Tek

Nekaj je bilo treba narest in čas je že bil. Kile so se nabirale, časa ni bilo (kao), ker sem pisala diplomo. Zdaj izgovorov ni več, ker imam čas, več kot dovolj. Zato sem začela tečt.

Včasih, khm ... koliko let nazaj?, sem ogromno tekla. Treningi smučarke so bili vsakodnevno sestavljeni iz teka. Udeleževala sem se tudi krosov in imela kar nekaj zelo dobrih uvrstitev. Rada tekmujem, ker se tako dokažem sebi in drugim, da zmorem. Tudi v srednji šoli mi tek nikoli ni delal problemov in Cooperjev test je bil zame mačji kašelj. Vedno sem uživala, če smo tekli po Tivoliju in na Rožnik. Tudi v študentskih letih smo punce iz ŠD3 veliko tekle. Do Dolgega mostu in nazaj. Kasneje sva tekla celo z Janezom in 10 km preteči res ni bil problem. Ko pa sva se preselila v Podutik, se je tekaška steza oddaljila (ja, nekaj mora biti krivo). Tu ni terena za tek, je bil najbolj butast izgovor. In leta so minevala, vmes sem zanosila, Tjuš je dopolnil že leto in pol, jaz pa še vedno nisem našla steze.

Grozna številka na tehtnici je naredila svoje. Odločitev je padla. Poleg 90-dnevne diete, s katero sem enkrat že prišla na želeno težo, sem začela še teči. Dovolj sem trmasta, da zmorem in tudi bom. Ta teden tečem bogih 5 km. Dovolj za začetek. Jutri grem spet, v soboto bom frej, v nedeljo grem v hribe s Tjušem v ruzaku, da bo švic bolj tekel. Ne bova šla daleč, mogoče Toško čelo ali Šmarno goro. Odvisno od vremena. V ponedeljek podaljšam tekaško stezo. Aha, tudi v Podutiku se je našla, čeprav komaj čakam, da svoj tek "preselim" na PST. Tam je bolj umirjeno in tiho. Lahko v miru zbiraš ideje in se kaj novega domisliš. Ne maram glasbe v ušesih, zato nisem priklopljena na vse mogoče MP3 naprave. Med tekom sem sama s sabo.

Prvi cilj je konec meseca preteči tekaško stezo okoli Brda pri Kranju. Moram še sestrici reči, da me bo spremljala. Kasneje bo to moj test, koliko sem napredovala. Drugi cilj je teči na teku trojk maja naslednje leto, tretji cilj pa pol maraton naslednje leto v Ljubljani. Vse bi rada dosegla. Ker potem bom spet zanosila in vsaj eno leto ne bo nič. Zdaj imam leto dni časa, da sama sebi dokažem, da zmorem več, kot bi kdor koli pričakoval od mene. Gremo!

Mamica

Mamica je kakor zarja, zjutraj se smehlja,
boža dete v postelji, se s sanjami igra,
in zato nikdar nikomur je ne dam,
eno le na svetu širnem mamico imam ...

Biti mamica je nekaj najlepšega na svetu. Imeti mamico pa je nekaj najlepšega na svetu. :) Sama sem že leto in pol mamica, imam pa tudi sama mamico, na katero sem zelo ponosna.

Moji mamici je ime Majda in bo drugo leto srečala abrahama. Čeprav jih ne izgleda toliko, saj je mladostna, igriva, polna energije in delovnega elana. Poročila se je mlada in danes ji je malo žal, da ni videla sveta, ki si ga tako želi videti. A kaj je svet proti temu, da je postala mamica. Nič. Spomnim se, kako se je ure in ure učila z mano, kako sva brali knjige, kako sva se vozili naokoli z avtom, se igrali igrico "jaz bolha skokica, ti muha sitnica" ... Dala mi je ogromno znanja za življenje, čeprav so mi šli njeni nasveti včasih na živce. Vedno mi je želela vtepsti v glavo, naj se učim, učim, učim, da ne bom pristala v tovarni za trakom. In sem se učila in učila, ona pa je bila name ponosna. Še posebno ponosna je bila v teh dneh, ko sem diplomirala. Uresničila sem njeno veliko željo, bila sem študentka, kar ona ni bila, in sedaj imam v roki še diplomo. Živela sem njene sanje, čeprav se najino življenjo zelo razlikuje.

Moja mami rada komplicira, preveč je "obsedena" s pospravljanjem in vedno najde nekaj, da se ji le ni treba usesti. Misli, da ji bo kdo zameril, če bo pustila umazano posodo in se usedla na kavč ter dala možgane na off. Kdo le? Naredila je več kot dovolj, zdaj pa res lahko uživa. Vzgojila je dve hčerki, ki njene nasvete zdaj nehote upoštevata v svojem življenju. Ja, res je. Prav tisti stavki, ki so mi šli kot otroku najbolj na živce, sedaj uporabljam tudi sama. Večkrat se slišim, ko rečem Tjušu: "A misliš, da je ta stvar samo za danes?". Ob tem se nasmejem, saj vem, da sem taka kot moja mami. Tudi Janez mi večkrat reče, da sem ista. Še posebno, ko imam tiste dneve in na veliko težim po stanovanju. Ko me to mine, pa se od njenih idej spet oddaljim. Hehe, smešno, ampak je res. Na vsake toliko sem ji kar preveč podobna. Podobni sva si tudi v tem, da obe uživava ob ljudeh. Obe radi prodajava stvari, imava to žilico v sebi. Sposobni sva delati več stvari naenkrat, hitro najdeva rešitve, se učiva ... obenem pa sva lahko prekleto resni in zoprni. Takrat je najbolje, da se ne srečava, ker druga druge ne preneseva in se hitro skregava. A le za kratek čas. Ko naju spet mine. Nekaj let pa sva bili res na bojni nogi. Zaradi Janeza, saj veste. Takrat je mene bolelo srce, ker sem jo tako potrebovala, ona pa mi ni pustila blizu. Čeprav ji še nisem čisto odpustila, sem danes srečna in vesela, da se vsi dobro razumemo in da je Janeza sprejela kot zeta. Pa četudi ga včasih pogleda malo postrani. Ja, najino uživanje v življenju in nekompliciranju, flegmatičnemu odnosu do stvari, ki jih ona zakomplicira, ji ne gre v glavo. A glavno, da se midva razumeva.

Mamica moja je zlata mamica in jo imam zelo rada. Je najbolj priden človek, kar jih poznam. In najbolj potrpežljiv tudi. Živi za tupperware posodke in posodke živijo zanjo, uživa ob ljudeh, ki jo spoštujejo in jo imajo radi. Tiste, ki ji storijo kaj žalega, odpiše iz svojega življenja. A do sedaj poznam samo dva taka. Vsem drugim je na svoj način odpustila, ker je predobrega srca. Ve, da bo nekoč poplačana za vse to. Vse, kar ji želim, je zdravje, saj bo samo zdrava lahko uresničila svoje cilje, ki si jih bo postavila ob svojem jubileju.

Danes sva še posebno povezani, saj sva obe mamici. Ona pa je še mama najinemu Tjušku. Hihi, ona bi bila rada nona ali oma, samo ne moremo iz svoje kože in tradicijo peljemo naprej, tako da je kar mama. Tjuška ji lahko zaupam kadarkoli in vem, da bo zanj poskrbela tako, kot je zame. Mogoče ga samo malo več razvaja, kot je mene, ampak to je za mame značilno. Večkrat mi da kak pameten nasvet, kako ravnati v določeni situaciji, večkrat me pomiri, da sem bila tudi sama taka, nekajkrat jo tudi sama kaj novega naučim, največkrat pa naju uči Tjuš sam. Skupaj se mu smejiva, ga spodbujava, učiva, ga stiskava in lubčkava. Je najina vez, ki naju še dolgo ne bo ločila.

jaz in mami, Tjuš in mama

Zobar

Ljudi je na splošno strah zobarja. Nikomur od nas ni prijetno, da ti nekdo vrta po ustih, ob tem pa te še nemarno boli. Mene zobarja ni strah, mi je pa neprijetno sedeti tam na stolu in čakati tisti sveder bzzzzzzzz bzzzzzzz.

Več let, skoraj 25 let, sem imela istega zobarja. Enega starega Š., ki je hodil tudi na šolo in nam preverjal, kako si umivamo zobe. To je bil najhujši dan v šoli. Pred zajtrkom je v razred vstopil Š. in nam pred tablo razdelil rdeče tabletke, ki so pokazale, kako si umivaš zobe. Še danes mi ni jasno, ali je bilo prav, da imaš čim bolj rdeče zobe ali čim manj rdeče zobe. Enkrat smo si z jezikom stran dajali, spet drugič smo se nalašč še bolj mazali s tabletko. In potem ocene Š.-ja, da si na splošno ne znamo umivati zob. Okej, stari, ti samo pejd, mi bomo že preživeli. Še dobro, da nas je strašil samo v prvih razredih šole, kasneje pa ne več. Itak smo vsi tudi popoldan hodili k njemu na pregled. Drugega tako ali tako ni bilo, razen enega še bolj starega in še bolj groznega zobarja, ki je marsikateremu otroku priskutil obisk zobarja.

Moj prvi obisk je bil nekaj posebnega. Baje, da sem bila tako pridna, da sem dobila majhnega dojenčka, ki je na pritisk na trebuh pljunil ven dudico. Mami mi ga je kupila v trafiki. Dojenček je imel telo iz blaga, le glava, nogice in rokice so bile iz gume. Majhna bela tanka duda je bila pripeta na vrvico. Bil je modro-roza barve. Ja, posebno darilo za poseben dan.

Kasneje dnevi pri zobarju niso bili nič posebnega, prej morasti. Vedno je našel kaj, da se je lahko drl na svoje paciente, predvsem otroke. Potem me ene tri leta ni bilo na spregled. Ko sem se končno le prikazala, ker me je že pošteno bolel zob, me je tako nadrl, da če me ne bi vse bolelo, bi mu ušla s stola. Kljub pridigi o ne vem čem vse in neodgovornosti in bla bla, mi je rešil zob. A nikoli ne bom pozabila, ko sem vsak tretji dan hodila k njemu, da mi je s špičasto zadevo čistil zob. Mislila sem, da mi bo špica pogledala skozi uho ven. Kljub injekciji, sem bila vsa trda od bolečin. On pa je vse počel na ostro, hitro in brez občutka (takih je veliko, a ne :)).

Končno je posvetil žarek upanja in prišla je nova zobarca. Mlada, nežna, nevsiljiva ... Celo Janezu se je približala, saj je on primerek pacienta, ki mu na stolu v ordinaciji postane vroče in zašvica, kot da bi ravno pretekel maraton. Sama mu nisem verjela, dokler ga nisem videla, ko je prišel čist fertik iz ordinacije. Bogi revež. Še dobro, da sva sedaj izbrala njo, doktor M., ki je predvsem njemu pokazala, da zobar ni bav bav. Po dveh letih se bo spet usedel na njen stol, jaz sem bila danes. In me vse boli. Smešno, greš od zobarja pa te bolijo vsi zobje.

Kateri poklic izbrati?

Danes se mladi osnovnošolci znajdejo pred hudo dilemo. Kam naprej v srednjo šolo? Si res manjvreden, če se odločiš za poklicno šolo? Je res samo gimnazija odskočna deska za boljše življenje? Kaj pa talent, želje ...

V mojih časih, pred 15 leti, to še ni bil tak problem. Nihče ni nikogar gledal postrani, če se je odločil za poklicno šolo in ne za gimnazijo. Prejle sem zasledila, da je v prvem letniku lesarske šole samo sedem učencev. Kriza! Vendar si upam reči, da so to mladi nadarjeni fantje, ki imajo smisel za oblikovanje lesa. Radi imajo svoje delo, v njem uživajo. Lahko jim celo prinese več denarja kot marsikateremu z diplomo v roki. Ja, res je. Poglejmo z drugega zornega kota. Vsak si želi nekoč živeti v svojem stanovanju ali hiški in imeti lepo opremljeno. Kdor ima vsaj malo več pod palcem, ne kupuje v pohištvenih trgovinah, ampak si raje da narediti pohištvo po meri. In kdo to dela? Ja, mizarji, kdo pa. Danes je povpraševanja po dobrih mizarjih vedno več, ljudje imajo vedno več želja in so vsak dan bolj zahtevni. Le dober mizar lahko sledi trendu in ob tem mastno služi. In to le s poklicno šolo in kančkom smisla za marketing.

Takih poklicev je kar nekaj. Recimo električar, avtomehanik, natakar ... in kuhar. Kuhar je moj fant. Vedno si je želel biti kuhar, jaz pa sem si vedno želela imeti kuharja za moža (v nasprotju s tem, da so šle Janezu prof. slovenščine vedno na živce). Odkar ga poznam, dobro kuha. Zame kuha odlično. Pa kaj, če ima samo triletno šolo za kuharja. Bil je najboljši kuhar v svoji generaciji. Delal je vedno veliko, tudi vsak dan od 12. do 24. ure. Pa mu nihče ni rekel hvala. Samo jest so hodili, se basali in komentirali. Še danes je tako. Dela v eni najprestižnejših restavracij v Ljubljani. Vsak dan mora nahranit ogromno ljudi, ki tudi po pol ure čakajo na prosto mizo. Na srečo dobi vsake toliko tudi pohvalo za odlično skuhano jed. A to niti ni važno, pomembno je, koliko zasluži. Zasluži več, kot je povprečna slovenska plača, torej več od marsikaterega diplomanta in vseh tistih "pomembnežev", ki hodijo k njemu jest.

Gostilne bodo vedno odprte in kdor bo dobro delal, naj bo to natakar ali kuhar, bo vedno lahko zaslužil dovolj za dostojno življenje. Tudi mizarje bomo potrebovali, prav tako električarje, saj brez njih ne bomo mogli postaviti elektrike v svojem novem, dragem stanovanju. Mogoče nekateri ne bodo znali niti žarnice zamenjat, kaj šele varovalke. Takrat jim bo na pomoč priskočil "bogi" električar. Ko se jim bo pokvaril avto, bodo ostali na cesti. Takrat jim bo na pomoč priskočil "bogi" mehankar. Ko boste želeli preuredit stanovanje, boste potrebovali zidarje, malarje, gradbenike vseh vrst. Vsi ti poklici imajo mogoče res slab sloves, a so za naše vsakdanje življenje še kako pomembni. Začeti jih bomo morali bolj spoštovati, nikoli ne veš, kdaj boš lačen in žejen iskal gostilno, kdaj si boš zaželel lično jedilnico ali pa se ti bo pokvaril avto. Lahko si ne vem kako bogat, tem ljudem se ne boš mogel izogniti.

Študentska leta so mimo - kaj pa zdaj?

Dolga leta študentarije, kot pravi moja mami, so mimo. Bila so do sedaj najlepša leta, predvse to velja za tista prava, ko sem pridna hodila na faks in delala izpite. Zadnja tri leta lahko odštejem, ker študij vsekakor ni bil v ospredju. A kaj zato. Imam čudovitega fanta in še bolj cortkanega sinčka Tjuša, ki mi pomenita več, kot to, da bi bila že tri leta prof. Moja želja je bila do 30. leta diplomirati in imeti vsaj enega otroka. Uspelo mi je. Sedaj si bo treba postaviti nov cilj.

Po srednji šoli sem se spremenila. Že to, da sem študentka, mi je dalo novega elana za življenje. Srednja šola ni bil kraj, kjer bi osebnostno dozorela. Vse preveč je bilo vplivov od drugod, takšnih ali drugačnih. Čeprav smo se imeli s sošokami in sošolci prav super ter smo bili eden redkih razredov, ki smo se res dobro razumeli. A vseeno. Že odločitev, da grem študirat slovenščino (sociologijo so še nekako sprejeli), je bila v nasprotju z mišljenjem večine razreda, ki so odšli v ekonomsko smer. Le peščica nas je bilo takih, ki smo pristali na FF ali kje drugje. Pa kaj. Vsaj enkrat v življenju sem naredila tisto, kar me je veselilo, ne da bi mi pri tem nekdo vsiljeval svojo voljo. Ker se kao ne spodobi in ni perspektive v študiju. A v ekonomiji pa je? Isto sranje je povsod.

Na fakulteto (kako se smešno sliši ta beseda, ki jo je kmalu nadomestila beseda faks) me je vpisala mami, ker sem bila tistega septembra ravno v Švici. Kako se ji je zdelo! A to ni bil glavni problem. Glavni problem je bil, kako očita prepričat, da gre njegova ljuba hči študirat v Ljubljano. Našel je tisoč in en izgovor, da bi ostala doma, a se nisem dala. Našla sem si stanovanje, majhno sobico v Mostah, kjer sem spoznala super punco Sanjo. Skupaj sva "taborili" v tisti sobici pri smešnem lastniku, ki sva ga na veliko opravljali. Če je bil pa revež sam, ločen, ko pa si je našel eno žensko, si je pa našel en "kvazi" primerek ženske, ki nama je jedla živce. Šola nama ni bila ravno v ponos, saj se nama zjutraj ni dalo zbudit in sem marsikatero predavanje izpustila. Tudi učenje ni bilo sanjsko, zato sem tudi ponavljala letnik. Sanja je stanovanje zapustila malo pred mano, junija. Jaz pa sem takrat odšla v študentski dom ŠD3 v Mestni Log. Še danes se spomnim, ko sem šla v Rožno na upravo in so me vprašali, kam želim iti. Jaz pa sem vedela samo za bloke v Rožni. Pa sem rekla, meni je vseeno. In prijazna ženska mi je dala ključ od ŠD3, soba 326. Usedla sem se na enko in se odpeljala. Blok mi je takoj prirasel k srcu, ravno tako študentje v apartmaju. Ja, to je bil apartma z 12 študenti, na vsaki strani 6, po dve v sobi. Moja prva cimra je bila Veronika iz Nove Gorice. Študirala je matematiko, njena sestra pa je bila v sosednji sobi. Bila je super punca in vedno sva se dobro razumeli. A žal ji je en izpit preprečil, da bi ostala dlje. Druga cimra je bila Darja, študentka predšolske vzgoje. Pridna ko hudič in mislim, da je odšla, ker je hitro diplomirala. Tretje cimre se, bog pomagaj, ne spomnim, ker v tistem času nisem bila več toliko prisotna v domu. Drugi sostanovalci so bili še Tanja in Janko, Aleš in Simon, Silvana in Andrejka (kasneje jo je zamenjala Silvanina sestra ?), Monika in Sergeja ter Katja in Brigita (ki jo je kasneje zamenjala Barbara). Vsi super, skoraj vsi Primorci, nekaj Štajerk in jaz Gorenjka. Tu sem res uživala, naučila sem se veliko, predvsem to, kako se prilagoditi ljudem, kajti živeti še z 11 drugimi ni lahko, je pa lahko zelo lepo. Žuri so padali, čeprav nisem bila prava študentska žurerka. Zanimivo pa je, da sem največ naredila ravno v ŠD. Opravila sem vse izpite za naprej in nazaj. Sicer pa nisem imela izbire, saj so se vsi učili, torej sem se tudi sama. Pet let sem preživela tam, čeprav sem bila zadnje dve leti tam prisotna bolj kot ne v duhu.

Ko sem poleti leta 2001 spoznala Janeza, sva se v začetku leta 2004 končno preselila skupaj v stanovanje. Že prej sva eno leto živela skupaj, a to ni bilo mišljeno tako, saj sva imela najeto le majhno garsonjero. Stanovanje na Viču pa je bilo tisto pravo stanovanje, ki je bilo razlog, da se je v študenstki sobici nabiral prah. Pa ne, da bi jo komu oddala, ne, raje sem vsake tolko prišla malo pogledat. Nekako se nisem znala od nje posloviti. No, jesen 2004 je prinesla tudi to. In s tem tudi odklop od študentskega življenja. Imela sva drugačne načrte.

Danes so ti načrti uresničeni. Kaj pa zdaj? Najprej moram najti eno službo. Dolgo časa sem si želela delati v šoli kot profesorica. Po resnici povedano, me mineva. Ko gledam današnje srednješolce, mi je slabo. Ne vem, samo mi nismo bili nikoli taki. Obnašajo se ko eni loleki, brez kančka spoštovanja do kogarkoli. Sami sebi so najbolj pomembni in oh in sploh. In jaz naj bi take učila? Danes, ko že v vrtcu ne sme vzgojiteljica nikomur nič reči? Razočarana sem, kajti to mi je bil vedno eden najlepših poklicev. Danes pa je strah. Res. Raje si bom našla delo v kakšnem podjetju, kjer bom razvijala svoje drugačne potenciale. Imam jih še veliko in še vedno sem lahko uspešna. Z manj stresa kot profesorica.

Jutri grem prvič na Zavod za zaposlovanje. Kaj pa naj? Sem še brezposelna oseba. Zakaj mi ne bi dali pomoči, če jo dajo vsem "pizdecem" v mestu? Decembra me, upam, čaka služba.

Diplomsko kosilo

Diplomirati ni kar tako, vsaj meni pomeni veliko. Ker sem končala pomembno poglavje v življenju. Zato je treba ta dogodek posebno proslaviti. Še dobro, da imam doma kuharja, da nam ni treb iti v gostilno, če želimo jesti "po gostilniško". Janez se je že teden prej domislil, kaj bomo jedli. Jaz sem jedilnik samo potrdila. Imela pa sem imela idejo, da bi jedilnik napisala na mini diplomske klobučke. Tudi zase in za Tjuša sem naredila diplomski klobuček, saj me je mami želela videti v njem. Tako kot v ameriških filmih, ko jih potem vržejo v zrak. No, moj je ostal kar na glavi.

Priprave so se začele že teden dni prej, ko sva se odločala, koga povabiti. Glede na to, da imava malo prostora, ne dovolj veliko mizo, pa tudi število stolov je zreducirano na minimum, je bil seznam kratek. Oči in mami, sestra in njen fant ter prijateljica Vesna, njen fant in njena mami. Družina in prijateljica, ki so mi pri študiju najbolj pomagali in katerim je namenjena tudi zahvala v diplomski nalogi. V času pisanja diplomske naloge so tudi pazili na Tjuša, da sem jaz lahko v miru pisala. Vesna pa je Tjuša pazila celo med mojim zagovorom. Vsem lahko rečem samo hvala in kosilo je bilo res najmanj, s čimer sem se jim lahko odslužila.

Kaj bo za kosilo? Vedela sva, da bo hobotnica v solati. Ker je moj oči že dva meseca sanjal o njej. Kaj zraven, jaz seveda nisem imela pojma, Janez pa je itak takoj dobil idejo. Losos, avokado z gamberi, za posladek pa limonin sorbet. Seveda, ni problema. Slišalo se je odlično. Na koncu je bilo videti takole:
Hobotnica v solati
Polnjen avokado z gamberi

Lososov file, blitva, krompir, popečena zelenjava

Caprese solata
Limonin sorbet


Vse skupaj sem napisala na računalnik in nalepila na klobuček. Vsak klobuček je imel tudi ime, da so gosti vedeli, kje bodo sedeli. Je bilo zanimivo opazovati reakcijo gostov, ko so si ogledovali klobuček. Najprej jim ni bilo jasno, čemu je sploh namenjen, šele čez nekaj minut so ugotovili, da je na njem v bistvu jedilnik. Smeha je bilo zato vedno dovolj. Na sredi mize je ponosno ležala moja diplomska naloga.
Janez mi je izrecno prepovedal vstop v kuhinjo, ker bi delala samo gužvo. Pomagal mu je lahko samo Špelin fant Sandi, ki je skrbel za strežbo. Pa so me spet vsi čudno gledali, zakaj ne strežem jaz in zakaj mu ne pomagam. Niso mogli razumeti, da vse naredi on. Če sva se pa tako zmenila. Kuhal in skrbel za vse bo on. Jaz zabavam goste. No, glavni zabavljač je bil Tjuš. Itak. Glavno, da so bili navdušeni nad idejo jedilnika, ki so ga za spomin lahko odnesli domov, in so seveda težko pričakovali hrano.
Tukaj je kratek filmček, kako se je Tjuš spoznaval s hobotnico. Malo nagaja posnetek, ker je zmontiran.

A preden smo začeli s hrano, moram povedati še nekaj o darilih. Kot darilo od domačih sem si zaželela nova očala. Ker ta imam že ves čas študija in čas je za nova. Očala sem vedno kupila, ko sem začela z nečim novim. Tudi na začetku študija sem si kupila ta, stara. Sedaj je toliko novih, modernih, šmensi fensi, da komaj čakam na probo. Ker mami si je kupila res dobre. A, ker nisem imela časa iti že takoj po nova, so mi prinesli zadnji model z garancijskim listom in navodili za uporabo. So res nekaj posebnega. Problem je le, ker niso za v to deževno in pusto vreme. Kmalu pa bom imela prava. Drugo darilo, ki me je res presenetila, saj česa takega nisem pričakovala niti v sanjah, pa je Vesnino, Darinkino in Slavkovo darilo, in sicer ogrlica Swarovski. Najlepši nakit zame. Nekaj posebnega, najlepši. Zraven sem dobila še čudovit kuli, s katerim se bom lahko ponosno podpisovala kot prof. Perko. Haha. Še enkrat vsem trem najlepša hvala. Dobila pa sem še dve lepi rožici, ki že krasita okensko polico.

Po vsej tej ceremoniji je bilo kosilo kmalu na mizi. Vsi so bili navdušeni nad kakovostjo kosila, pojedli so vse, vsega je bilo ravno prav. Med posameznimi jedmi je bilo ravno toliko časa, da se je prejšnja polegla. Najedli smo se, vendar nismo bili prenajedeni. Sladica na koncu je bila ravno pravšnja, saj limonin sorbet ni nikomur naredil "teže". Vse je potekalo tipi topi. Siti, nasmejani in dobre volje, smo se po petih urah le razšli.

1. november in dan reformacije

Prvi november je dan, ko se spomnimo umrlih in jim na grobu, ob spomeniku ali kjer koli drugje prižgemo svečko. To naj bi bil praznik spomina na nam nekoč bližnje osebe, prijatelje in znance, ne pa promenada "najlepše" oblečenih "dam" in "gospodov", kot se to dogaja danes.

Ko sem bila še otrok v osnovni šoli, smo živeli v "starih dobrih časih", kot pravijo naši starši in stari starši. Takrat smo vsako leto pred 1. novembrom prinesli v šolo svečko in potem skupaj z učiteljico, ob deklamiranju partizanskih pesmi, odšli do spomenika padlim borcem in v njihov spomin prižgali svečko. Ta obred se mi je vedno zdel nekaj posebnega, čeprav smo že takrat otroci med seboj nehote tekmovali, kdo bo prinesel lepšo malo svečko. Takih svečk danes ne vidim v nobeni prodajalni več. Našli bi jih edino mogoče pri kaki stari mami v shrambi. Naša mami je take svečke vedno imela "pri roki", če bi zmanjkalo elektrike ali če je zunaj preveč grmelo (takrat je namreč sedela v temi, brez tv). Skratka, 1. november so nam, otrokom, prikazali kot poseben dan. Danes je vse preveč skomercializirano, otrokom v šoli pomeni ta dan le še en dan brez pouka. Ljudje tekmujejo med seboj, kdo bo imel večjo in lepšo ikebano, kdo bo imel na grobu več prižganih sveč, da ne bodo sosedje rekli, "glej, tu pa gorita samo dve, se noben ne spomni umrlih" ali pa "a niso mogli malo lepše ikebane kupit". Pa kaj jim je. Tudi mi smo letos imeli eno za "samo" 30 e. Pa kaj! Vse leto skrbimo za grob, za svečko, za rožice. Vse leto je urejen v primerjavi s tistimi preostalimi, ki "kipijo" samo na dan spomina na mrtve oziroma vseh svetih (ne vem, od kod jim to ime). A letos je bilo ob obisku tet čutiti tisti čuden pogled na ikebano, češ, a samo tako malo imamo. Nobenega razkošja? Nikoli nismo imeli nič posebnega ikebano, vedno iz suhih rož, preprosto, a lepo. Ali pa le šopek rumenih bunkic (ja, na rože se pa res ne spoznam, priznam). Nobena teta ni dala niti evra oziroma tolarja nikoli, znale pa so vse komentirat. Poleg videza grobov pa je seveda pomembno, da imaš vsak nov plašč, če že ne cel kostim. Spomnim se otroštva, ko nama je mami kupila bundi že v začetku oktobra (lepe svetlo vijolične barve), a namenjena je bila prav 1. novembru. Tudi čevlji so se našli samo za ta dan. In od tega dneva naprej si lahko uradno nosil ta del garderobe tudi za v šolo. Ta "običaj" mi je danes smešen, a vseeno sem letos prvič oblekla nove škornje prav na ta dan. Je tako naneslo. Mi je pa butasto, zakaj otrok ne bi smel bunde nositi prej, če je mraz. Aja, zato, ker potem ne bo "nov" za na promenado. Danes je to še bolj v ospredju. Treba je iti najmanj k frizerju, če že nimaš denarja za novo obleko. Letos sem opazovala ljudi. Eni niso bili nič posebnega, drugi so od "vse lepote" komaj znali hoditi. Očenaš pa so molili le nekateri. Sramota!

Danes je ta dan le en dan med počitnicami, še posebno, ker je pred njim dan reformacije. Ki pa je v zadnjih letih bolj poznan kot noč čarovnic. Pa smo spet na začetku. Eden najpomembnejših praznikov za Slovence (še posebno letos, ko praznujemo 500-letnico Trubarjevega rojstva) smo zamenjali za noč čarovnic. Sramota! Kljub temu, da mi ta dan pomeni veliko, me družba vsako leto posrka vase in tudi letos sem pošiljala simpatične sms-eje o leteči čarovnici nad dimniki. A čarovnica še nisem bila, niti buč še nisem izrezljala. Pa jih gotovo bom, ker me bo v to "prisilil" Tjušek. Upam samo, da se bo ob tem spomnil tudi Trubarjevega Abecednika in Katekizma.

Preden mi je umrl ata, smo vsi hodili v Tržič na grob mamičine mami, ki je nisem poznala, saj je umrla leto prej preden sem se rodila. Tam smo se zbrali vsi sorodniki po mamičini strani in potem skupaj odšli k njenemu atiju na kosilo. V prijetnem vzdušju smo otroci preživeli ta dan in vedno obujali spomine na mamo, ki smo jo spoznavali samo prek zgodb. Po smrti ata po očetovi strani se je odhod na pokopališče "razdelil". Mami in Špela sta še naprej hodili v Tržič, midva z očitom v Križe, kamor so prišle še njegove sestre in naša mama. Za našo mamo je bil to dan, ko je bilo treba speči potico, skuhati vsaj deset jajc, narediti fižolovo solato, krompirjevo solato, zeljnato solato in kumare. Treba je bilo skuhati suhi vrat, zraven dodati še en kup enih salam ... Kdo je vse to pojedel, ne vem. A mama je vse to morala pripraviti in to so od nje tudi pričakovali. Žalostno, a resnično.

Od letos hodimo na grob tudi zaradi naše drage mame, ki nas je zapustila pred tremi tedni. Moja družina še vedno težko verjame, da je ni, a smo se navadili. Na grobu prižgemo svečko več in upamo, da mama v nebesih čuva na nas.

Zdaj pa je čas, da trgovine začnejo okraševati svoje izložbe, kajti bliža se novo leto. Še ena stvar, ki mi gre pošteno na živce.