Orle

Še ena tura je za nama. Ni bila sicer v planu, ampak je potem splet okoliščin naredil svoje. Mama nama je včeraj rekla, naj peljeva eni gospe na Lavrico štiri lopatke, Špela pa nama je naročila, naj greva na Galjevico po en dvd. Ni nama preostalo drugega, kot da to storiva danes. Ob pol desetih sva štartala z Galjevice. Po Dolenjski do Lavrice, pri rumeni hiši sva zavila levo proti Orlam. Mimo smrek in žive meje in že sva bila pri gospe. Na hitro sva še vprašala, katera pot vodi čez hrib in gremo rinit kolo.

Vzpon je bil strm, vendar moja trma je še bolj močna in prevozila sem vse klance, ki so se mi na čase postavljali pokonci. Spet je sledil prijeten spust v neznano, mimo gosk in račk, po ozki cesti, ko ne veš, ali se sploh pelješ prav ali te bo na koncu kdo pričakal in ti rekel, da bi bilo treba na vrhu hriba levo. No, na srečo sva po uri 10 minut prispela v Sostro in kasneje na Litijsko. Ta se je pa vlekla in me je najbolj zmatrala. Na koncu še potep čez mesto in pol 12 sva bila doma. Naporno? Da, predvsem zato, ker je bilo treba na koncu še čez vso Ljubljano na drugo stran, se ustavljati na vsakem semaforju, ko te že vse boli in bi bil rad čimprej doma.



Tjuš je bil priden na kolesu. Pojedel je dve žemlji, potem si ogleduje okolico, po Litijski sva pa pela vse pesmice, da nama je čas hitreje minil. Kaj pa čem, treba ga je zabavat, če želim, da zdrži tri ure na kolesu. Trenutno opažam, da mu je bolje na kolesu, kot pa zaspati, saj se že spet pregovarjava pol ure, da zaspi. Me jezi, res.

Jutri sem frej in bova počivala, v petek pa proti Tržiču. Pa se vidimo v nedeljo. Lepo se imejte!