Poročno potovanje na Rabu

Na poročni dan, ko naju je pričakalo vse mogoče, sva obenem komaj čakala, da odideva na samo. Sreča naju bo spremljala vse življenje, kajti na poročni dan je padal dežek, obiskali sta naju dve srni, kar baje iz starih časov prinaša neverjetno srečo, posuli so naju s kilogrami riža, na morju pa nas je pričakala pikapolonica, ki se je takoj usedla na naš avto. Sreča je ... samo uživati jo je treba.

Biti mož in žena je nekaj posebnega. In lahko rečem, da se tudi počutiva drugače. Kar neka posebna energija je v nama, ki nama daje zalet, da se imava še bolj rada. Ko me kdo vpraša, če je sedaj kaj drugače, ko sva poročena, mu lahko rečem, da je. Nekaj posebnega je.

In tako smo v ponedeljek ob štirih zjutraj odšli na morje. Midva na poročno potovanje, Tjuš pa z mamico in očkom na dopust. Hahaha, se dobro sliši. Samo res je bilo tako. Pot do Raba ni bila naporna in ob sedmih smo bili že blizu raba, ob osmih pa že na trajektu. V kampu Padova 3 sva bila pred osmimi leti, to je bil najin prvi skupni dopust. Ostal nama je v posebnem spominu, zato sva ga tudi izbrala za letošnji dopust. Bili smo dobrodošli in en "kamp stric" nam je pokazal super prostor v senci treh dreves. Cel teden mi je odmevala pesem: "Ležanje na plaži med tremi drevesi ..." Postavili smo šotor, kline zabili za vedno v tla, čez vse še plahto proti vetru in dežju, napihnili blazine, pripravili kovtre in povštre, mizo in stole, znosili vso kramo v šotor in ekola ... po dveh urah je bila hišica pripravljena. Vmes smo se seveda oblekli že v kopalke, ker se res ne spodobi, da smo oblečeni ko medvedi. Potem pa brž v trgovino. Aja, ugotovili smo, da nam kuhalnik ne dela, kar je pomenilo, da bomo več ali manj na suhi hrani. Kaj se češ sekirat, pač bomo.

Vsak dan smo zjutraj spali do pol devetih, potem smo šli po zajtrk in se napokali za na plažo. Na plažo smo tovorili vse, kar je lahko šlo v čoln. Celo ribiško mrežo smo kupili, da bomo lovili ribe. Ja, glih nas so čakale. Tjuš se je že prvi dan naučil gledati in dihati skozi masko, tako da je lahko opazoval "mojske ježke", ki jih je bilo na kamniti plaži ogromno. Si moral kar hitro zaplavati, če ne si mimogrede na katere stopil. Druga plaža je bila pa polna mivke in je bila voda skoraj 50 metrov ves čas do kolen. Tu smo tudi en dan ujeli aerobiko v vodi. Seveda smo že prvi dan našli peskovnik, ki pa kasneje ni bil več aktualen. Tjuš je najbolj užival v čolnu z mrežo v roki. En dan smo najeli pedolin in skakali z njega ter drug drugega porivali v vodo. Pedolinčkali smo celo okoli otočka v bližini. En dan pa smo šli na mini golf. Mami je seveda zmagala, oči in Tjuš pa sta se borila za drugo mesto. Malo sem morala sicer pomagati Tjušku, da sva žogico spravila vsaj v bližino luknje, naprej se je pa trudil sam. In šlo mu je zelo dobro. Popoldanske ure je Tjuško izkoristil za počitek, mami pa z njim. Oči pa je sam tauhal školjke in nabiral barvo. Nabrali smo lepo zbirko školjk, ježkov in rakcev.

na plaži

v mestu

v kampu

Vsak večer smo šli v mesto na sprehod, nekajkrat smo se celo peljali s taxi čolnom. Dvakrat smo šli na ribjo ploščo, enkrat pa kar na hamburger in hot dog. Sladoled v mestu seveda ni smel manjkati. Veliko smo se slikali, tudi Tjuš je prišel na svoj račun, da naju je lahko slikal. Kako je bil ponosen, ko je videl, da je naredil lepe slike. En večer smo šli celo pogledat nastop plesalcev v standardnih in latinsko-ameriških plesih. Feja je bila pridna, ves čas je bila pred šotorom in sosedje so komaj vedeli, da jo imamo. Skratka, uživali smo. Midva sva bila 12 ur mož in žena, 12 ur pa oči in mami. Hahaha, ja tako pridnega otroka imava, da sva lahko uživala tudi midva.

taxi boat

Poročni dan

Sobota, 14. avgust! Končno je prišel dan, ki sva ga čakala točno 9 let. Poroko sva načrtovala približno toliko časa, hahaha. Ne, res. Že na začetku, ko sva se pogovarjala o poroki, sva vedela, da bodo na najini poroki sončnice in da se bova poročila nekje napol v naravi, če se le da, vse na enem mestu. Bil je res dan, kot sva si ga želela.

Moj se je začel že ob dveh zjutraj, ko sem se zbudila in nisem mogla spati. Pošiljala sem sms napotke kozmetičarki in fotografu, kako se pride do mene na Veterno, pa sestrični Saški, pa seveda bodočemu možu. Zanimivo, da mi nihče ni odpisal. :) Le zakaj? No, ob pol petih mi je uspelo zaspati, a kaj ko je bila ura takoj pol šestih.

Ob šestih je bila pri meni že frizerka. Pričakala sem jo z že umito glavo, da sva lahko takoj začeli s sušenjem. Po treh probnih frizurah sva vedeli, kakšno frizuro si želim. Malo kasneje je prišla še kozmetičarka, ki je namazala mami in Špelo. Kmalu je bilo v kuhinji veselo. Pet babnic na kupu, pa še kaka vmes. To je prekinil fotograf Tomaž, ki je seveda prišel s fotografom spremljat vse moje priprave. Bogi revež je že zunaj naletel na mojega očija, ki ni vedel, da je to fotograf in ga je kar stran poslal. Hahaha. Še dobro, da je bil Tomaž še malo zaspan, da mu je bilo vseeno. Skratka, v kuhinjo je prinesel smeh, saj nismo vajene, da nas že zjutraj slikajo z vseh strani. Po dobro speti in utrjeni frizuri je bil čas za make up. Seveda nama svetloba ni ustrezala in finese sva urejali kar na balkonu, kjer je bilo Tomažu všeč ozadje s slivami. Ob devetih sem bila spedenana v glavo, manjkala mi je še obleka in ostale podrobnosti. Spet slikanje, zapenjanje korzeta, pripenjanje Swarovski verižice, ki so mi jo podarile sodelavke v šoli, pripenjanje uhančkov Swarovski, ki mi jih je podarila mami. No, ti so mi delali probleme. Enega mi je dala mami notri, pri drugem je pa izginila in ga sama nisem mogla dati v uho. Tomaž me je sicer butasto pogledal, a moral mi je pomagati. Na koncu pa podvezica in čevlji. Čakala sem na Vesno, ker to naj bi ti dala gor oseba, ki s teboj ni v sorodu. Vesna je zamujala, zunaj je ženin že pritrobil, moje srce je bilo na maksimumu. Vesna, končno!

Ko sem stala na vrhu stopnic, so čustva vrela v meni. Zdaj pa bo, od tega trenutka naprej bom cel dan v središču pozornosti. Punca, smej se, naj te ne bo strah! Že tako nisem skoraj nikoli resna, kako naj bo na tak dan. Z nasmehom na obrazu sem stopila skozi vhodna vrata. Na pragu je čakal moj bodoči možek Janez. Takrat sem videla samo njega, šele čez par sekund sem opazila, da je zunaj en kup ljudi, ki me občudujejo. Celo oči je bil presenečen nad "končnim izdelkom", hahaha. Vedela sem, da sem res lepa. Obleka, ki sem jo nosila, je bila narejena le zame. Čeprav sem mislila, da mi ne bo več všeč, ker sem jo imela tako dolgo doma, je bil občutek, ko sem jo oblekla, povsem drugačen. Kot bi jo oblekla prvič. Čestitke, pohvale, lepe želje vseh zbranih so deževale še dobro uro, potem pa sva morala oditi na slikanje na Brdo. Vmes smo pili in plesali, oči pa je poskrbel tudi za odojka, da gostje niso bili lačni. Mami je poskrbela za pecivo, ki je bilo lično postreženo v pletenih košarah. Ob enajstih so se začeli zbirati čudni oblaki, zato smo z odhodom na Brdo malo pohiteli. A kaj, ko so nas na koncu ceste pričakali vaščani in nam pripravili malo šrango. Povsem nenapovedano, saj sama ne prihajam iz te vasi in je niti nisem želela. A simpatične sosede so pripravile simpatično šrango z zelo dobrim vinom in žaganjem plota. Tudi to je bilo luštno.

Janez je imel doma manj dela. Oblečen je bil mimogrede, make upa ni potreboval. Ob pol devetih se je pripeljal Slavko s svojim poročno okrašenim avtom, cela stolpnica je oživela, ko je pričel igrati Polde. Malo čez devet pa so se odpravili proti Veternem.

Slikanje na Brdu. Pričakalo nas je sonce. Morala sva si natakniti tudi prstana, saj je šlo navsezadnje za poročne slike. Z nama sta šli seveda tudi priči, najini sestrici Špela in Janja. Morali smo resno ubogati Tomaža in se postavljati v vse mogoče poze, pa pogledati z ene in druge strani, še lubčkati sva se morala na ukaz. Ah, sej je bilo luštno. Pričakale so nas račke in labod, ki naju je skoraj napadel. Kukukali smo izza dreves, se slikali z dežniki in skakali v zrak. Zahvalna slika je čudovita in prav všeč sva si. Komaj čakam na še ostale slike, ki pridejo konec meseca. Po slikanju smo šli k Dežman na kosilo, kjer pa se nam je vleklo in ura kar ni hotela biti pol treh. Prezgodaj smo bili pod Šmarjetno in morali smo se voziti po Stražišču. No, smo pa vsaj videli streho od Špelinega vrtca. So namreč naredili novo. Tomaž je šel na Šmarjetno že pred nami, da je nesel gor najina prstana.

Na Šmarjetni je protokol potekal notri, ker je prejšnji dan tako deževalo in je bilo premraz, da bi sedeli zunaj. Sicer bi poroko mogoče lahko speljali tudi zunaj, a tako smo bili brez skrbi, ko je padlo tistih par kapelj. Vsi svatje so nas pričakali v panoramski dvorani. Ko so se odprla vrata, nisem videla ničesar. Pred nama je hodil Tjuš in držal v roki sončnico s prstani. Gledala sem samo Tjuša in bila ponosna na svojega malega sinčka. Ostalih svatov, priznam, se sploh ne spomnim, kje so stali. Kot zakleta sem hodila proti matičarju. Sedeti na tistem stolu je bilo zame preveč. Vsako besedo sem dobesedno požrla in ko je pooblaščenec povedal še par najlepših misli iz Malega princa, je bilo zame preveč. Imela sem cmok v grlu in komaj sem zadrževala solze sreče. Štorije s prstani, ko sva vzela vsak svojega, namesto drug od drugega, ni opazil nihče. Ko so nama prvi začeli čestitati, sem ves čas jokala. Toliko čustev, toliko lepih besed, iskrenih objemov in močnih stiskov rok, da bi bila vedno srečna ... hvala vsem. Čudovito je bilo. Takrat sem šele videla, kdo vse je bil tam. Zelo sem bila vesela sodelavke Mete, saj nisem pričakovala nikogar iz šole, in pa seveda mojih treh aprilčic, Petre, Marjane in Pety. Tiste pol ure do štirih, ko smo odšli do cerkvice sv. Marjete, je minilo en dva tri. Pri cerkvici nas je že pričakal župnik Marko, ki nas je sprejel z nasmehom na obrazu. Kasneje sem izvedela, da so ga Primorci celo prepričevali naj prestavi poroko za pol ure, da gredo oni z ženinom pit, pa jim je lepo povedal, naj ga počakajo, da opravi poroko, potem gredo pa skupaj. Maša je bila zelo lepa, všeč je bila celo tistim, ki niso ravno veliko v cerkvi. Navdušeni so bili nad pridigo. Nama pa je najbolj ostal v spominu govor moje mamice. Nisva vedela, kaj bo povedala, a ko je za naju prižgala poročno svečo in nama ob tem povedala nekaj lepih misli, je bilo obema toplo pri srcu. Sveča je čudovita in je že našla svoje mesto. Po končani ceremoniji sva morala podpisati tudi dokument, da je Tjuš tudi cerkveno sedaj najin zakonski sin. Po prihodu iz cerkve so naju znova posuli z rižem. Še od civilne sem imela ogromno riža na glavi, da ne rečem, kje vse še.

Po cerkveni poroki je sledila mirna zakuska v panoramski dvorani, kjer smo se v miru pogovarjali in malo popili in pojedli. Vrgla sem tudi šopek, nihče ni opazil, da ni bil original. Ujela oz bolje rečeno, šopek je ujel njo, ga je Marta, punca od Janezovega bratranca. Bila je presenečena, a hkrati vesela. Mislim, da je ujel kar pravo samsko dekle. Podvezico pa je kasneje ujel moj bratranec Miha, vendar njegova Daša ni bila ravno navdušena. Okoli sedme ure smo šli v veliko dvorano na večerjo. Janez je imel pozdravni govor in na kratko sva predstavila vse svate, saj se nekateri še niso poznali. Sledila je juha, krompirjeva s tartufi ali goveja, zate pa postrvin file v bučkini omaki. Nato sva midva zaplesala otvoritveni ples, sicer angleški valček, nama je kar dobro šlo, glede na to, da sem se spotikala ob lastno obleko. Po tem pa smo zažurali. Mogoče so imeli Trio Mix malo preveč naglas ozvočenje, a mene ni motilo, ker to je bil le najin dan in jaz sem se naplesala do zadnjega komada. Bilo je par limon, ki so nama očitno hoteli pokvariti dan, a se nisem sekirala, ker sem vedela, da bodo. S tistimi, ki so želeli plesati, smo se naplesali do treh zjutraj. Kdo pa je rekel, da je treba biti do jutra. In poroka ni odvisna le od tega, do kdaj zjutraj žuraš, ampak od tega, kako se imata ženin in nevesta. Po glavni jedi, ki je bila spet odlična, telečji zrezek, puranji z mladim sirom in slivami, sirov štrukelj in zelenjava. Zelo okusno. Okoli enajstih so me ukradli. Miha, Miro in David so sicer imeli dober namen, a nas je zalotila Janja. Tako so nas kar hitro našli v kleti, kjer smo morali za odplačilo odigrati dve partiji enke in spiti kozarec vina. Fotografa Tomaža, ki je budno spremljal vse dogajanje tudi na Šmarjetni, je skoraj kap, ko nas je zagledal ob veliki mizi s kartami v roki.

On polnoči so pripeljali poročno torto. Malo postrani narejeno, s kolesarjem Janezom, ki je omagal sredi hriba, in mene ter Tjuša, ki ga že čakava na vrhu. Zelo lepa in okusna torta. Takoj po torti sva se šla naskrivaj preobleč. Jaz v rdečo oblekco, Janez pa črne hlače in rdečo srajco. Ko sem v sobi odpela korzet, se je vsulo riža za celo rižoto. Damjan naju je napovedal kot plesni par, prvaka leta 2002 v čačačaju. Nihče ni vedel, kaj bo in ko sva vstopila midva v povsem drugi barvi, so imeli vsi odprta usta. Odplesala sva najbolje do sedaj in tisti dve minuti sta bili najkrajši v dnevu. Zablestela sva, kot sva želela, in presenetila vse, tudi sebe.

Ob treh so odšli še zadnji gostje, mi, ki smo gor spali, midva, Janja in Joža ter vsi Primorci, pa smo še do petih debatirali pri mizi. No, nama je bilo oproščeno, da sva lahko malo prej odšla v sobo. Sva morala vodno posteljo preizkusit. Tjuško pa je spal v otroški posteljici. Moram reči, da vodne postelje ne bova imela. ;) Zjutraj smo se ob devetih dobili na zajtrku, nato pa še do 12 capljali po Šmarjetni in pospravljali. Piškotov je bilo še za tri poroke, zato sva vse odpeljala k našim, škatlice pa razdelila še prijateljicam aprilčicam, frizerki in doma tudi sosedom v bloku, ki so bili zelo veseli.

Midva sva uživala na najin poročni dan. V nedeljo ponoči pa smo odšli na morje, na najino poročno potovanje na Rab.

Še nekaj slikic

takole čakava na zeleno luč, kokr mami

pogled proti Mangartu pri Belopeških jezerih

okoli Bohinja po skalah

počitek v Bohinju

plavanje v mjzli vodi

ja, na kamenčkih sedet ne gre, ker bode v rito

skoraj bi nesli domov cel lambr vode (podobno kot z morja neseš ježa in školjke, pol ti pa pred mejo že tako smrdi, da ga vržeš skozi okno :))

Užitki na Veternem. Ker je vse po bregu dol in nobene ravnine, je pač tudi bazen temu primeren. S toboganom.

šotor je seveda del obvezne opreme

kot v nudističnem kampu

kuku

En mesec

Cel mesec že nisem nič napisala. Pa sploh ne vem, zakaj. En kup novega je.

Šolsko leto se je končalo. Zame uspešno, ker sem zadovoljna s prvim samostojnim letom. Itak pa, da bi bilo lahko še bolje. A še najlepša novica je, da sem dobila novo službo. Zdaj se iz Dravelj selim na Koseze. Komaj čakam, ker bo spet nekaj novega. Po drugi strani mi bo pa težko pri srcu, ker sem se tega kolektiva tako navadila, da mi je bilo zelo luštno. Brez njih ne bi bila danes to, kar sem. Hvala vsem še enkrat. Človek na takem mestu sicer težko izkaže hvaležnost. Pomembno je, da ohranimo dober odnos in tiste male vezi, ki so nastale med nami.

Do poroke je samo še en mesec in en dan. Komaj še vem, katerega smo, ker je toliko stvari. Z najine strani je pripravljeno že skoraj vse. Ravno včeraj sva se dogovorila z glasbeniki, duo Mix iz Mozirja. Hvala Špela za kontakt, mislim, da smo se super ujeli in bo prov luštno. Pa še Petri se moram zahvaliti za fotografa Tomaža Knaflja. Super fant, preprost, ki tako kot midva ne komplicira. Hvala sestrici Špeli za kontakt za rožice in seveda organizacijo v cerkvi. Hvala Janji za čudovite prstane. Samo še meni v gostilni se dogovoriva in naprsne šopke moram narediti. Računam na drug vikend, ko bo dež. Bodo v stilu vabila, oranžen trakec s sončnico. Danes imam frizerko, da preizkusiva par frizur, potem pa še make up, da vidim, kako bom jaz to sploh videti. Potem pa en mesec samo še relaksacije, če verjameš. Janez bo itak delal in bo šele tri dni prej frej, tako da se bova videvala le zvečer. Sicer pa komaj čakam, ker bo lepo.

Kolesarjenje je to leto na drugem mestu, ker enostavno med tednom ne pridem do kolesa. Mogoče bo bolje zdaj, ko bova s Tjuškom sama. Sicer smo bili v nedeljo z našimi na Belopeških jezerih in je bilo zelo lepo. Sploh pogled na Mangart. V nedeljo pa smo šli na sprehod okoli Bohinjskega jezera in se namakali v mrzli vodi. Lep vikend v naravi.

Sicer pa nič posebno novega. Tjuško ima že počitnice in je z mano doma do 20. avgusta. Ves čas govori, da se bomo poročili na Šmarni gori, revež sploh ne ve, kaj ga čaka. Pol pa gremo na morje in bomo v šotoru spali. To je pa zanj glavno. Ja, pa da bomo imeli lepe obleke in plesali. Facko mali. Zdaj že ful govori, čeprav ga še malo izgovorjava črk K in G daje. Ampak vsebinsko mu gre pa zelo dobro. Vse ga zanima, ful zna logično razmišljat in povezovat stvari. Spomni se ogromno enih stvari, kaj in kako. Še iz vrtca mi razlaga, kako so šli na travnik nabirat rožice in celo pokazal mi je po ene dveh mesecih, kje so bili. S septembrom bo v isti skupini z istima vzgojiteljicama, tako da bo prav luštno. Redno vsak večer je treba prebrati pravljico, ki si jo on izbere. Našpricat se mora proti komarjem, ker ga pik pik, čeprav je pri nas zelo malo komarjev. Ves čas nekaj reže, lepi (sredi poletja morata z atom delati papirne snežene može), ful se že zaigra sam in si domišlja vloge. Zadnjič je bil v službi in kuhal. Hahaha, le po kom je to pobral? Zvečer pa ne bi šel spat, ker se mu toliko dogaja, zdele zjutraj pa še spi. Letošnje poletje je navalil na sladoled. Ampak samo čokolado, ostalo mu ne gre. Včeraj si je zaželel tistega sadnega, ko ga ven stiskaš in je v bistvu sama voda. Je samo jezik notri pomočil, pol je pa ugotovil, da sploh ni dober. Uuuu, bravo dete. Je ful samostojen in se mu fino zdi, če mu dam kakšno nalogo. Zadnjič je sam od sebe pospravil cunje iz stroja. Sicer na tla pred stroj, ampak pomagal pa je. Pa zelo rad reče natakarju za račun in mu nese denarčke. Me tako luštno vpraša: "Mami, maš evrčke?" Falot. Zelo rad ima vodo in uživa v plavanju. Bil je tudi že na morju cel teden z atom in mamo. Užival itak sto na uro. Povsod ga lahko vzamemo s sabo, ker je res priden. Še z mano je šel na razgovor v Koseze. Se mu fajn zdi, k bo mami v novi šoli. Je rekel, da bo šel on pa zdej v vrtec Mojca. Svašta, kaj se to ne spomni. Zadnjič nama je z mamo razlagal, da je treba pri kopalkah naprej dat gor gate, pol pa še za jožice tole. Midve bi se kmalu polulale od smeha. V nedeljo jih je nekaj hodili okoli jezera v kopalkah in je spraševal: "Mami, zakaj so bosi?" Pa mi ni koj vžgalo! Je mislil nagi. :) Ja, dolgčas nam ni.

Šmarna gora, Franja in nogomet

Danes je bil spet en vroč dan in treba ga je bilo nekako izkoristiti. Morala bi biti na maratonu Franja, a so vsi načrti padli v vodo. In sem žalostna. Zjutraj sva imela na voljo izlet s kolesom ali pa obisk Toškega čela oziroma Šmarne gore. Tjuško je predlagal Šmarno goro, ker se bomo gor poročili. Skoraj no, na Šmarjetni pa res. :)

Poklicala sva še ata in mamo pa sta bila takoj zato, da prideta dol. Zraven je pa prišla še Špela. Ob pol enajstih je bil štart iz Tacna. Okoli 12 smo bili že na vrhu. Tjuš je hodil sam, čeprav z malo animacije, a je šlo. Pa na malico nismo smeli pozabiti, da je dobil dodatno energijo. Pod vrhom sta ga navdušila osel in oslica. Osel iz Shreka, normalno. Na vrhu je pozvonil z zvončkom, potem pa smo počivali na ležalnikih. Pozdravit nas je prišel en policijski helikopter, ki nam je pomahal. Kot nalašč za Tjuša je letel zelo nizko pod nami. Ob pol dveh je bila Šmarna dobesedno prazna. Le mi in še pet drugih smo sedeli gor ... Razlog? Nogometna tekma med Slovenijo in Alžirijo. Mislim, da je obisk Šmarne boljši celo v dežju. Imeli pa smo čudovit razgled tudi na prve maratonske kolesarje. Dol je šlo hitreje, saj se je pohodnik nesel na štuporami. "Ata, nesi me, bom bil zmatlan." Itak. Spodaj je bila cesta zaprta, zato sva morala čez Medvode domov. Doma pa takoj pod tuš in spat. Skupaj sva spančkala do pol sedmih. Sva se imela prav luštn.

Sicer pa kaj pretirano novega se ne dogaja. Jutri šibam z otroci na Rakitno za tri dni, potem pa v petek še za pet dni v Zambratijo. Fanta bosta ta teden sama, za vikend gresta pa k našim in bo Tjuško ostal na počitnicah. Ker je Janez potem popoldne v službi in ni šans, da bi menjal izmeno. Ja, sodelavci pa taki. Prstani so narejeni, samo iskat jih morava priti, a vse kaže, da jih bova šla šele konec meseca, ker prej ne bo časa. Shujševalna šiba sto na uro. Po dveh mesecih sva dala dol vsak po 9 kil in se nama kr lepo pozna. Komaj čakava, čeprav naju čaka še neki dela. Ampak čakam počitnice, prej ne bo šlo.

Danes ima pa Tanja 30. rojstni dan. Vse najboljše, da bi bila še naprej taka, kot si. Polna energije in topline, ki jo daješ svoji družinici.

Lepo se imejte, naslednjič poročam o šoli v naravi.

Prstana

Včeraj sva šla z Janjo naročit prstana k zlatarju Gajšek v Celju. Žal imajo samo na štajerskem koncu svoje zlatarne. Prstan sva prvič videla na poročnem sejmu v Unionu in takoj nama je padel v oči. Sicer sva si ogledala še tisoč drugih, a vedno znova sva se vračala k temu. Rdeče belo zlato s tremi kamenčki na ženskem je čisto po najinem okusu. Preprost in lep. Dobiva ga junija.

Duda

Ko se je Tjuš rodil, je dobil tri super dude iz Švice. Z nemškim imenom Tjusch. In teh treh dud ni dal stran za noben denar. En kup novih in drugačnih, a na koncu so ostale le te tri. Je pa res, da je imel dudo le ponoči oziroma za spanje, čez dan pa nikoli ni hodil z dudo naokrog. A ko je prišla noč, se je v postelji najbolj razveselil dude. Ponoči je bila cela galama, če je duda padla na tla, če je ni takoj našel. Vse je bil pripravljen narediti zanjo. Zjutraj pa jo je lepo dal v posteljo in šel na potep. A tako je bilo samo doma, v vrtcu je bil brez nje že od septembra. Je pač nismo prinesli s seboj in je pozabil nanjo. In vedno je brez skrbi zaspal, doma pa cel halo. Imel je eno dudo, ki je bila počena, a te ni nikoli dal v usta, imel jo je le za mečkanje v rokah. Podobno je bilo tudi pri atu in mami, samo da je tam imel dve dudi za mečkanje. Naju je skrbelo, kako se bomo dude znebili. Imela sem namreč občutek, da je pri treh letih čas, da gre duda papa.

Toda, kako otroka pripraviti, da se loči od svoje najljubše stvari. Nekajkrat smo poskušali "pozabiti" dudo, a je šlo mogoče le eno noč, drugo noč pa je bilo že hudo dretje. Tako se je duda vedno znova "našla". Potem pa naju je prešinila ideja ... duda gre za rojstni dan v smeti, ker bo Tjuš že velik fant. Vsakodnevno pripravljanje na "misijo duda" se je ob koncu aprila zdelo zelo obetavno. Tjuš je točno vedel, da gre duda ob rojstnem dnevu v smeti. Bližal se je rojstni dan in odločili smo se, da bo glavno darilo postelja. Tjuš je bil navdušen nad to idejo. Pa smo preizkusili še eno finto. "Ko boš imel novo veliko posteljo, gre duda v smeti." "Ja, mami in oči," se je strinjal Tjuš. Priznam, da sem bila zelo skeptična.

Prišel je rojstni dan in zvečer se je brez problema ločil od strgane dude. Romala je v smeti, a v drugi roki je trdno držal svojo dudico. Tudi dude pri mami in atu niso šle v smeti. Nisva obupala in ostala nama je še ena možnost - nova postelja. Deset dni po rojstnem dnevu je bila postelja pripravljena. Pride falot domov, ves navdušen nad posteljo. "Dude ni? Je šla v smeti, a ne?" Nisem mogla verjeti. Duda ga je sicer čakala pri vzglavniku, a je ni videl. Izkoristila sem ta trenutek in jo hitro skrila. Zvečer je šel spat in v enem tednu ni niti enkrat vprašal, kje je duda. Tudi pri atu in mami smo dude skrili in pripravili ta veliko posteljo. Tako enostavno in preprosto.

Ne vem, ampak naš otrok je res nekaj posebnega. Pri nobeni stvari ne komplicira, hitro se prilagodi na vse spremembe, nove stvari ga popolnoma navdušijo, malo je sicer sramežljiv, a zdaj je postal velik fantek, ki ne potrebuje več dude. Naslednja misija je "plenice ponoči". To bova pa čez poletje prakticirala, ko bova oba lepo doma in imela 24 časa.

Aja, imamo pa novo diagnozo ... nazalni govor oz govor skozi nos. Sledi pregled pri otorinolaringologu.