Prišel je Nodi

Dobesedno. Ni nas le obiskal, ampak se je kar priselil k nam in bo tu ostal za vedno. Za zdaj visi na žebljičku v dnevni sobi in spremlja dogajanje, mi pa ga občudujemo.

In kako je sploh prišel do nas? Zgodba ima en kup zapletov in nesporazumov, a z Barbi sva se potem le dogovorili. Njena slaba vest (čeprav ni bilo tako hudo, samo je vztrajala) je hotela, da za Tjuša naredi Nodija. Lesenega! Vau! Že jaz sem bila navdušena, kaj šele Tjuš. Kako sem ji hvaležna, ve samo ona. Tjuš ni mogel skriti navdušenja. Ko sem v nabiralniku zagledala kuverto in na njej tudi njen naslov, sem pošto raje predala Tjušu. Z navdušenjem je že na hodniku odprl in pogledal notri. "Nodiiiiii! Mamica, glej, Nodi!" je rekel z glasom, ki ti pove vse. Iskre v malih očeh so se svetile, stisnil ga je k sebi in ga gledal kot boga. Pa še avto ima. Previdno ga je držal za vrvi in nesel malo nad tlemi, tako da se je avto peljal. "Avto pele Nodija," je govoril v dvigalu. V stanovanju sva ga obesila kar v dnevno sobo nad kotiček, da ga ima vedno na očeh. Ti hecni mali Nodi!

Barbi še enkrat hvala, da si z drobno malenkostjo polepšala dan mojemu sinu.

Seminar na temo moteč otrok

V ponedeljek smo imeli zanimiv seminar na temo moteč otrok. Predaval nam je Bogdan Žorž, psihiater in psiholog. Pri tem je treba opozoriti, da moten otrok ni nujno moteč in da nemoteči otroci včasih potrebujejo več pomoči, saj so več pozornosti dobili prav moteči. Povzela bom nekaj glavnih misli predavatelja. Čeprav so v glavnem namenjene nam učiteljem, mislim, da bodo zanimive tudi vsem drugim staršem.

Se še spominjate, kakšni ste bili kot učenci v šoli? Se spomnite kakega svojega motečega dejavnika? Kaj vas je privedlo do tega? Kako so na to reagirali vaši starši? In kako vaši učitelji? Kaj pa sošolci?

Velikokrat se na motečnost odzovemo z molčečnostjo. Kar pomislite, kolikokrat vam kaj ne ustreza, zunaj pred blokom se dere mularija, ponoči nekdo v ulici glasno poje ... a vi samo sedite v stanovanju in ne odreagirate. Ker ste se na to navadili ... in tako pogorite na celi črti. Kaj pa če na vsako motečnost odreagirate z dretjem, vpitjem? Če na svojega otroka nehote začnete vpiti, ker je polil mleko po tleh? V nas so neki stari vzorci, da tako moramo odreagirati, ker smo, preprosto, tako naučeni, da je prav. Pa je res prav? In potem imate občutek, da se že ves dan samo derete. Pomešali smo sedanjo in preteklo izkušnjo in na sedanjo situacijo odreagirali s preteklo izkušnjo. Zavestno se moramo truditi, da do tega ne pride. Temu lahko rečemo tudi, da preštejte do deset, preden se zaderete po nepotrebnem.

Katere oblike nemira poznamo?

1. ustvarjalni nemir - to je nemir, ki ga srečujemo na delavnicah, in tak nemir ne sme biti moteč.

2. anarhični nemir - ko enostavno ne obvladamo več situacije, postane nemir, ker se otrok začne dolgočasiti, ker ga nobena stvar ne zanima več

3. nemir iz strahu - na strah lahko odreagiramo tako, da enostavno zmrznemo ali da svoje življenjske funkcije damo na maksimum in se vsemu upiramo z vsemi svojimi močmi

Veliko otrok ima strah pred vrtcem in kasneje šolo. Starši velikokrat otrokom šolo naslika(j)mo kot prijazno ustanovo, kjer poučuje prijazna učiteljica, vsi sošolci ga bodo imeli radi ... A ob prvem močnejšem glasu vzgojiteljice in učiteljice, ob prvem odrivu sošolcev in ob prvih hudih besedah, ki otrokom sežejo do srca ... otroka strese od strahu. Začnejo se pojavljati male neugodnosti, ki otroke lahko pripeljejo do hudih travm. Iz tega pa potem izhaja nemiren otrok, ki se lahko odzove tudi z nasiljem. Strah pa je lahko prisoten tudi zaradi prevelikega pričakovanja staršev zaradi ocen, lepega vedenja v vrtcu, napredka, kaj vse bi že lahko znal, pa ne. To napetost in željo staršev čutijo že otroci v vrtcu.

4. nemir kot življenjski slog - nemir otroka je včasih treba kaznovati, a nemalo je staršev, ki ne znajo odreagirati na tak nemir. Ne znajo nastopiti kot starši, ker bi radi bili prijatelji otroku. In otrok dobi prepričanje, da tako mora biti.

Neka kvazi sodobna vzgoja govori o tem, da bi morali biti starši in otroci prijatelji. Res? Prijatelje lahko najdeš povsod po svetu, a starši so samo eni. In če so tudi ti otrokovi prijatelji, potem je ta otrok tako rekoč brez staršev, ki pa jih za svoj razvoj nujno potrebuje. Otrok potrebuje nekoga, da ga vodi, da ga pripelje na pravo pot življenja, da ga usmerja, mu pomaga, vzgaja, mu omogoči izobraževanje, mu nuditi okolje ljubezni in sreče. Prijatelji pa so nekaj povsem drugega. Starši si tega ne smemo privoščiti.

Tipi motečega otroka

1. hiperkinetični otrok oz hiperaktivni otrok - po mnenju gospoda Žorža takih otrok ni, to naj bi bila le neka sodobna diagnoza staršev, ki ne obvladajo več svojega otroka. Otrok pač usmeri pozornost tja, kamor ga zanima. In starši so dolžni otroki omogočiti take dejavnosti in igre, ki otroka zamotijo in tudi zanimajo.

2. razpuščen otrok - otroka vzgaja TV ali internet ali ulica. Takih otrok je danes veliko, mogoče celo več, kot si lahko mislimo. Vedno bolj zaposleni starši, otroci brez varstva samevajo doma do poznih popoldanskih ur. Namesto kvalitetnega preživljanja prostega časa s starši, tega preživijo ob računalnikih in televiziji. Ne poznajo pravil, ker jim jih nihče ne postavlja. In mislijo, da je tako edino prav. Tak otrok je po navadi za svoja leta zelo, celo preveč samostojen. In starši se s tem celo pohvalijo. Nekateri si pri desetih letih znajo skuhati kosilo, obesijo perilo, pomijejo posodo ... nimajo pa otroške svobode za igro, ki jo nujno potrebujejo.

3. otrok z negativnimi vzgojnimi vzori - pri teh otrocih je zelo viden negativni odnos do šole, do učiteljev, saj imajo starši o vsem tem slabo mnenje. Otrok se po mnenju staršev v šoli ne more imeti "fajn" in slej, ko prej ga bo doletela krivica. Takrat pa otrok izgubi voljo do šole

4. otrok kot žrtev nasilja ali zlorab - tak otrok je lahko zelo tih ali pa tudi sam nasilen. Starši so za otroka najpomembnejši odrasli in če v družini prihaja do zlorab in nasilja, otroci to sprejmejo kot nekaj, kar je normalno in mislijo, da to počnejo pač vsi odrasli. Taki otroci potrebujejo dolgo časa, da se zaupajo drugemu odraslemu.

5. razvajen otrok - tak otrok ni vzgojno zanemarjen, nasprotno, z njim se veliko ukvarjajo, dobro pozna pravila, a živi v nekem prepričanju, da zanj to ne velja. Da njemu vse pripada, da je on središče vesolja, nenehno išče pozornost vseh okoli sebe, saj misli, da si jo zaslužil že s samo s tem, ker je tam. Taki otroci so lahko tudi nasilni oz objestni, saj mislijo, da si lahko privoščijo vse in jim pri tem nihče nič ne more. Če imate opravka s takim otrokom, mu je treba čim večkrat in ves čas postavljati zahteve, pravila in otroka jasno pripraviti na to, da vse to tudi sprejema. Problem pri tem je, da s(m)o starši krivi, da je otrok razvajen in bomo na koncu sami krivi, če si tega ne bomo priznali čim preje.

Zelo pogostokrat srečamo kombinacijo otrok žrtev nasilja, a obenem razvajen - starši otroka najprej natepejo, nato pa mu zaradi slabe vesti kupijo vse, kar si želi.

Kako vem, da je otrok v stiski?

1. otrok išče pomoč - lahko nas sam prosi za pomoč, lahko začne iskati pozornost, da bi pokazal nase, lahko da se bo želel maščevati, lahko pa svojo energijo usmeri na nadomestno dejavnosti (na primer v šport - takrat je treba otroka vzpodbujati, ne mu vzeti športa, glasbene šole ali krožka, ker ima slabe ocene, spodbudite ga, da bo pri tem uspešen in to uspešnost prenesel še na šolo), občutek krivde.

2. otrok se preda, kapitulira - otrok laže oz prikriva resnico, zanika problem, igra neko vlogo (klovn, preveč priden ...), slepo posnema vzorce (na primer, nasilen oče zapusti družino in sin prevzame vlogo očeta in pretepa mamo), občutek krivde.

3. otrok beži - dokler je otrok na begu, ne moremo nič, ko pa pride nazaj, mu moramo provokativno ponuditi pomoč, tako da ga soočimo z begom (primer je samomor, ko otroka enostavno vprašamo, kako misli to narediti in kaj se bo potem spremenilo ... na vse to pozna odgovore, ko pa ga vprašamo, kaj bo potem z njim, pa ne ve - šele takrat bo začel razmišljati o sebi in takrat mu lahko pomagamo), depresivnost, umik v bolezen, občutki krivde.

Otrokom je treba dajati kratkoročne cilje, ne dolgoročne. Reki naših staršev: "Uči se, uči se, da boš nekoč nekaj postal," otrokom ne pomenijo nič. "Uči se, da boš to konferenco imel dobro oceno, treniraj, da bo to sezono uspešen ...", je več kot dovolj, da otroka motiviramo. Kajti brez motivacije človek ne more delovati.

Bučni strahec

Vedno sem si želela narediti strahec iz buče. Lani mi je čas ušel, letos pa mi je le uspelo. Pri sosedih na vrtu je zrasla lepa buča in dobili smo jo v dar. Takoj je bil znan njen namen, iz nje bomo naredili strahca. Včeraj sta Janez in Tjuš začela z delom. Odrezala sta vrh buče in pobrala iz nje semena. Potem sta na bučo narisala učke, nos in strašna usta. Tjuš se je zraven zelo zabaval in po svoje risal po buči. Ko pa je zagledal izrezan obraz, je vpil od navdušenja. Našli smo še svečko in strahec je oživel. Vau! Največja atrakcija v našem stanovanju je sedaj na balkonu in nas gleda skozi šipo. Tjuš pa ga na drugi strani opazuje in se z njim pogovarja.

Nov praznični videz

Verjetno ste že opazili, da velikokrat spreminjam videz svojega bloga. Tokrat sem se odločila za praznični videz, in sicer za tortice. Sama obožujem tortice in sladkarije, čas, ki prihaja, pa je ravno pravšnji, da spečemo kakšno dobroto. Uživajte! Trenutno se učim, potem pa bodo na vrsti kakšne globoke misli slavne profesorice. :)

Just ima novo ponudbo

Bližajo se prazniki in tudi pri Justu smo poskrbeli za lepa darila. Na voljo imamo dva lepa seta, ki ju lahko kupite zase ali pa nekomu kot božično darilo. Zadnje naročilo pri Justu v tem letu je 16. 12., ta dva seta pa kupite najkasneje v drugi polovici novembra.

1. slezenovčev set - pena za prhanje, mleko za telo in krema za obraz ter pilica - vse lepo zapakirano v lični torbici ... 26 evrčkov

2. mini set - tri mini kremice: aktivna, ognjičeva in krema za roke ... 17 evrčkov

Vse moje zveste stranke pa dobite tudi Justov koledar 2010!

Ustvarjam 2.

Kot sem že napisala, sem poleg pikapolonic in čebelic naredila tudi dva druga izdelka iz das mase. Prvi je namenjen Špeli in Sandiju, drugi pa Vesni.

za dobrodošlico v novem domu

za diplomo na ekonomiji

Ustvarjam

Te dni me je spet ujela ustvarjalna žilica. Za moje otročke v 2. razredu, od katerih se jutri poslavljam, sem naredila majhne obeske s pikapolonicami in čebelicami. Kot spomin na naš skupni mesec in da bodo v življenju čim bolj srečni. Jutri imamo razredni piknik sredi razreda, malo se bomo posladkali, zraven pa jih bom obdarila z drobno pozornostjo.

Izdelki so narejeni iz das mase, posušene na zraku, slikice so pobarvane kar s temperami, čez pa je vse prelakirano z lakom.

P.S.: Naredila sem še nekaj, pa ne smem povedat ... ne še :)

Datum strokovca

Danes je le prišla pošta, ki jo čakam že 14 dni. Datum za strokovni izpit je 9. november ob 16.30. Moja komisija je Smolej Mazovec kot predsednica, Mavri kot spraševalka za ustavno ureditev in Podvršnikova za slovenski jezik.

Se grem učit, ker zdaj se je veliko lažje, ko vem, kdaj me čaka ta zanimiva literatura.

O službi itd. bom pa poročala naslednjič. :)

Verina punčka Hana

Moja nekdanja sošolka, najboljša prijateljica v OŠ, nekdanja soseda in sedaj dobra prijateljica Vera je na Japonskem rodila majhno deklico Hano. Deklica je največji srček in cukrček, ki ji bo popestrilo življenje daleč stran od nas. Želim jima veliko zdravja, obilo sreče in čim več smeha. Čez eno leto pa nas le obiščita v naših krajih. Bodite srečna družinica.

Vera, upam, da nisi jezna, ker sem objavila kar slikico s FB, samo je tak cortek, da sem si enostavno to kar sama dovolila.

Imamo nov računalnik

Končno smo ga dobili. Nov laptop oz prenosnik. Že tri leta čakava nanj, ker stari nama je začel počasi kravljžati še zadnje živce, ki so do večera ostali še dobri. Tako sva se odločila, da z mojo prvo plačo kupiva novega.

Tokrat je to HP Probook 4710s (glej sliko s torbo vred). 17-inčni ekran je ravno tako nekaj, kar sva si želela, odkar so prišli taki na tržišče. Je lep, super hiter (če ga primerjam s starim), velik, tih, zmogljiv, z veliko prostora. Malo je sicer smešno, ker slika ni čez celoten ekran, a to je še najmanj. Je pa zato pregledna, svetla in full colorna. Hahaha. Odporen je proti politju tipkovnice, kar je seveda uredu, saj imamo pri hiši različne sorte štorov. Primer je za manjša podjetja ... za najino Koalco torej ravno pravšnji. In za moje šolske naloge ter druge obveznosti ravno tako. Pa za filme dol vlečt in tudi za ogled kakega od njih. In tudi za kakšno igrico navsezadnje. Zakaj pa ne? Aja, pa za Tjuševe risanke, seveda.

Vesela sem ga kot mali otrok, ko dobi igračko. In tudi zaslužila sem si ga že, še posebno, ker sem bila pridna in osem mesecev zastonj delala. Grem zdaj še malo inštalirat nove stvari, da zapolnim prazen precej prazen disk.

Peš na Rožnik

Prva oktobrska nedelja nas je pozdravila z meglo. Kot je navada v Ljubljani, do 13. ure težko uspemo videti kaj sonca. Nato pa se je nebo razjasnilo in vreme je bilo kot nalašč za sprehod. Tokrat midva nisva šla na Gorenjsko, ampak so Gorenjci prišli v Ljubljano. Ata, mama, Špela in Sandi. Dobili smo se v nabito polnem Tivoliju, ki je pokal od sprehajalcev in kolesarjev. Napotili smo se kar proti vrhu Rožnika, t. i. Cankarjevem vrhu.

Spomnila sem se, da sem enkrat rinila z vozičkom na vrh in to po prvi poti, ki bi lahko vodila na vrh. Bila je strma in me je takoj minilo, da bi šla še kdaj. Tako smo se odločili, da bomo raje sledili tablam, ki vodijo na vrh. Že zaradi Tjuša, ki bi ga ob pogledu na strmino takoj minilo hoditi. Na poti smo najprej nabrali nekaj divjega kostanja za Špelo, potem smo si ogledali okolico gradu Tivoli, potem pa kar naravnost gor. Jaz sem vedela, da je kar daleč do vrha, drugim pa se je zdelo še dlje. Madona, zgledali smo tako, kot bi šli na Triglav. Kot da ne bi nikoli hodili v hribe. Vsem se je zdelo, da ne bomo nikoli na vrhu. A tudi vrh smo doživeli, si tam privoščili kavo in kostanj, potem pa po hitrem postopku odšli proti Tivoliju po strmi poti in bili en, dva, tri dol. Tega, da so vsi štirje ugotovili, da sem jih peljala okoli rit v žep, itak ni treba razlagat. Hahaha!

Tjuš je bil dobro razpoložen in je hodil vso pot. Nabiranje kostanja, želodov, hoja po koreninah, opazovanje "pop" (gob) in dičile po gozdu ter plezanje po skalah ga je zmotiviralo, da je prišel sam do vrha. Gor je popil sok in pojedel flancat, nazaj dol pa se je nesel. Bil je prijetno utrujen, čeprav mora trenutno še veliko predebatirati v postelji pred spanjem. Ja, zanj je to prava pustolovščina, ki je ne bo pozabil kar tako. Mamica pa je ponosna nanj.

Video, kako splezati na skalo po atovih navodilih:

Obisk živalskega vrta

vožnja z vlakcem

kunec v naročju

slon prosjači

plezanje po igralih

moja moja kozica

ata, lej, ima roge

činčila buci buci

SLIKE SO NALEPLJENE PRED BESEDILOM, KER NEKAJ NAGAJA BLOG

Danes smo že tretjič v tem letu obiskali živalski vrt. Vzrok današnjega obiska je bilo atovo samsko vikend življenje in Pika Nogavička, ki je odprla novo kletko za male opise samarije, po domače Fickote. Dobile so namreč novo hiško ob vhodu, zraven kozic in pujskov.

Tjuš je bil sprva navdušen za ZOO, predvsem nad kozicami in pujski, potem nad morskim levom, opicami in slonom. Slon je Potem pa ga je veseljo začelo minevati, ker je postal zaspan. Nastopila je mala tečnoba in nič nisva naredila prav. Treba je bilo delati z njim v rokavicah, ker drugače je takoj pokazal svojo trmo. Lump mali!

Sicer je bilo v ZOO ogromno ljudi, pa tudi dogajalo se je veliko. Po nastopu morskih levov je nastopila Damjana Golavšek, katere pesmice znamo vse na pamet, saj CD Rad imej živali že malo hrope :). En kup je bilo stojnic in na eni od njih smo dobili nove loparje za badminton, spet na drugi bonbone. Imeli pa smo tudi priložnost od blizu si ogledati činčile in kunca. Kunca je Tjuš celo držal v naročju in bil čist fertik, ker sploh ni dojel, da ima zajčka v naročju. Lahko smo hodili po hoduljah, risali in pihali mehurčke. Skratka, poskrbljeno je bilo za lepo vreme, dobro voljo, samo naša mala trma se je odločila, da bo raje zaspanko.

Nika na obisku

V ponedeljek je bila pri nas na obisku Tanja s svojo malo dvomesečno Niko. Pikica mala je tako fletna, da bi jo človek kar pojedel. Odkar sem jo zadnjič videla, je zrasla in postala prava mala dojenčica. Imeti v naročju tako malo štručko, te spet navda z novimi občutki, ki jih lahko začutiš le kot mati. Bi jo kar imela ... a prej bo treba še kaj narediti :). Tjuš je bil navdušen nad Niko, čeprav ji je malo zameril, ker si je sposodila njegov kavč, povšter in njegovo dekico. A ko se je lahko ulegel poleg nje, je pozabil na zamero. Tudi v mojem naročju je lahko preživela kar nekaj časa, Tjuš pa naju je lepo pokrival, da nama je bilo prijetno vroče. Zna skrbeti za dojenčke :)

Prihaja Nodi!

Nodi je prišel! Včeraj je bil v City Parku v Ljubljani na obisku Nodi in njegovi prijatelji. Ker je Tjuš zadnje čase navdušen nad njim, smo se tudi mi odpravili tja.

V prvem nadstropju centra je bilo že vse pripravljeno na novo Nodijevo pustolovščino. Mali oder, Nodijeva hišica, mize za risanje, pa koliba Dina in Dona ter zapor gospoda Piska. Sedeli smo v tretji vrsti in Tjuš je komaj čakal, da pride Nodi. Potem pa na oder stopi palček. Gledava tri minute in v jok. Da to pa on ne bo gledal, ker to so eni sami čudni tipi. Gremo v zadnjo vrsto in z varne razdalje opazujemo dogajanje na odru. Ustrašil se je namreč v palčka oblečenega človeka, ker Tjuša je očitno strah teh čudnih maskot. Počasi se je vživel in ko smo na oder priklicali pravega Nodija, mu je že veselo, a s spoštovanjem mahal. Kasneje se ni hotel slikati z njim, se je močno oklepal Janeza, a ko je videl, da se vsi otroci slikajo z njim, se je le opogumil in stopil v njegov objem.

Sodeloval je tudi pri plesu, ki ga je vodil palček. Ringa raja in druge hopsasa plese je odplesal pogumno. Na plesišču je srečal tudi prijateljico Nayo in prijateljčka Nejca. Z Nayo sta celo odplesala Ringa raja, ki je tudi na posnetku. Na koncu pa se je peljal še z Nodijevim avtom.

Pobarvali smo tudi nekaj risbic, da bi mogoče zadeli kakšno knjigico, in pobrali nekaj različnih pobarvank za domov, da bo mamica narisala velike Nodije za na steklo. Prvi se že suši in čaka na Tjuševo navdušenje.