Tjuš ima počitnice, kar mi je sicer malo "pokvarilo" načrte kolesarjenja, a sem se odločila, da se ne pustim. Pač ne bom štartala ob šestih, ampak ob osmih. Z menoj pa se je tako danes na prvo turo peljal tudi Tjuš. Sedaj, ko imava zaščito za veter, naju nič ne ustavi, ustavijo se pa drugi, ki naju zagledajo, saj niso vajeni poštarsko opremljenega kolesa z otrokom.
Zjutraj sva morala najprej po kreme za Bežigrad, zato je šel Janez z mojim kolesom do Piazze. Midva sva se tja potem pripeljala 8.15, mu pustila avto in se napokala na kolo. Do mesta, po Prešernovi do Tržaške in naprej proti Drenovem Griču oz. Lesnemu Brdu. Vso pot sem vozila kar hitro, saj sem želela čim prej priti do odcepa za Horjul. Cesta namreč ni ravno prijazna kolesarjem, pa še delo na cestu naju je pričakalo, tako da sva stala na semaforju skoraj 5 minut. Tjuš je vmes jedel bebi piškote, ki mu jih je zrihtal oči, tako da je imel ves čas delo.
V Lesnem Brdu sva zavila proti Horjulu. Cesta čez hribček sploh ni tako strma in v senci dreves sva bila hitro na vrhu. Spust proti Horjulu naju je ohladil in proti Dobrovi sva nadaljevala v hitrem tempu. Vmes sva se na eni avtobusni postaji ustavila, ker naju je klicala mama, tako da je lahko pojedel svoj mini jogurt. Vso pot sva si ogledovala "iše" (hiše), štela "tuči" (koruzo), "doda je tekla", avto se je mimo peljal ... skratka cel kup enih stvari. Aja, pa spoznala sva, kaj je to "noj" (gnoj). Ga je bilo tudi veliko, ker je bilo veliko "ija ija ooo" (kmetij).
V Dobrovi sva zavila proti Podutika, prevozila še zadnji vzpon proti Toškemu čelu, in se spustila proti domu. Privoščila sva si dobro malico, kosilo naju še čaka, kajti zdajle že smrči v posteljici, jaz se mu bom pa po vsej verjetnosti kmalu pridružila. :) Kaj? Tudi mami si zasluži počitek.
Zjutraj sva morala najprej po kreme za Bežigrad, zato je šel Janez z mojim kolesom do Piazze. Midva sva se tja potem pripeljala 8.15, mu pustila avto in se napokala na kolo. Do mesta, po Prešernovi do Tržaške in naprej proti Drenovem Griču oz. Lesnemu Brdu. Vso pot sem vozila kar hitro, saj sem želela čim prej priti do odcepa za Horjul. Cesta namreč ni ravno prijazna kolesarjem, pa še delo na cestu naju je pričakalo, tako da sva stala na semaforju skoraj 5 minut. Tjuš je vmes jedel bebi piškote, ki mu jih je zrihtal oči, tako da je imel ves čas delo.
V Lesnem Brdu sva zavila proti Horjulu. Cesta čez hribček sploh ni tako strma in v senci dreves sva bila hitro na vrhu. Spust proti Horjulu naju je ohladil in proti Dobrovi sva nadaljevala v hitrem tempu. Vmes sva se na eni avtobusni postaji ustavila, ker naju je klicala mama, tako da je lahko pojedel svoj mini jogurt. Vso pot sva si ogledovala "iše" (hiše), štela "tuči" (koruzo), "doda je tekla", avto se je mimo peljal ... skratka cel kup enih stvari. Aja, pa spoznala sva, kaj je to "noj" (gnoj). Ga je bilo tudi veliko, ker je bilo veliko "ija ija ooo" (kmetij).
V Dobrovi sva zavila proti Podutika, prevozila še zadnji vzpon proti Toškemu čelu, in se spustila proti domu. Privoščila sva si dobro malico, kosilo naju še čaka, kajti zdajle že smrči v posteljici, jaz se mu bom pa po vsej verjetnosti kmalu pridružila. :) Kaj? Tudi mami si zasluži počitek.
Še slikica, kje sva se peljala:
Naredila sva 39 km in se vozila 2 uri 15 minut (viamichelin se je pa vozil 2.45).
Jutri greva pa gotovo proti Škofji Loki, odvisno, kdaj se bo zbudil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar