Štartala sem ob 6.15. Najprej me je zjutraj razjezil sosedov Piko, ki že en teden kampira pod našim avtom in čaka na Fejo, da bi jo ...., ker se goni. Seveda zavoha tudi nas tri in nam sledi kamorkoli. Zjutraj mi je sledil do najboljega soseda v Šiški, potem je pa le uvidel, da je bolje, da gre nazaj. Pot sem nadaljevala proti Tacnu, čez Šmartno pod Šmarno goro proti Vodicam. Ob sedmih sem bila v Vodicah, od tu do Komende pa je bila cesta grozna in me je kar premetavalo. Pol osmih sem bila v Kamniku. Šlo mi je super. Ves čas sem gonila v osmi, deveti ali deseti prestavi, tako da so se noge lepo vrtele, brez posebnega napora. Že na poti do Kamnika sem se odločila, da pot kar nadaljujem, kar bo pa bo. Proti Tuhinjski dolini. Cesta čez dolino je ravno prav razgibana, da nimaš občutka, da je ves čas napeta. Ob devetih sem premagala prvi resni vzpon na Špitalič. Tam sem tudi poklicala očija, da mi je dal napotke za vožnjo, čim več vode, da mišice ne otrpnejo. Sonce me je prijetno grelo, ni bilo prevroče, ves čas sem lahko imela oblečen brezrokavnik. Edina napaka je bila, ker nisem imela kolesarskih hlač, vendar žal jih dobim šele konec tedna. Do Špitaliča mi je namreč že malo otrpnila rit in nisem bila čisto prepričana, če je še tam, kjer mora biti. :)
Spust proti Vranskem je bil po treh urah pravo razkošje, vmes sem razmišljala, kako bi bilo, če bi šla v ta klanec gor. Sem smotana, a ne? Samo tudi to bo treba probat. No, proti koncu spusta me je ujel in prehitel tudi en kolesar in me navdušeno pozdravil, potem pa še hitreje izginil v daljavo. On je imel specialko in si je to lahko privoščil. Slab izgovor, a ne? Na Vranskem pa polna optimizma začnem gonit. Malo sem že pozabila, koliko je klanca do Trojan. V mojih mislih je bil bitveno krajši. A pet kilometrov mi vseeno ni ušlo. Še dobro, da je ves čas po malem pihalo, čeprav me veter od spredaj ni ravno navduševal. Tukaj sem prvič preklela klanec in nad mano je viselo eno veliko vprašanje, kaj zaboga mi je bilo tega treba. Še dobro, da sem dovolj trmasta, da se ne vdam kar tako, pa četudi potem izdihnem. Najbolj so me motili tovornjakarji, ker se obnašajo, kot da so sami na cesti. Našel se je seveda tudi en brihten, ki je z golfom trobil in se delal frajerja. Mater, on naj se usede na kolo in se pelje. Če ne bi šla v breg, mu gotovo pokažem kakšen nezaželen prst. :)
Na Trojane sem prispela ob 10. uri. Ko sem stopila s kolesa, sem komaj znala hodit. Privoščila sem si en krof in kupila še enega za Janeza (pojedel ga je Tjuš). Prodajalka me je samo čudno gledala, ko pa sem ji rekla, da sem že štiri ure na kolesu, me je pa še bolj čudno pogledala. Pojedla sem krof, do sem sem popila že skoraj liter in pol vode in nadaljevala s kolesarjenjem. Poklicala sem tudi Janeza, ki ni bil čist prepričan, če je z mano vse okej. Umsko namreč. :) Proti Domžalam sem pričakovala nenaporni spust, kjer se bom malo spočila. Ja valda. Že na vrhu me je pričakal veter, direkt v prsi, kar je pomenilo, da sem gonila ko zmešana in nikamor prišla. Če sem spustila, sem se skoraj ustavila. Nekje pri Lukovici sem ugotovila, da moje noge niso več moje. Bolj sem gonila, manj metrov sem naredila. Čas je naredil svoje, kilometri tudi in bila sem primorana poklicati Janeza, naj me pride v Domžale pred Tosamo iskat. Do tja se je vleklo, da ne pomnem. A ob pol dvanajstih sem srečno prispela na "cilj". Srečna, da grem lahko v avto sedet, še bolj pa sem bila srečna, ker mi je po dolgih letih uspelo narest 92 km v enem kosu.
Doma sem si privoščila brinovo kopel, se namazala še z brinovo kremo in sedajle bolečin skoraj ne čutim več. Privoščila sem si bolj ležeče popoldne in začuda se je tudi Tjuš strinjal z mojim ležanjem. Do naslednjega tedna me čakajo le krajše ture, uro ali uro in pol dolge, nato pa spet ena daljša. Tisti plan, da grem jutri do Borovnice, se je spremenil, in se bo uresničil naslednji teden. Ja, kaj čem. Kdo pa je rekel, da mora vse po planu.
Takole je videti pot po viamichelin:
- Time
- 06h35 which on motorways
- Distance
- 92 km
Ni komentarjev:
Objavite komentar