Včerajšnji dan smo izkoristili za izlet v Tamar. Priprave so se začele že v soboto, ko mi je oči posodobil kolo. Namontiral mi je nov otroški sedež (njegov) in zaščito za veter. Sedaj Tjuš sedi nižje in še veter mu ne piha direkt v glavo.
V nedeljo zjutraj smo počakali, da se je mali gospodič zbudil, sem mu morala malo pomagati, ker si je zaželel daljšega spanja. Napokali smo se v avto, en kolo v prtljažnik, dva pa zadaj na stojalo. In smo šli, proti Mojstrani. Načrt je bil namreč, da gremo v Tamar. Špela in Sandi sta bila v tem času že na poti na Vršič s kolesom. Mi pa smo se lepo parkirali, oborožili kolesa s torbami s hrano in oblačili. Jaz sem imela svojo košaro in Tjuša, mami kolesarske torbe čez prtljažnik, oči pa torbo z malo hladilno torbo. Tjuš je bil fest oblečen, čez noge pa je imel volnene gamaše, da ga ni zeblo. Ob 10. uri smo štartali po koledarski poti proti Kranjski Gori. Ta kolesarska pot je super zadeva, ker se res izogneš prometu, uživaš v naravi in se voziš v senci dreves. V eni uri smo prispeli v KRG, tam smo napumpali gume, Tjuša previli in pojedli malo čokolade. Tjuš je že na poti do sem pojedel tri kose kruha, ker je bil takoj lačen. Falotek mali. Vso pot je komentiral dogajanje okoli sebe, ves čas gledal, ali sta ata in mama z nama, ali je kje kak traktor, videl je celo kozice, pa potem konjičke, pa kolesarje, ki so se podili po kranjskogorskih hribih, pa otroci so se igrali ... en kup zanimivosti.
Ob 12. uri smo bili v Ratečah. Tjuša je počasi začel iskati škrat Zaspanček. A v Planici je bilo spet ful zanimivo, saj se ni mogel načuditi velikanski skakalnici. Še zadnje priprave in začel se je vzpon do Tamarja. Pred nami je bila makadamska pot. Sama še nisem bila v Tamarju in zato nisem niti vedela, kaj me čaka. Prvi klanec je bil kar hud, drugi še hujši, potem nekaj manjših in evo naju na vrhu. Oči me je samo gledal, ker ni verjel, da imam toliko moči, da se lahko vso pot peljem. Se moram pohvalit, a res sem imela dober dan in veliko moči. Zdelo se mi je, da lahko premagam vse. Ljudje na poti so me tudi samo debelo gledali, meni pa je to dalo samo še poseben zalet. V slabi uri smo bili na vrhu. Tjuš je zadnjih deset minut že spančkal, a na vrhu se je takoj zbudil. Privoščili smo si malico, naročili še juho in kislo mleko z žgancami ter tri velika piva.
Za pot nazaj smo malo porihtali moje kolo. Spredaj na balanco sva z očijem naredila povšterček iz puloverja, da bi lahko Tjuš naslonil nanj glavo in zaspal. Takoj je pogruntal, zakaj se gre in bil vso pot do Rateč lepo naslonjen, motila ga je edino čelada. V Kranjski Gori sem mu dala čelado dol, mu dala na glavo rutko, zavezala sem jo na "Micko", tako da se je lažje naslonil in zasmrčal. Mi pa v galop, oči spredaj je dajal tempo, midve z mami pa za njim. Vso pot do Mojstrane smo leteli od 28-30 km/h (toliko je kazal od mami števec). Tjuš je vse lepo prespal, mi pa smo se nakolesarili.
Seveda ne bi bili mi, če ne bi šli spotoma proti domu še nekam na obisk. Tokrat smo obiskali teto v Rebru nad Podljubeljem. Ob sedmih smo prijetno utrujeni končno prišli domov. Tjuš je takoj zaspančkal, mi smo pa tudi dali noge na off. Naslednjič mora zraven še najin očka, da gre končno na eno daljšo turo in da bo malo zmatran. :)
Pa še nekaj slikic:
naprej namakanje v škafu na travi
na poti v Kranjsko Goro
v Tamarju
V nedeljo zjutraj smo počakali, da se je mali gospodič zbudil, sem mu morala malo pomagati, ker si je zaželel daljšega spanja. Napokali smo se v avto, en kolo v prtljažnik, dva pa zadaj na stojalo. In smo šli, proti Mojstrani. Načrt je bil namreč, da gremo v Tamar. Špela in Sandi sta bila v tem času že na poti na Vršič s kolesom. Mi pa smo se lepo parkirali, oborožili kolesa s torbami s hrano in oblačili. Jaz sem imela svojo košaro in Tjuša, mami kolesarske torbe čez prtljažnik, oči pa torbo z malo hladilno torbo. Tjuš je bil fest oblečen, čez noge pa je imel volnene gamaše, da ga ni zeblo. Ob 10. uri smo štartali po koledarski poti proti Kranjski Gori. Ta kolesarska pot je super zadeva, ker se res izogneš prometu, uživaš v naravi in se voziš v senci dreves. V eni uri smo prispeli v KRG, tam smo napumpali gume, Tjuša previli in pojedli malo čokolade. Tjuš je že na poti do sem pojedel tri kose kruha, ker je bil takoj lačen. Falotek mali. Vso pot je komentiral dogajanje okoli sebe, ves čas gledal, ali sta ata in mama z nama, ali je kje kak traktor, videl je celo kozice, pa potem konjičke, pa kolesarje, ki so se podili po kranjskogorskih hribih, pa otroci so se igrali ... en kup zanimivosti.
Ob 12. uri smo bili v Ratečah. Tjuša je počasi začel iskati škrat Zaspanček. A v Planici je bilo spet ful zanimivo, saj se ni mogel načuditi velikanski skakalnici. Še zadnje priprave in začel se je vzpon do Tamarja. Pred nami je bila makadamska pot. Sama še nisem bila v Tamarju in zato nisem niti vedela, kaj me čaka. Prvi klanec je bil kar hud, drugi še hujši, potem nekaj manjših in evo naju na vrhu. Oči me je samo gledal, ker ni verjel, da imam toliko moči, da se lahko vso pot peljem. Se moram pohvalit, a res sem imela dober dan in veliko moči. Zdelo se mi je, da lahko premagam vse. Ljudje na poti so me tudi samo debelo gledali, meni pa je to dalo samo še poseben zalet. V slabi uri smo bili na vrhu. Tjuš je zadnjih deset minut že spančkal, a na vrhu se je takoj zbudil. Privoščili smo si malico, naročili še juho in kislo mleko z žgancami ter tri velika piva.
Za pot nazaj smo malo porihtali moje kolo. Spredaj na balanco sva z očijem naredila povšterček iz puloverja, da bi lahko Tjuš naslonil nanj glavo in zaspal. Takoj je pogruntal, zakaj se gre in bil vso pot do Rateč lepo naslonjen, motila ga je edino čelada. V Kranjski Gori sem mu dala čelado dol, mu dala na glavo rutko, zavezala sem jo na "Micko", tako da se je lažje naslonil in zasmrčal. Mi pa v galop, oči spredaj je dajal tempo, midve z mami pa za njim. Vso pot do Mojstrane smo leteli od 28-30 km/h (toliko je kazal od mami števec). Tjuš je vse lepo prespal, mi pa smo se nakolesarili.
Seveda ne bi bili mi, če ne bi šli spotoma proti domu še nekam na obisk. Tokrat smo obiskali teto v Rebru nad Podljubeljem. Ob sedmih smo prijetno utrujeni končno prišli domov. Tjuš je takoj zaspančkal, mi smo pa tudi dali noge na off. Naslednjič mora zraven še najin očka, da gre končno na eno daljšo turo in da bo malo zmatran. :)
Pa še nekaj slikic:
naprej namakanje v škafu na travi
na poti v Kranjsko Goro
v Tamarju
Ni komentarjev:
Objavite komentar