Vikend na Primorskem

V petek smo se ob petih napokali in odpeljali proti Šempetru. Na poti smo se ustavili še v Postojni v Piceriji Čuk, kjer smo pojedli odlične kalamare. Ob sedmih smo prispeli v Šempeter.

Pri Polančevih je vedno veselo. Janja in Marko ter trije otroci, Uroš, Jure in Ana (imena smo doma ponavljali cel teden) so prava klapa, pri katerih se vedno kaj dogaja. Tokrat so bili pri njih še prijatelji, s katerimi so skupaj pri zakonski skupini. Elena in Radivoj z dvema otrokoma ter Nataša in Borut s tremi. Je bil žur, kar tako, da se imamo fletno. Fantje so po hitrem postopku spokali v vrtno kuhinjo, kjer so morali doreči kuhinjske zadeve glede Janjinega 40. rojstnega dne, ki nas čaka konec meseca. Me pa smo si dale na mizo borovničke in predebatirale vse, kar leze in gre. A zanima vas, kdo je pazil otroke?

Ni bilo nobene potrebe. Otroci so se pazili sami, mali so se igrali na tleh, od lego kock do avtomobilčkov, veliki so igrali računalnik. Vmes so spedenali še našo Fejo in mucka Ceca. Ja, mačku je ime Ceco. Tjuša sem videla samo ponoči, ko je spal poleg mene, ostalo so ga pedenali otroci. "Ulooooosss! In že je od nekod pritekel Uroš in mu uslišal prošnjo. Hahaha, je bil facko. Užival je, kot že dolgo ne.

Deci so po parih rundah prišli veseli nazaj notri in povedali ves načrt žurke. Janjo je kar zvilo. Ja, kuhal bo Janez, ona nima prave glasanja. Mora še sama sebe prepričat, da je tako najbolje. Ura je bila hitro enajst, otroci so že popadali. Treba je bilo iti domov. Zjutraj se vidimo.

Soboto smo spet vsi preživeli skupaj. Od zajtrka do večerje. Janez nam je kuhal pašto na sto načinov. Sama sem imela makaronov čez glavo (sej ne da so bili danes tudi v šoli za kosilo), Primorcem je pa povsem normalno, da jedo pašto za kosilo in večerjo, če pa kaj ostane, je pa še za zajtrk. Tudi mrzla je dobra. Ne moreš verjeti! Skratka, spet smo se cel dan smejali, spotoma malo dali vsaj posodo v stroj, da je bilo kaj krožnikov za naslednji obrok. Deci so odšli celo v vinsko klet od Boruta, da je Janez probal vino, ki ga bova imela na poroki. Mmmm, človek bi ga kar pil. To bo še veselo. Pozno zvečer, vsi s polnimi kozarci, smo ugotovili, da bo treba spat. Tokrat je prespala v hiši še družina Elene in Radivoja. Kaj takega pri nas ne moreš doživeti. Človek je bil že oblečen v čevlje in jakno, v naslednjih dveh minutah pa v Markotovi pižami. V minuti smo bili zmenjeni, da ostanejo vsi štirje pri nas. Otroci so pospali v dnevni na blazinah. Tjušu je bilo to noro zanimivo. sploh ni mogel verjeti, da je tak žur. Deci so imeli kmalu vsega dosti in so spali zraven otrok, me pa smo klepetale do treh zjutraj, vmes se nam je pridružila še nona, ki je ravno prišla z enega žura. Hahaha, tile Primorci pa so face.

pred spanjem na blazini srede dnevne sobe, slikano s fotičem za 8000 e

Nedelja je bila umirjena, a to še ne pomeni, da nas ni bilo spet polna hiša. Z Eleno in Janjo smo še čez najino poroko, ugotovile, da bo Janja pogruntala konfete, ker ima dobre ideje. Ker sta obe poročeni, sta mi dajali kup pametnih nasvetov, če verjamete. Smeha ni manjkalo.

Preživeti en tak vikend, poln veselja, je res nekaj, kar te napolni z dodatno energijo. Primorci so povsem drugačni ljudje od nas Gorenjcev ali Ljubljančanov. Odprtost, preprostost, veselje ob vsakem, ki pride, tega pri nas ne vidiš. Pri nas se samo obremenjujemo, ali si dovolj pospravil, ko nekdo pride, ali si lepo oblečen, ali imaš tak pulover, da se ti ne vidi špehec ... in polno takih bednih for, ki ti kvarijo veselje do pogovora s človekom, ki ti je drag. Človek rabi malo sprostitve, en da pri tem nenehno pazi, ali je vse pošlihtano za druge. Primorci poskrbijo, da se imajo fletno tudi oni, mi pa le, da se imajo drugi. Ja, midva bi šla takoj tja živet. Vedno je kakšno stanovanje prosto za smešno nizko ceno, Janez bi imel službo en, dva, tri, mene bi že nekam dali. Ja, znajo tile prijatelji hitro najti prostor za naju tudi na Primorskem. A ko prideš domov, si vesel, da si doma in da si se imel luštno.

Obleka je moja

Ja, danes mi je pod roke prišla obleka, ki mi je bila všeč na prvi pogled. V Poročnem kotičku sem rezervirala termin za danes. Na njihovi internetni strani sem videla, da imajo posebno akcijo nekaterih oblek, po smešno nizkih cenah. S 1200 e na 250 ali manj. Najprej sem mislila, da je to cena izposoje, ko pa je rekla, da je to prodajna cena ... hm, poceni.

Stati skoraj sredi trgovine v gatah in modrcu ni ravno prijeten občutek. Še posebno, če se Tjušku zdi smešno, ker ima mami samo spodnje perilo na sebi in je ves čas odkrival zaveso. Pa sem se navadila. Izberemo nekaj oblek. Oblečem prvo obleko, ki ni šla čez rit, pa še smešen ovratnik je imela. Probam drugo. Ja, že bolje. Čisto nekaj drugega. Medtem ko sem jo slačila, je Janez našel tretjo. Belo z rdečim robom. Lepa. Zadaj se je zapenjala na "vezalke". Me je zategovala kot tiste v starih časih. Madona, te ženske niso mogle dihat. In to vsak dan, ne le en dan v življenju. Se smejimo, Tjuš nas je zabaval s pripombami. Vlečka je bila daljša, a ko jo je privezala na samo obleko, je bilo vse videti čudno. Spet slačenja in oblačenje četrte. Kot bi imela zaveso na sebi. Ne, hvala. Pa še peto in šesto. Pa ponovno drugo ... Ja, to bo to!

Kaj pa čevlji? Sreča je bila spet na moji strani, čevlji v barvi obleke so bili polovico znižani. Tjuš je medtem že oblekel nogavičke in natikače s peto, ker je hotel biti kot mamica. Vmes je tudi on probal eno obleko, a žal mu je bila prevelika. Teti iz trgovine je kazal videoposnetke, kako je delal prevale. Ja, smo imeli pestro.

Na koncu sva se lepo odločila, da je obleka moja. Da bom lepa lepa, doma pa sva ugotovila, da lepo paševa skupaj. Pač, videl jo je prej, pa kaj. Brez Janeza je ne bi mogla kupiti, ker je on edini, ki ve, kaj mi paše. A kako zgleda obleka? Boste pa morali počakati še 200 dni.

Priprave na poroko ,,,

potekajo povsem normalno. Prejšnji vikend sva se dogovorila z glasbeniki iz Mozirja, bila na poročnem sejmu in dobila nekaj ponudb cvetličarjev. Naslednji teden grem končno pomerit nekaj oblek, da sploh vidim, kako to izgleda na meni. Ja, če je pa res. Bom potem poročala.

Ko se poročaš, postaneš seveda obseden tudi s poročnim pregledovanje spletnih strani. Znam že vse skoraj na pamet. Poročne salone se po netu pregledala že do potankosti, sončnice mi že plešejo pred očmi, obleke postajajo vse enake in težko se bo odločiti, katera bo THE ONE. Janez pravi, da sem že malo neumna, ker itak že vse vem. Ja, on ima obleko, pa misli, da je to to. Prebrala sem že vse zadnje izdaje poročnih revij, ker so polne pametnih nasvetov o tem, kakšna je vloga očeta in mame neveste in ženina. No, ženinovi nimajo nobene vloge, vse je na nevestini strani. :) Mami se je samo smejala, ko sem ji pokazala njeno vlogo ... da sodeluje pri pripravah, če mladoporočenca to želita. Seveda želiva, samo najprej moram sama pogruntat, kako bo vse skupaj potekalo. Naju čaka še UE in njihove ideje o (ne)izpeljavi poroke. Oči se pa (še) ne obremenjuje, čeprav ga po moje kar stiska, ko uradno ne bom več njegova punčka. Ja, očkoti, to je vedno problem. Tjušku je itak vseeno, samo da se pleše in da se imamo radi.

ena od oblek, ki mi je všeč

Aja, našla sva tudi prstana, rdeče in belo zlato. Ki sta seveda všeč tudi Janji in še zmerno ceno imata. S Špelo morava v nakup in izdelavo vabil, čeprav ne vem, kdaj bova to izvedli, glede na to, da se komaj kaj vidiva. Bo treba dopust vzeti. A ne Špela? Iščem A4 porisan s sončnico, a ga žal še nisem našla. Kdo kakšno idejo? Bo treba v Avstrijo? Vsaj besedilo imam že :) pa ne povem.

lep, a ni najin

Ja, poročni plener je že napol popisan z vsemi idejami, telefonskimi št., cenami, imeni ... poročna mapa je že polna listov, sedežni red je narejen, seznam povabljencev seveda tudi. Samo po eni strani pa še noben sorodnik uradno ne ve za vse skupaj. Bo vsaj potem bolj zanimivo. Sicer se pa gotovo vsi strinjajo, da je skrajni čas, da bo žurka. Moja obleka in rože jih gotovo ne zanimajo, da se bo pa plesalo in jedlo, aaaa, to je pa že bolje. Hehe, sem nesramna? Neeee, samo take so poroke. Še posebno če sta mladoporočenca malo "čez les" kot midva.

sončnice ideje, vendar niso med najlepšimi

Res, sploh ne komplicirava. Moj se strinja z mano in to je glavno :). Janez bo poskrbel le za hrano, ostalo bom sama. On bo užival že zato, ker bo z mano, ker bo postal moj mož. Vse sva dogovorjena že nekaj let, najin okus je podoben, ne obremenjujeva se s podrobnostmi. To bo le najin dan! Komaj čakava.

Aja, s prvim februarjem začnem poročati o hypoxi terapiji ...

Končno strokovna

Včeraj je bila najbolj naporen dan v tem letu. Imela sem namreč strokovni izpit, eno tretjino, slovenščino. Pa saj to veste. Kako sem bila živčna, kakšne prebavne motnje in koliko živcev je šlo včeraj, raje ne povem, ker me še danes boli glava. A uspelo mi je in vse sem znala v nulo. Bravo jaz! Zdaj sem končno strokovna in lahko konkuriram na novih delovnih mestih, če bo potrebno. :) A trenutno tu, kjer sem, povsem uživam.

Zakonske priprave

Priprave na poroko so v polnem teku. Ta vikend sva imela pri jezuitih v Ljubljani priprave na zakon. Vse skupaj se je dogajalo do petka popoldne do nedelje do 13. ure.

V petek nas je pozdravil pater Tomaž, ki nam je predstavil celotne priprave in nam povedal, kaj je bistvo komunikacije med partnerjema. Pomembni so tako imenovani "jaz stavki", ko povemo svoja občutja, ne da samo kritiziramo. Gotovo ste se vse že znašle v situaciji, ko ste svojemu partnerju zabrusile: "Vedno zamudiš na kosilo ali večerjo!" In potem se seveda skregata. Treba je povedati, kaj ob tem čutite. "Jezna sem, ker si zamudil. Čutim, da me ne spoštuješ, ker to počneš." Na tak način se partner ne počuti ogroženega. Z "jaz stavki" prevzamemo odgovornost za svoja čustva. In to je pomembno.

V soboto so nam predavali trije pari. Prvi par je imel temo Ljubezen, spolnosti in odgovornost, kjer sta poudarila, da sta partnerja darilo drug drugemu. Partnerja se morata ujeti na vseh področjih, ker drugače se vse težave pokažejo v postelji. Zato nikoli ne hodita spat skregana.

Drugi par je imel temo Vrednote v družini. Njima se zdi najpomembnejši pogovor v družini. Sami imajo doma vsak dan ob 21. uri pogovor, ko vsak član družine pove, kaj je lepega doživel tisti dan in kaj ga je razočaralo. Paru se je videlo, da ima žena glavno besedo, :). Prebrala sta tudi lep irski blagoslov ljubezni, ki bi ga rada slišala tudi na svoji poroki. Pomembno je, da sta mož in žena vsak zase eno, a ko sta skupaj ravno tako delujeta kot eno. 1 +1 = 2

Tretji par nam je predaval na temo Vzgoja. Par ima štiri sinove, dva že poročena, en jima pa še danes pri 18. letih "pije kri". Vse štiri sta vzgajala na enak način, a tretji sin je skrenil s poti, se jima postavljal po robu, kadil, ponočeval, ni naredil šole ... Kregali so se non stop, skoraj 5 let. Šele ko sta onadva ugotovila, da ga morata sprejeti kot sina, kakršen pač je, se bodo bolje razumeli. Nista več obsojala sina, ker imel je zlato srce, začela sta obstojati njegova dejanja. In to moramo početi tudi mi v partnerstvu. Partnerja ne smemo obsojati, ker je zamudil, on je še vedno isti človek, ki ga ljubimo. Obsoditi moramo njegova dejanja, ki nam niso všeč. In mu to tudi povedati. Paziti moramo na to, da otroke vzgajamo s svojim lastnim zgledom. Otroci so kot spužve, ki pobirajo od nas vse. Naša naloga kot starša je, da otroka vzgojimo v samostojnega človeka, ki bo znal poskrbeti sam zase. S tem ima otrok visoko samopodobo. Otroku je treba pokazati, da mu dovolimo, da naredi stvari sam, zato ker on to zna. Ne recite svojemu otroku, "daj bom jaz", samo zato, ker se vam ne da čakat, da se otrok sam obuje ali da sam odnese krožnike z mize. Pustite mu, da pokaže, da zna sam.

V nedeljo nam je pater Tomaž pokazal še bolj cerkveni vidik na partnerstvo, vendar nas pri tem ni "filal" z nekimi "nujnostmi", samo zato, ker tako meni Cerkev. Izvor partnerskih težav se skriva v vzorcih obnašanja, ki jih prineseta iz otroštva. Tako žena kot mož se morata naučiti prepoznati lastne potrebe, jih povedati svojemu partnerju, vendar ob tem ne smeta pričakovati, da mu bo partner pomagal. Partnerjeva dolžnost ni zadovoljevanje tvojih potreb in ti ne smeš biti jezen nanj zaradi tega. Konflikt med partnerjema se kaže na različne načine: z nasiljem, zmerjanjem, grožnjami s samomorom, poskusom samomora, posesivnostjo, izogibanjem in molkom več dni, s pogostimi čustveni izbruhi. Namen vseh takih sporočil je partnerju vzbuditi občutek krivde. Nikoli ne recite svojemu otroku: "Če ne boš priden, te mamica/očka ne bo imel/a rada." S tem starševsko brezpogojno ljubezen pogojiš s čustvi. Težava za konflikt je v nas samih. Ni kriv partner, če ga po tvojem ni nikoli doma. Mogoče ga ni doma le takrat, ko ga ti potrebuješ. Če ga potrebuješ zvečer, ko daješ spat otroka, mu to povej in bo svoje hobije prestavil na uro prej ali kasneje. Samo povedati mu moraš. Opozoril nas je tudi na tako imenovani prikriti incest, ko mama ali oče svojega sina ali hčer sprejme kot svojega partnerja, kateremu izliva čustva, ki jih ima do očeta oz mame. Otrok je otrok in naj ostane otrok. Ni tvoj prijatelj. In tako naj ostane vse življenje. Kot mama ali oče nimaš pravice, da svojega otroka obremenjuješ s čustvi do očeta ali mame.

Za konec smo predelali še poročni obred, dobili plonk listek s poročno zaobljubo in potrdilo, da smo opravili priprave. Moram reči, da nama je bilo vse skupaj zelo všeč in da bi moral taka predavanja dati skoz vsak par, ne glede na to, ali se ima namen poročiti ali ne. Veliko se namreč naučiš od odnosu med vama in mogoče začneš na vse skupaj gledati z druge strani.

Spoznala pa sva tudi druge pare, bilo nas je skoraj 20. Z dvema smo se lepo spoprijateljili in upam, da bomo obdržali stike. V teh dneh smo se veliko nasmejali in če ne drugega nas druži vsak poroka v letu 2010.

Naj pada zdaj sneeeg...

... da nam bo lepo! Že drugi dan pada sneg. Kako imam rada sneg, zimo, mraz malo manj. Uživam v belini, v čisti naravi. Lepo je, ko je vse enake barve, ko imaš zjutraj avto pod kupom snega in te to razjezi. Lepo je, ko si obuješ škornje in gaziš po snegu, za roko pa držiš ljubljeno osebo ali svojega otročka. Lepo je, ko si daš na glavo kapo, na roke rokavice, oblečeš kombinezjon in se podaš na smučišče ter uživaš v dolgih zavojih, na sedežnici pa klepetaš z naključnim sosedom. Zima je lepa, čeprav je mrzla, čeprav je ledena, čeprav ti zjutraj avto ne vžge, čeprav je na cesti gužva ... Belina je tako nedolžna, da je preprosto treba uživati kot majhen otrok.

In moj mali otrok je danes užival. Domov sva šla z avtobusom, da je užitek še večji. Vso pot na busu me je spraševal, kaj piše na digitalnem zaslonu. Prebrala sem najmanj 7x, hahaha. Srce moje radovedno. Peš pot od postaje do bloka je bila ravno prav dolga, da sva naredila načrt, kako bova okepala Fejo. Ker Tjuš je v vrtcu okepal Lano, njega pa ni nihče. Tudi Feja je bila navdušena nad snegom, midva pa sva naredila "veeeeliiiike kepe". Koliko smeha iz srca, ko je kepa priletela iz otroških rokic v Fejo. Plezanje na kup snega, valjanje po celem snegu, spotoma sva okepala še sosedo. Rokic ni zeblo, lahko so prijele tisto tako želeno čokoladico iz trgovine. Res je užival ta moj mali sine.

Dan z Janjo

Danes nas je po skoraj desetih dneh prebudilo sonce. Že zvečer smo se zmenili, da ona pride k nam. A zjutraj se je vse obrnilo na glavo. Po prvem klicu se je Janja, Janezova sestrica, ravnokar odpravljala proti Ljubljani. Pri drugem klicu je bil glas zaskrbljen, ker se na bencinski ni odprl rezervoar za bencin. Kmalu je sledil tretji jokajoči klic, da je reva izgubila denarnico. Da se je z bencinske odpeljala z denarnico na strehi avta. Hahaha! Sej človek ne ve, kaj bi rekel. Še enkrat je prevozila vso pot okoli bencinske (na srečo 5 km od doma), povprašala v trgovini ... nikjer je ni bilo. Gotovo je bil kriv Italijan, ki se je ravno takrat pripeljal na bencinsko z dobrim avtom, hahaha. Reva na koncu ni niti tankala in do doma porabila ves bencin, da ji ga je moral njen "loverboy" pripeljati v kantici pa še odmrznit vratca od bencina. Boga sestrica, treba jo je bilo potolažit, pa smo se mi odpeljali k njej na Jesenice.

S seboj smo vzeli kosilo, dude za spanje in dobro voljo. Janja nas je počakala pred blokom, da smo se skupaj odpeljali proti bencinski na iskanje denarnice. NIČ! Raje smo šli na sončka na Bled okoli jezera na sprehod. Bilo je prijetno toplo, ljudi je bilo veliko, Tjuško je šibal s kolesom, se smejal in bil dobre volje. Do Zake nam je šlo brez problemov, tu pa je nastopila otroška utrujenost in treba se je bilo nesti. V naročju pa ni bilo toplo, ker ni migal. Rokice so bil mrzle kljub rokavicam in čajček po celem krogu nam je dobro del. Dete malo se je pošteno ogrelo :). Tudi Janja je postala dobre volje, saj je vmes dobila klic, da sta dva delavca Darsa našla njeno denarnico. Juhuhu! Nekdo jo je sicer povozil, ker je bila zdravstvena kartica počena, a nič ne de, notri je bil še ves denar in vse drugo na svojem mestu. Odvalil se ji je velik kamen.

Pri njej doma smo skuhali kosilo, Tjuš pa je šel spat kar v njeno posteljo. S svojima dudama in mamico ob sebi je zaspal v petih minutah. Spal je skoraj dve uri in pol. Mi smo medtem pojedli kosilo, Janja pa mi je naredila še super nohte, tako da imam po dolgem času spet lepe. Seveda je bilo to tudi nekaj za Tjuška. Po juhici in zrezku je oživel in zaslužil si je pikapolonico na palčkih. Ja, vem, da je fantek, pa kaj! Špela in Marjana bosta gotovo razumeli :) in zganjali foušarijo, hahaha.

Bil je prelep dan in ura je bil skoraj osem, ko smo se odpravili proti domu. Tu pa so še slikice, kako je potekal dan.

pozor, zdaj!

kdo je večji?

na kavi in čaju

urejanje nohtov

nastala je pikapolonica ... na obeh prstkih, a je z enega že odletela

moji novi nohti, zdej šele ne bom nič delala :)