Dva naporna dneva

Ta dva dneva sva s Tjušem preživela sama doma. In kot nalašč nikakor nisva našla skupne poti. Jaz sem bila malo bolj zoprna in precej nepotrpežljiva, kar ni v moji navadi, saj me redkokdaj kaj vrže iz tira. Tjuš pa je imel kot nalašč svoje naspidirane dneve. Ne le to, da je cel dan nekaj tečnaril in ni vedel, kaj bi sam s seboj ter se ni hotel lotili nobene stvari, celo spal ni nič. V ponedeljek sploh nič, danes le eno urco čez dan. Ponoči je sicer spal, a to je zanj bistveno premalo.

Nič spanja pa pri njem pomeni, da je še bolj zoprn, saj od zaspanosti še manj ve, kaj bi sam s sabo. In tako sva imela boje. Jaz sem ga silila naj spi, on se je drl, meni je pritisk narasel na maksimum, on je ostal pokonci. Vedel je, da ne dela prav, saj se je kmalu prišel stiskat k meni in me božal po roki, naj mu oprostim, ker noče spati in bi rad bil pokonci. To bi razumela, če bi tako željo izrazil na silvestrovo, ne pa na en bedast ponedeljek. Priznam, da sem velikokrat povzdignila glas, a kmalu ugotovila, da ne pomaga nič. Odločil se je, da bo nagajal. Metal je stvari, hodil po knjigah, zunaj ni ubogal, kje naj hodi, celo krožnik s čokolinom je vrgel stran od sebe, da se je polil. Bila sem na koncu z živci, a pikec je zvečer ob sedmih sladko zaspal.

Zjutraj sem se zbudila s čudnim občutkom, da z mojim učkom nekaj ni uredu. Preveč je bilo zaspančkov. Ko sem se pogledala v ogledalo, me je skoraj kap. Napol zaprto in čisto rdeče oko. Tega nisem doživela še nikoli. Vsaj ne spomnim se. Da o tem, kako me boli, ne govorim. Ah, ja, kako je lepo pojamrati nekomu, ki te samo prebere, si misli svoje, mogoče kaj napiše, smiliš se mu itak ne, vendar vseeno upa, da se to ne bo zgodilo tudi njemu. Ne bo se vam, čeprav ne vem, kako je do tega prišlo.

Tudi danes s Tjušem nisva bila ravno razpoložena. Mene je bolelo oko, Tjuš je imel svoje želje. Da sva se pomirila, je on zjutraj gledal en mjuzikal na teveju (sem bila presenečena, kako lepo pridno sedi na tleh in gleda film). Tiste dobre pol ure sem jaz pospravljala v miru in si spočila živčke. Potem sva šla ven, se igrala z vlakcem, jedla kosilo, šla spat ... ja seveda. Če verjamete. Ravno ko sem se namontirala na kavč, da tudi sama odspim svojo kitico, že je bil zbujen. Eno bogo uro si je vzel za spanje. Sem mislila, da ga je kaj zmetalo in bo zaspal nazaj. Ne ... on ves nasmejan, z rokami v luft, da naj ga dvignem. Vmes mi je še pokazal "dudu" na tleh in gremo akcija. Sumim, da je kaj takega jedel, da je ves energičen, pa ne najdem vzroka. Popoldne sem sama bolj kot ne preležala, ker me vse boli, Tjuš pa mi je nosil knjigice, avtomobilčke, da sva se igra napol leže. Bil je neverjetno priden. Pozno popoldne sva preizkusila tudi "finger" barve, ki jih je dobil za božička. Uspeli sta mu dve lepi sliki - konj in plavalec.

plavalec


konj


Kljub celodnevni zaspanosti mu je uspelo pregurat dan do pol sedmih. Če sem ga spraševala, ali gre mogoče gospodič spat, je nadvse veselo govoril "ne, ne". A vseeno ga je ob sedmih v posteljici zmanjkalo v manj kot minuti. Ja, zaspankoti so zmagali. Moje oko pa je še vedno boleče in rdeče. A jutri bo nov dan in dva dni bo doma tudi očka Janez.