Pustni, smučarski in valentinov vikend

Konec tedna smo tokrat vsi trije preživeli na Gorenjskem. Soboto smo več ali manj preživeli pri babici in dedku v Tržiču, nedelja pa je bila smučarsko in valentinovo obarvana.

V soboto smo šli k babi po kapo za klovna. Tjuš se je namreč odločil, da bo za maškare klovn. Ker ga je navdušil rdeč nosek. Babi je imela doma eno super lasuljo. Naštrikano kapo in potem volnene laske. Tako oblečen je šel z nami na sprehod po Tržiču in srečal velikega klovna v cvetličarni ter se ga malo ustrašil, saj ni pričakoval, da so na svetu tudi veliki klovni. Srečali smo še nekaj malih maškar in našli obvestilo, da se ob treh odvija maškarada za najmlajše. Super! Bomo šli, da nam ne bo treba v nedeljo na sprevod. Tako se je zgodilo, da je Tjuš prvič spal pri babi. Seveda sem morala spati zraven, ker ni imel dude. No, ura in pol spanja je bila dovolj, da je klovn oživel. V Sokolnici (sama se bila nazadnje notri pred 15 leti, ko sem opravila zadnji smučarski trening), kjer se je odvijala maškarada, je bilo že polno malih maškar. Organizacija sicer ni bila ne vem kaj, a za otroški direndaj dovolj dobra. Najprej smo samo sedeli v kotu in opazovali dogajanje. Nekaj nasmeška na obrazu se je le prikradlo na klovnova usta in počasi je spoznal, da je rajanje zabavno. Potem pa ne domov. Bilo je prav luštno, midva sva pa tudi srečala ogromno ljudi, ki jih nisva videla že celo večnost in naju niso niti poznali, hahaha.

Nedeljo pa smo z atom in mamo preživeli v Bodentalu v Avstriji. To je majhno smučišče na drugi strani Ljubelja, 5 km od glavne ceste. Včasih smo tam veliko trenirali, a spet je minilo 15 let od zadnjega obiska. Smučišče so malo prenovili, uredili okolico, naredili malo vlečnico in trak za otroke, uredili sankališče, celo tekaško progo. Prav lepo je pa še sonček je bil, drugod pa spet megla. Tjuš je enostavno užival, čeprav ga trak ni več navduševal. On bi še na vlečnico. Pa ga je mama peljala, kajti midva z atom nisva imela smuč. Smučala sta le mama in oči. Uuuu, vlečnica, smučanje med nogami, to pa je nekaj novega. Šeeeeee! Bi se smučal do trde teme, če bi se dalo. Prvič je zdržal dve uri na smučkah, seveda s krofom in čajem vmes. V avtu pa prav fletno zaspančkal.

Zvečer pa sva midva odšla na valentinovo večerjo na Šmarjetno nad Kranjem, kjer bova imela poroko. Sva morala malo preizkusiti kuharja, da vsaj veva, ali bomo dobro jedli. V mali panoramski sobici naju je pričakala miza v črno-beli barvi, posuta z vrtnicami. V soju sveč sva naročila najino vino, Zaloščana. Pol litra, povsem dovolj. Izbirala sva lahko med menijem Romeo in Julija. Izbrala sva oba in si potem zamenjala jedi, da sva oba preizkusila vse. Predjed je bila pašteta, ena s tartufi, druga gosja. Potem je sledila juha, ena s tartufi, druga porova. Jedi s tartufi so bile bistveno boljše kot druge. Nato še topla predjed, testenine z gamberi in ajdova kaša z ribo. Mnjami. Odlično. Nisva mogla pojesti vsega, kar so nama prinesli, ker enostavno ni šlo več v trebuh. Čakala naju je še glavna jed, mesek. En je imel purančka, drugi teletino. Vse odlično. Nato solata, čeprav ni bilo potrebe po solati in nama je bila čisto odveč. Na koncu pa še čokoladna sladica, ki jim je odlično uspela in so se Janezu kar sline cedile. Bil je navdušen. In če je kuhar navdušen nad hrano, potem so se res potrudili. Nekaj je sicer tistih podrobnosti, ki pa jih bodo do poroke že odpravili, hahaha. Komaj čakava na najin dan.

8 let

Danes imava z Janezom osem let. Čudovitih osem let sva preživela in še vedno se imava tako rada kot na začetku. Še bolj.

Začetek je bil težak in ni nama bilo lahko, a z veliko ljubezni sva prebrodila vse težave in ostala skupaj. Še bolj sva se povezala, še bolj sva ljubila drug drugega. Skupno življenje se nama je zdelo nekaj povsem normalnega in zbuditi se drug ob drugem ter zvečer zaspati ob ljubljeni osebi je nekaj najlepšega v življenju. Najino ljubezen je pred dobrima dvema letoma kronal sinček Tjuš, postala sva družina z najlepšim in najbolj simpatičnim sinčkom na svetu.

V vseh teh letih sva se zelo povezala. Ni potrebnih veliko besed, da se razumeva, rada imava enake stvari, navdušujejo naju enake norosti. Rada jeva pico, vsak pol, vedno zraven naročiva kokakolo in pirček, rada imava večerne kokice, rada se voziva v neznano, rada hodiva po trgovinah in zapravljava, rada lenariva doma na kavču, medtem ko Tjuško spi ... Uživava v majhnih stvareh, nikoli ne komplicirava, ko gre za naju, rada se razvajava v premajhni kadi, spiva samo z enim kovtrom, ne kuhava veliko, čeprav je Janez kuhar, rada se odločava v zadnjem trenutku ali spontano. Ko nama je nekaj všeč, ni treba dvakrat reči in že je najino. Rada uživava v malem neredu okoli naju, ker imava tako občutek domačnosti, da je okoli naju pravo življenje in da se ves čas nekaj dogaja. Rada skupaj sanjava, kako bo nekoč, ko bova imela več denarja. Preprosto rada sva skupaj in najbolj uživava, ko smo sami trije in se porihtamo po svoje. Rada sva sama, ne potrebujeva en kup ljudi okoli naju, da bi se lepo imela. Uživava v pogovorih, se smejiva drug drugemu in ...

Najina veza je polna lepih trenutkov, prepiri so le zato, da popestrijo zvezo. Kaj si želiva? Kot prvo poroke in upava, da nama bo naslednje leto, najino 9. obletnico, to le uspelo. Želiva si tudi še enega otročka, mogoče dva. In seveda, rada bi šla končno na svoje. To so male želje velike ljubezni.

Ko ljubezen vse premaga

Sedem je pravljično število, a obenem tudi število, ki je lahko tudi usodno. Pravijo, da se največ ločitev zgodi v sedmem letu zveze in zakona. Tudi prav ... nama je sedem let minilo skoraj pravljično. Skoraj pa zato, ker nihče ne živi v pravljici.

Spoznala sva se poleti leta 2001, tako rekoč mimogrede. Bila sva "le" brat oziroma sestra dveh prijateljic. Naključje ali usoda je hotela, da sva z njima odšla na morje. Jaz, ker tistih par dni v avgustu nisem imela kaj početi, on, ker je imel polomljeno roko in ni delal. Sama od morja s "kr enimi ljudmi" nisem pričakovala ničesar. Šli smo na Krk kampirat. Prvi dnevi so minili mirno, potem pa smo se začeli kregati. On se je skregal z najboljšim prijateljem, sama pa sem bila "sodnik" vsem prepirom. Res, fajn delo na dopustu. Spet je nekdo tam zgoraj naredil odločilno potezo in me poslal na obalo za njim. Do takrat še nisem videla fanta, ki bi jokal. Začela sva se pogovarjati, o vsem in o ničemer. Pogovor se je zavlekel pozno v noč. Med nama so začele preskakovati čudne iskrice, ki jih ni nihče pričakoval. Dobila sem prestrašen poljubček za lahko noč. Postal je moj pišek. Naslednji dan pa so nama vsi zamerili, češ da sva jih pustila sama in nama dali 14 dni, ko naju bo vse minilo.

Vse skupaj bi se mogoče odvijalo drugače, a vsaka stvar je za nekaj dobra. Moja starša se nikakor nista mogla sprijazniti z dejstvom, da sem si za fanta izbrala Tržičana, po vrhu vsega pa je "samo" kuhar. Za svojo hčer sta hotela več, bogatega fanta z nevemčimvse. Ljubezen, ki mi jo je dajal Janez, mi je dala moč, da sva ostala skupaj. Na skrivaj. No, vedeli so vsi, razen njiju. Na srečo sem jaz takrat že živela v študentskem domu, tako da je bilo "skrivanje" preprosto. Zbližala sva se bolj, kot bi se mogoče, če do tega ne bi prišlo.
Po letu in pol sva najela prvo garsonjero, v Lipi. To je bilo najino malo gnezdece, majhno, preprosto stanovanje, v katerem sva zelo uživala. Kmalu sva se preselila v drugo stanovanje, kjer pa sva ostala le en mesec, ko sva odšla na Vič. Takrat sva bila skupaj že skoraj tri leta. Mojim se je bolj malo sanjalo, da sva še vedno skupaj. Oziroma se jima ni nič. Sumila sta, da imam nekoga, vendar pa, da sem ostala z Janezom, si nista upala niti predstavljati. Kot že dve leti prej, sem tudi to leto odšla v Švico za en mesec. Ko sem bila enkrat v varnem zavetju švicarskih gora, sem domov poslala mejl in lepo razložila, da domov ne bom priletela z avionom, ampak me bo prišel iskat moj Janez, in da si bova privoščila še počitnice. Kako sta reagirala ne vem, ker se kasneje nismo nikoli o tem pogovarjali. Vem le, da je bila na tapeti sestra in da sta imela miljon vprašanj. Odgovor nista imela. Pa kaj. Če si lahko tako smotan, da človeka nočeš niti spoznati, preden ga začneš kritizirati, potem podrobne razlage ne potrebuješ. Ob prihodu domov so naju sprejeli, kot da ni nič. Čeprav so se meni tresla kolena, od vsega stresa bi me po moje pobralo, če ne bi imela
Janeza ob sebi. Prva tri leta so se nekako pozabila, a za naju nikoli.
Vse se je obrnilo na glavo. Kar naenkrat nisem smela priti domov brez njega. Bila sta presenečena, da živiva skupaj, in to v Ljubljani. Da ima Janez dobro službo, pa čeprav kot kuhar in zasluži celo več kot onadva. Nič jima ni bilo jasno, a opravičila nisva dobila nikoli. Oči se je nekako sicer opravičil z besedami "upam, da bomo pozabili tista leta prej", a nikoli nama ni rekel, da mu je žal. Očitu moja sreča veliko pomeni, mami naju še danes gleda skeptično in ji ni jasno, kako sva lahko skupaj.
V teh sedmih letih sva doživela veliko. Potovala sva naokoli, v Budimpešto, v Pariz, prečesala Švico po dolgem in počez, San Marino, Rimini ... hodila na počitnice na morje, skratka uživala. Preselila sva se tudi v današnje stanovanje, si nekako začela urejati življenje kot pravi par. Vsak dan bolj sva bila srečna, da sva ostala skupaj. Ko sva bila skupaj štiri leta, sva se zaročila. Bila sva na Korčuli, večerji sredi mesta in jedla ribe. Kar naenkrat se je znašel na kolenih pred mano in mi pokazal prstan. Tak, kot sem si ga vedno želela, iz treh barv zlata. Kako sem bila tisti trenutek videti ne vem, ampak po moje sem sedela z odprtimi usti in se samo smejala. Ker mi ni bilo nič jasno. Po eni strani sem to pričakovala, po drugi strani pa je bilo to veliko presenečenje. Čez eno leto sem ujela še šopek na poroki in če bi verjela vražam, bi morala biti že poročena. Še čakam ...

Ujemava se v veliko stvareh, velikokrat ni treba reči besede in veva, kaj drugi misli, uživava v enakih stvareh, noben od naju ne komplicira, oba rada dolgo spiva, rada se smejiva, hodiva po trgovinah, jeva dobro hrano, skratka imava se rada ... Ponosna sem nanj, da ima živce zame, predvsem kar se tiče končevanja študija, saj ga vlečem že celo najino vezo. Najino zvezo pa sva pred dvema letoma kronala z malim pikcem, ki je na svet prijokal aprila 2007. Najin sinček Tjuš je najlepše, kar se nama je zgodilo. Zaradi njega sva postala mamica in očka. Še bolj zaljubljena in še bolj ljubljena.
Kako se lahko dva tako dobro razumeta, je jasno samo tistim, ki so doživeli enako. Čeprav so prepiri del vsakega razmerja in je včasih izrečna tudi kakšna beseda, ki ni mišljela povsem resno, ampak je predvsem posledica trenutne jeze, je med nama veliko ljubezni, za katero se splača truditi in jo gojiti. Lahko rečem, da imam partnerja, ki ga lahko iščem z lučko. Ne hodi ven ponočevat, ne zapravlja denarja po nepotrebnem, ni "mahnjen" na šport po TV, ni obseden s cigaretami ali tehniko ali avtomobili. Je preprosto fant, ki ga imam rada in s katerim lahko počnem ogromno stvari. Obenem pa še kuha, kdaj pa kdaj pospravlja in je očka sinu Tjušu. Vedno me pokliče, ko gre iz službe, preden se o čem odloči, vpraša mene za mnenje, o vsem se odločava skupaj. Tudi denar imava skupaj in nikoli ne rečeva "moj denar" ali "tvoj denar", vedno je najino. A vseeno si lahko privoščiva, kar želiva. Čeprav gre sedaj večina financ za Tjuška, hehe. Sva kakor eno, a hkrati dve različni osebi. On trmast, da me včasih glava boli od njegove trme, in vzklipljiv ter nepotrpežljiv v zadevah, kjer je treba obdržati dobre živce (beri jok otroka), jaz bolj umirjena, kritična, včasih preveč redoljubna in pikolovska. A ravno zato se tako dobro ujameva. On se krega, jaz ga mirim, pa najdeva ravnotežje. Sine je pa isti kot on, dve trmi. In ko se srečata oba trmasta kot bika, je ogenj v strehi. Mirim pa jaz. Dnevi so tako pestri, a polni ljubezni. Brez njiju si danes ne znam predstavljati življenja.

Tisti, ki na začetku niso verjeli, da bova ostala skupaj, so vsi končali svoje že takrat dolgoletne zveze, naju pa gledajo postrani in "foušljivo". Pa kaj, saj že stari ljudje pravijo, da ljubezen premaga vse težave. Pa še res je. Ali nama še kaj manjka? Mogoče končno najino stanovanje ali hiška in še en mali pišek.