Danes imava z Janezom osem let. Čudovitih osem let sva preživela in še vedno se imava tako rada kot na začetku. Še bolj.
Začetek je bil težak in ni nama bilo lahko, a z veliko ljubezni sva prebrodila vse težave in ostala skupaj. Še bolj sva se povezala, še bolj sva ljubila drug drugega. Skupno življenje se nama je zdelo nekaj povsem normalnega in zbuditi se drug ob drugem ter zvečer zaspati ob ljubljeni osebi je nekaj najlepšega v življenju. Najino ljubezen je pred dobrima dvema letoma kronal sinček Tjuš, postala sva družina z najlepšim in najbolj simpatičnim sinčkom na svetu.
V vseh teh letih sva se zelo povezala. Ni potrebnih veliko besed, da se razumeva, rada imava enake stvari, navdušujejo naju enake norosti. Rada jeva pico, vsak pol, vedno zraven naročiva kokakolo in pirček, rada imava večerne kokice, rada se voziva v neznano, rada hodiva po trgovinah in zapravljava, rada lenariva doma na kavču, medtem ko Tjuško spi ... Uživava v majhnih stvareh, nikoli ne komplicirava, ko gre za naju, rada se razvajava v premajhni kadi, spiva samo z enim kovtrom, ne kuhava veliko, čeprav je Janez kuhar, rada se odločava v zadnjem trenutku ali spontano. Ko nama je nekaj všeč, ni treba dvakrat reči in že je najino. Rada uživava v malem neredu okoli naju, ker imava tako občutek domačnosti, da je okoli naju pravo življenje in da se ves čas nekaj dogaja. Rada skupaj sanjava, kako bo nekoč, ko bova imela več denarja. Preprosto rada sva skupaj in najbolj uživava, ko smo sami trije in se porihtamo po svoje. Rada sva sama, ne potrebujeva en kup ljudi okoli naju, da bi se lepo imela. Uživava v pogovorih, se smejiva drug drugemu in ...
Najina veza je polna lepih trenutkov, prepiri so le zato, da popestrijo zvezo. Kaj si želiva? Kot prvo poroke in upava, da nama bo naslednje leto, najino 9. obletnico, to le uspelo. Želiva si tudi še enega otročka, mogoče dva. In seveda, rada bi šla končno na svoje. To so male želje velike ljubezni.
Začetek je bil težak in ni nama bilo lahko, a z veliko ljubezni sva prebrodila vse težave in ostala skupaj. Še bolj sva se povezala, še bolj sva ljubila drug drugega. Skupno življenje se nama je zdelo nekaj povsem normalnega in zbuditi se drug ob drugem ter zvečer zaspati ob ljubljeni osebi je nekaj najlepšega v življenju. Najino ljubezen je pred dobrima dvema letoma kronal sinček Tjuš, postala sva družina z najlepšim in najbolj simpatičnim sinčkom na svetu.
V vseh teh letih sva se zelo povezala. Ni potrebnih veliko besed, da se razumeva, rada imava enake stvari, navdušujejo naju enake norosti. Rada jeva pico, vsak pol, vedno zraven naročiva kokakolo in pirček, rada imava večerne kokice, rada se voziva v neznano, rada hodiva po trgovinah in zapravljava, rada lenariva doma na kavču, medtem ko Tjuško spi ... Uživava v majhnih stvareh, nikoli ne komplicirava, ko gre za naju, rada se razvajava v premajhni kadi, spiva samo z enim kovtrom, ne kuhava veliko, čeprav je Janez kuhar, rada se odločava v zadnjem trenutku ali spontano. Ko nama je nekaj všeč, ni treba dvakrat reči in že je najino. Rada uživava v malem neredu okoli naju, ker imava tako občutek domačnosti, da je okoli naju pravo življenje in da se ves čas nekaj dogaja. Rada skupaj sanjava, kako bo nekoč, ko bova imela več denarja. Preprosto rada sva skupaj in najbolj uživava, ko smo sami trije in se porihtamo po svoje. Rada sva sama, ne potrebujeva en kup ljudi okoli naju, da bi se lepo imela. Uživava v pogovorih, se smejiva drug drugemu in ...
Najina veza je polna lepih trenutkov, prepiri so le zato, da popestrijo zvezo. Kaj si želiva? Kot prvo poroke in upava, da nama bo naslednje leto, najino 9. obletnico, to le uspelo. Želiva si tudi še enega otročka, mogoče dva. In seveda, rada bi šla končno na svoje. To so male želje velike ljubezni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar