Sejem in ideje

Ojla. Se me še spomnite? Cel teden ali še več se nisem oglasila. Ni bilo časa. Ja, saj vem, slab izgovor, ampak res. Zvečer sem samo padla dol in se mi ni dalo nič pisat. Čeprav se je v šoli zgodilo toliko stvari, da bi o njih lahko napisala cel roman. Toda, danes je prvi zaresni pomladni dan, preveč vetroven, a lep.

Zjutraj smo se odpravili proti Štajerski, najprej do Slovenskih Konjic na predstavitev, nato v Celje na sejem Flora, Poroka in Altermed. To leto sva se odločila, da malo bolj začneva razmišljati v smeri projekt POROKA. Je že čas, da narediva korak dlje in si končno rečeva "da". Trenutno nama sicer finančno to nikakor ne znese, a sanjati ni greh. Iskala se ideje za okrasitev mize. Na slikah spodaj je nekaj zanimivih, meni je najbolj všeč tretja slika.




Iskala sva ideje za prstane, čeprav veva, da bi rada takšnega iz treh barv zlata. In sva ga našla, je ful lep. Pa tudi cena ni pretirana, 400 e za oba. Ga ne bom pokazala, ker ... ga boste videli, ko o čas za to.

Iskala sem seveda ideje za obleko, saj so mi prejšnjo že "poslali" na oni svet in je ni več v prodaji. Na spodnjih slikah so tri obleke, ki so mi bile najlepše, čeprav sem bila ful razočarana nad izbiro. Niti ena mi ni padla v oko, da bi lahko rekla, no, ta je pa res lepa. Niente!




Glede fotografa sva itak že odločena, koga bova vzela, a sem vseeno pobrala nekaj prospektov. Pa še družinsko sliko nam je naredil en fotograf in nam bo najlepšo poslal na dom. Brezplačno. Končno bomo imeli eno profesionalno sliko nas treh. Jo bom pokazala, ko jo dobim.

Potem so bila tukaj še vabila, predvsem sem jih slikala zaradi idej, saj bom vabila sigurno naredila sama. Če pogledate spodnje slike, potem lahko rečemo, da niso nič posebnega in da se jih da narediti tudi doma. Želim namreč povsem preprosta vabila, ki bodo poosebljala naju. Všeč so mi vabila na zadnjih treh slikah.











Kaj sem še videla? Poročne šopke seveda. Spet so bili razstavljeni samo nekateri, najlepše ocenjeni. Meni osebno je bil najbolj všeč ta oranžen na prvi sliki. Zakaj? Zato, ker je najin že izbrani šopek v podobnem stilu. Zadnja slika pa je naprsni šopek.





V glavnem na kratko, poročni sejem je bil "kr nekej" in mi je bil lanski v Hotelu Union v LJ veliko bolj všeč in veliko bolj profesionalen.

Rožic nismo kupovali, zbirali smo samo ideje za ureditev vrta. Tale vrtiček mi je bil najbolj všeč, še posebno zaradi lubja okoli rožic. To bom probala letos uvest na svojem vrtičku. Za "potke" pa je žaklovina. Meni je ful všeč, samo druge rožice bi imela.


Tretji del sejma pa je bil Altermed, kao alternativna medicina, čeprav me to ni niti slučajno zanimali, ker so ponujali same meni brezvezne stvari. Mi je pa bila všeč razstava ekošol in ekovrtcev. Dobila sem ful dobre ideje, kaj narest iz odpadnega materiala. Tukaj je nekaj idej:

stonoga iz zamaškov

"metalnik" obročev, plastenka, obtežena s kamenčki in obroči iz kartona; spredaj "natikalec" za pokrovčke

tehtnica iz plastenke in dveh "vratov" plastenke, v katera daš pokrovčke kot uteži

živalice iz kartona, wc rolic, volne in papirja

rožice iz papirja in lesenega stebla

pajacki iz škatle zdenka sir in papirja
ekokoš

rožice iz zamaškov in paličic za ražnjiče ter papirja

abakus iz dveh rolic za papirnate brisače na vsaki strani, dveh lesenih ploščic za postavek, vrvic in barvnih zamaškov

človek ne jezi se, igralne figurice so spet zamaški

žirafe iz wc rolic in rolic za papirnate brisačke, papirja in kartonske škatle

No Tjuš se ni ravno zabaval, na koncu pa je le našel nekaj zase. Leseno kolo, ki naj bi ga dobil za drugi rojstni dan, čeprav imam pomisleke, ali je že dovolj spreten za tako kolo. Bistvo tega kolesa na sliki je, da je lahko v prvi vrsti tricikel, nato ga šele spremeniš v tako kolo. Kar je super. Bilo je tudi prvo tako kolo, na katerem je dosegel tla. In na najino veselje ga je hitro obvladal. Cena je sicer nora (200 e), vendar bi se dalo zrihtat zadevo za rojstni dan, da pač vsak prinese raje evrčke.

takole je bil videti na sliki

takole pa v živo




to je bil pa žur v avtu, medtem ko sem jaz imela predstavitev

Ko smo prišli v Ljubljano, smo morali seveda še po kruh. V nakupovalnem centru pa je Tjuš srečal svojo ljubezen, Lano iz vrtca. Objela sta se, poljubčkala in kar nista mogla verjeti, da se lahko vidita tudi na tak način. Je bilo kar malo joka, ko je bilo treba iti nazaj domov. Tukaj je še ena slikica, kako se srčka objemata. Lana je za glavo večja od njega in tri mesece starejša, kar se pa tiče govorjenja sta pa oba na istem - se razumeta samo onadva.

3. mesto

Danes sem bila na sestanku za Just. Bil je prvi sestanek po rekordnem tednu. Bravo jaz! Prejšnji teden sem bila tako zelo pridna, da sem od vseh v skupini (20), pristala glede na prodajo na odličnem 3. mestu (oz. na 4., če odštejem našega šefa, ki je prodal za 4000 evrčkov). Prehitela sem dve svetovalki, za kateri si nisem mislila, da ju lahko. In za prvima dvema niti nisem zaostajala veliko, le 50 oz. 200 evrčkov. So me kar postrani gledale, še posebno pa tiste, s katerimi smo kao nove članice. Jaz sem bila pa tudi v oblakih. Za nagrado sem dobila piling za telo v vrednosti 31 e in nov osvežilec zraka z dišavo alpskih rožic v vrednosti 20 e. Čakata pa me še dve kremici v vrednosti 40 e. Ni slabo in sem res ful vesela.

Za tiste, ki mogoče ne poznate Just izdelkov, sta tukaj dva najbolj znana:

krema materina dušica in olje 31


Zdaj imam nov cilj, ki pa ga še ne bom razkrila. Upam, da mi uspe, vsaj v prvi vrsti, če že ne v celoti. Zanj boste izvedeli sproti. Kot prvo moram povedat, da vas od 23. marca naprej spet čaka eno super darilo: slezenovčeva pena za tuširanje, slezenovčevo mleko in dve brisači za tuširanje. Lepo darilo, zato moram spet pridno in veselo na delo. Bi kdo rad tako darilo? Vas naslednji teden pokličem in se zmenimo za termin predstavitve. :)

slezenovčeva pena in mleko

Grem študirat, kako največ prodat. Ker recesije ni, saj je naša skupina v prejšnjem tednu prodala za 17.000 e, kar je 10% več kot lani v istem času. Torej? Bi kdo rad prodajal? No, zdaj pa res grem.

Ta teden pa je v prodaji tudi že krema za sončenje, faktor 15.
krema za sončenje

Šola je nora

Že skoraj dva meseca sem v šoli. Kaj lahko rečem? Super in fajn na eni strani, na drugi pa groza in strah. V enem dnevu lahko doživiš vse, od tega, da totalno popenijo učenci, do tega, da imajo učitelji dovolj vsega tega "jeb....." v glavo. Pazite, govorim o osnovni šoli.

Če se spomnim svoje osnovne šole, se najbolj spomnim tega, da nikoli nismo počeli takih stvari, kot jih danes počnejo učenci. Da bi toliko špricali? Mislim, da v našem razredu tega ni počel nihče. Da bi učiteljico pošiljali v vse možne "piz..", nam še na misel ni prišlo. Saj smo nagajali, vendar so bili tudi kondomi na avtomobilu učiteljice za matematiko, nič v primerjavi z današnjimi osnovnošolci. Pa še to nam je prišlo na misel v osmem razredu, v šestem pa smo še pridno sedeli v razredu. Tudi druge "kozlarije" smo ušpičili, zato smo bili tudi znani kot najhujši razred na šoli. Danes bi bili povsem normalni in bi nas vsi imeli radi. Ja, tako je to. Še ena stvar, ki je pri nas nisem opazila, vsaj ne v tako veliki meri, kot je to opazno danes. Naši starši nas niso nosili po rokah. Če si kaj ušpičil, si bil za to kaznovan.

Redkokateri starš bi tako zagovarjal otroka, da se na koncu ti kot učitelj počutiš najbolj bebastega. En učenec, na primer, je veliko manjkal. Mama mu je vse ure opravičila, nekega dne pa so ga dobili pred šolo ter klicali domov. Mama je trdila, da je sine doma z njo gleda TV in učiteljico spraševala, če slučajno misli, da ji laže. Halo? Moja mami česa takega ne bi nikoli naredila. Verjetno bi me pričakala doma in mi jih pošteno napela, kaj da se grem. Spet pri drugem imaš primer, ko mama po dveh mesecih po govornem nastopu kliče v šolo, zakaj je njen sine dobil dvojko in trojko, če mu je govor sestavila njena kolegica slovenistka. Ja in? Govor mora biti tekoč, ni pomembno, kdo ga je napisal, ravno tako so znani kriteriji in to vnaprej. Ampak ne, njen sine, pa ne. V glavnem "luda kuča", kot pravi ena od učiteljic. Vsak dan je vsak en učenec pri svetovalki ... da o tem, da učitelji v zbornici nimajo več živcev, sploh ne bi. Ah, ja. Vsi ti so tukaj samo zato, ker morajo biti, srednja šola ne bo več nujna, niti ne bo nujno, da jih učitelji gledajo v razredu.

Kaj takega v naši OŠ ni bilo. Kako je sedaj, ne vem. Predstavljam si, da podobno kot tu, kjer trenutno delam prakso. Učenci danes poznajo samo svoje pravice, na dolžnosti pozabljajo. Ne nosijo s seboj zvezkov in učbenikov, klepetanje je itak obvezni del ure, stalno opominjanje in zapisovanje v poseben disciplinski zvezek pa ravno tako. V vsakem razredu je nekaj t. i. zvezd, ki si želijo pozornosti. Nič drugega. Mogoče jih prijatelji ne marajo preveč, mogoče imajo doma težave, se slabo učijo ... zato iščejo pozornost. Da bi jih opazili vsaj učitelji, da bi slišali svoje ime vsaj trikrat na uro, pa čeprav jih opozoriš, da bo zapisan v dnevnik. Ne vem. Tak občutek sem dobila. Spet drugi so sicer pametni, vendar enostavno čisto podrti, kar se tiče obnašanja, odnosa do drugih, spoštovanja do učiteljev ... Če bi jih lahko, bi jih včasih kar tepel. Samo kaj, ko jim nič ne bi pomagalo. Nič! Takih učencev je škoda, ker bi lahko iz sebe naredili veliko več, kot pokažejo. Izgovor staršev na tako obnašanje, pa je "ah, saj smo bili tudi mi taki". Bili, ja bili, vendar smo pri tem spoštovali tako učiteljie kot starše. Predvsem pri tem mislim na mlajše, 6. in 7. razred. Kaj bo z njimi v osmem in devetem, če jih že danes ni mogoče krotiti? Ja, dobesedno krotiti, kot leve v cirkusu. Včasih imam res občutek, da sem v cirkusu, in me boli glava po koncu dneva, pa sem samo opazovalka v razredu. Da bi pa še učila ... ja, res je treba imeti močne živce. In to le zaradi treh učencev v razredu.

Na srečo pa vsaj kakšna ura, dan skoraj ni možen, mine brez pretresljajev in na koncu z mentorico rečeva, "danes so bili pa zelo pridni". Sama imam najraje 9. razred, 6. a in 7. b. Čeprav v vsakem razredu najdeš zgoraj omenjene primerke, se 8. razred z njimi ne more primerjati. Tam je takih v večini, razen punc so skoraj vsi fantje podivjani. Z 9., 6. in 7. se dobro razumem. Tudi ko vodim samostojno uro, me lepo upoštevajo, sprašujejo, pišejo, če jim rečem, so tiho, ko se zaderem. V osmem razredu se več ali manj samo derem, naj bodo prosim tiho in delajo. Ker sedim z njimi v klopi (nekaterim pomagam slediti pri uri), so me učenci vzeli za svojo, včasih mi povedo kaj o sebi, mi potožijo, da ne znajo ali da nimajo domače naloge. Ker vedo, da pri meni ne bodo imeli minusa. Predvsem devetošolke se znajo hitro zaplesti v pogovor, ki nima veze z uro. Jaz pa sem znana klepetulja, ki jih moram miriti. Joj, kolikokrat so mene v SŠ opomnili, naj neham klepetat. Ampak biti v klopi ali predavati je nekaj čisto drugega.

Ta teden ocenjujem govorne nastope v šestem in sedmem razredu. Eni imajo opis običaja, drugi opis evropske države. Moram reči, da mi gre kar dobro, saj se moje ocenjevanje skoraj vedno ujame z mentoričinim. Kaka točka gor ali dol, ni take sile. Včasih sem bolj stroga, včasih manj. Danes sem brala tudi spise Ocena knjige Lažniva Suzi, in sicer od učencev iz prvega nivoja. Joj, sploh ne vem, kako se to ocenjuje, da mu ne daš enice kar takoj. Vendar glede na to, da je večina teh učencev iz Makedonije, moramo gledati predvsem na vsebino in ne toliko na pravopis. Ker pravopis ... ne veš, ali bi jokal ali se smejal. Me prav zanima, kako so pisali v drugem nivoju. Aja, morala sem sestaviti celo test, pri tem mi je pomagala seveda mentorica. Je zanimivo, čeprav je en kup enih "hakeljcev" in moraš paziti, da ni vse na kupu, da kaj ne pozabiš, da je dovolj težko in da ni pretežko. V petek me spet čaka samostojna ura s sedmošolci, drug teden se začnem pripravljati na samostojne nastope, pri katerih bo prisotna tudi mentorica. Tako mi bo lažje, da mi na koncu pove, kaj delam narobe. Vsega pa res še ne znam. Priznam, književnosti ne znam na pamet. No, po nekaj letih jo bom. S slovnico ni tak problem, ker imajo vse definicije zapisane v učbeniku, le včasih se moraš spomniti kak svoj primer. Zato pa obstajajo priprave. :)

Moj dan v šoli je na prvi pogled sicer monoton, nič posebnega se ne dogaja, a sama odnesem ogromno. Že samo to, da opazujem odnos učiteljev do učencev, je dovolj. Včasih si predstavljam sebe, kako bi ravnala v določenem trenutku, včasih občudujem mentorico, da je tako potrpežljiva, spet drugič, me preseneti njena strogost. Tudi drugi učitelji so mi všeč. Vsak ima svoj pristop, vsak svojo idejo, a vseeno so pri glavnih problemih vsi skupaj. Sama vidim, da se z večino ujamem, da imam podobno mnenje o vzgoji in učenju, kar je glavno. Kaj si mislim o življenju na splošno, je moja stvar, čeprav bom s svojim mnenjem o določenih stvareh zagotovo vplivala na učence. A vem, da sem vzgojena še po "stari šoli", tako vzgajam svojega otroka in te vrednote bom skušala prenesti v pihodnje tudi na svoje učence. Tudi na tiste male razredne "zvezde", ki čakajo, da zasvetijo v svoji popolnosti.

Sončen vikend

Ta vikend je bil sončen kot že dolgo ne. Po dolgem času smo ga preživeli sami trije. V soboto smo šli že zjutraj v Slovenske Konjice, kjer sem imela predstavitev Just izdelkov. Ena mamica s foruma Mama se je namreč javila, da bi rada naredila predstavitev. In smo šli. Medtem ko sem jaz predstavljala kremice, sta se Tjuš in Janez zunaj igrala skupaj z enoletnim Lanom, Janez pa je seveda debatiral z vsemi moškimi pri hiši. Resne debate o kuhinji in policajih. Prodaja je bila povprečna, najbolj pa me veseli, da čez 14 dni spet pridemo, tokrat k sosedi. Super! Razširjam krog svojih strank.

Ta teden je bil namreč rekordni teden pri Justu. Morala sem prodati največ, kar lahko. Bila sem pridna kolikor se je dalo in sem prodala za več kot 1000 evrčkov izdelkov. Sem ful vesela, saj sem presegla zadani cilj, 800 evrčkov. Bravo jaz!

No, po predstavitvi smo se odpeljali proti Celju, ker smo morali oddati še posodke Tupperware. Tjuš je po nekaj minutah vožnje zaspal, zato sva se odločila, da greva proti Ljubljani kar po stari cesti. Malo pred Žalcem pa je bil Tjuš že zbujen, čeprav ni bil čisto prepričan, da je zbujen. Do Ljubljane je bil skoraj ves čas tiho in meditiral. Privoščili smo si še kosilo v mehiški v citiju, po doooooolgem času, mislim, da nas skoraj pol leta ni bilo. Tjuš se je najedel ko tavelik. Doma smo pa vsi skupaj zaspali v taveliki postelji, do petih popoldne. Uf, je pasalo!

Današnji dan smo nameravali začeti bolj pozno, okoli pol devetih bi bila taka normalna ura za vstat. Ampak ne, Tjuš se je zbudil pol sedmih. Sredi noči! Vsaj za naju, ki sva šla spat ob enih. Bumbarja! Zjutraj pa šok. Tako smo do devetih že vse pospravli, pol desetih pa smo se že sprehajali po Tivoliju. Vse tobogane smo dali čez ... po sončku smo se odpravili še v mesto, malo na bolšjaka. Sem dobila še nageljček za 8. marec. Barčki ob Ljubljanici so bili polni "martinčkov", nekateri ljudje so bili oblečeni že skoraj poletno, v kratkih rokavih. Pretiravat res ni treba! Tjuš je že skoraj spal na Janezovih ramenih, tako da sva ga komaj do doma pripeljala. Doma samo v posteljo in že smo spali. Itak, da vsi trije, če je bilo pa zjutraj zgodaj. Popoldne smo šli pa malo naš vrtiček pogledat ... bo treba začet vrtičkat, je že pravi čas. Počasi se daleč pride :).

Drage moje bralke, upam, da ste preživele lep dan žena.

Tjuš ima novo frizuro

Danes je bil Tjuš po doooolgem času pri frizerju. Že po slikah ste lahko sodili, da ima že dolge laske. Bil je pravi mali punčk ... od danes pa je spet fantek.

K frizerju smo šli kar v Citija, tja, kjer smo bili že poleti. Tjuš je bil sprva navdušen nad stolom - avtom, a ko je frizerka prijela v roke škarje in glavnik, ga je veselje minilo. Moral je sedeti pri meni v naročju, obrnjen proti meni. Ogrnjena sva bila s pregrinjalom, ki pa nama ni dosti pomagal, tako da so laski leteli direkt na obleko. Stokrat se je obrnil, pa počesal mene in frizerko, a na koncu je le uspela ena fletna frizurca. Čeprav je na spodnji sliki videti, kot bi ga zastrigla pri krajeh. :) Ne, ne, nič bat ... je čist uredu postrižen. Si je bil takoj všeč, ko se je pogledal v ogledalo. Na koncu pa ga je še s sprejem pošpricala po laseh in je bil frajer.



Za nagrado, ker je bil pri frizerju priden, je dobil novo kapo. V njej je videti kot pravi športnik, tak mali smučar. Je lepe modro sive barve in lepo poudari njegove lepe nebeško modre očke. Okoli pete ure smo odšli v Tivoli na sprehod, kjer smo se na hitro dobili z Vesno. Trikrat je šel na tobogan, z očkom sta šla čez brv, potem pa se je sonček skril in postalo je grdo mrzlo, zato smo hitro odšli domov na toplo. Na večerjo in spančkat.

Tjuš ima novo prijateljico

Tjuš je kmalu po rojstvu dobil od mame v dar Lizo, veliko punčko iz cunj. Pridno je čakala ob njegovi postelji, v zadnjem času pa v kotu dnevne sobe. Že pred nekaj dnevi se je spomnil nanjo, danes pa jo je sprejel za svojo prijateljico. Vzel jo je s kotne poličke in Liza je spregovorila.



Najprej ji je pokazal, kje ima kmetijo in leseno železnico, nato sta skupaj prebrala knjigo. Liza je morala kazati stvari v knjigi, Tjuš pa je zraven kimal. Dal ji je celo piti iz svojega kozarčka. Po nekajminutni debati se je Tjuš pokakal. Liza ga je vprašala, kaj tako smrdi, in pokazal je na svojo ritko ter rekel "bleee". "Tjuš, a se greva previt?" Tjuš je Lizino povabilo navdušeno sprejel (midva se bolj pregovarjava) in držeč za roke smo odšli do sobe. Najprej se je na previjalno ulegla Liza, zraven nje še Tjuš. Mirno je ležal, jo dvignil, da je od blizu pogledala njegov kakec, in bil ves čas čisto pri miru (v nasprotnih primerih ga včasih komaj lovim, tako telovadi). Ko je bil previt, je pokazal, da se mora previti tudi Liza. Dobila je svojo pleničko (eno premajhno bombažno od Tjuša), posodil ji je še svojo majčko, hlače, dve različni nogavički in copatke. Pri copatkah je nastal problem, ker ima Tjuš drugačne. Na srečo sem imela dva para istih copatk, le druge barve, tako da sta bila oba zadovoljna. Kako se je smejal svoji Lizi, ko je bila oblečena. Ves čas ji je razlagal po svoje, jo vozil po stanovanju in jo postavljal na noge (pa ne more stati, ima še premehke noge). Enkrat mu je bilo njenega "nestanja" dovolj in ji je rekel "čiči" ter jo ob tem posadil na kavč. Facko mali. Sledila je večerja, oba sta se strinjala, da bosta jedla kruh z zdenka sirom. Super! Namazala sem dva kosa, usedla sta se ob mizico in skupaj jedla. Pojedel je skoraj v tišini in pri miru. Take mirne večerje že dolgo ni bilo. Edino vmes mi je prišel povedal, da Liza "namaka" roko v namazan kruh. Liza je bila po večerji okoli ust vsa od sira, kar dokazuje, da je pridno jedla. Na srečo je ni vzel s sabo v banjo, ker res ne vem, kako bi mu dopovedala, da punčka ne more v vodo. Niti spat ni šla z njim, vendar to ne pomeni, da nas kaj takega ne more doleteti. Bom morala uvest eno posteljico še za Lizo, in to kar veliko, saj je večja od njega.



Zdi se mi, da je prav, da imajo otroci neko svojo "lutko", s katero se lahko pogovarjajo. Otroci se ne zavedajo, da lutka ni živa stvar. Ko lutka spregovori, je zanje enakovredna. In pripravljeni so povedati marsikaj, saj se jim lutka približa na njihov otroški način in ne na resen način, ki ga imamo odrasli. Tudi v vrtcih veliko uporabljajo lutko, za predstavljanje različnih tem in za pogovor. Ko jim kot odrasel človek govoriš kot lutka, so pripravljeni povedati marsikaj. Zdaj je pravi čas, da Tjuš dobi tako "prijateljico". Njegov govor bo vsak dan bolj napredoval, naučil se bo skrbeti zanjo in kasneje bo lažje spregovoril o svojih težavah. Vsaj upam. Do takrat pa ga bo "Isa" naučila ogromno novih stvari za življenje.

Pet dni pod Kriško goro

Zadnjih pet dni sva s Tjušem preživela pod Kriško goro. A kako to? Najin očka je lepo pet dni delal po ves dan, od sedmih do enajstih, torej se itak ne bi videli nič, drugi razlog sta bila moj obisk okulista in zobarja, tretji pa moje počitnice.

V sredo sva se že ob osmih odpravila proti Tržiču. Tjuš je šel prvič v varstvo k dedku in babici. Jaz sem pa šla k okulistu, kjer sem dve uri čakala kot zmešana. Res so specialci. Samo dvakrat na teden dela okulist, pa še takrat jih vzame toliko, da vsi čakamo vsaj dve uri. V glavnem, novica dneva, res ne rabim več očal. To je bilo že drugo mnenje, torej je res najbolje, da sem brez. In tudi sem, že pet dni. Kar ne morem verjet. Sploh me ne boli glava, samo ne smem se pogledat v ogledalo, ker imam občutek, da mi manjka pol obraza. Ja, očal sem se v 22 letih, kar jih nosim, preveč navadila in jih pogrešam. Pa tako sem si želela nova očala, zdaj bom pa raje sončna kupila. Oziroma bodo darilo za mojo diplomo.
Tjuš se je v tem času lepo pazil in bil neverjetno priden. Niti enkrat me ni pogrešal, večino časa je preživel zunaj, sicer v vozičku, ker ga babi ne bi mogla nosit, če bi se spomnil, da ne bo več hodil. Pojedel je celo kosilo, potem sva pa morala domov, ker spanje pa tam še ne gre. Vsaj ne, če sem jaz zraven. Mogoče bi šlo brez mene. Tako da sva šla k našim na Vetrno. Popoldne je preživel z atom zunaj, zvečer pa je bil tako zmatran, da je kar klecal. Ob šestih sem jaz morala nazaj v Ljubljano na sestanek od Justa, ata pa je spedenal Tjuša. Prvič sta bila sama in se seveda super fajn zrihtala za spanje. Ata je Tjušu pozabil dati "plenico za čez" in Tjuš je imel zjutraj pleničko skoraj za vratom. Na srečo ni bil veliko polulan, da bi bil pokakan, pa raje ne bi. Aja, zvečer mu je pa v naročju zaspal.

vlečem traktor


po hribu gor



pa po škarfi


z atom jeva na sončku

V četrtek sem imela zobarja. Zobe še lahko nosim, haha. V nasprotju s prejšnjim dnevom sem bila na vrsti takoj, dobila eno plombico in hopa cupa domov. Tjuš se je spet pazil pri babici, potem sva pa ostala še na kosilu. Ob 12 je bil pa tako zaspan, da sva morala domov. Ni sicer spal veliko, a skoraj dve uri je vseeno bilo. A kaj, ko sem se jaz ravno ulegla na kavč, malo zamižim, pa že slišim jok iz sobe. Brezveze. Popoldne smo preživeli skupaj z mamo.


sosedove becke


sosedova pujsa, ki bo kmalu imela male pujske


sosedove račke in kokoška


trobentice - ne znam še trobiti nanje

V petek sva obiskala mojo sošolko s faksa Heleno. Je srečka nosečka, vsa bleščeča, pa tak lep trebušček ima. Rok ima pa drug teden, tako da držim pesti, da bo porod čim lažji in da bosta oba s pikico zdrava. Ja, ne vem, kaj bo. Presenečenje! Ampak ima pa dobre živce, no sej jih bo morala imeti, ker Tjuš ji je lepo razporedil rozine in lešnike po krožničkih. Joj, joj. Me je še danes sram, če pomislim. Prišla je še ena njena sošolka iz osnovne šole, tudi srečka nosečka, tako da smo šli na koncu na otroško igrišče, kjer se je Tjuš lahko vozil s toboganom in gugal. Na koncu je bil spet tako utrujen, da je komaj zdržal do doma. Tokrat pa sem ga doma napokala v nahrbtnik in sva šla do Gojzda. Hodila sva dobre pol urce, na vrhu pa ga je zbudil en pes, ki mora vedno lajat, ko gremo mimo. Tako da sva nazaj dol vso pot hopsala, ker je hotel skakat zadaj v ruzaku. Spotoma sva nabrala še šopek kuric za mamo. Je vso pot nosil v rokici rožico in bil ves ponosen nase. Popoldan sva preživela pri sosedi, ki ima v varstvu vnučka Oskarja, pol leta mlajšega od Tjuša. Sta se malo igrala, malo kregala, potem sta se pa vozila vsak s svojim poganjalčkom.


Oskar in Tjuš


pa še na gugalnici


takole spančka Tjuško


pa zbujen na vrhu


V soboto sva bila dopoldne spet sama, ker je šla mama po dooolgem času na trg s posodkami. So jo že vsi pošteno pogrešali. Midva pa sva se dobila na kavi s sosedo Evo, da sva se dogovorili za predstavitev oziroma pobiranje naročila za Just. So vse njene prijateljice rodile pred kratkim, tako da ne bi mogle priti na predstavitev, bo pa ona prišla k njimi. Opoldne sva šla spet v Gojzd z ruzakom, tokrat bo drugi poti, da ga ne bi zbudil pes. Ja, valda. Kot da je kaj pomagalo. Ko sva prišla pred kočo, kar naenkrat zaslišim za sabo "avto, avto". Mali je bil zbujen. Na poti dol ni bilo treba skakat, ker je še malo dremal, ampak rožice sva pa vseeno nabrala. Popoldne smo šli pa k Smuk na kosilo in bili razočarani nad postrežbo. Imeli so polne štiri mize, pa smo čakali na hrano skoraj eno uro. So zaplavali, je bilo opravičilo. Mater jim, a Janez pa lahko v eni uri 100 ljudi nahrani?! Če ne bi imeli bona za porabit, bi po moje kar šli. Na koncu smo naročili še sladoled, pa se je Tjuš tako pačil zraven, da smo popokali od smeha. Sploh ni vedel, kako bi ga pojedel, ker z grizenjem nekako ni šlo. Pa še samo čokolado mi je pojedel, sadne pa pustil ... očitno tako kot jaz ne mara sadnega sladoleda. Na poti domov smo šli še do Žirovnice po eno mašino za očija, pa je bilo spet popoldne mimo.

Danes je bila pa v planu Kamnišla planina. Drugič. Prejšnjič je preveč pihalo in smo se napol poti obrnili, danes nismo imeli niti možnosti, da bi se razparkirali na parkirišču, ker nas je skoraj odneslo, ko smo stopili iz avta. Glede na to, da bi nas samo prepihalo, smo se odločili, da gremo nekam drugam. Kam? V koči spodaj smo naredili plan, gremo na Celjsko kočo. Mimo Mozirja. Če bi vedela, da je toliko ovinkov, ne bi tega predlagala. Tjušu je bilo namreč slabo in smo ga komaj rešili, da ni bruhal. Ampak smo pa videli tisto opustošenje vetra pred kratkim, ko je vsa drevesa zravnal. Je kr grozljivo. Ustavili smo se še v Mozirskem gaju, čeprav ni bil odprt, vendar smo morali malo na zrak.

z mamo na stari lokomotivi


s Sandijem (Tjuš mu reče "Di")


mama, Tjuš in Špela ("La")

Do Celjske koče nismo imeli daleč in ob enih smo bili že gor. Seveda smo se peljali z avtom, ker za peš res nismo imeli časa. Na vrhu je bil lep sonček, tako da smo lahko sedeli zunaj na terasi in na skrivaj pojedli svojo malico, da nam ni bilo treba naročat še hrane. Haha, Gorenjci, ni kaj. Tjuš se je na vsak način hotel sankat, vendar kljub komaj parim centimetrom snega na otročki progi, niso pustili, da se z atom enkrat spustita. Tako da sta se samo vozila s trakom. Beda, res.


jaz in Tjuš


ata in mama

Seveda ne bi bili mi, če se ne bi odpravili še k sorodnikom. Najprej v Dramlje (Špela, smo se peljali mimo tvojega bloka, če se prav spomnim, da si rekla, da si nad pošto doma) na vikend k teti Danici, kjer smo spili vsak dva kozarčka vinčka, ki je tako lepo dišal po grozdju, da ga je bilo prav užitek piti. Tjuš se je igral na travi, se vozil po riti in valjal po hribu dol. Ja, smo mu dajali ideje, kaj naj počne. Celo na drevo je hotel splezat.

na klopci se zviramo


mami in njena teta

Sonce je počasi zahajalo in treba se je bilo odpraviti proti domu. Spet smo morali kreniti s poti, nazaj v Celje, še k mamičinemu bratrancu po CD s filmom in slikami od njene žurke. Tako da smo šli iz Celja komaj ob pol šestih. Vmes smo morali še v Kamnik po moj avto, za katerega sem molila, da mi ga niso kam odpeljali, ker sem kao narobe parkirala, a na srečo me je še čakal tam. S Tjušem sva bila doma ob sedmih, takoj natočila v banjo vodo, po nekaj minutah kopanja se je pokakal v banjo, tako da je moral še hitreje ven in v posteljo. Revček je bil zmatran od spanja v avtu, čeprav je zaspal trikrat. En, dva, tri in že je spančkal.

Jutri je ponedeljek, nov delovni dan, komaj čakam. Nov delovni teden, imam namreč pet predstavitev za Just, ker je rekordni teden. Moram sebi in vsem dokazat, da zmorem. Je treba zaslužit za ohcet!