Prvi kakec

Danes se je Tjuš prvič pokakal v kahlico. Ni bilo namenoma, zgodilo se je čisto spontano. Z mano je šel v kopalnico in želel lulat. Ko se je usedel na kahlico, pa se je napel in ven je padel kakec. Gledal ga je navdušeno, z zanimanjem in ni vedel, ali je naredil prav ali ne. Seveda si, sinko moj. Super si!

Evo dokaz, če nam ne verjamete:

Kahlica

Tjuš je za rojstni dan dobil kahlico. Ampak je nismo ne vem koliko uporabljali, saj je bil čez poletje za moje pojme še premajhen. Sedaj na zimo pa smo jo počasi uvajali v naš vsakdanjik.

Začeli smo s tem, da je bila dolgo časa samo v kopalnici, da se je z njo spoznaval. Da je vanjo stopil, ker je hotel biti višji in gledati v banjo, da jo je nosil okoli, dal na glavo ... Vsak dan bolj pa ga je zanimalo, kaj midva delava na stranišču. In vedno sem mu povedala, da lulava in da on to lahko naredi na kahlici. Samo usesti se mora. Oblečen se je še usedel, nagec pa ni hotel. Nisva ga priganjala, vedno je bil pohvaljen, pa četudi je bil na njej samo par sekund. In tako ga je vsak dan bolj zanimala. Vsakokrat, ko je šel v banjo, se je polulal. In vedno sva mu rekla: "A si lulal? Priden fantek." Tako je začel spoznavati svoje telo in zakaj uporabljati lulčka.

Omenila sem že, da je za silvestrovo naredil svojo prvo lužico. Od tega dne naprej vsak večer naredi lužico. "Tjuš, a greš lulat?" In že miga z glavo, da ja, ja. Usede se, nekaj časa sedi in glej jo lužico. Ploskamo, se veselimo, priden, priden fantek. On je pa ponosen sam nase in veselo kaže na lužico. Danes pa se je prvič polulal takoj, ko se je usedel. Tako hitro se še ni. Kako se mu je super zdelo. Midva nisva niti fotoaparata naštimala, da bi ga posnela. Poleg večernega lulanja, ima željo iti na kahlico tudi čez dan, če naju vidi sedeti na stranišču. Takrat želi dati dol pleničko in lulati. Čeprav po navadi ni nič od lužice. A njemu je to v veselje. Nama pa tudi.

Zdaj pa moram samo še prebrati knjigo Navajanje na kahlico, da vidim, kako bo "kahlica projekt" sploh deloval.

Pa še nekaj slikic:

Pa spet avto

Te dni nam spet nagaja avto. Ja, res je. Ni še dolgo nazaj, ko smo imeli sranje, zdaj ga imamo spet. V torek se je namreč prižgala čudežna "morska" lučka http://perkouka.blogspot.com/search/label/po%C4%8Ditnice. (ja, ne znam narest kratkega linka). In tokrat se lučka ni ugasnila, ampak je kar gorela in gorela. Klic mehanika nama je dal vedeti, da se ne smeva več voziti. Pa še avto je začel nekam čudno "dihati".

Na srečo imamo v Podutiku takoj zraven enega mehanika, ki pa Janezu sploh ni bil všeč. Ne vem, zakaj je imel odpor do njega, vendar tokrat ni imel izbire. Šla sva do njega, mu povedala situacijo in dobila prepoved vožnje. Naslednji dan sem avto peljala tja in ko ga je pogledal, je takoj videl, da je šla "šoba". To je ena majhna stvar pri mašini, ki skrbi za vbrizg bencina v motor. Hehe, imam že skoraj maturo iz avtodelov, toliko stvari se nama je že pokvarilo. Seveda, ne bi bila Gorenjca, če naju ne bi cena 3 cm velike stvari vrgla na rit - neoriginalen del 160 evrčkov, originalen 300 evrčkov.

Na netu sva začela iskati mogoče bodoče prodajalce tega dela. Našla sva eno razbito multiplo, isti letni, ista mašina ... v Izlakih. Pa smo šli, s tastom in taščo na izlet. Še prej je Janez poklical tega majstra, ki pa mu je dal vedeti, da lahko dobi, kar želi. Okej! In res smo šli bolj kot ne na izlet. V tistih koncih me res še ni bilo. Nekaj novega, novi kraji, nove hiše, predvsem pa nikjer nobene krajevne table. Si pa izvohal sam, da si že v Izlakih, da bi bilo pa kje označeno, kako se pride v vas, ki smo jo iskali, je bilo pa očitno že preveč. Na srečo smo našli eno punco na avtobusni postaji, ki nam je prijazno pokazala smer, v katero moramo. A smo vseeno zašli, ker je potem na mini varianti sredi travnika označeno, da je Zgornji Prhovec pač nekje "tam gori". Končno le najdemo pravo hišo, ki bi se morala videti celo iz vesolja, toliko robe in šare od avtomobilov imajo na dvorišču. Najdem enega majstra, ki me je samo butasto pogledal, ko sem mu rekla, po kaj sem prišla. Da tega pa nimajo. Ne se ti delat norca iz mene! Treba je bilo počakat na šefa, ki naj bi prišel od "dol". Kje je bilo to, se mi ni niti sanjalo. Vem samo, da smo čakali pol ure, da se je gospodič prikazal. In po telefonskem pogovoru z nekom sodeč, smo lahko sklepali, da je ravnokar vstal. Še enkrat razložim, kaj potrebujem in kakšna mora biti ta "šoba". Nekaj najde, butasto gleda, ko mu rečem, naj izmeri upornost, dam 20 evrčkov in grem z dobrim namenom, da sem kupila pravo stvar proti domu.

Vso pot me je grizlo, kaj pa če me je nateg... kar sem dolga in široka. In me tudi je. Ko sem zadevo pokazala mehaniku, se je samo zasmejal in rekel, da je to za alfo. Da on ima takih za stran metat veliko. Halo? Smotana, kot sem, nisem vzela stare s seboj, da bi sploh videla, po kaj grem. Tako sem prinesla napačno stvar. In tako bova morala zdaj vseeno plačati 160 evrčkov zanjo. Drek, pa tale denar, ki ves čas leta skozi okno. V denarnici ostane ravno toliko časa, da ti da en dan dobrega občutka. Jebenti!

Gotovo vas zanima, kaj se je zgodilo z nepravo šobo? Se mi je zdelo, da zelo. Našla sem ji kupca. Vesnin avto baje tudi dela samo na tri šobe in potrebuje ravno tako. Pa sem vseeno naredila koristen izlet v Izlake.

A kako hodimo v vrtec in službo te dni? Ja peš in z vozičkom. Zjutraj je mraz ko hudič, ampak palerina čez voz da Tjušku prijetno toploto, jaz pri potiskanju vozička po snegu (beri gazenje, ker je celo no sneg zapadel te dni) švicam, kot da grem na Toško čelo, v vrtcu ga skoraj skozi vrata potisnem, samo da me ne bi videli, kako sem rdeča v glavo. Popoldne pa spet nazaj, tokrat po sončku, da se nadihamo svežega zraka.

Avto naj bi bil končan najpozneje v ponedeljek. Od kod bova nabrskala denar, ne vem. Skrite zaloge bodo spet šle po gobe. Še dobro, da sem dobila te dni za lektorirat, da bo vsaj kak priliv. Kaj naj rečem? Bog nas ima očitno preveč rad, da bi pustil, da obupamo nad življenjem.

Ko zadane te angina

Ko zadane te angina

Grlo te začne skeleti,
okoli vratu začne te vse boleti,
že sekiraš se, ker staknil si prehlad,
a iz nosu ne priteče nič,
zato posumiš, da vse skupaj večji bo hudič.

Angina.
Požirati ne morem več,
med mi za ušesi ven že gleda,
od limone kislo se držim,
čaj popijem le,
če zraven zamižim,
kapljice v oko si streljam že z vseh strani,
kar pa mi niti slučajno v zabavo ni.

Počasi še preležanine dobim,
saj na kavču zlikala sem gube vse,
v postelji poznam že kotičke vse,
zunaj sneg le od daleč gledam
in si mislim,
čakaj ti, angina, da ozdravim,
takrat v sneg te z glavo potopim.

Raje smrkav nos kot boleče grlo,
ker zdaj vse skupaj preselilo se je na zob,
kaj hudiča sem takega naredila,
da so me tam gori kaznovali tako grdo.

Popila bom še stoto skodelico čaja,
z žlico medu in limono,
oblekla organizem bom v kimono,
na "asa" danes bom angino,
ooo, že padla bo na "ospen" pehotno mino.

Pravljica o teti Angini

V Zakajčkovo ulico je prišla Angina.
»Lepo je tukaj,« je rekla in sedla na klop.
»Zdi se mi, da bom kar malo ostala,« je še dodala in se zahihitala.
»Nikar!« se je ustrašila mama. »Naša ulica je pusta in dolgočasna.«
»Nobene zabave se ne bo našlo zate,« se je razjezil očka in vlekel pipo.
»Spečem ti najslajše kolačke,« se je ponudila teta Mica.
«Samo odidi, prosim.«
»Toliko težav prinašaš, da jim še jaz nisem kos,« je dodalo še Sonce in Angino frcnilo po licu.
»Le počakajte, še žal vam bo, ker ste tako negostoljubni!« je ta požugala s prstom in odprla torbo z bacili.
Potem je neopazno smuknila v Tanjino sobo. Bacili so poskakali na posteljo.
»Jo že imamo!« so zavpili.
»Vročina? Kaj narašča?« je vprašala Angina.
»Narašča,« so prikimali bacili.
»Kaj pa grlo? Ali je že rdeče, zagnojeno in boleče?«
»Seveda!« so zacvilili bacili.
»Kaj še manjka?« se je vprašala raztresena Angina.
»Aha, še ščepec glavobola, kanček slabe volje, kozarec joka in zavitek slabega počutja.«
Tanja je v spanju tiho zaječala.
Njena mama je imela tanek sluh, zato jo je takoj slišala.
»Poklicala bom zdravnika, » je rekla, ko ji je na čelo položila dlan.
Ko je to slišala Angina, se je silno prestrašila. Zdravnika se je zelo bala, saj mu je zmeraj uspelo, da jo je napodil stran.
Mama je ostala doma pri Tanji. Sedela je kraj nje in ji prebirala pravljice.
Spanček-Zaspanček ji je hladil čelo s pravljičnimi obkladki. Nagajivi škratje so prilezli iz svojih lukenj in ji peli pesmice.
Bacili so se drug za drugim vračali v Anginino torbo.
Angina je jezno zacepetala.
»Nisem še rekla zadnje besede!«
Potem se je pokrila s čarobno ruto in izginila iz Tanjine sobe.

Diagnoza: angina

Kaj naj rečem? Tako slaba že dolgo nisem bila. Najprej oko, potem me je začelo žgečkati v grlu. Včeraj vročina 39, ves dan me je treslo, grlo me je iz ure v uro bolj bolelo. Zvečer sem že komaj požirala. Čez noč se je samo še poslabšalo. Odločila sem se, da grem k zdravniku. En pogled v grlo in diagnoza angina. Dobila sem ospene. Zdej sem pa dobra za cel teden.

Tjuš je bil včeraj neizmerno priden. Jaz sem ves dan ležala, on pa se je sam igral. Niti enkrat se ni zajokal ali pojamral. Prosim je samo za hrano in da mu popravim železnico, ki jo je razdrl. Priden, da je kaj. Še posebno, ker sva bila ves dan sama doma. Danes sta ga prišla iskat ata in mama, gredo na Krvavec se sankat. Jaz pa ležat in čaj pit, jesti tako ali tako ne morem.

Silvestrski večer

Silvestrovo ni bilo nič posebnega, a smo se vseeno imeli lepo.