutko", s katero se lahko pogovarjajo. Otroci se ne zavedajo, da lutka ni živa stvar. Ko lutka spregovori, je zanje enakovredna. In pripravljeni so povedati marsikaj, saj se jim lutka približa na njihov otroški način in ne na resen način, ki ga imamo odrasli. Tudi v vrtcih veliko uporabljajo lutko, za predstavljanje različnih tem in za pogovor. Ko jim kot odrasel človek govoriš kot lutka, so pripravljeni povedati marsikaj. Zdaj je pravi čas, da Tjuš dobi tako "prijateljico". Njegov govor bo vsak dan bolj napredoval, naučil se bo skrbeti zanjo in kasneje bo lažje spregovoril o svojih težavah. Vsaj upam. Do takrat pa ga bo "Isa" naučila ogromno novih stvari za življenje.