Po dolgem času so zaradi nenehnega povpraševanja znova na voljo Tupperware kovani noži. Janez ima ves komplet še iz prejšnje runde in kot kuhar jih ne more prehvalit. Cena naredi svoje, a kvaliteta je le kvaliteta. Bistvena lastnost nožev je, da so to japonski ročno kovani noži, težnost noža je dobra, ker "sede" v roko, ravnotežje med ročajem in rezilom je odlična. Janez si jih je kupil za doma, vendar jaz doma vidim samo tistega za kruh, drugih mi sploh ne dovoli vzeti v roko. V službi ne jih ne sme noben niti dotaknit, kaj šele, da bi si ga sposodil. Ja, to so pa sodobni kuharji. V glavnem na voljo so do razprodaje zalog, nekje 14 dni do 3 tedne, zato pohitite z naročilom.
petek, 26. junij 2009
četrtek, 25. junij 2009
Čakanje na ...
...službo. Od sredine maja naprej vsakodnevno spremljam objave delovnih mest na Zavodu. Prijavila sem se na vse mogoče razpise za prof. slovenščine v OŠ in SŠ. In rezultat? Dva obvestila na dom, da me niso sprejeli, in en razgovor. Ta razgovor pa je potekal na Euro šoli v Ljubljani. Najbolj zanimivo od vsega je bilo psihološko testiranje. Tega ljudje mojega kova nismo vajeni, saj so taka testiranja bolj v navadi v podjetjih. Ker pa je Euro šola v bistvu neke vrste podjetje, saj gre za privat šolo, smo jih morali reševati tudi kandidati.
Najprej sem imela razgovor pri ravnateljici. Zelo mlada ženska, mogoče nekaj let starejša od mene, ambiciozna ... Ves čas sem imela občutek, da me je sprejela, da sem ji "všeč", a kaj vedi, kako se bo odločila. Toliko stvari bi še lahko povedala, pa nisem. Nisem zverzirana za razgovore in potem izpadem manj zanimiva, čeprav znam ogromno. Sledil je test sposobnosti, na katerem smo morali obkrožiti pravilen znakec, ki sledi zaporedju 20 znakov. In takih je bilo tri strani, časa pa 20 minut. Že doma sem se odločila, da bom vse reševala na prvo roko. Kar mi prvo pride na pamet. To se je izkazalo za kar dobro potezo, saj je 20 minut ravno dovolj časa, da v prvi rundi vse rešiš. Drugi test pa je bil test osebnosti, ko smo morali pri 160 osebnostnih trditvah obkrožati, koliko držijo za nas in koliko ne. Bilo je tudi nekaj "hakeljcev", npr. zanikane trditve. Tukaj si imel na voljo neomejeno časa, vendar se sama nisem dala motit in reševala hitro in zbrano, kar se mi je zdelo, da sem. Sem namreč tisto, kar sem obkrožila kot prvo. Na koncu pa smo morali narisati še sadno drevo. Narisala sem razvejano jablano z jabolki in listki, koreninami in travo okoli. Pa da vidimo, kam me bo vse to pripeljalo. Rezultati bodo konec naslednjega tedna ... težko je čakati doma.
Nekaj testov osebnosti najdete tudi na spletnih straneh: npr.: MBTI
Najprej sem imela razgovor pri ravnateljici. Zelo mlada ženska, mogoče nekaj let starejša od mene, ambiciozna ... Ves čas sem imela občutek, da me je sprejela, da sem ji "všeč", a kaj vedi, kako se bo odločila. Toliko stvari bi še lahko povedala, pa nisem. Nisem zverzirana za razgovore in potem izpadem manj zanimiva, čeprav znam ogromno. Sledil je test sposobnosti, na katerem smo morali obkrožiti pravilen znakec, ki sledi zaporedju 20 znakov. In takih je bilo tri strani, časa pa 20 minut. Že doma sem se odločila, da bom vse reševala na prvo roko. Kar mi prvo pride na pamet. To se je izkazalo za kar dobro potezo, saj je 20 minut ravno dovolj časa, da v prvi rundi vse rešiš. Drugi test pa je bil test osebnosti, ko smo morali pri 160 osebnostnih trditvah obkrožati, koliko držijo za nas in koliko ne. Bilo je tudi nekaj "hakeljcev", npr. zanikane trditve. Tukaj si imel na voljo neomejeno časa, vendar se sama nisem dala motit in reševala hitro in zbrano, kar se mi je zdelo, da sem. Sem namreč tisto, kar sem obkrožila kot prvo. Na koncu pa smo morali narisati še sadno drevo. Narisala sem razvejano jablano z jabolki in listki, koreninami in travo okoli. Pa da vidimo, kam me bo vse to pripeljalo. Rezultati bodo konec naslednjega tedna ... težko je čakati doma.
Nekaj testov osebnosti najdete tudi na spletnih straneh: npr.: MBTI
torek, 23. junij 2009
Torta vlak v Mami
Današnja izdaja Mame je nekaj posebnega. V njej je namreč objavljena slika torte vlaka, ki sem jo naredila za Tjušev drugi rojstni dan. Objavili so seveda slikico z vsemi otroki ob torti, zaradi česar je slikica prav simpatična. Da pa to ne bi bilo vse, je nad mojo sliko še slika torte avta od naše aprilčice Suzane. Tudi ta torta je nastala za 2. rojstni dan, za Ariana. Tukaj je skenirana stran poletne številke revije Mama:
ponedeljek, 22. junij 2009
Ksenija, čestitam za sinka
nedelja, 21. junij 2009
Sobotno popoldne in nedeljsko dopoldne
S Tjušem sva včerajšnje popoldne preživela na sprehodu. Ker je dopoldne močno deževalo, so nastale velikanske luže. Sprehoda v takem pa se veseliš edino, če imaš dobro obutev, ki ne premoči. Tako sva se oblekla v anorak in gasilske škornje in čofa čofa čof šla sva na sprehod. Zunaj sva bila dobro uro, nekajkrat je sicer prosil, če se lahko nese, a sem ga vedno znova premamila z novo lužo. Pa si oglejmo, koliko luž sva obdelala, pregledala sva tudi vse polžije, počival na avtobusni postaji. Pri tem sem mu morala obljubiti, da se bova jutri (torej danes) peljala s trolo.
Danes pa je sijalo sonce. Z očijem sva se peljala do Piazze, potem pa se namenila na pohod proti domu. Najprej sva naredila en velik prekršek in šla kar čez železniške tire. Na mojo srečo je takrat ravno mimo pripeljal vlak, da je bila Tjuševa želja po čučuju potešena. Nato po Drenikovi do Vodnikove, kjer imajo v ogradu srnjad in kozice. Vse živali so že udomačene in vajene, da jim ljudje dajem(j)o jesti. Tudi Tjuš je dal kozici nekaj listkov. Nič ga ni bilo strah in bil je prav jezen, če ni nobena takoj prišla k ograji.
Najin izlet se je nadaljeval na avtobusni postaji, da sva počakala sedmico in se z njo odpeljala do Kluba 300. Od tam nimava več daleč do vrta, a Tjuško je bil že zmatran in se je raje nesel na mojih ramenih. Tam sva pojedla sveže maline in šla domov pančkat. Spal je štiri ure! Izlet se je torej izplačal.
Danes pa je sijalo sonce. Z očijem sva se peljala do Piazze, potem pa se namenila na pohod proti domu. Najprej sva naredila en velik prekršek in šla kar čez železniške tire. Na mojo srečo je takrat ravno mimo pripeljal vlak, da je bila Tjuševa želja po čučuju potešena. Nato po Drenikovi do Vodnikove, kjer imajo v ogradu srnjad in kozice. Vse živali so že udomačene in vajene, da jim ljudje dajem(j)o jesti. Tudi Tjuš je dal kozici nekaj listkov. Nič ga ni bilo strah in bil je prav jezen, če ni nobena takoj prišla k ograji.
Najin izlet se je nadaljeval na avtobusni postaji, da sva počakala sedmico in se z njo odpeljala do Kluba 300. Od tam nimava več daleč do vrta, a Tjuško je bil že zmatran in se je raje nesel na mojih ramenih. Tam sva pojedla sveže maline in šla domov pančkat. Spal je štiri ure! Izlet se je torej izplačal.
Podelitev diplome
Končno je tudi mene doletela čast, da so mi končno z vsemi častmi podelili diplomsko listino. No, to je zdaj povedano malo preveč izumetničeno, ampak vseeno. Sliši se pa dobro. V petek smo imeli torej svečano podelitev, ki je potekala v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Bilo je lepo in res sem imela občutek, da se vse dogaja zaradi mene, čeprav nas je bilo 400. A gotovo je imel vsak diplomant tak občutek.
Prireditev je povezoval vsem znani Mario, glavni govornik pa je bil pesnik Tone Pavček. Njegova energija in njegov z optimizmom navdušujoč govor, povezan v verze, nam je napolnil srca z upanjem, da bomo nekoč dosegli vse, kar smo si zadali. Dovolil nam je sanjati svoje sanje, da smo ponosni nase, da smo tisto, kar smo. Govora ne morem obnoviti, ker ga moraš slišati in občutiti sam. Pravo nasprotje sta bila govora dekana Valentina Bucika, ki je sicer povedal nekaj "dobrih", in še en gospe, ki pa se ne spomnim imena . Govorila je na pamet in ni povedala nič pametnega. Med govori nas je kratkočasila Neisha s svojimi hiti. Po eni uri je bila končno na vrsti podelitev. Diplomanti smo sedeli na s svojim imenom označenih sedežih glede na smer študija. Mene so razvrstili med sociologe, čeprav se bolje počutim med slovenisti. Poleg mene je sedela sošolka, s katero sva delali nekaj zadnjih izpitov, čeprav se je ona vpisala dve leti za mano. Skupaj sva ugotovili, da nas je takih kar nekaj. Na oder smo "capljali" kot račke v vrsti, se ustavili pred glavno stopnico in eden po eden prevezeli čestitke tajnice za sociologijo in doc. dr. Igorja Škamperleta. Fotograf je vsakega ob prejemu tudi slikal. Vse skupaj je spremljal Neishin repertoar angleških pesmi, ki pa niso bile ravno izvirno izvedene.
Po končani ceremoniji je sledila zakuska s šampanjcem, vinom in sokom, nekaj malega hrane in prigrizkov. Ko sem se prebila na vrh, so naši že nazdravljali in se basali s hrano. Se vidi, da smo po duši Gorenjci, saj smo spili kar nekaj šampanjcev. No, jaz nisem nobenega, ker imam spet angino in sem na AB. Veliko smo se slikali in tudi njihovi fotografi so nas pridno slikali, tako da imamo lep spomin. Uradne slike so že na spletni strani FF. Tjuša ni bilo z nami, ker je vse skupaj predolgo trajalo. Nanj je pazila Vesna in bil je priden kot angelček. Itak, z njo sta prava kompanjona in imata poseben odnos, zaradi katerega se obema svetijo očke, ko se zagledata.
Še nekaj utrinkov:
ob prihodu
oči, mami, špela in sandi
Tone Pavček
moje ime na velikem panoju
tajnica odd za soc in doc. dr. Igor Škamperle mi čestitata
pa še nekaj cvetk
Prireditev je povezoval vsem znani Mario, glavni govornik pa je bil pesnik Tone Pavček. Njegova energija in njegov z optimizmom navdušujoč govor, povezan v verze, nam je napolnil srca z upanjem, da bomo nekoč dosegli vse, kar smo si zadali. Dovolil nam je sanjati svoje sanje, da smo ponosni nase, da smo tisto, kar smo. Govora ne morem obnoviti, ker ga moraš slišati in občutiti sam. Pravo nasprotje sta bila govora dekana Valentina Bucika, ki je sicer povedal nekaj "dobrih", in še en gospe, ki pa se ne spomnim imena . Govorila je na pamet in ni povedala nič pametnega. Med govori nas je kratkočasila Neisha s svojimi hiti. Po eni uri je bila končno na vrsti podelitev. Diplomanti smo sedeli na s svojim imenom označenih sedežih glede na smer študija. Mene so razvrstili med sociologe, čeprav se bolje počutim med slovenisti. Poleg mene je sedela sošolka, s katero sva delali nekaj zadnjih izpitov, čeprav se je ona vpisala dve leti za mano. Skupaj sva ugotovili, da nas je takih kar nekaj. Na oder smo "capljali" kot račke v vrsti, se ustavili pred glavno stopnico in eden po eden prevezeli čestitke tajnice za sociologijo in doc. dr. Igorja Škamperleta. Fotograf je vsakega ob prejemu tudi slikal. Vse skupaj je spremljal Neishin repertoar angleških pesmi, ki pa niso bile ravno izvirno izvedene.
Po končani ceremoniji je sledila zakuska s šampanjcem, vinom in sokom, nekaj malega hrane in prigrizkov. Ko sem se prebila na vrh, so naši že nazdravljali in se basali s hrano. Se vidi, da smo po duši Gorenjci, saj smo spili kar nekaj šampanjcev. No, jaz nisem nobenega, ker imam spet angino in sem na AB. Veliko smo se slikali in tudi njihovi fotografi so nas pridno slikali, tako da imamo lep spomin. Uradne slike so že na spletni strani FF. Tjuša ni bilo z nami, ker je vse skupaj predolgo trajalo. Nanj je pazila Vesna in bil je priden kot angelček. Itak, z njo sta prava kompanjona in imata poseben odnos, zaradi katerega se obema svetijo očke, ko se zagledata.
Še nekaj utrinkov:
ob prihodu
oči, mami, špela in sandi
Tone Pavček
moje ime na velikem panoju
tajnica odd za soc in doc. dr. Igor Škamperle mi čestitata
pa še nekaj cvetk
četrtek, 18. junij 2009
Zaključek v skupini Srčki
Včeraj smo imeli v Tjuševem vrtcu zaključni roditeljski sestanek, ki smo ga "začinili" z obiskom živalskega vrta. Na sestanku sta nama vzgojiteljici predstavili celoletno analizo dogodkov v skupini Srčki. Otroci so se v tem letu naučili ogromno. Od tega, da so nekateri shodili ob pomoči svojih prijateljčkov, do tega, da so se skupaj naučili prvih besed. Uvajanje je bilo za nekatere težko, a postali so dobri prijatelji, čutijo se kot skupina, kot povezana celota. Naučili so se lepo jesti, biti in ostati čisti pri jedi, pospraviti za sabo, imeti radi druge, sprejeti drugačne ... Haha, pospravljanje za sabo in ostati čist morajo prinesti še domov, ker doma, vsaj Tjuš, pozabi, da to zna. No, seveda ne bi bila jaz, če ne bi napisala pesmice za vzgojiteljici.
Seveda so vsi samo butasto gledali ... na koncu pa smo vse mamice jokale, saj nam je Maja povedala, da po vsej verjetnosti odhaja v drugo službo, bližje domu. Tako je bilo vse še huje in očki so samo trapasto gledali, kaj nam je. V živalskem vrtu smo ju pa presenetili še z darilnim bonom za kozmetični salon. Mi je danes Lucija rekla, da bi darilo skoraj vrgla stran, ker ni dobro pogledala notri, in jo je šele Maja spomnila na to. Ne vem, od kod ji ideja, da smo ji dale prazen zavitek z rožo!
V ZOO smo se imeli luštno, prišli smo ravno na predstavo morskega leva. Sledilo je božanje pujskov, kozice in ovčke in zajčki. Vsi so pa najraje zahajali v pujskovo posteljico, gnoj namreč. :) Sledil je ogled opic. Ena od opic je imela cigaret in se dalala, da kadi. Je lepo prosila, naj ji ga nekdo pobere, ko ji je padel skozi ograjo. In ko ga je dobila nazaj, sta takoj še dve prišli fehtat. Da ne govorim o četrti, ki nam je na vrhu kazala rit in si vsake toliko vtaknila prst v rit in ga dala v usta. Vse očitno kroži. Hahaha. Medved je bil lenoba, slon je bil že zaprt. Pri levih pa je nekdo bil brihten in je zadaj za kletko s palico težil levinji. Je od jeze kar skakala po ograji. Ko je odšel, mu je ves čas sledila z očmi, že ko je bil daleč stran, je gledala v tisto smer. Po moje bi ga strgala na drobne kose, če bi ga dobila. Ljudje so res kreteni. Vmes smo imeli še polurni postanek na igralih, kjer smo pojedli malico, doma pečene mufine ene od mamic. Sama sem bila bolj "na adijo", ker sem imela vročino. Prijela se me je namreč angina. Tako da smo mi ob sedmih, takoj po ogledu kač, odšli domov. Drugi so si ogledali še kenguruje in opice. Tjuš je v glavnem užival in je bil ob svojih prijateljih poln navdušenja.
Seveda so vsi samo butasto gledali ... na koncu pa smo vse mamice jokale, saj nam je Maja povedala, da po vsej verjetnosti odhaja v drugo službo, bližje domu. Tako je bilo vse še huje in očki so samo trapasto gledali, kaj nam je. V živalskem vrtu smo ju pa presenetili še z darilnim bonom za kozmetični salon. Mi je danes Lucija rekla, da bi darilo skoraj vrgla stran, ker ni dobro pogledala notri, in jo je šele Maja spomnila na to. Ne vem, od kod ji ideja, da smo ji dale prazen zavitek z rožo!
V ZOO smo se imeli luštno, prišli smo ravno na predstavo morskega leva. Sledilo je božanje pujskov, kozice in ovčke in zajčki. Vsi so pa najraje zahajali v pujskovo posteljico, gnoj namreč. :) Sledil je ogled opic. Ena od opic je imela cigaret in se dalala, da kadi. Je lepo prosila, naj ji ga nekdo pobere, ko ji je padel skozi ograjo. In ko ga je dobila nazaj, sta takoj še dve prišli fehtat. Da ne govorim o četrti, ki nam je na vrhu kazala rit in si vsake toliko vtaknila prst v rit in ga dala v usta. Vse očitno kroži. Hahaha. Medved je bil lenoba, slon je bil že zaprt. Pri levih pa je nekdo bil brihten in je zadaj za kletko s palico težil levinji. Je od jeze kar skakala po ograji. Ko je odšel, mu je ves čas sledila z očmi, že ko je bil daleč stran, je gledala v tisto smer. Po moje bi ga strgala na drobne kose, če bi ga dobila. Ljudje so res kreteni. Vmes smo imeli še polurni postanek na igralih, kjer smo pojedli malico, doma pečene mufine ene od mamic. Sama sem bila bolj "na adijo", ker sem imela vročino. Prijela se me je namreč angina. Tako da smo mi ob sedmih, takoj po ogledu kač, odšli domov. Drugi so si ogledali še kenguruje in opice. Tjuš je v glavnem užival in je bil ob svojih prijateljih poln navdušenja.
Kdo je kdo?
ponedeljek, 15. junij 2009
Očijev rojstni dan
Piknik pri Petrci
V soboto smo v Podljubelju imeli piknik Aprilčkov. Gostiteljica je bila Petrca in njena družina. Njen vrt se je od 11. ure naprej prelevil v pravo otroško igrišče, na katerem je mrgolelo malih palčkov in palčic. Nedolžno klepetanje na forumu se je tako počasi prelevilo v prava družinska srečanja, na katerih je ogromno smeha, poljubčkov in objemčkov od mamic in očkov. Hrane smo imeli za dva dni, od toplih plošč do peciva in torte. Roman od Pety je zrihtal tudi nadvse luštne majčke, na katerih piše ime malčka, zadaj pa aprilček/ica 2007. Ful lepo! Sicer bodo pa slikice povedale vse.
petek, 12. junij 2009
Valeta
Trenutno gledam na uro in odštevam minute, ko bom šla po dolgem času spet na valeto. Nazadnje sem bila pri sestri pred 10 leti. Od moje pa je minilo že 15 let!!!! Madona, počasi postajam stara. Ko takole stojim v razredu in poučujem, se komaj še zavedam, da sem zdaj odrasla, da me mladi morajo vikati, da sem zanje gospa učiteljica. Čeprav se obenem počutim, da še vedno spadam v njihov krog. Potem pa me leta razlike med nami postavijo na realna tla. In danes imajo moji prvi učenci, če jim smem tako reči kljub pripravništvu, valeto.
Sama se svoje valeto spomnim zelo malo. Imeli smo jo v šoli. Bila naj bi svečana, vendar je jaz nimam v takem spominu. Od vsega se spomnim le to, kako sem bila oblečena. Grozno za današnje dni, takrat pa baje "po zadnji modi". Modre hlače na rob, belo srajco na mozarta in rokava na pahljačo, čevlji so bili pa modri z nekimi paščki. V glavnem "kr neki" bi se lahko reklo temu. Saj drugi tudi niso bili ne vem kaj. Po uradnem delu smo šli v disko Skala v Preddvor. Hahaha! Se še spomnite tega diskača. Bilo je noro super in mislim, da so nas okoli dveh prišli iskat starši. Takrat še ni nihče pil alkohola in bili smo vzorni otroci, ki smo pridno plesali. Smo pa zato vse nadoknadili na prvi obletnici, kjer je rdeče vino teklo v porokih :(.
Danes imajo devetošolci valeto v Šternu na Ježici. Priprave potekajo intenzivno že 14 dni, prej se otroci niso niti zavedali, kaj jih čaka. Ko pa jim je začela voda v grlo teči zaradi časa, so pa en dva tri pripravili program, ki bo prav simpatičen. Vesela sem, da so me povabili. Pravega vzroka sicer ne poznam, morda me imajo res radi, morda bom tam le zato, ker "moram" biti. Jaz grem uživat, potočit kakšno solzico, saj že sedaj vem, da mi bodo njihovi govori segli do srca. Otroci ti enostavno zlezejo pod kožo. Šibam uživat pa sporočim, kako je bilo.
Sama se svoje valeto spomnim zelo malo. Imeli smo jo v šoli. Bila naj bi svečana, vendar je jaz nimam v takem spominu. Od vsega se spomnim le to, kako sem bila oblečena. Grozno za današnje dni, takrat pa baje "po zadnji modi". Modre hlače na rob, belo srajco na mozarta in rokava na pahljačo, čevlji so bili pa modri z nekimi paščki. V glavnem "kr neki" bi se lahko reklo temu. Saj drugi tudi niso bili ne vem kaj. Po uradnem delu smo šli v disko Skala v Preddvor. Hahaha! Se še spomnite tega diskača. Bilo je noro super in mislim, da so nas okoli dveh prišli iskat starši. Takrat še ni nihče pil alkohola in bili smo vzorni otroci, ki smo pridno plesali. Smo pa zato vse nadoknadili na prvi obletnici, kjer je rdeče vino teklo v porokih :(.
Danes imajo devetošolci valeto v Šternu na Ježici. Priprave potekajo intenzivno že 14 dni, prej se otroci niso niti zavedali, kaj jih čaka. Ko pa jim je začela voda v grlo teči zaradi časa, so pa en dva tri pripravili program, ki bo prav simpatičen. Vesela sem, da so me povabili. Pravega vzroka sicer ne poznam, morda me imajo res radi, morda bom tam le zato, ker "moram" biti. Jaz grem uživat, potočit kakšno solzico, saj že sedaj vem, da mi bodo njihovi govori segli do srca. Otroci ti enostavno zlezejo pod kožo. Šibam uživat pa sporočim, kako je bilo.
nedelja, 7. junij 2009
Samski teden
Prejšnji teden sem bila sama doma. Ja, Tjuš je odšel na počitnice, Janez je itak delal popoldne, tako da sva se videla bolj ali manj samo zvečer po 23. uri. Kaj sem počela? Nič!
Čeprav sem imela v planu, kaj vse bom naredila dom in na vrtu, po resnici povedano, nisem naredila skoraj nič. Na vrtu nisem mogla, ker je deževalo. Mi še zalivati ni bilo treba hodit. Doma pa itak ni noben nič razmetal, tako da ni bilo kaj pospravljat. Mogoče bi se sicer lahko zmanjšal kup opranih cunj, a se ni hotel sam, tako da se še dogovarjam sama s sabo, kdaj ga napadem. :) Tako da ... sem lahko lenarila. Vsak dan sem hodila okoli in prišla domov proti večeru. Še Feja je bila reva sama vsako popoldne. Malo sem zapravljala in si kupila oblekco za podelitev diplome, v torek sem delala ankete po lekarnah, v sredo sem šla s kolesom v mesto po karte za podelitev diplome in potem nisem našla poti domov, ker je bila na poti domov ena trgovina s cunjami, v četrtek sem šla pa s Tanjo na sladoled. Pa je teden minil, v petek sem pa svojega škratka končno videla.
Imela sem torej teden zase in se prav nič ne obremenjujem s tem, da nisem doma pospravljala. Več mi pomeni "frej čas", ko se ti nikamor ne mudi, ko te nihče ne priganja, ko nisi odvisen od časa ali od drugih, ko daš možgane enostavno "na off". Zvečer sem pa itak že spala, ko je Janez prišel domov, tako da še on ni imel prav veliko od mene :). Je pasalo se razvajat in zdaj grem lahko novih zmagam naproti.
Tjuš me je komaj čakal in je tako pritekel do mene, ko sem se pripeljala, s takim nasmehom na obrazu, da si želiš, da bi bil vedno ob tebi. A tudi on potrebuje malo oddiha in drugačnega tempa življenja. Vsem trem to pride prav, pa tudi atu in mami. Čez vikend je pa ves čas skrbel, da nisem kam predaleč ušla. Je bilo dovolj, da sem se zaprla na wc. Ja, kaj pa če še enkrat uidem? Pikc mali naju fest pogreša. Ta teden bomo spet vsi trije skupaj.
Čeprav sem imela v planu, kaj vse bom naredila dom in na vrtu, po resnici povedano, nisem naredila skoraj nič. Na vrtu nisem mogla, ker je deževalo. Mi še zalivati ni bilo treba hodit. Doma pa itak ni noben nič razmetal, tako da ni bilo kaj pospravljat. Mogoče bi se sicer lahko zmanjšal kup opranih cunj, a se ni hotel sam, tako da se še dogovarjam sama s sabo, kdaj ga napadem. :) Tako da ... sem lahko lenarila. Vsak dan sem hodila okoli in prišla domov proti večeru. Še Feja je bila reva sama vsako popoldne. Malo sem zapravljala in si kupila oblekco za podelitev diplome, v torek sem delala ankete po lekarnah, v sredo sem šla s kolesom v mesto po karte za podelitev diplome in potem nisem našla poti domov, ker je bila na poti domov ena trgovina s cunjami, v četrtek sem šla pa s Tanjo na sladoled. Pa je teden minil, v petek sem pa svojega škratka končno videla.
Imela sem torej teden zase in se prav nič ne obremenjujem s tem, da nisem doma pospravljala. Več mi pomeni "frej čas", ko se ti nikamor ne mudi, ko te nihče ne priganja, ko nisi odvisen od časa ali od drugih, ko daš možgane enostavno "na off". Zvečer sem pa itak že spala, ko je Janez prišel domov, tako da še on ni imel prav veliko od mene :). Je pasalo se razvajat in zdaj grem lahko novih zmagam naproti.
Tjuš me je komaj čakal in je tako pritekel do mene, ko sem se pripeljala, s takim nasmehom na obrazu, da si želiš, da bi bil vedno ob tebi. A tudi on potrebuje malo oddiha in drugačnega tempa življenja. Vsem trem to pride prav, pa tudi atu in mami. Čez vikend je pa ves čas skrbel, da nisem kam predaleč ušla. Je bilo dovolj, da sem se zaprla na wc. Ja, kaj pa če še enkrat uidem? Pikc mali naju fest pogreša. Ta teden bomo spet vsi trije skupaj.
ponedeljek, 1. junij 2009
Nova frizura
Danes sva bila s Tjušem pri frizerju. Imava eno frizerko, ki striže na domu. Tako me pride striženje in barvanje veliko ceneje kot v salonu, pa še zadovoljna sem s frizuro. Jaz imam sedaj malo temnejše lase, po vrhu malo krajše, spodaj sem si postrigla samo špice. Puščam dolge. Čeprav me je že imelo, da se spet malo krajše postrižem. Ampak barva naredi svoje in spet se je lažje pogledati v ogledalo. Takole sva bila videti po dveh urah:
Naročite se na:
Objave (Atom)