Današnja nedelja je bila nekaj posebnega. Če bi to načrtovali, bi si mislili, da smo malo čez les. No, saj nekako smo, vendar ne v tem smislu. Naš dober namen je bil iti v Celovec na športni sejem. Kot po jajcih smo se peljali čez Ljubelj na drugo strani, da Tjuš ne bi slučajno spet bruhal. V tretje gre rado in uspelo nam je, s tem, da smo naredili velik prekršek in se je Tjuš od meje dol do Borovelj peljal spredaj pri mami. Ne me obsojat, samo drugače ni šlo. Že na poti v Celovec nas je pričakal veli plakat Športmesse!
Tu pa se je vsa zgodba šele začela. Če piše "messe", si pa človek pod tem predstavlja "sejem". A bolj smo se približevali sejmišču, bolj nam je bilo jasno, da tam ni ničesar, kar bi spominjalo na šport, še manj pa na težko pričakovani kolesarski sejem. Peljali smo se skozi center in končno prišli nazaj na glavno cesto proti Ljubelju. Tam je bila spet tabla z napisom o sejmu. In smo si jo ogledali malo pobliže... Vse nam je bilo skoraj jasno: Wortersee, Ironman. Za vsak slučaj smo vprašali še bližnjega policaja, če nam lahko malo bolj podrobno razloži. Policaj pa ne bi bil policaj, če ne bi rekel kakšno neumno. Na listku sem imela napisano vse, kar piše na plakatu, in glede na vse, je bilo videti, da je on eden tistih, ki ve, zakaj je cesta proti Wortersee zaprta. A on mi prijavi popolnoma resno: "Ne vem, kaj je to. Mene so samo sem postavili. Pojdite naravnost in tam levo!" Halo?! A si res lahko tako butast? No, do Vrbskega jezera (mimo MInumundusa) smo prispeli in tam našli celo parkirni prostor v neposredni bližini. Bili smo na prizorišču največjega triatlona, Ironmana.
Ker so glavni akterji ravno kolesarili tistih 180 km, ki bi jih jaz prekolesarila mogoče v 8 urah, smo si šli najprej ogledat stojnice. Najprej smo se ustavili na stojnici, kjer se je en moški podpisoval na šilt kapice. In to ni bil navaden človek, ampak Franz Kramer! Dobimo vsak svojo kapico in gremo naprej. Vau, en kup noro dobrih stvari za kolesarjenje in triatlon. Od kopalk za 50 evrčkov do kolesa za 8000 evrčkov. Pobrali smo eno vrečko materiala, vse prospekte, par žog za napihnit, pa obeske in bonbone, popili vse, kar je bilo zastonj pa še dva piva več. Vroče je bilo za popiz... dobro, da smo imeli svoje šilt kape, če ne bi se stopili. Tjuš je okoli pol enih ratal čist zaspan in čas je bil, da se odpravimo na sprehod, kjer malo ruka, da je zaspal. Tako smo se sprehali dve uri in ugotovili, da okoli jezera vodi kolesarska pot in da bo treba v kratkem realizirat tak kolesarski izlet. Po dveh urah, ura je bila skoraj tri popoldne, pa smo pričakali še zmagovalca Ironman triatlona (3,8 km plavanja, 180 km kolesarjenja in 42 km teka), ki je vse skupaj pregural v 8 urah in parih minutah. Skoraj bi mi uspelo pod osmimi urami, a vročina je naredila svoje.
Oči ne bi bil oči, če se mu ne bi nekaj naredilo. Tokrat si je strgal hlače oziroma so se mu kar razparale. Ne bi bilo sicer nič takega, a zanje je dal 80 evrov, torej pričakuješ, da bodo zdržale vsaj pet let ne pa dober mesec. Odločitev je padla in šli smo ob Vrbskem jezeru do Predela v Kranjsko Goro se pozanimat, kako je z zamenjavo hlač. Tjuš pa je imel še eno težavo. Včeraj je jedel borovnice in so ga očitno zaprle in se ni mogel pokakat. Že čez dan je dvakrat jokal, ker ga je bolelo, tako da smo se ustavili pred enim šparom na parkirišču, pleničko dol in ajde kakaj. Po nekaj minutah mu je uspel velik polžek, ko on pravi drekcu, in vsi smo si odahnili. Pojedel je še en probiotični jogurt in prebavnih motenj je bilo konec. Bogec mali.
Ob pol sedmih smo bili doma, utrujeni in komaj smo še stali na nogah. Naju je čakala še pot domov v Ljubljano. Tjuš je komaj zdržal in med tuširanjem sva imela že probleme, ker se je jokal od vsega hudega. Zdaj že lepo spančka in sanja, kako se je v soboto na Bledu vozil z vlakcem okoli jezera.
Tu pa se je vsa zgodba šele začela. Če piše "messe", si pa človek pod tem predstavlja "sejem". A bolj smo se približevali sejmišču, bolj nam je bilo jasno, da tam ni ničesar, kar bi spominjalo na šport, še manj pa na težko pričakovani kolesarski sejem. Peljali smo se skozi center in končno prišli nazaj na glavno cesto proti Ljubelju. Tam je bila spet tabla z napisom o sejmu. In smo si jo ogledali malo pobliže... Vse nam je bilo skoraj jasno: Wortersee, Ironman. Za vsak slučaj smo vprašali še bližnjega policaja, če nam lahko malo bolj podrobno razloži. Policaj pa ne bi bil policaj, če ne bi rekel kakšno neumno. Na listku sem imela napisano vse, kar piše na plakatu, in glede na vse, je bilo videti, da je on eden tistih, ki ve, zakaj je cesta proti Wortersee zaprta. A on mi prijavi popolnoma resno: "Ne vem, kaj je to. Mene so samo sem postavili. Pojdite naravnost in tam levo!" Halo?! A si res lahko tako butast? No, do Vrbskega jezera (mimo MInumundusa) smo prispeli in tam našli celo parkirni prostor v neposredni bližini. Bili smo na prizorišču največjega triatlona, Ironmana.
Ker so glavni akterji ravno kolesarili tistih 180 km, ki bi jih jaz prekolesarila mogoče v 8 urah, smo si šli najprej ogledat stojnice. Najprej smo se ustavili na stojnici, kjer se je en moški podpisoval na šilt kapice. In to ni bil navaden človek, ampak Franz Kramer! Dobimo vsak svojo kapico in gremo naprej. Vau, en kup noro dobrih stvari za kolesarjenje in triatlon. Od kopalk za 50 evrčkov do kolesa za 8000 evrčkov. Pobrali smo eno vrečko materiala, vse prospekte, par žog za napihnit, pa obeske in bonbone, popili vse, kar je bilo zastonj pa še dva piva več. Vroče je bilo za popiz... dobro, da smo imeli svoje šilt kape, če ne bi se stopili. Tjuš je okoli pol enih ratal čist zaspan in čas je bil, da se odpravimo na sprehod, kjer malo ruka, da je zaspal. Tako smo se sprehali dve uri in ugotovili, da okoli jezera vodi kolesarska pot in da bo treba v kratkem realizirat tak kolesarski izlet. Po dveh urah, ura je bila skoraj tri popoldne, pa smo pričakali še zmagovalca Ironman triatlona (3,8 km plavanja, 180 km kolesarjenja in 42 km teka), ki je vse skupaj pregural v 8 urah in parih minutah. Skoraj bi mi uspelo pod osmimi urami, a vročina je naredila svoje.
Oči ne bi bil oči, če se mu ne bi nekaj naredilo. Tokrat si je strgal hlače oziroma so se mu kar razparale. Ne bi bilo sicer nič takega, a zanje je dal 80 evrov, torej pričakuješ, da bodo zdržale vsaj pet let ne pa dober mesec. Odločitev je padla in šli smo ob Vrbskem jezeru do Predela v Kranjsko Goro se pozanimat, kako je z zamenjavo hlač. Tjuš pa je imel še eno težavo. Včeraj je jedel borovnice in so ga očitno zaprle in se ni mogel pokakat. Že čez dan je dvakrat jokal, ker ga je bolelo, tako da smo se ustavili pred enim šparom na parkirišču, pleničko dol in ajde kakaj. Po nekaj minutah mu je uspel velik polžek, ko on pravi drekcu, in vsi smo si odahnili. Pojedel je še en probiotični jogurt in prebavnih motenj je bilo konec. Bogec mali.
Ob pol sedmih smo bili doma, utrujeni in komaj smo še stali na nogah. Naju je čakala še pot domov v Ljubljano. Tjuš je komaj zdržal in med tuširanjem sva imela že probleme, ker se je jokal od vsega hudega. Zdaj že lepo spančka in sanja, kako se je v soboto na Bledu vozil z vlakcem okoli jezera.
Ni komentarjev:
Objavite komentar